Search the digital library catalog

Abstract: Pričujoče magistrsko delo prikazuje in analizira notranji svet svetovne popotnice in pisateljice Alme Maksimilijane Karlin. Ta je o svojem popotovanju napisala potopise z naslovi Samotno potovanje, Urok Južnega morja in Doživeti svet. Ob tem je bila izdana knjiga z naslovom Popotne skice, kjer so zbrani njeni prispevki, poslani celjskemu časopisu Cillier Zeitung v času njenih potovanj. Potovanje Alme M. Karlin je bilo polno preprek, ki so oblikovale pisateljičin duševni svet. Avtorica je v potopisnih prispevkih poudarjala predvsem lastna občutja, ki so bila ključna za magistrsko delo. Na podlagi njenih mnenj in komentarjev smo si lahko ustvarili sliko njene osebnosti in sliko njenega odnosa do različnih tematik. Tematike, obravnavane v magistrskem delu, se pojavljajo v vseh njenih delih ter razkrivajo njen odnos do sebe in notranjih bojev, s katerimi se je spopadala na svoji poti. Razkrivajo tudi, kaj je nadvse ljubila, čemu se je odrekla, kaj je prezirala in kaj sovražila. Pomemben je njen odnos do spola, materinstva, družine in moških, s katerimi je imela zelo slabe izkušnje. Med pomembnejšimi so zagotovo njeni odnosi do potovanja, izobraževanja in umetnosti, tujine, tujcev in tuje kulture ter seveda do njene domovine, Evropejcev in Evrope. Zanimiv je tudi pisateljičin odnos do religije, ki se je spreminjal glede na njeno duševno stanje. Obravnave je deležen tudi odnos do vojne in politike, ki pride do izraza le ob posebnih trenutkih. Delo je vsekakor prikaz zanimivega potovanja po svetu, pisateljičine osebnosti in njenih skritih želja, upov, razočaranj ter njene osebne tragedije.
Keywords: Alma Maksimilijana Karlin, Samotno potovanje, Urok Južnega morja, Doživeti svet, Popotne skice, potopisi, avtobiografskost v potopisih
Published in DKUM: 11.12.2019; Views: 1103; Downloads: 229
Full text (1,39 MB)

Abstract: Diplomsko delo analizira zgodovinsko in ljubezensko tematiko, umetnika ter temo umetnost v romanu Doktor Živago rusko-sovjetskega avtorja Borisa Leonidoviča Pasternaka, dobitnika Nobelove nagrade za literaturo. Podlaga zgodovinskega romana je viharno obdobje rusko-sovjetske zgodovine, ki ga zaznamujejo ruska revolucija leta 1905, prva svetovna vojna, februarska in oktobrska revolucija, socializem v Sovjetski zvezi, epilog romana pa se nanaša na drugo svetovno vojno in prva leta po njej. Roman blati oktobrsko revolucijo, naperjen je proti socialističnemu režimu, kar je pogojevalo Pasternakovo izključitev iz Zveze sovjetskih pisateljev, zahtevo avtorjevega izgona iz države in pisateljevo odpoved Nobelovi nagradi. V ljubezenskem romanu je ljubezenska tematika večplastna: izstopa ljubezensko razmerje med moškim in žensko, ki v odnosu glavnega junaka do Lare preraste v simbol ljubezni do domovine, prisotna je ljubezen med polbratoma, vidna je tudi sinova ljubezen do matere. Glavni junak romana o umetniku je veliki pesnik Jurij Živago, čigar biografija je prozni del romana, njegova pesniška zbirka pa se nahaja v zadnjem poglavju romana. Umetnik v nevezanem delu razvija temo umetnost ter je glasnik ideje umetnosti v funkciji nesmrtnosti. Skozi omenjene teme je analizirana tudi avtobiografskost delno avtobiografskega romana, ki se odraža v številnih ujemanjih biografskih podatkov glavnega junaka in avtorja, za razumevanje romana je zlasti pomembno spoznanje, da je Jurij Živago duhovni alter ego Borisa Pasternaka.
Keywords: Boris Leonidovič Pasternak, Doktor Živago, sovjetska proza, zgodovinska tematika, ljubezenska tematika, tema umetnost, avtobiografskost.
Published in DKUM: 17.03.2011; Views: 6303; Downloads: 519
Full text (510,41 KB)

Abstract: V diplomskem delu z naslovom Avtobiografskost in problematika seksualnosti v izbranih romanih Vitomila Zupana sem ugotavljala, v kolikšni meri je pisateljeva literatura avtobiografska in v kolikšni meri vsebuje elemente seksualnosti, pri čemer sem se osredotočila na odnos moški — ženska. Analiza pripovednih besedil zajema naslednje Zupanove romane: Potovanje na konec pomladi (1972), Menuet za kitaro (1975), Igra s hudičevim repom (1978), Komedija človeškega tkiva (1980), Levitan (1982) in Apokalipsa vsakdanjosti (1988). Ugotovila sem, da romani vsebujejo velik delež avtobiografskih prvin, pri čemer ne gre za avtobiografijo v njenem dobesednem pomenu, saj se resničnost prepleta tudi s fikcijo. Pisatelj popisuje neko resničnost, zasebno in preteklo, prikazano z njegovega stališča ter literarno obdelano. Delež avtobiografskosti sem ugotavljala ob pripovedovalcu, literarnih osebah in literarnih prostorih. Pomagala sem si predvsem s pisateljevo tretjeosebno avtobiografijo in pričevanji Ifigenije Simonović, ki je avtorja osebno poznala ter z njim več let prijateljevala. Najmanj avtobiografskih prvin je v romanu Potovanje na konec pomladi, kjer v ospredje stopi fikcija. V ostalih romanih avtobiografske prvine izstopajo na več mestih. Obravnavani romani prav tako vsebujejo številne prvine seksualnosti, ki se je pokazala kot izhodišče Zupanovega pisateljevanja. Pravo problematiko seksualnosti zasledimo šele po letu 1965, ko so v slovenščino začeli prevajati dela Henryja Millerja, po katerem se je Zupan zgledoval. S stališča seksualnosti je prikazan predvsem odnos moški — ženska, ki je zaznamovan zlasti s spolnostjo.
Keywords: Vitomil Zupan, avtobiografskost, seksualnost, odnos moški – ženska.
Published in DKUM: 22.04.2010; Views: 3018; Downloads: 497
Full text (1,84 MB)