| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 72
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
1.
Zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči v pravdnem postopku : doktorska disertacija
Denis Baghrizabehi, 2023, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne in nadnacionalne vidike zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči v pravdnem postopku. Pravo EU ne določa procesnih pravil za zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, čeravno posameznikom daje pravico, da pred nacionalnimi sodišči zahtevajo odpravo negativnih učinkov ukrepov nezakonite pomoči. Pri nezakoniti pomoči gre za državno pomoč, ki je podeljena v nasprotju s t. i. klavzulo o mirovanju. V skladu z načelom nacionalne procesne avtonomije se takšni postopki vodijo pred nacionalnimi sodišči in v skladu z nacionalnim procesnim pravom. Ker evroavtonomno tolmačenje pojma »procesno« pravo zajema tudi pravila, ki jih v kontinentalnih sistemih praviloma razumemo kot materialnopravna, je treba v sklopu zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči uporabljati tudi nacionalna pravila materialnega prava. Kadar je bila nezakonita pomoč podeljena z aktom zasebne oziroma civilnopravne narave, pride v poštev uporaba institutov civilnega prava. Nacionalna pravila pravdnega postopka in civilnega materialnega prava niso prilagojena posebnostim prava državnih pomoči in se zaradi tega uresničuje riziko neučinkovitega izvrševanja subjektivnih pravic, izvedenih iz neposrednega učinka prava EU. V sklopu disertacije je opravljena holistična obravnava pravil in načel prava EU, ki naslavljajo področje zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči ter analiza medsebojnega delovanja prava EU in nacionalnega prava držav članic. Problem neučinkovitih pravnih sredstev je obravnavan kategorično, in sicer tako, da je najprej opredeljeno vprašanje civilnopravne neveljavnosti ukrepov nezakonite državne pomoči. Na podlagi primerjalnopravne analize med pravnimi redi Slovenije, Nemčije in Avstrije doktorska disertacija navaja zaključek, da bi se takšni ukrepi morali šteti za nične. Alternative, ki bi ukrep ohranjale v veljavi, iz pravnopolitičnih razlogov niso ustrezne. Predmetni zaključek predstavlja tudi premiso za nadaljnje ugotovitve v doktorski disertaciji. Učinkovito zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči je kompleksen fenomen, ki je omogočen zgolj skozi souporabo številnih pravnih institutov nacionalnega prava ter je mestoma popolnjen s sodniškim pravom oziroma s posegi v smeri lojalne razlage ali neuporabe nasprotujočih določb nacionalnega prava. Rešitve, ki so se v tej zvezi razvile v primerjalnopravnem kontekstu, niso vedno neposredno prenosljive v slovenski pravni red. Tako na primer nemški model zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči sloni na kvazi-negatornem varstvu in konceptu klavzule o mirovanju kot varstvenega zakona, medtem ko avstrijska sodišča posameznikom nudijo varstvo zgolj na podlagi prava nelojalne konkurence. V tej zvezi doktorska disertacija vsebuje sklep, da bi veljalo zaradi posrednega učinka prava EU v slovenskem pravu tolmačiti določbo 133. člena Obligacijskega zakonika ekstenzivno, tako da bi zajemala finančno škodo in delovanje, ki ni usmerjeno zgolj v prostor oziroma okolje. Prav tako bi kazalo na področju prava nelojalne konkurence lojalno razlagati določbe o aktivni legitimaciji. S procesnega vidika je navkljub zapadlosti dajatvenega zahtevka treba dopustiti ugotovitvene tožbe, s katerimi se ugotavlja ničnost ukrepa nezakonite pomoči ter si prizadevati za fleksibilno uporabo pravil o odločanju po prostem preudarku, o informativnih dokazih ter (na podlagi načela vestnosti in poštenja) omogočiti uporabo pravil o stopničasti tožbi. V okviru možnosti preseganja informacijske asimetrije je bila opravljena analiza možnosti zakonodajne harmonizacije pravil o uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zoper državo članico zaradi implementacije ukrepa nezakonite pomoči. Doktorska disertacija se končno opredeljuje tudi do meja pravnomočnosti v primeru ugotovitvenih sodb, ki zaradi zmotne uporabe materialnega prava vsebujejo (sanirajo) kršitev prava državnih pomoči. V tej zvezi je podan zaključek, da takšne sodbe nimajo učinka materialne pravnomočnosti.
Ključne besede: zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, priglasitev državnih pomoči, klavzula o mirovanju, nacionalna procesna avtonomija, načelo učinkovitosti, izterjava nezakonite državne pomoči, učinkovito sodno varstvo
Objavljeno v DKUM: 14.12.2023; Ogledov: 768; Prenosov: 146
.pdf Celotno besedilo (3,49 MB)

2.
Reproduktivna avtonomija : master's thesis
Marija Brajović, 2023, magistrsko delo

Opis: Cilj študije je bil opredeliti in analizirati pojem prekinitve nosečnosti v različnih pravnih sistemih ter jih primerjati s posebnim poudarkom na Hrvaški, Poljski in Sloveniji. Pravna definicija splava se v teh državah v veliki meri ujema in ga opisuje kot medicinski postopek, pri katerem se prekine nosečnost ob izpolnjevanju določenih pogojev. Vendar pa se razlikujejo okoliščine, v katerih je ta postopek dovoljen. Vprašanje je, kaj je razlog, da je pravica do prekinitve nosečnosti zakonsko tako različno sprejeta in urejena? Menimo, da obstaja vrsta zunanjih dejavnikov, ki neposredno vplivajo na oblikovanje zakonov, ki urejajo prekinitev nosečnosti kot pravico ženske, med katerimi so tradicija in kultura določene države, položaj žensk v družbi, pa tudi vpliv verskih skupnosti.
Ključne besede: pravica do splava, avtonomija ženske, varna prekinitev nosečnosti, zunanji dejavniki, pravica do pritožbe zdravnikove vesti, kršitev človekovih pravic
Objavljeno v DKUM: 17.10.2023; Ogledov: 420; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (1,58 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Zaznana podpora temeljnim psihološkim potrebam s strani učiteljev kot napovednik učnih izidov pri mladostnikih : magistrsko delo
Karmen Vrenko, 2023, magistrsko delo

Opis: Potrebe po avtonomiji, kompetentnosti in povezanosti z okoljem so temeljne psihološke potrebe; njihova zadovoljitev pomembno usmerja razvoj otrok in mladostnikov. V šolskem okolju jih lahko učitelj pri učencih uresničuje skozi oporo avtonomije, strukturiranostjo poučevanja in vključenostjo učitelja v dogajanje v razredu. Učna zavzetost pri učencih pa se kaže v aktivnem in zbranem sodelovanju, navdušenju pri učnih dejavnostih ter vloženem trudu, ki rezultira v znanje, pozitivnejše interakcije v razredu in občutek lastne kompetentnosti pri učencih. Cilj magistrskega dela je bil, da preučimo pomembnost vedenja učiteljev, ki zadovoljujejo temeljne psihološke potrebe pri učencih za njihovo učno zavzetost in uspešnost. Izvedli smo raziskavo, v kateri so sodelovali 303 učenci 6., 7. in 8. razreda treh osnovnih šol. Pridobivanje podatkov je potekalo v živo na osnovnih šolah, vprašalnik je bil podan na način papir - svinčnik. Ugotovili smo, da sta opora avtonomije in vključenost učiteljev v dogajanje v razredu pozitivna napovednika splošne, emocionalne in vedenjske učne zavzetosti pri učencih. Strukturiranost poučevanja se ni izkazala za statistično značilen napovednik, kljub temu pa smo ugotovili, da bolj kot učenci zaznavajo strukturiranost poučevanja učiteljev, bolj so učno zavzeti. Nobeden od vidikov delovanja učiteljev se ni izkazal za napovednik učne uspešnosti učencev. Pogojna opora učiteljev ni bila prepoznana kot mediator odnosa med oporo avtonomije, strukturiranostjo poučevanja, vključenostjo učiteljev in učno zavzetostjo. Ugotovljene pa so bile negativne povezave med pogojno oporo in splošno, emocionalno ter vedenjsko učno zavzetostjo, učno uspešnostjo ter oporo avtonomije, strukturiranostjo poučevanja in vključenostjo učiteljev.
Ključne besede: učna zavzetost, avtonomija, kompetentnost, povezanost z okoljem, pogojna opora
Objavljeno v DKUM: 05.10.2023; Ogledov: 345; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

4.
Od jasnih besed do boljšega zdravja: analiza pojasnilne dolžnosti zdravnika in informirane privolitve pacienta v slovenskem zdravstvu : magistrsko delo
Janja Ramšak, 2023, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga obravnava tematiko zdravnikove pojasnilne dolžnosti in pacientove informirane privolitve v slovenskem zdravstvu ter izbranih pravnih redih. Predmet obravnave je odnos med zdravnikom in pacientom, v katerem ključno vlogo predstavljata komunikacija med udeleženima subjektoma ter soglasje pacienta v samem procesu zdravljenja. Zdravnikova pojasnilna dolžnost je tista, ki pacientu predstavlja ključ do razumevanja njegovega zdravstvenega stanja, medicinskih postopkov in tveganj, ki jih le-ti s seboj prinašajo. Temelj za pacientovo informirano privolitev pa sestoji iz jasne, razumljive in pacientu prilagojene komunikacije. Pojasnilna dolžnost in informirana privolitev sta urejeni v Zakonu o pacientovih pravicah. Pojasnilna dolžnost predstavlja izziv za marsikaterega zdravnika, predvsem zaradi pomanjkljivega razumevanja pacientov, pravne negotovosti, velikokrat pa se znajdejo tudi v časovni stiski in z omejenimi viri zdravstvenega sistema. Zato na tem področju vidim še veliko prostora za izboljšave v smislu dodatnega izobraževanja zdravnikov na področju komunikacije, z namenom izboljšanja in podajanja informacij, ki so pacientu razumljive. Prav tako pa je potrebno okrepiti zavedanje pacientov, da mora njihov odnos z zdravnikom temeljiti na sodelovanju in da so tudi oni tisti, ki igrajo pomembno vlogo v procesu zdravljenja. Informirana privolitev je namreč ključna za zagotavljanje pacientove avtonomije in spoštovanje njihovih osebnih stališč ter odločitev. Pravilna komunikacija in spoštovanje pacientove informirane privolitve sta dejavnika, ki lahko pozitivno vplivata na rezultat zdravljenja, prav tako pa bi njuna krepitev bistveno prispevala k izboljšanju zdravstvene oskrbe ter zadovoljstva pacientov. V zadnjem času smo priča velikim prebojem na področju informacijske tehnologije in digitalizacije. Pospešen razvoj lahko nedvomno pripišemo nedavnemu obdobju pandemije Koronavirusa, zaradi katerega smo bili postavljeni pred številne izzive. Še posebej na področju zdravstva, kjer je bilo potrebno zagotoviti nemoteno izvajanje storitev, kolikor je bilo to le mogoče. Okoliščine takratnega časa pa so med drugim sprožile tudi velike premike na področju umetne inteligence. Slednja bi lahko začrtala povsem nove smernice in pristope v izvajanju pojasnilne dolžnosti zdravnikov ter sprejemanju informirane privolitve pacientov.
Ključne besede: varstvo pacientovih pravic, pojasnilna dolžnost, informirana privolitev, pacientova avtonomija, pacientova pravica do obveščenosti, odnos med zdravnikom in pacientom.
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 291; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (950,11 KB)

5.
TEORETIČNI POGLEDI NA RAZVOJ KONSENZUALNOSTI V SODOBNEM KAZENSKEM POSTOPKU
Erika Gričnik, 2009, diplomsko delo

Opis: S ciljem povečati učinkovitost sodobnega kazenskega pravosodja mnoge države iščejo rešitve v uvajanju različnih oblik konsenzualnih postopkov, ki dopuščajo strankam v postopku določeno stopnjo avtonomije pri razpolaganju s predmetom obtožbe. Možnost pogajanja o predmetu obtožbe in kazenski sankciji, ki v najbolj očitni obliki pride do izraza v konsenzualnih postopkih, ki sledijo ameriškemu plea bargaining, poraja med teoretiki različna stališča in argumente, predvsem v luči temeljnih procesnih načel in ciljev na katerih temelji kontinentalni kazenski postopek. Pojem konsenzualnosti v sodobnem kazenskem procesnem pravu v najširšem smislu vključuje vse tiste postopke, skozi katere se v skladu z načelom oportunitete v večji ali manjši meri daje obdolžencu možnost, da vpliva na končni izid kazenskega postopka. Skupna značilnost vseh konsenzualnih postopkov je, da so vezane na priznanje krivde obdolženca. Kljub mnogim teoretičnim stališčem, ki govorijo proti konsenzualnim postopkom, jih mnoge kontinentalne države v okviru reform kazenske zakonodaje sprejemajo in prilagajajo svojim notranjim pravnim ureditvam. Še vedno je razbrati previdnost evropskih zakonodajalcev pri predpisovanju pogojev uporabe konsenzualnih institutov, saj načeloma pridejo v poštev v primeru lažjih oziroma srednje težkih kaznivih dejanj. Trendu širjenja konsenzualnosti v kazenskem postopku sledijo celo mednarodna kazenska telesa, katerim se posledično očita izgubljanje legitimnosti in spodkopavanje ideje restorativne pravičnosti.
Ključne besede: avtonomija posameznika, konsenzualni postopki, konsenzualnost, temeljna procesna načela, plea bargaining, pogajanja, priznanje krivde
Objavljeno v DKUM: 20.02.2023; Ogledov: 490; Prenosov: 15
.pdf Celotno besedilo (439,19 KB)

6.
Avtonomija in dostojanstvo človeka ob koncu življenja: pravne in etične dileme : magistrsko delo
Sanja Čahuk, 2022, magistrsko delo

Opis: Verjetno imamo ne glede na to, kje na svetu živimo, podobne želje, biti zdravi, srečni, zadovoljni, samostojni, sami odločati o svojem življenju. Prva in zadnja od teh želja sta hkrati tudi glavni skrbi medicine. S pomočjo medicine se bolezni zdravijo, trpljenje se lajša, in kolikor je to mogoče, kronične bolezni obvladujejo. Ob vsem tem se čedalje bolj spodbuja pacientova avtonomija. Vendar pa pri tem ne moremo govoriti o avtonomiji posameznika v času umiranja, saj zaenkrat v Republiki Sloveniji, posamezniku ni zagotovljena ustavna pravica, da bi odločal o trenutku in načinu svoje smrti. Take pravice ni moč zaslediti niti v mednarodnih dokumentih, čeprav mnogi tako pravico naslavljajo kot temeljno človekovo pravico. Evtanazija, beseda, ki izvira iz grščine, pomeni dobro, lahko smrt. Veliko zmede, ki spremlja sodobno razpravo o evtanaziji, je mogoče izslediti v nenatančni definiciji tega pojma. Dejansko še danes ne moremo govoriti o enotni definiciji pojmov evtanazija in pomoč pri samomoru, kar v javnosti velikokrat povzroča množične frustracije in mnoge dileme. Vseeno pa obstajajo države, ki so prešle te ogromne ovire, naredile gromozanski korak naprej in zakonsko uredile možnost prostovoljnega končanja življenja. V posledici epidemije ne preseneča niti dejstvo, da se je v zadnjem času v veliko državah začelo naglas razpravljati o teh možnostih in da so nekatere države, po vzoru drugih držav, celo prestopile ciljno črto in ta vprašanja zakonsko uredile. V okviru tega bo zanimivo spremljati, kakšen bo razvoj teorije in prakse ob morebitnih polemikah takšne ureditve. Dileme, ki spremljajo vprašanja o koncu življenja, še najbolj pa tista o prostovoljnem končanju življenja, so za družbo potrebne in nadvse pomembne. Skozi dileme se namreč izraža jedro problema prostovoljnega končanja življenja, ki ga lahko samo s skupnimi pogovori in produktivnimi strokovnimi razpravami razrešimo. Nujno je, da pri tako pomembnih vprašanjih poslušamo in slišimo vse strani teh vprašanj, kajti samo na ta način bo tudi družba sposobna razumeti kako in zakaj je tako težko priti do enoznačnega odgovora. Vsi si želimo svet brez bolezni in trpljenja, ampak tako pomembnih vprašanj kot sta evtanazija in pomoč pri samomoru, ne gre uzakoniti kar čez noč. Potrebno je veliko vloženega truda, volje, motivacije in dialogov. Stališče družbe v Sloveniji je bilo dalj časa nespremenjeno in močno zasidrano v ideji, da nam ljudem ni dana pravica, da odločamo o tem kdaj in kako bomo umrli, ampak je skoraj nujno, da pustimo življenju, da teče svojo pot. Vsaka morebitna razprava o možnosti legalizacije evtanazije in/ali pomoči pri samomoru je bila velikokrat že takoj zatrta, brez ustreznih rešitev in izboljšav za prihodnost. Vendar pa smo v zadnjem času tudi na tem področju naredili ogromen korak naprej in bili kot družba seznanjeni s prvim predlogom uzakonitve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je pripravilo Združenje za dostojno starost - Srebrna nit. Pot do konca ne bo lahka, a zagotovo smo kot družba primorani, da k tem vprašanjem pristopimo odgovorno in z največjo mero nepristranskosti.
Ključne besede: prostovoljno končanje življenja, avtonomija, evtanazija, pomoč pri samomoru, Združenje za dostojno starost - Srebrna nit, Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja
Objavljeno v DKUM: 06.10.2022; Ogledov: 1069; Prenosov: 351
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

7.
Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev : doktorska disertacija
Mojca Tancer Verboten, doktorska disertacija

Opis: Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev izvirajo iz posebnega statusa univerz, na katerih delujejo, saj to niso samo institucije posebnega pomena, temveč imajo določeno univerzitetno avtonomijo, ki je v posameznih državah različno definirana in pravno normirana. Ustava Republike Slovenije določa, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Kljub dejstvu, da Ustava Republike Slovenije slovenskim državnim univerzam priznava institucionalno avtonomijo in jo na splošno definira v ZVis, je zaradi popolne regulacije posameznih področij prekomerno omejena z zakonsko ureditvijo nekaterih vidikov delovnih razmerij visokošolskih učiteljev. Kadrovska avtonomija univerz naj bi predstavljala visoko stopnjo samoregulacije na štirih področjih, in sicer pri zaposlitvenih postopkih na univerzi, pri določanju plačnega sistema in politike določanja plač, pri pristojnosti univerze za določanje lastnih kriterijev za napredovanje ter možnosti univerz v postopkih prenehanja delovnih razmerij, vendar prihaja v Republiki Sloveniji do posegov v avtonomijo univerze. Slovensko visokošolsko pravo ne pozna koncepta zakona o univerzi, v katerem bi bile urejene vse posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev, ki ne morejo biti prepuščene splošni delovnopravni in uslužbenski zakonodaji. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev so vprašanja, ki so bila v preteklem razvoju visokošolskega prava neustrezno določena ali sploh niso bila vključena v visokošolsko zakonodajo. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev je zaslediti pri postopku zaposlitve, pri izvolitvi v naziv, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta, pri definiranju delovnih obveznosti in določitvi delovnega časa, ki terja specialno ureditev, ki izhaja iz narave dela visokošolskih učiteljev. Posebno ureditev terja tudi atipična oblika dela na domu, ki je vezana na znanstvenoraziskovalno delo visokošolskega učitelja. Visokošolski učitelji so nosilci izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega procesa na univerzah, kar pomeni, da je za njih izobraževanje nujno potrebno, še posebej je izpostavljen mednarodno uveljavljen institut sobotnega leta (sabbatical), kjer zakonska (ne)ureditev pušča pravno praznino. Prenehanje delovnega razmerja in poseg v socialno varnost je pomemben institut tudi za visokošolskega učitelja, predvsem pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga izgube naziva ter iz razloga "prisilne upokojitve."
Ključne besede: visokošolski učitelji, delovnopravni položaj, kadrovska avtonomija univerz, delovne obveznosti visokošolskih učiteljev, izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, določitev delovnega časa visokošolskih učiteljev, tveganje prekarnosti za visokošolske učitelje, disertacije
Objavljeno v DKUM: 30.09.2021; Ogledov: 1343; Prenosov: 204
.pdf Celotno besedilo (3,20 MB)

8.
Načelo sodniške neodvisnosti v Evropski uniji : magistrsko delo
Danaja Plohl, 2021, magistrsko delo

Opis: Neodvisnost sodstva predstavlja konstitutivni element načela učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz skupnih tradicij držav članic in predstavlja splošno načelo prava EU. Učinkoviti sodni sistemi so odločilnega pomena za ohranjanje načela pravne države. Koncept sodniške neodvisnosti je avtonomni pojem prava EU, katerega Sodišče EU deli na tri vidike: zunanji vidik, ki ne dovoljuje nikakršnega zunanjega posredovanja, pritiskov ali vplivov; notranji vidik stoji na ideji absolutne nevtralnosti sodnikov (nepristranskost), ki od sodnika zahteva zgolj objektivnost in enako distanco do strank spora; tretji vidik – načelo neodstavljivosti – je Sodišče EU nedavno izpostavilo v zadevi Poljske, pri čemer je pojasnilo, da se od sodnikov lahko, le pod vnaprej določenimi strogimi pogoji in v cilju legitimnih interesov, zahteva, da predčasno odide iz svojega sodniškega položaja. Po drugi strani pa je ESČP razvilo subjektivno-objektivni test sodniške nepristranskosti, pri katerem lahko vzpostavimo vzporednice z definicijo s strani Sodišča EU. Sodniška neodvisnost je bistvenega pomena tudi pri izpolnjevanju kriterijev za postavitev predhodnega vprašanja po 267. členu PDEU. V Portugues judges primeru je SEU jasno odločilo, da je pogoj neodvisnosti nacionalnih sodišč temeljni pogoj za pravilno delovanje postopka predhodnega odločanja, ki v svoji primarni funkciji zagotavlja polni učinek, enotnost predvsem pa avtonomijo prava EU. Povrhu vsega pa nacionalne določbe držav članic s svojimi procesnimi pravili ne smejo ovirati sodišč pri postavitvi predhodnega vprašanja, saj se v nasprotnem primeru prekomerno posega v samostojnost in neodvisnost sodišč. Trenutno največje polemike se dogajajo na Poljskem in Madžarskem - v dveh državah članicah EU, ki vztrajno kršita načelo pravne države, kar je že bilo ugotovljeno s strani Sodišča EU. V vseh zadevah je Sodišče EU podalo pomembne precedense, ko je pri odločitvah ubralo pristop skozi prizmo načel iz 19. člena PEU v korelaciji s 47. členom Listine EU, ki ščitita načelo sodniške neodvisnosti v okviru načela učinkovitega sodnega varstva. Proti obema država članicama se je povrhu številnih sodnih postopkov sprožil tudi politični postopek. Tako sodni postopek po 258. členu PDEU kot politični postopek iz 7. člena PEU lahko tečeta istočasno. Če se nam v primeru sodnega postopka ponuja direktna pot do Sodišča EU, je potrebno pri političnem postopku doseči visoke pragove, da zadostimo pravnemu standardu »hujša in vztrajna« kršitev vrednot iz 2. člena PEU.
Ključne besede: Učinkovito sodno varstvo, načelo sodniške neodvisnosti, sodstvo, postopek predhodnega odločanja, nacionalna procesna avtonomija, postopki zoper državo članico, načelo pravne države, Poljska in Madžarska.
Objavljeno v DKUM: 09.06.2021; Ogledov: 2232; Prenosov: 582
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

9.
Primerjalnopravna analiza modelov kazenskopravne ureditve spolnih deliktov : magistrsko delo
Maja Čuk, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu se osredotočam na modele kazenskopravno ureditve spolnih deliktov, ki se med seboj razlikujejo glede (ne)uporabe sile in oblike (ne)privolitve. Trend sprememb pravne ureditve spolnih deliktov evropskih držav gre v smer prehoda iz modela prisile v modele soglasja. Medtem ko je model prisile tradicionalno uveljavljen v večini evropskih držav, so modeli soglasja v evropskih zakonodajah na področju spolnega prava še relativno redki. Modelu prisile se očita pretirano nalaganje odgovornosti na žrtev, saj se od nje zahteva upiranje, prav tako pa naj ne bi zajel mnogih situacij v praksi, ko zoper žrtev ni uporabljena sila ali grožnja. Medtem ko je pri modelu prisile ključno, ali je bila uporabljena sila ali grožnja, pa je pri modelih soglasja ključna privolitev. Zakonski znak privolitve ali soglasja je eden izmed bolj kompleksnih vprašanj modelov soglasja. Države, ki so že uvedle modele soglasja, so k ureditvi privolitve pristopile različno. Ali gre za model veta (t. i. model ne pomeni ne) ali za model afirmativnega soglasja (t. i. model ja pomeni ja) je odvisno ob oblike privolitve. Pri modelu veta je kaznivo dejanje podano takrat, ko storilec ignorira prepoznavno zavrnitev, pri modelu afirmativnega soglasja pa, ko privolitve ni bila izražena. Za ureditev, ki temelji na modelu veta, sta se odločili Nemčija in Avstrija, ki inkriminirata spolna ravnanja, izvršena zoper voljo drugega. Za ureditev spolnih deliktov, ki temelji na modelu afirmativnega soglasja, pa so se med drugimi odločili Hrvaška, Švedska, Anglija in Wales, Belgija itd. Slovenska spolna kazenska ureditev pa še vedno temelji na modelu prisile.
Ključne besede: spolni delikti, posilstvo, model ja pomeni ja, model ne pomeni ne, model prisile, spolna avtonomija, privolitev.
Objavljeno v DKUM: 12.10.2020; Ogledov: 1298; Prenosov: 158
.pdf Celotno besedilo (666,75 KB)

10.
Primerjava slovenskega in finskega učnega načrta z osredotočanjem na področju športa
Janja Kukovič, 2020, magistrsko delo

Opis: Namen magistrske naloge je podrobneje predstaviti slovenski učni načrt in učni načrt kraja Rovaniemi (Finska) za predmet šport. Osredotočili smo se na prvo in drugo obdobje, torej od prvega do vključno šestega razreda osnovne šole. Začetna ugotovitev je bila, da se učni načrt za predmet šport kraja Rovaniemi nahaja znotraj dokumenta, kjer najdemo tudi učne načrte ostalih predmetov, medtem ko je učni načrt za predmet šport v Sloveniji zapisan v ločenem dokumentu. Med učnima načrtoma smo našli nekaj podobnosti, prevladale pa so razlike. Oba učna načrta imata zapisane splošne cilje, dajeta poudarek na operativne cilje in didaktična priporočila. Razlike med zapisi v slovenskem in finskem učnem načrtu za predmet šport se pojavljajo predvsem pri standardih znanja (v slovenskem učnem načrtu za šport so podrobno zapisani za vsako triletje in tematski sklop posebej - tudi minimalni standardi, v finskem učnem načrtu za šport so zapisani le ob koncu 6. razreda - poudarka na minimalnih standardih znanja ni), teoretičnih vsebinah (v slovenskem učnem načrtu za šport zapisane pod vsakim tematskim sklopom, v finskem učnem načrtu za šport teoretičnih vsebin ne najdemo), priporočilih za motivacijo učencev (v slovenskem učnem načrtu za šport motivacija omenjena le v didaktičnih priporočilih, v finskem učnem načrtu za šport pa je poudarjena za vsako obdobje posebej), dodatnih vsebinah (v slovenskem učnem načrtu za šport se pojavljajo pod vsakim poglavjem, v finskem učnem načrtu za šport dodatnih vsebin ni zaslediti) in didaktičnih priporočilih (v slovenskem učnem načrtu za šport so le-ta podrobno zapisana pod vsakim tematskim sklopom, kot tudi medpredmetne povezave, v finskem učnem načrtu za šport pa so priporočila precej splošna, poudarka na medpredmetnem povezovanju ni).
Ključne besede: Slovenija, Rovaniemi, gibanje, kurikulum, triletje, športna vzgoja, avtonomija učiteljev.
Objavljeno v DKUM: 15.09.2020; Ogledov: 1275; Prenosov: 134
.pdf Celotno besedilo (6,30 MB)

Iskanje izvedeno v 1.97 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici