| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


51 - 60 / 61
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
51.
Pravica do samoodločbe na primeru Tibeta
Lea Teraž, 2017, diplomsko delo

Opis: Pravica do samoodločbe se je sprva razvijala v zatišju ostalih načel, postopoma je bila z mednarodnimi dokumenti povzdignjena v samostojno načelo, v procesu dekolonizacije pa je bil razvoj najvidnejši. K novejši razlagi vsebine pravice so pripomogli vidiki človekovih pravic, predvsem razvoj pravic manjšin in pravic avtohtonega prebivalstva. Danes je pravica do samoodločbe priznana kot univerzalna kolektivna pravica in spada med običajno mednarodno pravo. Pravica je omejena z načelom državne suverenosti, načelom neintervencije in načelom prepovedi uporabe sile. Upravičenci pravice so opredeljeni kot skupine individualnih ljudi, ki imajo za skupno: zgodovino, tradicijo, rasno ali etnično identiteto, kulturo, jezik, religijo ali ideologijo, teritorialno povezavo in skupno ekonomsko življenje. Z razvojem demokracije se pojmovanje pojma »peoples« spreminja. Pravica do samoodločbe se v teoriji deli na zunanjo in notranjo samoodločbo. Teoretična razlika med zunanjo in notranjo samoodločbo se nanaša na izčrpanost pravice s postavitvijo in realizacijo zahtevka. Tibetansko vprašanje se nanaša na teritorialnost in samoodločbo. Tibetanci so ljudstvo z lastnim jezikom, skupno identiteto, kulturo, vero in gospodarstvom. Poveljuje jim vodja Dalai Lama, ki združuje posvetno in religiozno oblast. Od razglasitve državne neodvisnosti leta 1913 do kitajske okupacije leta 1950 je de facto užival neodvisnost. Leta 1951 je bil z Ljudsko republiko Kitajsko podpisan Dogovor sedemnajstih točk, ki ureja upravljanje Tibeta. Pod komunističnim kitajskim režimom je leta 1965 bila ustanovljena Avtonomna regija Tibet, ki pa de facto ni uresničevala notranje samoodločbe Tibetancev. Leta 1987 je Dalai Lama sprejel Pet točkovni mirovni plan, s katerim se je odpovedal nekaterim zahtevam v zameno za izvrševanje določene stopnje notranje samoodločbe. Ljudska republika Kitajska je vedno nasprotovala vsem zahtevam, saj so jim formalno zagotavljali vse zahtevane pravice glede izvrševanja avtonomije. Pri razreševanju težav so posredovali Združeni narodi, ki so sprejeli tri resolucije glede tibetanskega vprašanja, s katerimi so priznali in pozvali k prenehanju kršitev osnovnih človekovih pravic in svoboščin Tibetancev. 2008 je tibetanska vlada v izgnanstvu izdala memorandum z zahtevami o pristni avtonomiji, ki ga LR Kitajska ne upošteva. Možne teoretične rešitve zahtevkov za notranjo samoodločbo bi lahko bile dosledno upoštevanje predpisov, sprememba volilnega prava LR Kitajske, vzpostavitev koncepta »associated statehood« kot moderno obliko protekcionistične države in obravnavanje primera pred mednarodnim sodiščem.
Ključne besede: samoodločba, ljudstvo, narod, Združeni narodi, Tibet, avtonomija
Objavljeno: 21.12.2017; Ogledov: 365; Prenosov: 70
.pdf Celotno besedilo (672,93 KB)

52.
Kolizijska pravila v konkurenčnopravnih sporih - problem neopredeljenosti pojmov v uredbi Rim II
Nina Bezjak, 2018, magistrsko delo

Opis: Rim II ne definira pojmov nelojalne konkurence in ravnanj, ki omejujejo svobodno konkurenco, četudi se pravila glede določitve merodajnega prava v konkurenčnopravnih sporih nanašajo na ta dva pojma. Poleg omenjenih, določitev ustreznega prava v konkurenčnopravnih sporih otežujejo še nekateri drugi pomensko odprti pojmi, denimo (upoštevni) trg, škoda in kraj nastopa škodne posledice kot eni najpomembnejših. Ob tem se postavlja vprašanje, kako se sploh lotiti določitve ustreznega merodajnega prava, saj je odločitev v prvi fazi odvisna od tega, ali spor izvira iz pogodbene ali nepogodbene obveznosti. V nekaterih primerih tožba temelji tako na pogodbenih kot nepogodbenih elementih, zaradi česar je izbira prava še toliko bolj problematična. To magistrsko delo naslavlja problematiko kolizijskih pravil v konkurenčnopravnih sporih, pri čemer se osredotoča na definicijo trga in ostale pomensko odprte formulacije, saj je njihova opredelitev ključna za presojo, katere določbe v konkretnem primeru uporabiti. Tudi od tega je namreč odvisna pravna varnost udeležencev na trgu. Ugotoviti je, da Sodišče Evropske unije skuša z avtonomno razlago kazuistično razložiti vsebino pojmov in tako oblikovati poenotena pravila, ki jih lahko nacionalna sodišča uporabijo pri reševanju primerov. Razlaga SEU ni ostala povsem brez praznin, zato so naposled nacionalna sodišča vendarle tista, ki to razlago dopolnijo s svojo lastno, kar posledično nedvomno pomeni različne rezultate postopkov v različnih državah.
Ključne besede: nelojalna konkurenca, omejevanje konkurence, nepogodbene obveznosti, učinek na trgu, izbira merodajnega prava, upoštevni trg, avtonomija volje, člen 6 Rim II
Objavljeno: 05.03.2018; Ogledov: 497; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (2,01 MB)

53.
Povezave med pravno ureditvijo varstva potrošnikov in konkurenčnim pravom
Jorg Sladič, 2011, poljudni članek

Opis: Namen tega prispevka je iskanje skupnih elementov konkurenčnega prava in pravne ureditve varstva potrošnikov. Avtor meni, da je zasebno pravo temelj tako konkurenčnega prava kot tudi prava varstva potrošnikov, in razvije teorijo, da je varovanje avtonomije volje pred nedovoljenimi posegi bistvo konkurenčnega prava in pravne ureditve prava potrošnikov. Avtor predlaga analizo ekonomskega pojma informacijske asimetrije kot pravne podlage obeh pravnih ureditev.
Ključne besede: konkurenčno pravo, pravo varstva potrošnikov, zasebno pravo, avtonomija volje, asimetrični položaji, informacijska asimetrija, tržni mehanizmi
Objavljeno: 31.07.2018; Ogledov: 110; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (112,28 KB)

54.
Prenos pravila de minimis iz konkurenčnega prava na področje svoboščin notranjega trga EU
Janja Hojnik, 2012, izvirni znanstveni članek

Opis: Prispevek raziskuje značilnosti in funkcijo pravila de minimis, njegovo obstoječo uporabo v okviru konkurenčnega prava EU in na področju javnega naročanja, nato pa presoja uporabo tega pravila na področju ekonomskih svoboščin notranjega trga. Izpostavlja tako primere, iz katerih izhaja, da pravilo de minimis ni združljivo z notranjim trgom, kot naraščajočo množico odločitev Sodišča EU, iz katerih izhaja ravno nasprotno. Na tej osnovi prispevek na osnovi teoretičnih komentarjev tega pravila diskutira o prednostih in slabostih potencialne uvedbe tega pravila na področje notranjega trga. Avtorica zaključuje, da okviru notranjega trga EU pravilo de minimis povečuje avtonomijo nacionalnih oblasti in tako krepi demokratičnost odločanja v EU kot sistema večstopenjskega vladanja. Preko tega pravila namreč državne članice ohranijo pristojnosti na področju tržnega prava, kar zadeva pravila, ki formalno ne diskriminirajo med domačim in uvoženim blagom, osebami in storitvami, katerih namen ni urejati trgovine z drugimi državami članicami in katerih omejujoči učinki na delovanje notranjega trga so preveč nedoločljivi in posredni, da bi lahko obveznost iz te zakonodaje predstavljala kršitev PDEU.
Ključne besede: pravilo de minimis, notranji trg, EU, Evropska unija, subsidiarnost, avtonomija, konkurenca
Objavljeno: 01.08.2018; Ogledov: 86; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (318,61 KB)

55.
Prilagoditveno vedenje v povezavi z avtonomijo in individualnostjo v obdobju prehoda v odraslost
Nina Vučinić, 2018, magistrsko delo

Opis: Prilagoditveno vedenje je proces, skozi katerega posameznik oblikuje sebe ter povezuje ter hkrati razmejuje sebe in okolje. Skozi ta proaktivni proces posameznik organizira svoje življenje na namenski, fleksibilen način, da zadovolji svoje potrebe in ugodi zahtevam okolja. Za uspešnost procesa je potrebnih več faktorjev, saj je tudi prilagoditveno vedenje večdimenzionalni proces. Gre za naučeno vedenje, ki ga mora posameznik obvladati, shraniti in priklicati v določenem trenutku. Avtonomija ali posameznikova samostojnost se nanaša na zmožnost zastavljanja in osvajanja ciljev, osebne samostojnosti in svobode ter neodvisnosti. Tudi ta se kaže na več nivojih. Gre za distanciranje od ostalih in pripisovanje dosežkov lastnemu delu in trudu. Koncept individualnosti je precej prepleten s konceptom avtonomije. V obdobju prehoda v odraslost je v polnem teku in je ključen za razmejevanje sebe in lastne identitete od drugih. Gre za oblikovanje lastnih interesov ter mnenj. Gre tudi za pomembno psihološko diferenciacijo med sabo in starši. Vzorec je zajemal 179 udeležencev starih med 18 in 27 let (Mstarost=21.78 let). 52.5% udeležencev je ženskega spola, 47.5% pa moškega. Udeleženci so dosegali različne stopnje izobrazbe, od srednješolske do magisterija (4. do 7. stopnja izobrazbe). Aplicirali smo vprašalnike ABAS-III (sistem ocenjevanja prilagoditvenega vedenja), PSI (vprašalnik psihološke separacije) ter TOPO-K (test individualizacije na prehodu v odraslost). Na podlagi literature zastavljene hipoteze smo preverjali s programom SPSS in primernimi izbranimi analizami. Rezultati so pokazali, da so številne poddimenzije prilagoditvenega vedenja napovednik avtonomije in individualnosti. Med napovednike avtonomije spadajo vključevanje v širše okolje, zdravje in varnost, prosti čas, skrb zase, samonadzor, socializacija in gibanje/delo. Med napovednike individualnosti spadajo funkcionalne/(pred)akademske spretnosti, prosti čas, skrb zase, samonadzor, socializacija in gibanje/delo. Rezultati so pokazali tudi signifikantne povezave med avtonomijo in individualnostjo ter spoloma. Prav tako je prihajalo do signifikantnih razlik pri rezultatih povezav med vsemi tremi konstrukti s spremenljivko starost. Pokazale so se tudi povezave med konstrukti in stopnjo izobrazbe ter med zaposlenostjo in avtonomijo.
Ključne besede: prilagoditveno vedenje, avtonomija, individualnost, prehod v odraslost, starost, spol, odraščanje
Objavljeno: 23.10.2018; Ogledov: 304; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

56.
Kazenskopravni vidik pacientove privolitve v medicinskih posegih
Jana Najdenov, 2018, diplomsko delo

Opis: Pacientova privolitev je v današnjih časih pogoj za skladnost medicinskega posega z zakonom. Zdravniški poseg brez veljavne privolitve pomeni izvršitev kaznivega dejanja telesne poškodbe, za katero bo zdravnik kaznenskopravno odgovarjal. Pacientova pravica do privolitve v zdravstveno oskrbo je ena izmed treh pravic, ki sestavljajo pacientovo avtonomijo oz. pacientovo pravico do samoodločbe, s katero se pacientu omogoča aktivno sodelovanje v procesu zdravljenja. V zgodovini je bil pacient zgolj objekt, primoran upoštevati zdravnikova navodila, danes pa odnos med zdravnikom in pacientom temelji na partnerstvu. Zdravnik je zavezan spoštovati odločitve in voljo pacienta. V okviru pojasnilne dolžnosti ga mora seznaniti z vsemi pomembnimi dejstvi, da je pacient sposoben oblikovanja razumne odločitve glede zdravljenja. V primeru pacientove nezmožnosti podati veljavno privolitev, protipravnost medicinskega posega izključi nadomestna privolitev, dana s strani tretjih oseb, ki jih zakon zato predvideva. Zdravnik je vedno zavezan ravnati v dobrobit pacienta. Medicinski poseg je dolžan izvesti tudi kadar se zaveda, da je veljavno pacientovo ali nadomestno privolitev nemogoče pridobiti, vendar utemeljeno domneva, da bi se pacient s posegom strinjal. V drugih državah poznajo inkriminacijo samovoljnega zdravljenja, ki jo del sodobne teorije medicinskega kazenskega prava hvali kot najprimernejšo. Na prvi pogled se res zdi primerno sredstvo za varovanje pacientove avtonomije, vendar je treba poudariti, da ne more nadomestiti trenutno sprejetega koncepta varovanja samoodločbe, lahko ga le dopolni.
Ključne besede: Pacient, pacientova privolitev, pacientova pravica do privolitve, pacientova avtonomija, zdravniški poseg, pojasnilna dolžnost, nadomestna privolitev, samovoljno zdravljenje.
Objavljeno: 23.11.2018; Ogledov: 149; Prenosov: 30
.pdf Celotno besedilo (540,89 KB)

57.
Pomen dejavnikov kakovosti življenja v starosti
Maja Brumec, 2019, magistrsko delo

Opis: Izhodišča: Kakovost življenja starostnikov postaja vedno pomembnejša determinanta staranja. Za nekatere starostnike je starost pozitivna stopnja razvoja, drugim pa predstavlja negativno fazo življenja. Dejavniki kakovosti življenja v starosti se razlikujejo od starostnika do starostnika. Namen magistrskega dela je bilo predstaviti kakovost življenja starostnikov in dejavnike, ki vplivajo na to v domu za starostnike. Raziskovalna metodologija in metode: Uporabili smo deskriptivno metodo dela. Empirični del je temeljil na kvantitativni metodologiji raziskovanja. Uporabili smo validirani anketni vprašalnik The WHOQOL-OLD. Raziskavo smo izvedli v domu za starostnike v Savinjski regiji, v njej pa je sodelovalo 121 starostnikov. Za analizo rezultatov smo uporabili program SPSS ter statistične teste: T-test za dva neodvisna vzorca in test za eno-faktorsko ANOVO. Rezultati: Skoraj dve tretjini starostnikov (61,2 %) sta s kakovostjo življenja v domu zadovoljni. Pri starostnikih okvare čutov in čutil vplivajo na vsakdanje življenje, vendar večina starostnikov (88,4 %) ob tem meni, da je kljub temu za njihove potrebe dobro poskrbljeno in da imajo dovolj možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. V domu se starostniki počutijo varno, spoštovano, ljubljeno, ob tem pa imajo tudi sami možnost ljubiti. Diskusija in zaključek: Ugotovili smo, da glede na starost, spol in zmožnost gibanja ne obstaja pomembna statistična razlika v oceni kakovosti življenja starostnikov v domu za starostnike. Starostniki v domu za starostnike ocenjujejo kakovost življenja kot dobro, kljub temu pa je zaznati razliko med kakovostjo življenja starostnika pred nastanitvijo v dom za starostnike in v domu za starostnike. Menimo, da se v domovih za starostnike še vedno najdejo priložnosti za dodatno izboljšanje kakovosti življenja starostnikov.
Ključne besede: starostnik, starost, dom za starostnike, mobilnost, aktivnosti, socialne interakcije, avtonomija starostnika.
Objavljeno: 26.06.2019; Ogledov: 277; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

58.
Normativna ureditev delovanja Državnega zbora Republike Slovenije
Luka Špoljar, 2019, magistrsko delo

Opis: Med vire parlamentarnega prava uvrščamo normativne akte na ravni ustave, zakona in notranjih aktov parlamentov (poslovnikov). Poslovniki parlamentov odražajo avtonomijo predstavniških teles in predstavljajo pomemben vir pravil za delovanje parlamentov, ter kot takšni v demokratičnih državah omogočajo jasen postopek, skozi katerega poslanci pridejo do konsenza pri normativnem urejanju družbenih področij. Ustava Republike Slovenije določa, da ima Državni zbor Republike Slovenije poslovnik, ki ga sprejme z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. Poslovnik Državnega zbora je svojevrsten pravni akt, ki vsebuje tako ustavno kot zakonsko materijo oziroma prvine, in je odraz parlamentarne tradicije, družbenega, gospodarskega ter političnega okolja. Oblikovanje manjšinske vlade se odraža tudi pri delovanju Državnega zbora, saj v primeru nejasnosti pravnega statusa posameznih poslanskih skupin odpira določena poslovniška vprašanja. Poslovnik ne ureja jasne definicije o položaju koalicijske in opozicijske poslanske skupine. Določene dvoumnosti in vprašanja, ki so se pojavila pri oblikovanju manjšinske vlade in delovanju osmega mandata Državnega zbora, so poslanci in poslanke rešili na podlagi političnega kompromisa in dogovora. Vendar bi moral tudi slovenski Poslovnik slediti nekaterim drugim primerjalno-pravnim praksam, kjer viri parlamentarnega prava vsebujejo jasne določbe o pravnem statusu poslanskih skupin vladajoče večine ali manjšine. Cilj magistrskega dela je podrobna preučitev normativne ureditve delovanja Državnega zbora ter odgovoriti na vprašanja povezana z avtonomijo Državnega zbora in opredelitev vpliva manjšinske vlade na delovanje in organizacijo parlamenta. Zaključno delo je razdeljeno na dva glavna vsebinska sklopa. V prvem sklopu je narejen oris ključnih virov parlamentarnega prava in opredeljena avtonomija parlamentov, ki je odraz ustavnega načela delitve oblasti. V sklopu prvega vsebinskega sklopa so predstavljeni tudi aktualni predlogi za dopolnitev ali spremembo Poslovnika državnega zbora. V drugem vsebinskem sklopu so nadalje izpostavljene teoretične in praktične predpostavke za oblikovanje manjšinske vlade ter oris trenutnega položaja 13. slovenske vlade, posebej v odnosu do organizacije dela v Državnem zboru. V tem poglavju so v ospredju odnosi med koalicijskimi partnerji ter pravni in politični položaj poslanske skupine, ki je pogodbeni partner manjšinske vlade.
Ključne besede: predstavniška telesa, viri parlamentarnega prava, avtonomija, zakonodaja, poslovnik, manjšinska vlada, poslanske skupine
Objavljeno: 30.08.2019; Ogledov: 117; Prenosov: 13
.pdf Celotno besedilo (1,40 MB)

59.
Reševanje investicijskih sporov v okviru prostotrgovinskih sporazumov nove generacije: v luči mnenja 1/17
Nejc Romih, 2019, magistrsko delo

Opis: Zaradi trendov svetovnega trgovinskega povezovanja je Evropska unija (EU) zavezana s trgovinskimi predpisi, ki se sklepajo na mednarodni ravni, tj. na podlagi mednarodnega prava. Temeljno sredstvo skupne evropske zunanjetrgovinske politike so poleg multilateralnega povezovanja, prostotrgovinski in investicijski sporazumi kot mednarodne pogodbe, ki vzpostavljajo bilateralne ekonomske integracije med mednarodnimi subjekti prava. Prostotrgovinski in investicijski sporazumi med EU in tretjimi državami nove generacije predvidevajo tudi materialno in procesno varstvo tujih vlagateljev. V okviru procesnega varstva prostotrgovinski sporazumi vzpostavljajo kontroverzni mehanizem za reševanje investicijskih sporov med vlagatelji in državami, ki določenim vlagateljem na notranjem trgu podeljuje posebne pravice. Osrednji problem magistrske naloge je preučevanje združljivosti reševanja sporov med vlagatelji in državami z avtonomijo prava EU, s posebnim poudarkom na združljivosti s temeljnimi pravicami prava EU, v luči Mnenja 1/17. Uvodoma so v magistrski nalogi predstavljeni prostotrgovinski sporazumi v okviru ustavnega okvira prava EU. Pri tem je eno izmed temeljnih ustavnih vprašanj vertikalna delitev pristojnosti za sklenitev sporazumov, ki je ne glede na načelno izključno pristojnost EU na področju skupne trgovinske politike odvisno od konkretne vsebine sporazuma. Zatem so predstavljeni še prostotrgovinski sporazumi nove generacije, ki v ambiciozni postlizbonski politiki precej presegajo zgolj zmanjševanje trgovinskih in investicijskih ovir. Prostotrgovinski sporazumi nove generacije se uporabljajo poleg liberalizacije trga še za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, delovnih standardov, okolja in dobrega upravljanja, vključno z davčnimi zadevami. Sodišče Evropske Unije (Sodišče EU) je varuh avtonomije prava in temeljnih pravic, tudi v odnosu do mednarodnega prava. Ravno združljivost mednarodnega reševanja sporov z avtonomijo prava EU se je v pretekli praksi Sodišča EU izkazala za problematično, čeprav Sodišče EU načeloma priznava združljivost ustanavljanja mednarodnih sodišč s pravom EU. Avtonomija prava EU je v najožjem pomenu jamstvo izključne pristojnosti Sodišča EU za razlago in uporabo prava EU. V širšem smislu pa koncept avtonomije prava EU razumemo kot niz temeljnih vrednot, ki predstavljajo temelj pravnega reda EU oziroma njen ustavni okvir. Del koncepta avtonomije prava EU v širšem smislu so tudi določbe Listine EU in posebne določbe v PEU in PDEU, ki se nanašajo na temeljne pravice EU. Mnenje 1/17 mednarodno reševanje investicijskih sporov postavlja v okvir avtonomije prava EU in skladnosti s temeljnimi pravicami EU. Mnenje 1/17 je v mnogih pogledih prelomno. Predstavlja namreč odmik od dotedanje sodne prakse in predstavlja določeno fleksibilnost Sodišča EU. Mnenje 1/17 na področju mednarodnega reševanja investicijskih sporov označuje začetek nove ere institucionalizacije investicijskih tribunalov in precejšen napredek k prizadevanju vzpostavitve multilateralnega investicijskega sodišča. Na začetku magistrske naloge sem si najprej zadal nalogo preveriti, ali je Mnenje 1/17 skladno z dosedanjo sodno prakso Sodišča EU. Vprašal sem se, ali je mehanizem ICS skladen z ustaljenim konceptom avtonomije prava EU. Pri tem sem postavil trditev, da predstavlja Mnenje 1/17 določen odmik od ustaljene sodne prakse. Trdil sem tudi, da bi Sodišče EU lahko mehanizem ICS spoznalo za nezdružljiv z avtonomijo prava EU, če ne bi upoštevalo politične teže in gospodarskega vpliva svoje odločitve. Skozi celotno magistrsko nalogo se preučuje učinek določb prostotrgovinskih sporazumov na substančno pravo EU. Na najbolj abstraktni ravni gre torej za vprašanje odnosa med mednarodnim pravom, tj. mednarodno pogodbo, in pravom EU. V jedru te magistrske naloge je iskanje ravnovesja med potrebo po ohranitvi avtonomije prava EU in željo po izpolnitvi mednarodnih zavez, ki izhajajo iz prostotrgovinskih sporazumov, katerih pogodbenica je EU.
Ključne besede: mednarodne pogodbe med EU in tretjimi državami, zunanja trgovinska politika, varstvo vlagateljev, mehanizem ISDS, avtonomija prava EU, temeljne pravice.
Objavljeno: 17.12.2019; Ogledov: 70; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

60.
Nekateri vidiki avtoritete in avtonomije vzgojitelja
Metka Steržaj, 2019, diplomsko delo

Opis: Osrednja tematika našega diplomskega dela je bilo preučevanje sprememb v določenih starostnih skupinah vzgojiteljic (tistih, ki so zaposlene več kot 30 let, in tistih, ki so zaposlene manj kot 5 let) na področjih avtonomije, avtoritete ter sodelovanja s starši. Ugotavljali smo torej, ali so starejše vzgojiteljice občutile spremembe po uvedbi kurikuluma, kakšne pritiske s strani formalnih predpisov občutita obe starostni skupini pri načrtovanju dejavnosti, koliko vzgojiteljice pripomorejo k strokovnemu timu oz. koliko se upoštevajo njihovi predlogi, pripombe in pritožbe. Zanimala nas je tudi razlika v občutenju stresa pri obeh starostnih skupinah. V prvem, teoretičnem delu smo se posvetili predvsem pojmovanju oz. definiranju avtoritete in avtonomije, pri čemer smo zajeli tudi njune posamezne vrste in stopnje, se poglobili v odnos med avtonomijo in odgovornostjo ter formalnimi določili. Zanimala nas je tudi preteklost tako na področju avtonomije kot na področju avtoritete ter primeri dobre prakse za obe področji. Empirični del smo posvetili analizi rezultatov raziskave. S pomočjo anketnega vprašalnika smo na vzorcu 105 vzgojiteljev in vzgojiteljic izvedli raziskavo na območju osrednje Slovenije (Kamnik, Ljubljana, Polhov Gradec, Trzin, Domžale ...) ter jih s pomočjo programa SPSS, ki je namenjen statistični obdelavi, ustrezno interpretirali.
Ključne besede: avtonomija, avtoriteta, vzgojitelji, strokovni tim, stres, formalni predpisi, kurikulum za vrtce, sodelovanje s starši, komunikacija.
Objavljeno: 13.01.2020; Ogledov: 36; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici