SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 23
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
VLOGA BILATERALNIH INVESTICIJSKIH SPORAZUMOV V MEDNARODNI INVESTICIJSKI ARBITRAŽI
Barbara Bugarin, 2010, diplomsko delo

Opis: Spremembe, ki so se zgodile v zadnjih letih na področju javne politike, predvsem v državah v razvoju, so povzročile ugodne okoliščine za priliv tujih direktnih investicij. Ovire so odpadle in tuji investitorji so se podali na nove osvajalne pohode – pojavilo se je obdobje tuje privatizacije. Tuje investicijsko okolje je zelo konkurenčno predvsem pa neznano okolje. Investitor v tuji državi kot tujec nima določenih pravic ali jih ima le v omejenem obsegu. In tu nastopijo BIS-i. BIS-i so se zaradi množične uporabe precej razvili. To je povzročilo potrebo po njihovi temeljitejši analizi, saj lahko neustrezno sestavljen sporazum naredi več škode kot koristi. Določbe povprečnega BIS-a delimo na: materialne zaščite (pravice), procesne pravice in kar je najpomembnejše z vidika samega investitorja mehanizem za reševanje sporov. Mehanizem za reševanje sporov zajema dve vrsti arbitraže: investitor-država in država-država arbitražo. Za investitorja je pomembna prva, saj ima investitor možnost neposrednega zahtevka in lahko sam nastopa kot stranka in se bori za svoje pravice. V drugem primeru pa je bil odvisen od političnih in gospodarskih teženj domače države in je zato nemalokrat ostal prevaran brez ustrezne zaščite in varstva. Vendar še tako dobro premišljen in sestavljen BIS ne nudi gotovosti. V praksi se je pokazala velika negotovost in nedoslednost pri razlagi in s tem tudi uporabi samega BIS-a. V pravni praksi pa arbitražne odločbe nimajo precedenčne vrednosti, kar še dodatno zmanjšuje njihovo predvidljivost. Zaradi spremembe pomena mednarodnih investicij oziroma njenega močnega povečanja so posledice vidne tudi na drugih področjih. Tako so investicije dobile svojo arbitražo (ICSID) in tudi mednarodni sporazumi o investicijah so dobili svojo osebnost in razvili sebi lastne značilnosti in s tem pripomogli k varstvu in varnosti tujim investitorjem in tujim direktnim investicijam. Vpliv spremembe je moč zaznati tudi v nacionalnih zakonodajah, kjer so države množično spreminjale svoje dosedanje investicijske zakone in jih tako ustrezno uskladile z mednarodnim investicijskim pravom in tako storile naslednji korak k poenotenju investicijskega prava na splošno. Pomembno je poudariti, da so investicije v zadnjih 15 letih (od začetka 1990-tih), tako pridobile na pomenu, da je razvoj arbitraže in sporazumov povezan z njimi vse hitrejši in pomembnejši iz dneva v dan. V določenem trenutku, pa je to medsebojno učinkovanje sporazum – investicije, tako tesno, da je težko ločiti ali so sporazumi tisti, ki vplivajo na povečanje tokov investicij, ali pa je povečano število tokov investicij tisto, kar pogojuje sklepanje vedno večjega števila sporazumov.
Ključne besede: bilateralni investicijski sporazum, BIS arbitraža, investitor-država arbitraža, materialne pravice, direktne tuje investicije.
Objavljeno: 30.06.2010; Ogledov: 1329; Prenosov: 148
.pdf Celotno besedilo (523,33 KB)

3.
UPORABA IZVEDENIH FINANČNIH INSTRUMENTOV V PRAKSI
Valerija Klopčič, 2009, diplomsko delo

Opis: Veliko podjetij je v današnjem hitro spreminjajočem se mednarodnem okolju izpostavljenih različnim vrstam tveganj. Eno od njih je tveganje spremembe deviznih tečajev ali valutno tveganje, ki je vezano na katerokoli podjetje, ki se v svojem poslovanju sreča z uvozom ali izvozom blaga in storitev. Poleg omenjenega tveganja pa je podjetje Petrol in njegovo poslovanje odvisno od cene nafte in njenih produktov na svetovnem trgu. Petrol je preko raznih informacijskih sistemov dnevno na tekočem z vsemi pomembnimi svetovnimi dogajanji, s pomočjo raznih analitičnih orodij pa tudi sposoben vsa pomembna dogajanja tudi primerno oceniti. Delo kaže, katera področja in znanja mora podjetje obvladovati, da se lahko zavaruje pred tveganji. Na primerih smo pokazali nihanja cen na naftnem trgu in ugotovili, da je nestanovitnost cen na naftnem trgu skoraj neprimerljiva z drugimi trgi. Iz tega dejstva smo izpeljali pomen upravljanja s cenovnimi tveganji naftnega trga, katerega cilj je večja gotovost poslovanja. Obdobje pred naftnim šokom 1973 lahko označimo za razmeroma stabilno, zato cenovna nihanja niso bila velika. Po letu 1973, ko so nihanja cen postala velika, pa je energetska industrija, to so proizvajalci, predelovalci in končni porabniki začeli uporabljati razne izvedene instrumente za zaščito pred cenovnimi tveganji naftnega trga in s tem vzpodbudili razvoj vedno novih oblik izvedenih instrumentov. Gonilna sila razvoja vedno novih oblik izvedenih instrumentov za zavarovanje je bila tudi naraščajoča prisotnost finančnih posrednikov, ki so zapolnili praznino med tržnimi udeleženci. Izvedenih finančnih instrumentov je mnogo več, tu so opisani najosnovnejši. V grobem jih delimo na borzne in izvenborzne OTC instrumente. V delu nismo mogli mimo opisa najpogostejših borznih strategij, ki predstavljajo osnovo zavarovanj na borzi. Poleg izvedenih instrumentov prve generacije (terminski posli, terminske pogodbe, zamenjave, opcije), kjer je osnova dogajanje osnovnega instrumenta, to je cena na promptnem trgu, imamo tudi izvedene finančne instrumente druge generacije, katerih osnova so izvedeni finančni instrumenti prve generacije (opcije na finančne terminske pogodbe). Poleg tega nastajajo novi morda naslednjih generacij. Ti instrumenti se označujejo kot hibridni, eksotični, strukturirani. Največ pozornosti smo namenili opcijam, ter futursom. V portfelju izvedenih finačnih instrumentov v Petrolu prevladujejo terminski posli, sledijo opcije in futursi. Na svetu delujejo tri borze, kjer se trguje z instrumenti za zaščito pred cenovnimi tveganji naftnega trga in pokrivajo praktično cel svet, to je IPE –Londonska borza goriv, ki je za nas najpomembnejša, newyorški Nymex, ki je največja izmed naftnih borz, ter borza v Chichagu-CME. V Sloveniji zavarovanje pred tveganji še ni tako razvito, kar je med drugim posledica naše devizne zakonodaje ter zaščitenega bančnega sistema. Celotno infrastukturo upravljanj s tveganji si lahko privoščijo le večja podjetja, saj gre za izredno drago aktivnost (Cost/benefit). Podjetja in banke morajo za opravljanje poslov storitev z izvedenimi instrumenti, pridobiti dovoljenje Banke Slovenije. Da pridobijo ta dovoljenja morajo izpolnjevati kadrovske in organizacijske pogoje, ki so med poglavitnimi pogoji za njegovo pridobitev. Če želijo podjetja ali banke pridobiti ustrezno dovoljenje, bodo morala najprej ustrezno izobraziti svoje zaposlene ali na novo zaposliti usposobljen kader s tega področja. Razen tega, da je glavni razlog za neuporabo izvedenih finačnih instrumentov manjkajoče dovoljenje, menim, da nekatere banke in podjetja niso zainteresirane za njihovo uporabo. Velikokrat je trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti povezano s špekulativnim prizvokom in nekatere slabe izkušnje z izvedenimi finančnimi instrumenti so lahko vzrok za ustvarjanje negativnega mnenja o njihovi uporabi.
Ključne besede: Izvedeni finančni instrumenti, tehnična analiza, fundamentalna analiza, opcija, arbitraža
Objavljeno: 18.06.2009; Ogledov: 2481; Prenosov: 379
.pdf Celotno besedilo (621,24 KB)

4.
UPORABA PRAVA V MEDNARODNI TRGOVINSKI ARBITRAŽI
Anja Horvat, 2009, diplomsko delo

Opis: Reševanje sporov na mednarodnem nivoju je dandanes postalo pogosto in potrebno, zlasti v trgovinskih sporih. Arbitraža predstavlja način reševanja sporov, ki temelji na soglasju (sporazumu) sprtih strank. Nadalje mednarodna trgovinska arbitraža predstavlja zelo pogost način reševanja sporov v pravnih razmerjih z mednarodnim elementom (na primer: stranki prihajata iz različnih držav). Najpomembnejša delitev arbitraž, je delitev na priložnostno (ad hoc) in institucionalno arbitražo, pri čemer ima vsaka določene prednosti, pa tudi slabosti. Prednost reševanja spora z arbitražo je tudi v možnosti strank, da določijo pravo, ki naj se uporabi za presojo arbitražnega sporazuma, merodajna procesna pravila in pravo, ki naj se uporabi za vsebinsko presojo spora. Avtonomija volje strank predstavlja najpomembnejši pravni vir arbitraže. Stranke lahko izberejo tudi tri različne skupine pravnih pravil, ki naj se uporabijo za presojo posameznega področja. Arbitri so dolžni spoštovati avtonomijo volje strank in delovati v skladu z izraženim soglasjem volj strank. V primeru odsotnosti sporazuma strank o pravu, ki naj se uporabi, so za določitev merodajnega prava pristojni arbitri. Pri izbiri in določitvi merodajnega prava bodisi s strani strank, bodisi s strani arbitrov, pa obstajajo določene omejitve, ki pridejo do izraza zlasti v zadnji fazi — to je v postopku izpodbijanja domačih arbitražnih odločb in v postopku priznavanja in izvršitve tujih arbitražnih odločb pred nacionalnimi sodišči. Upoštevanje teh omejitev s strani strank in arbitrov je bistvenega pomena za učinkovanje arbitražne odločbe.
Ključne besede: mednarodna trgovinska arbitraža, trgovinski spori, uporaba prava, avtonomija volje strank, veljavnost arbitražnega sporazuma, procesna pravila, materialna pravila, javni red, izpodbijanje, priznanje in izvršitev
Objavljeno: 15.12.2009; Ogledov: 2962; Prenosov: 485
.pdf Celotno besedilo (538,90 KB)

5.
FEDERALIZEM IN INDUSTRIJSKI ODNOSI V AVSTRALIJI
Sara Merc, 2009, diplomsko delo

Opis: Po Avstralski ustavi iz l.1901 ima zvezni (Commonwealth) parlament le omejeno zakonodajno pristojnost. Njegova vloga na področju urejanja industrijskih razmerij je omejena na preprečevanje in obvezno reševanje meddržavnih industrijskih sporov s spravo in arbitražo. V Avstraliji se je tako področje industrijskih odnosov tradicionalno urejalo tako na zvezni kot tudi na ravni posameznih zveznih držav. Čeprav je razlaga ustavnih določb o zakonodajnih pristojnosti zveze, ki jo je v zadnjem času sprejelo Visoko sodišče Avstralije, okrepila vlogo zveznega zakonodajalca pri regulaciji zaposlitvenih razmerij, pa se je zakonodajna regulacija na dveh vzporednih ravneh obdržala več kot sto let. V zadnjih desetletjih pa smo priča poskusom vzpostavitve enega samega nacionalnega sistema industrijskih odnosov. Pravno podlago, ki jo je l.2005 za svoj Zakon o spremembi Zakona o odnosih na delovnem mestu uporabila vladajoča koalicija Liberalne in Nacionalne stranke pod vodstvom premierja Howarda z namenom razširiti krog posameznikov, za katere bi veljala zvezna zakonodaja, predstavlja pristojnost zveznega parlamenta za zakonodajno urejanje ustavnih korporacij.Sprejeti zakon je zajel približno 85 odstotkov zaposlenih v Avstraliji.Širitev zveznega prava industrijskih odnosov s pomočjo zakonodajne pristojnosti, ki jo zvezni oblasti na področju korporacij dodeljuje člen 51(20) Ustave, je Visoko sodišče Avstralije podprlo kot veljavno izvajanje zakonodajnih pristojnosti Commonwealtha. Reforma trga dela je l. 2005 temeljito spremenila ravnotežje med zvezno in državno ureditvijo, glede tega pa se, v kolikor bo obveljala volja nove avstralske vlade pod vodstvom premierja Kevina Rudda, predvidevajo še nadaljnje spremembe.Kljub retoričnemu raztrganju Zakon o spremembi Zakona o odnosih na delovnem mestu pa je politika laburistične zvezne vlade jasna glede ohranitve določenih elementov reforme trga dela iz l.2005, vključno z namenom zaprositi zvezne države za sodelovanje s Commonwealthom, ki bo omogočilo uveljavitev nacionalnih delovno-pravnih zakonov za celoten zasebni sektor.
Ključne besede: federalizem, Avstralska ustava, zakonodajne pristojnosti, industrijski odnosi, obvezna sprava in arbitraža, Visoko sodišče Avstralije
Objavljeno: 22.03.2010; Ogledov: 1330; Prenosov: 89
.pdf Celotno besedilo (658,12 KB)

6.
PRAVNA PROBLEMATIKA FINANČNE KRIZE Z VIDIKA STRUKTURIRANIH FINANČNIH INSTRUMENTOV
Miran Vrbanić, 2010, diplomsko delo

Opis: Finančna kriza, ki ima svoje korenine v ameriškem nepremičninskem trgu, je hitro prerasla v svetovno gospodarsko recesijo. Vzrok temu je bila izjemna povezanost finančnega sistema, z izpostavljenostjo drugorazrednim hipotekarnim posojilom ter ugodna pravna pravila, ki so dovoljevala prenos tveganja na druge finančne subjekte in investitorje. Prenos kreditnega tveganja je omogočal institut listinjenja, ki v osnovi predstavlja izdajo vrednostnih papirjev, na podlagi kritnega premoženja. Vrednost tem vrednostnim papirjem je predstavljal bodoči denarni tok olistinjenih hipotekarnih posojil. Ko so kreditojemalci, zaradi povečane referenčne obrestne mere, prenehali plačevati svoje anuitete; premije imetnikom teh vrednostnih papirjev niso bile izplačane. Posebnost teh vrednostnih papirjev je netransparenten način njihove kreacije, kjer se ni vedelo kakšno kritje vsebujejo. Zaradi takšne strukture na emisije različnih bonitetnih ocen, jih imenujemo strukturirani finančni instrumenti. So pa hipotekarna posojila bila kritno premoženje samo določeni vrsti strukturiranih finančnih instrumentov, ostali so tako vsebovali kritje v delih emisij drugih strukturiranih finančnih instrumentov in tako se je nadaljevalo do izjemno velike netransparentnosti in negotovosti. Ko investitorjem niso bile več izplačane premije, je trg zgubil zaupanje v vse vrste strukturiranih finančnih instrumentov. Tudi v tiste, ki niso bili osnovani na drugorazrednih hipotekarnih posojilih. Investitorji so se začeli umikati in nastajale so težave z likvidnostjo - domine so padale. Diplomsko delo uvodoma predstavlja korelacijo nepremičninskega trga in trga finančnih instrumentov ter tako postavlja strukturirane finančne instrumente v kontekst finančne krize. Bistvo pričujočega dela pa je v predstavitvi okoliščin in interpovezanosti finančnih instrumentov, ki so botrovale nastanku finančne krize. Pravna pravila, ki so nalagala finančnim institucijam kapitalsko ustreznost glede na njihovo izpostavljenost, so bila sprva zastarela, kasneje pa nezadostna in tako omogočala kapitalsko arbitražo s pomočjo listinjenja. Agencije za ocenjevanje bonitete so podajale najvišjim (ne najvarnejšim delom emisij) svoje najvišje ocene in tako pretentale »naivne« investitorje ter celotni trg.
Ključne besede: finančna kriza, drugorazredna hipotekarna posojila, listinjenje, prenos kreditnega tveganja, kapitalska arbitraža, kapitalska ustreznost, strukturirani finančni instrumenti, kreditni izvedeni finančni instrumenti, vrednostni papirji, interpovezanost
Objavljeno: 12.07.2010; Ogledov: 1721; Prenosov: 167
.pdf Celotno besedilo (7,45 MB)

7.
8.
Alternativno reševanje individualnih delovnih sporov
Katarina Kotnik, 2011, magistrsko delo/naloga

Opis: V delovnem pravu se srečujejo različni in mnogokrat tudi nasprotujoči interesi udeležencev delovnih razmerij, torej delavca in delodajalca na individualni ravni. Različni interesi pogosto vodijo v razvoj in nastanek individualnih delovnih sporov, ki se lahko rešujejo na različne načine. Poleg sodnega reševanja delovnih sporov, ki je najpogostejši način reševanja sporov v Sloveniji, se v praksi uporabljajo tudi alternativni načini reševanja nastalih sporov. Med alternativne načine reševanja individualnih delovnih sporov uvrščamo v praksi in teoriji poznano arbitražo, vse bolj prodirajočo mediacijo, ter nekatere druge načine alternativnega reševanja sporov. Reševanje individualnih delovnih sporov z mediacijo se pospešeno razvija od sprejetja Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah. Navedena direktiva je bila vir za pripravo Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ) iz leta 2008, ki velja tudi za individualne delovne spore. Navedeni zakon vsebuje številne formalne in procesne določbe, ki jih morajo upoštevati tako mediatorji kot stranke. Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS), ki je bil sprejet v letu 2009, ureja reševanje sodnih sporov in se lahko uporablja le v primeru, ko je tožba pred delovnim sodiščem že vložena in ko sodišče ponudi strankam reševanje spora z mediacijo. Na podlagi ZARSS sta bila dne 15.3.2010 izdana Pravilnik o mediatorjih v programih sodišč in Pravilnik o nagradi in povračilu potnih stroškov mediatorjem, ki delujejo v programih sodišč. Leta 2008 je začel veljati nov Zakon o arbitraži, katerega določbe se uporabljajo tudi za arbitraže v individualnih delovnih sporih. Arbitražno reševanje individualnih delovnih sporov je posebna izvensodna oblika reševanja sporov, za katero je značilno, da je dopustna le pod pogojem, da je prostovoljna. Prednosti, ki jih prinaša arbitraža v primerjavi s sodnim načinom reševanja sporov, so številne. Alternativno reševanje sporov se danes, tako v Sloveniji kot tudi po svetu, pogosto poudarja predvsem v zvezi z zmanjšanjem sodnih zaostankov in razbremenitvijo sodišč. Eden bistvenih razlogov za uporabo tega postopka je, poleg prihranka časa in denarja, zlasti negativen vpliv pravdanja na stranke. Število sodnih postopkov se namreč povečuje, postopki se podaljšujejo, posledično pa naraščajo tudi njihovi stroški.
Ključne besede: individualni delovni spori, alternativno reševanje sporov, mediacija, arbitraža, delovna sodišča, sodni zaostanki
Objavljeno: 01.02.2012; Ogledov: 2645; Prenosov: 495
.pdf Celotno besedilo (510,09 KB)

9.
NAČELO TAJNOSTI V MEDNARODNI GOSPODARSKI ARBITRAŽI
Borut Krušič, 2011, diplomsko delo

Opis: Vsak trgovski odnos lahko potencialno sproži spor in sodobna trgovina je za nemoten razvoj ter hitro in učinkovito reševanje nesoglasij morala razviti poseben institut. Arbitraža predstavlja eno izmed alternativnih oblik, saj ima sam postopek številne prednosti (strokovnost, fleksibilnost), a tudi nekaj slabosti. Nadalje so arbitri v samem postopku dolžni spoštovati različna procesna načela, med katerimi je zelo pomembno tudi načelo tajnosti arbitražnega postopka. Arbitražni postopek je načeloma tajne narave, strankam pa je dana možnost, da vodijo in sodelujejo v postopku brez prisotnosti javnosti. Zaupnost arbitražnega postopka je eden izmed ključnih elementov arbitražnega postopka. V svetu sta se razvila dva koncepta obravnave načela tajnosti. Sistem implicitno določene zaupnosti in sistem izrecno določene zaupnosti. V sistemu izrecno določene zaupnosti mora biti tajnost določena (v arbitražnem sporazumu, v mednarodni konvenciji, v nacionalni zakonodaji, v pravilih institucionalnih arbitraž ali v sodni praksi), medtem ko se v sistemu implicitno določene zaupnosti ta dolžnost predpostavlja. Svetovni pravni sistemi različno urejajo obravnavano področje. Načelo zaupnosti se v arbitražnem postopku veže različnih elementov. Ta obveznost se lahko nanaša na sam arbitražni postopek, ter dolžnost strank in arbitrov ohraniti samo eksistenco arbitražnega postopka tajno. Nadalje se lahko zaupnost v arbitražnem postopku veže na podatke in dokaze pridobljene med samim postopkom. In ne nazadnje, zaupnost v povezavi z arbitražno odločbo, kot sklepnim aktom v procesu. V praksi so znani tudi primeri, ki so izoblikovali pravila, pod katerimi pogoji je dovoljeno razkriti varovane informacije (javni interes, dogovor strank, javni red, zaščita strankinih pravic, zadeve pred sodiščem). Edini sankciji, ki ju je možno uveljaviti ob domnevni kršitvi načela tajnosti arbitražnega postopka, sta denarna odškodnina ter zahteva za izdajo začasne odredbe, ki prepoveduje nadaljnja razkritja. V prihodnosti bi bilo najustrezneje urediti zmedo na tem področju z enotnim pravilom glede upoštevanjem načela tajnosti arbitražnega postopka.
Ključne besede: načelo tajnosti, zaupnost, zasebnost, arbitražni postopek, mednarodna arbitraža
Objavljeno: 02.11.2011; Ogledov: 1656; Prenosov: 269
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

10.
SESTAVA ARBITRAŽNEGA TRIBUNALA V MEDNARODNI TRGOVINSKI ARBITRAŽI
Tamara Počivavšek, 2011, diplomsko delo

Opis: V sodobni mednarodni trgovini so odnosi med gospodarskimi subjekti čedalje bolj prepleteni in zapleteni. Zaradi takšne narave odnosov nemalokrat pride do sporov. Arbitraža se dandanes smatra kot čedalje bolj sprejet način alternativnega reševanja sporov. Tako kot vsem načinom alternativnega reševanja sporov, je mogoče tudi arbitraži pripisati določene prednosti in slabosti. Ena izmed prednosti, ki jih arbitraža ponuja, je tudi možnost strank, da izberejo »sodnike« po svoji izbiri in tako oblikujejo svoj arbitražni tribunal, v katerega imajo polno zaupanje. Stranke lahko same imenujejo arbitre, v skladu z načelom avtonomije volje strank, ali pa imenovanje prepustijo kakšni drugi avtoriteti. Ne glede na to kdo imenuje arbitre, je pomembno, da imajo arbitri kvalitete, ki so v mednarodni trgovinski arbitraži splošno sprejete in uveljavljene, da lahko arbitri sprejmejo sprejemljivo in pravično arbitražno odločbo. V praksi se kot najbolj izpostavljeni kvaliteti omenjata neodvisnost in nepristranskost arbitrov. Postopek sestave arbitražnega tribunala mora biti pravilno izveden, bodisi v skladu z dogovorom strank bodisi v skladu z dogovorjenimi arbitražni pravili. Doslednost v postopku je potrebna, da ne pride do zapletov, saj lahko le-ti nepotrebno zavlečejo in podražajo celoten arbitražni postopek. Ne le da se ob nepravilnostih v postopku sestave arbitražnega tribunala celoten arbitražni postopek znajde v nezavidljivi situaciji, pod vprašaj se lahko postavi celo uspešnost arbitražne odločbe. Da do tega ne prihaja je potrebno spoštovati dogovor glede postopka sestave arbitražnega tribunala. Takšen dogovor pa se seveda mora skladati s sprejetimi pravnimi načeli mednarodne prakse.
Ključne besede: mednarodna trgovinska arbitraža, arbitražni tribunal, kvalitete arbitrov, arbitražni postopek.
Objavljeno: 03.01.2012; Ogledov: 1366; Prenosov: 195
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici