SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ARBITRAŽA PRED STALNIM ARBITRAŽNIM SODIŠČEM V HAAGU
Tanja Lončar, 2014, diplomsko delo

Opis: S Haaško konvencijo o mirnem reševanju mednarodnih sporov, je bilo leta 1899 ustanovljeno Stalno arbitražno sodišče v Haagu, kot prvi globalni mehanizem za reševanje sporov med državami. Sestavlja ga panel arbitrov, ki jih imenujejo pogodbene stranke Haaške konvencije. Vsaka lahko imenuje do štiri arbitre, nato pa stranke v sporu izberejo člane razsodišča s tega spiska arbitrov, ali pa za arbitre imenujejo tudi druge posameznike. Stalna organa razsodišča sta še Mednarodni urad in Administrativni svet. Pravila postopka, ki se bodo uporabila za arbitražo v konkretnem sporu, lahko določita stranki sami. Poleg različnih opcijskih pravil pa imata na voljo tudi Arbitražna pravila, na katerih temelji to diplomsko delo. Da se lahko spor rešuje pred Stalnim arbitražnim sodiščem, je potreben sporazum strank, ki se lahko pojavi v več oblikah. Postopek se začne z obvestilom o arbitraži in nadaljuje z odgovorom na obvestilo. Stranki lahko imata v postopku zastopnike in svetovalce. Arbitražna pravila uredijo tudi vprašanje sestave arbitražnega tribunala, v kolikor tega nista storili stranki. Vsebujejo tudi institut izločitve razsodnika, ki pride v poštev, če arbiter ni neodvisen ali nepristranski. Nato je v diplomskem delu opisan arbitražni postopek od svojega začetka in do izdaje razsodbe. Med drugim je predstavljen tudi problem učinka in izvršitve razsodbe, ter morebitna pravna sredstva zoper njo, ki pa pridejo v poštev le pod določenimi pogoji. Zadnje poglavje pa je namenjeno stroškom postopka in razsodnikov, na višino katerih pa lahko med postopkom z medsebojnimi dogovori vplivata tudi stranki.
Ključne besede: Stalno arbitražno sodišče, arbitražni postopek, arbiter, Arbitražna pravila, arbitražni sporazum, Mednarodni urad, razsodba, stroški.
Objavljeno: 22.12.2014; Ogledov: 1329; Prenosov: 264
.pdf Celotno besedilo (212,04 KB)

2.
REŠEVANJE SPORNIH KOPENSKIH IN MORSKIH MEJNIH VPRAŠANJ MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO NA PODLAGI ARBITRAŽNEGA SPORAZUMA MED DRŽAVAMA
Jana Čavničar, 2012, diplomsko delo

Opis: Več kot dve desetletji sporov in nestrinjanj glede poteka slovensko – hrvaške državne meje, bo razrešenih na podlagi ad hoc arbitraže, vzpostavljene skladno z Arbitražnim sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki je bil podpisan, ratificiran v obeh parlamentih ter registriran pri Generalnem sekretarju OZN. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, na podlagi katere je bilo ustanovljeno petčlansko arbitražno sodišče, ki ima mandat, da dokončno in zavezujoče določi potek meje med RS in RH na kopnem in morju, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Arbitražno sodišče je glede na svoja pooblastila naddržavne narave, saj lahko izid arbitraže poseže v teritorialno suverenost države. Časovnica arbitražnega postopka je bila glede na besedilo arbitražnega sporazuma vezana na dan podpisa hrvaške pristopne pogodbe z Evropsko unijo, čeprav so se kasneje določeni roki dogovorno podaljšali. Kot odločilni datum je v arbitražnem sporazumu določen 25. junij 1991, vsa dejanja obeh strank po tem datumu pa so za namene arbitražnega sodišča pravno irelevantna. Državne meje med RS in RH so sicer v obeh državah na ustavnopravni ravni določene, vendar pa niso konkretizirane in označene v naravi. Problematika mejnega spora med RS in RH se deli na dva sklopa: potek kopenske meje ter določitev meje na morju. Večina kopenske meje med državama je jasna. Razhajanja se pojavljajo predvsem na štirih kopenskih odsekih, na katerih si je ponekod načelo uti possidetis iuris v kontradikciji z načelom uti possidetis de facto. Pri meji na morju, ki vključuje vprašanje Piranskega zaliva in teritorialnega dostopa RS do odprtega morja, pa načelo uti possidetis iuris ni uporabno, zato je za RS relevantno le načelo uti possidetis de facto. Večina spornih mejnih vprašanj med RS in RH izhaja iz časa nekdanje federativne Jugoslavije, kjer vprašanje medrepubliških mej ni bilo nikoli celovito rešeno z zveznimi predpisi. Do sprememb notranjih meja je prihajalo zlasti na podlagi ustnih dogovorov najvišjih predstavnikov jugoslovanskega komunističnega režima, predvsem v prvih povojnih letih po zmagi nad nacifašizmom. Glavna očitka glede arbitražnega sporazuma izvirata iz njegovega 3. in 4. člena, ki sta med seboj neločljivo povezana. V 3. členu se nahaja neposrečena sintagma »stik Slovenije z odprtim morjem«, ki ne zadošča slovenskim zahtevam, prav tako pa si jo tudi državi razlagata diametralno nasprotno. V 4. členu, ki določa pravno podlago za odločanje, pa ni vključene abstraktne pravičnosti - načela ex aequo et bono, ki bi lahko v večji meri upoštevalo za Slovenijo pomembne zgodovinske argumente (npr. neupravičena odcepitev k.o. Kaštel in Savudrije od občine Piran, kršitev določb Londonskega memoranduma iz 1954 ipd.). Glede na besedilo arbitražnega sporazuma lahko sklepamo, da se bosta kopenska in morska meja najprej razrešili po mednarodnem pravu, nato pa se bo poiskala neka povezava Slovenije z odprtim morjem in režim, kako bo do njega prihajala. Po mednarodnem pravu je namreč težko pričakovati rešitev, po kateri bi RS pripadel celotni Piranski zaliv, glede na to, da del njegove obale pripada RH, ki ima na podlagi tega pravico do teritorialnega morja. Za razmejitev na morju se bo glede na dosedanjo prakso mednarodnih sodišč najverjetneje uporabila metoda modificirane sredinske črte, ne glede na sklicevanje Slovenije na zgodovinske in posebne okoliščine. Razsodbo arbitražnega sodišča je težko vnaprej predvideti, vendar pa bo eno od odločilnih načel za odločanje nedvomno načelo uti possidetis, ki spoštuje varovanje ozemeljskih meja v trenutku pridobitve neodvisnosti. Arbitražno sodišče bo potek meje določilo originarno, pri čemer bo razsodba za kopensko mejo pomenila mednarodnopravno konkretizacijo meje, kot je bila določena v nekdanji SFRJ, na morju pa mednarodnopravno razdelitev nekdaj pravno enotnega jugoslovanskega morja v severnem delu Jadrana.
Ključne besede: arbitraža, arbitražni sporazum, arbitražna razsodba, mednarodno pravo, kopenska meja, morska meja, stik z odprtim morjem, načelo uti possidetis, pravičnost, ex aequo et bono, sredinska črta, posebne okoliščine
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 2765; Prenosov: 496
.pdf Celotno besedilo (3,97 MB)

3.
POTEK ARBITRAŽNEGA POSTOPKA S POUDARKOM NA PRAVILIH MILANSKE ARBITRAŽNE ZBORNICE (THE CHAMBER OF ARBITRTATION OF MILAN RULES) IZ LETA 2010
Marcel Hajd, 2012, diplomsko delo

Opis: Mednarodna trgovinska arbitraža je zasebno razsodišče, ki je ustanovljeno s posebnim dogovorom sodelujočih v primeru spora med njimi. Spada med alternativne oblike reševanja sporov. Od ostalih oblik se razlikuje po tem, da je njenim odločitvam v pravnem prometu priznan dokončen in zavezujoč pravni učinek. Z arbitražnim dogovorom tako stranke izključijo pristojnost sodišč. V poslovnih odnosih se pojem arbitraže prepogosto povezuje z gospodarskimi spori s tujim elementom, vendar pa se lahko arbitraže uporabijo tudi za spore z drugačno naravo in med domačimi subjekti. Dejstvo pa je tudi, da je na razvoj arbitražnega prava najbolj vplivala mednarodna trgovina. Področje mednarodne trgovinske arbitraže pa presega zgolj pravno analizo, saj odseva tudi zgodovinski, sociološki in kulturni napredek ter razvoj, pomembna pa je tudi, saj želi preseči nacionalne okvirje in omejitve različnih pravnih redov. Vsak potencialni arbitražni postopek ima svoje korenine v arbitražnem dogovoru. Za takšno obliko reševanja sporov mora obstajati soglasje med strankami. V arbitražnem sporazumu pa ne gre za golo pripravljenost reševati spor pred arbitražo, saj lahko stranke modificirajo cel postopek s svojimi željami in potrebami. Gre za načelo avtonomije strank, ki je v sodnih postopkih zelo zreducirano, arbitražni postopek pa z določenimi omejitvami spremlja od rojstva do smrti. Pri institucionalnih arbitražah je avtonomija nekoliko manjša, saj stranke v arbitražni dogovor vključijo posebne postopkovne pravilnike. Obstajajo pa tudi priložnostne arbitraže pri katerih stranke same določijo pravila postopka. Arbitražno kolo se zažene, ko stranka arbitražnega sporazuma vloži tožbo oz. zahtevek za reševanja spora pred arbitražo. Stranke lahko sklenejo arbitražni dogovor tudi po izbruhu spora. V naslednji fazi je nato potrebno imenovanje članov arbitražnega senata in njegova konstitucija. Ko je arbitražni senat tako ustanovljen je potem njegova naloga in pristojnost, da pripelje postopek do dokončne rešitve spora med strankami. Običajno se spor konča z izdajo zavezujoče in dokončne arbitražne odločbe, med postopkom pa lahko pride tudi do sporazumnega odstopa, največkrat je to s sklenitvijo poravnave. Arbitražni postopek pa se »dokončno« zaključi, ko stranka dobi to, do česar je upravičena v arbitražni odločbi. Večji del arbitražnih odločb je izpolnjenih prostovoljno, za ostale arbitražne odločbe s tujim elementom pa so na voljo posebni mehanizmi priznanja in izvršitve. Ti mehanizmi so poenoteni po vsem svetu.
Ključne besede: mednarodna trgovinska arbitraža, stalna arbitraža, arbitražna klavzula, arbitražni sporazum, arbitražni postopek, arbitražna odločba, priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb.
Objavljeno: 09.01.2013; Ogledov: 985; Prenosov: 190 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (1,96 MB)

4.
Mejna problematika Slovenija - Hrvaška
Rok Setnikar, 2015, diplomsko delo

Opis: V Jadranskem morju in med kopnimi ozemlji novonastalih držav po razpadu nekdanje Jugoslavije smo vse od razglasitve samostojnosti priče zanimivem pojavu. Nobena od novonastalih držav (nekdanjih republik zvezne države) s svojimi sosedi še ni pogodbeno rešila svojih mejnih in delimitacijskih sporov tako na kopnem kot na morju. Celo več, nekatere novonastale države so se od leta 1991 naprej večkrat enostransko odločale za razglasitev določenih delov ozemlja ali morskega prostora kot svojega ozemlja, zavedajoč se, da ta ozemlja in enotni Jadranski morski prostor še niso mednarodnopravno razdeljena z dvostranskimi mejnimi pogodbami. Opisali smo najnovejša prizadevanja nekaterih evropskih regij za samostojnost ali večjo avtonomijo, kot jo imajo danes v nacionalnih državah in nekoliko širši pogled na risanje novih mejnih zemljevidov na območjih z veliko nerešenimi ozemeljskimi vprašanji, s katerimi širše območje sveta vstopa v nemiren čas, v katerem je težko doseči mednarodno soglasje. Taka stališča in enostranska dejanja nekaterih novonastalih držav v odnosu do svojih sosed so v zadnjih 23 letih prinašala vrsto mejnih in delimitacijskih sporov tako na kopnem kot na morju ter vrsto medsebojnih političnih zaostritev in soobtoževanj, pogajanj, številne poskuse sklepanja meddržavnih sporazumov, posredovanja vidnih svetovnih političnih osebnosti in uradnih organov EU, vendar niso prinesla uspeha v smislu sklenitve dvostranskega sporazuma o meji. V tem primežu neuspešnih dogovarjanj in stalnih mejnih incidentov sta se znašli tudi obe novonastali državi na tleh nekdanje Jugoslavije: Slovenija in Hrvaška. Slednja poleg nerešene meje s Slovenijo nima rešenega nobenega spornega mejnega vprašanja, prav tako tudi ne s Srbijo na kopnem in na Donavi, ne z Bosno in Hercegovino na kopnem in na morju in ne s Črno goro na morskem delu. Ti nerešeni mejni spori očitno niso bili dovolj trden razlog za nesprejem Hrvaške kot osemindvajsete članice v Evropsko unijo v letu 2013. Eden izmed posrednih pogojev za sprejem v povezano družino evropskih narodov je bila tudi zahteva za ureditev mejnega vprašanja z Republiko Slovenijo, kot polnopravno članico EU. Tako je bil proces reševanja nerešene državne meje med državama ponovno odprt v letu 2009 s posredovanjem komisarja za širitev EU Ollija Rehna, ki je rezultiral Arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, podpisan v Stockholmu, s katerim sta državi mejni spor na kopnem in delimitacijski spor na morju prepustili ad-hoc mednarodnemu arbitražnemu sodišču, ki bo v naslednjih letih z obvezujočo razsodbo rešil dolgotrajni spor med državama. V diplomski nalogi smo podrobno predstavili točke nesoglasja na kopnem in na morju, zahteve in pričakovanja Slovenije v tem arbitražnem postopku ter pravne posledice arbitražne razsodbe. Omenili smo tudi nekaj mednarodnih razsodb v mejnih in delimitacijskih sporih, ki so podobne mejnemu sporu med Slovenijo in Hrvaško.
Ključne besede: mednarodno pravo, državne meje, pomorsko mednarodno pravo, morski prostor, arbitraža, arbitražno sodišče, arbitražni sporazum, Slovenija, Hrvaška, diplomske naloge
Objavljeno: 21.08.2015; Ogledov: 559; Prenosov: 209
.pdf Celotno besedilo (1,99 MB)

5.
ARBITRAŽNO PRAVO V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE TER PROBLEMATIKA RAZREDNIH ARBITRAŽ V ZDA IN REPUBLIKI SLOVENIJI
Neža Prevodnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Arbitraža je eden izmed načinov alternativnega reševanja sporov, s katerim stranke spora le-tega rešijo izven sodišča. Stranke spora se sporazumejo z arbitražnim sporazumom ali arbitražno klavzulo, da bodo svoj (že obstoječi ali bodoči) spor rešile s pomočjo arbitraže. Odloča eden ali več nepristranskih arbitrov, odločitev je za stranke pravno zavezujoča. V Združenih državah Amerike je temeljni zakon na področju arbitražnega prava Federal Arbitration Act (FAA), ki ga je Kongres sprejel 12. februarja 1925. Zakon določa, da so stranke na podlagi pogodbenega dogovora obvezane razrešiti spor s pomočjo arbitraže, katere odločitev je zanje zavezujoča. Rezultat arbitraže je arbitražna odločba ('arbitration award') in ne sodba, kot če o sporu odloči sodišče. Razredna arbitraža je alternativa razrednim tožbam, pri katerih skupina tožnikov razreši spor proti tožencu z arbitražo. Razredne arbitraže so manj pogoste kot razredne tožbe. Slednje so običajno vložene s strani večih posameznikov ali manjših podjetij proti korporacijam. Več tožnikov se odloči za skupinsko oziroma razredno tožbo zaradi nižjih stroškov. Toženec se sporazume s skupino tožnikov, da razrešijo spor izven sodišča (z arbitražo), in tako pride do razredne arbitraže. V zadnjih letih je bilo na vrhovnem sodišču ZDA razsojeno v več pomembnih primerih, ki vplivajo na položaj razrednih arbitraž. Najpomembnejši med njimi so: Green Tree Financial Corp. v. Bazzle, Stolt-Nielsen S.A. v. AnimalFeeds Int'l Corp., AT&T Mobility LLC v. Concepcion, Oxford Health Plans v. Sutter ter Am. Express Co. v. Italian Colors Restaurant. Sodbe predvsem vplivajo na prihodnost vključevanja klavzul, o (ne)možnosti razrednih tožb ter razrednih arbitraž, v pogodbe.
Ključne besede: alternativno reševanje sporov, arbitraža, arbitražno pravo, individualna arbitraža, razredna arbitraža, razredna tožba, arbitražni sporazum, arbitražna klavzula
Objavljeno: 09.12.2015; Ogledov: 441; Prenosov: 92
.pdf Celotno besedilo (645,47 KB)

6.
Načini reševanja sporov v zvezi z določanjem meddržavne meje
Anže Žunko, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi je skozi poglavja predstavljen postopek kreacije državne meje z izbranimi primeri sodne, arbitražne in druge pravne prakse. Določanje državne meje je eden izmed nadvse zapletenih procesov na področju mednarodnega prava. Še težjo kategorijo predstavlja nadaljno reševanje mejnih sporov, ki iz določanja le-te tudi izvirajo. Gre za izredno široko področje, zato je smiselno problematiko pogledati skozi celoto, ki jo dotična magistrska naloga vsekakor ponuja. Za razumevanje meddržavne mejne problematike je potrebno vsaj temeljno poznavanje pojmov v zvezi z državno mejo in državnimi ozemlji, kakor tudi razumeti možnosti reševanja meddržavnih sporov s področja mejne problematike, za potrebe implementacije znanja v konkretne primere in razumevanje le-teh. Teoretični postopek določanja državnih mej je v magistrski nalogi opisan na način, da bralcu poda sistematičen pregled in jasnost dotičnega področja. Bralcu so skozi poglavja predstavljeni tudi možni načini reševanja mejne problematike med državama. Gre tako za reševanje sporov po diplomatski poti ali sodni poti. Tekom magistrske naloge je moč ugotoviti, da sta slednja načina reševanja mejne problematike tesno povezana in da so bili le redki primeri rešeni bodisi samo po diplomatski, bodisi samo po sodni poti. Skozi dolgotrajne ter za stranke finančno izredno obremenjujoče postopke reševanja mejne problematike, gre v mnogih primerih za prepletanje obeh omenjenih načinov. Glede na dejstvo, da v svetu med državami obstoji znatno število meddržavnih mejnih sporov, je v tej magistrski nalogi izbranih le nekaj različnih, pa vendar iz vidika reševanja le-teh izredno zanimivih in kompleksnih. Predvsem ne gre spregledati mejnega spora med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki je zaradi neposrednega učinka na državo v kateri živimo bistvenega pomena.
Ključne besede: mejni spor, meddržavni mejni spor, državno ozemlje, kopenska meja, morska meja, načelo uti possidetis, načelo uti possidetis iuris, Meddržavno sodišče v Haagu, ICJ, arbitraža, ad hoch, arbitražni sporazum
Objavljeno: 09.07.2018; Ogledov: 65; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (950,83 KB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici