| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


31 - 40 / 61
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
31.
DELOVNO-PRAVNI POLOŽAJ VISOKOŠOLSKEGA UČITELJA
Janja Deutschmann, 2015, diplomsko delo/naloga

Opis: V skladu z veljavnim Zakonom o visokem šolstvu (v nadaljevanju: ZVIS) so visokošolski učitelji, docent, izredni profesor, redni profesor ter lektor. V visokošolskih strokovnih programih so visokošolski učitelji tudi predavatelji in višji predavatelji. Delo visokošolskega učitelja zajema raziskovalno delo na svojem področju. Svoje prispevke k razvoju znanosti visokošolski učitelji objavljajo v mednarodnih in domačih znanstvenih in strokovnih revijah, knjigah in elektronskih medijih. Delo visokošolskega učitelja sega tudi na opravljanje pedagoškega dela (posredna in neposredna pedagoška dejavnost). V sled navedenega lahko visokošolskega učitelja opredelimo tudi kot nekoga, ki skozi različne oblike pedagoškega dela (predavanja, seminarji, vaje,…) prenaša svoje znanje na študente visokošolskih zavodov. Delovnopravni položaj visokošolskega učitelja je v Republiki Sloveniji urejen z različnimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi. Pri opredelitvi delovnopravnega položaja visokošolskega učitelja je bistvenega pomena predstavitev pogojev, ki so potrebni za zasedbo delovnega mesta. Temeljni pogoj za zasedbo delovnega mesta visokošolskega učitelja v Republiki Sloveniji je izvolitev v naziv, t.i. habilitacijski postopek, skozi katerega se odraža tudi ustavna pravica univerze t.j. avtonomija univerze. V primeru neizpolnjevanja navedenega pogoja ni mogoča sklenitev pogodbe o zaposlitvi z visokošolskim učiteljem oz. sodelavcem oz. nastane razlog na strani delodajalca za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
Ključne besede: javni uslužbenec, javni sektor, visokošolski učitelj, izvolitev v naziv, avtonomija univerze, posredna in neposredna pedagoška obveznost, zmanjšanje neposredne pedagoške obveznosti, sobotno leto, dopolnilno delo
Objavljeno: 19.04.2016; Ogledov: 510; Prenosov: 134
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

32.
PRAVICA DO VNAPREJ IZRAŽENE VOLJE
Nastja Leskovar, 2015, diplomsko delo

Opis: Pravica do vnaprej izražene volje daje pacientu upravičenje odločati, kakšna naj bo njegova oskrba in zdravljenje v primeru, ko sam ne bo sposoben podati svoje odločitve. Pravica poudarja avtonomijo volje pacienta, ter njegovo aktivnost pri skrbi za svoje zdravje. V praksi pomeni, da lahko vsak polnoleten pacient, ki je sposoben odločati o sebi, določi svojega zdravstvenega pooblaščenca, ki ima pravico do seznanitve s pacientovo zdravstveno dokumentacijo in zdravstvenim stanjem. Naloga je osredotočena na predstavitev pomena pravice do vnaprej izražene volje ter njenih predpostavk. Govori o omejitvah in izjemah pravice ter o pravni ureditvi v Sloveniji in na tujem. Diplomsko delo je namenjeno predvsem posameznikom, ki bi si želeli izvedeti več o pomenu pravice do vnaprej izražene volje, ter o njenem uveljavljanju.
Ključne besede: Pacient, zdravstveni pooblaščenec, Zakon o pacientovih pravicah, vnaprej izražena volja, avtonomija pacienta.
Objavljeno: 20.04.2016; Ogledov: 1412; Prenosov: 238
.pdf Celotno besedilo (532,17 KB)

33.
MEJE NACIONALNE PROCESNE AVTONOMIJE
Denis Baghrizabehi, 2015, magistrsko delo

Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja z ugotavljanjem meja nacionalne procesne avtonomije, s tem pa posledično začrta tudi njen obseg. Gre za v veliki meri nerazjasnjeno področje prava EU, ki odreja razmerje med (materialnim) pravom EU in nacionalnim (procesnim) pravom. Nacionalna procesna avtonomija je načelo prava EU, ki v svoji vsebini državam članicam omogoča, da samostojno določajo in urejajo postopke, s katerimi posamezniki uveljavljajo pravice, ki jim jih daje pravo EU, v kolikor pravo EU samo ne ureja tega področja. Pri tem države članice niso povsem avtonomne, saj bi jim povsem liberalna interpretacija obravnavanega načela omogočila, da preprečijo ali otežkočijo položaj posameznika, kadar si slednji prizadeva realizirati pravice, ki izhajajo iz prava EU. Sodišče Evropske unije je to nevarnost prepoznalo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in posledično razvilo dve poglavitni omejitvi procesne avtonomije - načelo učinkovitosti in načelo enakovrednosti. Tekom nadaljnjih desetletij je sodna praksa omenjenega Sodišča izvrgla dodatne omejitve procesne avtonomije, že obstoječe pa nadgradila. Vendar se ves ta čas ni izoblikoval enoten pravni okvir, ki bi nacionalnim organom in zakonodajalcu posamezne države članice vnaprej in razmeroma določno znal predočiti in začrtati meje nacionalne procesne avtonomije. Še več, omejitve so se drobile na posamezne fragmente, ki so zgolj poudarjali potrebo po venomer vnovičnem ad hoc presojanju meja oz. obsega procesne avtonomije. Avtor poskuša z analizo širšega spektra pravnih razmerij predstaviti ozadje nedodelanega nabora pravnih načel, ki botrujejo omejitvam procesne avtonomije. Magistrsko delo se ne ogiba partikularne narave sodniškega drobirja, ki ga je ustvarila nestanovitna praksa Sodišča, temveč ga poskuša prikazati na kar se da sistematično ubran način. Po predstavitvi temeljnih načel, ki urejajo razmerje med pravom EU in nacionalnim pravom, se avtor osredotoči na omejitvi načel učinkovitosti in enakovrednosti. V nadaljevanju je pozornost posvečena načelu učinkovitega sodnega varstva kot (dodatni) omejitvi procesne avtonomije, na kratko pa je predstavljeno tudi razmerje med omenjenim načelom in načelom učinkovitosti. Drugi del magistrskega dela je namenjen krajši analizi izbranih kategorij pravnih sredstev in avtonomnosti (ali manku le-te), ki jo države članice načeloma posedujejo pri določanju in urejanju taistih pravnih sredstev, s katerimi posamezniki uveljavljajo pravice iz pravnega reda EU. V zadnjem delu magistrskega dela, avtor zaokroži dognanja predhodnih poglavij in poskuša bralcu naslikati celostno podobo načela procesna avtonomije (in njenih meja).
Ključne besede: nacionalna procesna avtonomija, postopkovna avtonomija, posredna kolizija, učinkovitost, enakovrednost, učinkovito sodno varstvo, izvrševanje prava EU, pravna sredstva
Objavljeno: 12.04.2016; Ogledov: 1581; Prenosov: 726
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

34.
Subsidiarna in smiselna uporaba Zakona o splošnem upravnem postopku v postopkih pri uveljavljanju pravic in dolžnosti študentov pri nas in ureditev v izbranih evropskih državah
Blanka Fras, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi je obravnavano ključno vprašanje, ali gre za prekoračitev avtonomije slovenskih univerz pri sprejemanju in uporabi internih procesnih predpisov in posledično, v katerih postopkih pri uveljavljanju pravic in dolžnosti študentov se Zakon o splošnem upravnem (ZUP) postopku uporablja subsidiarno ali le smiselno. Pravica do izobraževanja je ustavna pravica, ki določa, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo, pri čemer mora biti upoštevano načelo enakosti pred zakonom. Univerze so avtonomne na podlagi Ustave Republike Slovenije, poudarek v tem prispevku pa je na avtonomiji v smislu samostojnosti pri sprejemanju predpisov ter na stopnji avtonomije univerz, saj le-te zaradi nujnosti upoštevanja ostalih ustavno zagotovljenih pravic ne morejo imeti popolne avtonomije. Avtonomija je prednost, a tudi slabost v smislu, da je potrebno posamezna področja še posebej skrbno urediti z internimi predpisi, ki niso v nasprotju z nadrejenimi zakonskimi predpisi in ustavo. Na splošno velja, da je upravni postopek sistem procesnih pravil, po katerih ravnajo upravni in drugi organi (tudi univerze kot izvajalci javnih služb), kadar odločajo v upravnih zadevah o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank. Splošna pravila upravnega postopka na vseh upravnih področjih v vseh upravnih zadevah ureja ZUP. V kolikor zaradi posebnosti nekega upravnega področja splošna pravila ZUP ne ustrezajo ali niso zadostna, se lahko posamezno postopkovno vprašanje ali več posebnih pravil upravnega postopka uredijo drugače ali na novo s posebnim zakonom, ZUP pa se uporablja podrejeno oziroma dopolnilno. ZUP se uporablja tudi v drugih javnopravnih, torej »neupravnih« zadevah, a v teh primerih le smiselno. Sem sodijo postopki v zvezi z uveljavljanjem večine pravic in dolžnosti študentov, kot jih opredeljujejo Zakon o visokem šolstvu (ZVis) in interni akti univerz, pri čemer pa sledi obveza univerz in drugih izobraževalnih institucij, da ravnajo po ZUP (ravnanje z nepopolno vlogo, obrazložitev odločitve ipd.). Vendarle pa so na visokošolskem področju odstopanja nujna, potrebna in upravičena. ZVis kot posebni zakon na področju visokega šolstva ne vsebuje postopkovnih določb glede uveljavljanja pravic in dolžnosti študentov, ampak posamezne postopke, razen prijavno-sprejemnega postopka ter vpisnega postopka, prepušča avtonomnemu urejanju univerz. Pri vpisu na fakultete je sicer določeno, da univerze oz. fakultete avtonomno določijo pogoje za vpis, sam postopek pa je določen na nacionalni ravni s pravilnikom pristojnega ministra, moral pa bi biti urejen z zakonom kot »lex specialis« v odnosu do ZUP (»lex generalis«).
Ključne besede: avtonomija univerze, posebni upravni postopki, subsidiarna raba ZUP, smiselna raba ZUP, interni akti univerz, pravice in dolžnosti študentov, izhodišča za procesni zakon, pravni predpisi v visokem šolstvu.
Objavljeno: 05.07.2016; Ogledov: 1827; Prenosov: 289
.pdf Celotno besedilo (1,55 MB)

35.
PODJETNIŠKA USMERJENOST V DRUŽINSKIH PODJETJIH
Tea Deželak, 2016, diplomsko delo

Opis: Družinska podjetja predstavljajo pomemben delež v gospodarstvu. Zaradi vse večjega števila te vrste podjetništva, so družinska podjetja predmet številnih raziskav. V Sloveniji so se raziskave družinskih podjetji začele izvajati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V Evropi, razen v nekaterih državah, ne obstaja definicija družinskega podjetja, ki bi bila pravno opredeljena. Mnogi avtorji so podali različne kriterije za opredelitev družinskega podjetja, ki jih povzemamo v delu. Da bi družinska podjetja še povečevala svoj delež v gospodarstvu je potrebno v poslovanje vpeljati podjetniške aktivnosti, ki pozitivno vplivajo na poslovanje. Mnogi raziskovalci so mnenja, da finančni pokazatelji niso več merilo za presojanje uspešnosti podjetja, zato se vse bolj vključujejo v raziskave nefinančna merila. Uspešnost podjetja lahko merimo z podjetniško usmerjenostjo na podlagi dimenzij inovativnost, proaktivnost, prevzemanje tveganja. Kasneje pa sta bili dodani še dve dimenzije in sicer, ofenzivna konkurenčna sposobnost in avtonomija. Dimenzije podjetniške usmerjenosti v povezavi z družinskim podjetju smo opredelili v teoretičnem delu, v katerega smo vključili tudi pojem družinsko podjetje in podjetništvo. Podjetniško usmerjenost smo analizirali na izbranem družinskem podjetju.
Ključne besede: družinsko podjetje, inovativnost, tveganje, proaktivnost, ofenzivno konkurenčno delovanje, avtonomija
Objavljeno: 03.11.2016; Ogledov: 485; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

36.
Strokovna avtonomija učitelja v osnovni šoli
Tamara Farič, 2016, magistrsko delo

Opis: Učiteljski poklic je lep, a hkrati zelo zahteven, saj biti strokovno avtonomen učitelj zahteva od človeka zelo veliko. Zato je prav govoriti o avtonomiji učitelja – predvsem strokovni avtonomiji učitelja kot eni izmed učiteljevih vrednot in eni izmed dimenzij njegove profesionalnosti. Avtonomija je tema, s katero se strokovnjaki sicer ukvarjajo že zelo dolgo, vendar je v današnjem času in prostoru še vedno zelo pomembna in aktualna. V empiričnem delu magistrskega dela smo proučili strokovno avtonomijo učitelja v osnovni šoli pri nas, in sicer, kako današnji učitelji sami dojemajo in si razlagajo svojo strokovno avtonomijo, kako ocenjujejo svojo strokovno avtonomijo ter njene posamezne dimenzije, kako ocenjujejo vpliv različnih zunanjih dejavnikov na svojo strokovno avtonomijo, kako dojemajo podporo in pomoč pri uvajanju sprememb pri pouku, kako se čutijo strokovno usposobljeni oz. pripravljeni, kako pojmujejo svoj odnos s starši ter kako pojmujejo svojo vlogo in položaj. Pri tem nas je zanimal obstoj razlik glede na delovne izkušnje v šolstvu (število let poučevanja) in stopnjo poučevanja (razredni, predmetni pouk) učiteljev v osnovni šoli. Podatke za raziskavo smo s pomočjo anketnega vprašalnika zbrali v šolskem letu 2014/2015, in sicer na neslučajnostnem priložnostnem vzorcu 203 učiteljev. Rezultati naše raziskave kažejo, da učitelji ustrezno dojemajo, razumejo in si razlagajo svojo strokovno avtonomijo. Presenetljivo visoko učitelji ocenjujejo svojo strokovno avtonomijo ter njene posamezne dimenzije, vpliv različnih zunanjih dejavnikov na svojo strokovno avtonomijo pa ocenjujejo dokaj skladno s teoretičnimi spoznanji in ugotovitvami. Učitelji pozitivno dojemajo tudi podporo in pomoč pri uvajanju sprememb pri pouku ter se čutijo precej visoko strokovno usposobljeni oz. pripravljeni za svoje delo. Presenetljivo pozitivno pa ocenjujejo tudi svoj odnos s starši ter pojmujejo svojo vlogo in položaj.
Ključne besede: sodobni učitelj v osnovni šoli, osebnostni razvoj učitelja, strokovni oz. profesionalni razvoj učitelja, avtonomija, strokovna avtonomija učitelja
Objavljeno: 17.08.2016; Ogledov: 1575; Prenosov: 248
.pdf Celotno besedilo (3,39 MB)

37.
SLOVENSKI JEZIK, LITERATURA IN KULTURA V ČASOPISU NOVINE
Andreja Legenič, 2016, diplomsko delo

Opis: Jožef Klekl st. je bil duhovnik izrednega pomena. Svoje poslanstvo je skoraj štiri desetletja spolnjeval kot urednik Marijinega lista in Kalendarja Srca Jezušovoga. Svoj najpomembnejši prispevek je dal s časopisom Novine. Njegovo prizadevanje je temeljilo na skrbi za domačo besedo, katero je branil tudi v času najhujše madžarizacije. Poudarek je dal na povezanosti šole in cerkve ter bil mnenja, da ima v šoli poleg latinščine edino in pravo mesto slovenski jezik. Z uvedbo gajice je začel graditi most med prekmurskim in knjižnim jezikom, ki pa se je gradil počasi, postopoma, a z veliko mero vztrajnosti in poguma. Z Novinami si je prizadeval za krepitev narodne zavesti ter odločno vplival na Prekmurce, da so se po razpadu Avstro-Ogrske monarhije združili z osrednjelovenskim prostorom. Njegov cilj je bil, da z objavami v Novinah, ki jih je v veliki večini pisal sam, domačega, preprostega človeka vzgaja ter ga versko in kulturno ozavešča. Zadnja številka Novin je izšla leta 1941 in zanimivo je, da Prekmurje do leta 1972 ni premoglo nobene katoliške periodike.
Ključne besede: Jožef Klekl st., Novine, katoliška periodika, prekmurski knjižni jezik, madžarizacija, gajica, poenotenje slovenske knjižne norme, avtonomija
Objavljeno: 13.06.2016; Ogledov: 528; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

38.
OSAMOSVOJITVENE TEŽNJE V ŠPANIJI IN V ZDRUŽENEM KRALJESTVU
David Mirosavljević, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je analizirana možnosti nastanka novih držav na ozemlju današnje Španije in Velike Britanije. Opredelil in analiziral sem vse bistvene elemente, ki so relevantni za nastanek novih držav na teh področjih. Osredotočil sem se na tiste ozemeljske celovite enote v obeh državah, kjer so omenjene tendence po samostojnosti najmočnejše in kjer je izpolnjenih največ pogojev za eventualno samostojnost, odcepitev, oziroma prekrojitev meja. V Španiji sem se osredotočil na avtonomne skupnosti Baskijo, Katalonijo in Galicijo, v Veliki Britaniji pa na dežele Škotsko, Wales in Severno Irsko.
Ključne besede: Avtonomija, samoodločba, devolucija, samostojnost, odcepitev, gospodarstvo, religija, kultura, politika, narodno gibanje, pripadnost, identiteta, simboli, interesi, pravo, načela, pravice, red, vpliv, tendence.
Objavljeno: 24.06.2016; Ogledov: 638; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (1,44 MB)

39.
Stališča osnovnošolskih učiteljev slovenščine do lastnega pedagoškega poklica
Ninetta Gnidovec Rozman, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu obravnavamo stališča osnovnošolskih učiteljev do lastnega pedagoškega poklica. Prvi del diplomskega dela predstavlja teoretičen okvir za empirično raziskavo. Znotraj tega smo opisali učiteljev profesionalni oz. poklicni razvoj in t. i. (profesionalni) učiteljski stres. Na kratko smo predstavili tudi predmet slovenščine v osnovni šoli ter poklic slovenista − učitelja, ki poučuje slovenščino. Drugi del diplomskega dela temelji na empirični raziskavi, katere namen je bil raziskati: učiteljev profesionalni oz. poklicni razvoj, učiteljski stres oz. stres, ki se pojavlja na delovnem mestu, mnenja učiteljev slovenščine o lastnem poklicu ter njihovo delo pri pouku slovenščine. Za raziskavo smo sestavili anketni vprašalnik, ki je bil smiselno − glede na problematiko − razdeljen na štiri sklope in začetni uvodni del, ki je zajemal navodila in osnovne podatke učiteljev: spol, starost in delovno dobo. Osnovno populacijo, ki smo jo preučevali, predstavljajo učitelji dolenjske, posavske, osrednje, zasavske in savinjske regije. V raziskavi je sodelovalo 50 učiteljev. Izsledki te so pokazali, da se učitelji slovenščine v največji meri uporabljajo demokratičnega stila poučevanja, medtem ko svoj profil označujejo z visoko stopnjo pedagoške in splošne kompetentnosti, kar nakazuje na njihovo strokovnost in človeškost hkrati. Velik pomen pripisujejo povratnim informacijam, ki jih prejmejo s strani učencev. Svoje spretnosti poučevanja so v celoti ocenili kot skorajda izjemne; najbolj je izstopala spretnost samozavestnega podajanja snovi. Učitelji, ki slovenščino poučujejo v osnovni šoli, se čutijo popolnoma avtonomne pri izbiri metod in oblik dela ter izbiri učnih pripomočkov. Podatki so v nadaljevanju raziskave pokazali, da učitelji slovenščine t. i. ''šolski stres'' v največji meri doživljajo pri preverjanju in ocenjevanju znanja ter ponavljajočih se slabih ocenah in neuspehih učencev. Najpogosteje ga zaznavajo na čustvenem področju, kot posledico pa v največjem številu navajajo jok. V stresnih situacijah se ti sproščajo s pogovorom ob kavi; tako da se zaupajo partnerju, prijatelju ali sodelavcu. Ugotovili smo tudi, da učitelji na svoj poklic niso ravno najbolj ponosni, vendarle pa jih ta osrečuje. Tudi za odločitev istega poklica bi se večina odločila še enkrat. O sebi menijo, da so odlični pedagogi ter da je njihov poklic premalo cenjen in preslabo plačan. Raziskali smo tudi naklonjenost učiteljev slovenščine jezikovnemu in književnemu pouku, bodisi zaradi pisanja priprav, ocenjevanja, poučevanja, izbire vsebin in učbenikov; izkazalo se je, da povsod prednjači književnost. Tudi mnenje učiteljev o tem, katero vrsto pouka imajo rajši učenci, je naklonjeno književnosti.
Ključne besede: poklic učitelja slovenščine, profesionalni razvoj, kompetence oz. učiteljeve spretnosti, avtonomija, stres učiteljev in učencev, jezikovni in književni pouk
Objavljeno: 24.08.2016; Ogledov: 860; Prenosov: 50
.pdf Celotno besedilo (14,46 MB)

40.
SODOBNA VZGOJA SKOZI POGLED BOGDANA ŽORŽA
Mojca Štefančič, 2016, diplomsko delo

Opis: Bogdan Žorž je bil eden prvih strokovnjakov v Sloveniji, ki je opozoril na neustrezne posledice permisivne vzgoje, ki naj bi proizvajala t. i. "razvajence", ki imajo mnogo značilnosti patološkega narcisa, a so na življenje še slabše pripravljeni. Na osnovi dolgoletnih izkušenj pri delu z odklonskimi mladostniki se je jasno opredelil za odločno vzgojo, ki pa mora temeljiti na zaupnem odnosu z otrokom, pristnemu zanimanju zanj in doslednemu nadzoru. Le na tak način se po njegovem lahko vzgoji uravnovešeno mlado osebnost, ki bo kos vsakodnevnim življenjskim pritiskom.
Ključne besede: Vzgoja, permisivna vzgoja, razvajenost, vzgojne težave, prevzgoja, avtoriteta, pravila, zahteve, nadzor, razvoj osebnosti, avtonomija osebnosti.
Objavljeno: 11.11.2016; Ogledov: 943; Prenosov: 99
.pdf Celotno besedilo (960,16 KB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici