| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
STATUS OSEB BREZ DRŽAVLJANSTVA
Kaja Šmon, 2016, diplomsko delo

Opis: Podelitev državljanstva spada pod izključno pristojnost posamezne države, ki sama določi tudi postopke in pogoje za pridobitev državljanstva. Danes so razširjeni trije sistemi za pridobitev državljanstva ter različne kombinacije med njimi. Države uporabljajo te sisteme na različne načine, kar lahko privede do konfliktov, kot je dvojno državljanstvo in pojav oseb brez državljanstva. Osebe brez državljanstva oz. apatridi obstajajo že od nekdaj, s prvo definicijo pa se srečamo leta 1954 v Konvenciji o statusu oseb brez državljanstva. Gre za osebe, ki nimajo državljanstva nobene države oziroma jih nobena država ne priznava za svojega državljana. Apatridnost pa lahko povzročijo tudi drugi dejavniki ne zgolj neusklajenost med nacionalnimi zakonodajami držav. Položaj in pravice oseb brez državljanstva ureja Konvencija o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954, ki je najbolj pomemben dokument na tem področju. Leta 1961 pa je bila sprejeta še Konvencija o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva, ki se osredotoča predvsem na odpravo in izognitev nadaljnjemu pojava apatridnosti. Republika Slovenija je podpisnica zgolj Konvencije iz leta 1954, ni pa pristopila h Konvenciji iz leta 1961.
Ključne besede: državljanstvo, osebe brez državljanstva, apatridnost, dvojno državljanstvo
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 1065; Prenosov: 99
.pdf Celotno besedilo (516,41 KB)

2.
Pridobitev in prenehanje državljanstva v Sloveniji in Franciji
Borut Ošlak, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga tematizira načine pridobitve in odvzema državljanstva v Republiki Sloveniji in Republiki Franciji. Vsaki osebi namreč pripadajo temeljne pravice in svoboščine, vendar pa vsakemu posamezniku ne pripadajo hkrati tudi državljanske pravice. Te so rezervirane za državljane, ki jih država na podlagi lastne suverenosti podeljuje svojim pripadnikom. Zakoni držav o pridobitvi in izgubi državljanstva temeljijo v glavnem na treh načelih, in sicer: ius sanguinis, ius soli in ius domicili, ter tako osebam podeljujejo državljanstvo po rodu, po kraju rojstva in v redkih primerih na temeljih prebivališča. Od osnovnih načel pa ne odstopata tudi slovenski Zakon o državljanstvu ter francoski Code civil. Na podlagi analize tozadevne zakonodaje in študije dveh primerov sem ugotavljal razlike in podobnosti med slovenskim in francoskim zakonikom. Medtem ko je francoski v primerjavi s slovenskim veliko bolj obširen glede načina pridobitve ter izgube državljanstva, pa oba zakonika stremita k načelu apatridnosti, ki tudi po mednarodnem pravu zagotavlja varnost posameznikom, da ne ostanejo brez statusa državljana.
Ključne besede: državljanstvo, pridobitev in izguba državljanstva, pravice državljanov, apatridnost, Republika Slovenija, Republika Francija.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1361; Prenosov: 249
.pdf Celotno besedilo (398,05 KB)

3.
DVOJNO DRŽAVLJANSTVO V PRIMERJALNEM PRAVU
Špela Žnidaršič, 2015, diplomsko delo

Opis: Pravno urejanje področja državljanstva je suverena pravica posamezne države in nobena mednarodna konvencija ne posega vanjo z definiranjem tega instituta. V ozir je potrebno vzeti, da se zakonodaje držav med seboj precej razlikujejo, kar lahko vodi do pojava dvojnega (ali večkratnega) državljanstva. To je pravni položaj posameznika, ki je hkrati državljan dveh (ali večih) držav. V preteklosti je v večini držav veljala politika izogiba dvojnemu državljanstvu, ki so tako predvidevale umik državljanstva tistih, ki so prostovoljno pridobili tuje državljanstvo, oziroma zahtevale odrek prejšnjemu državljanstvu prosilcev za naturalizacijo. Trend se je v zadnjih desetletjih spremenil, saj se je povečalo število držav, ki dvojno državljanstvo sprejemajo ali vsaj dopuščajo pod določenimi pogoji. Temu je v času svetovne globalizacije in dostopnejših prehodov med državami botroval veliki val migrantov in imigrantov. Zaradi potrebe njihove boljše integracije v države, kjer prebivajo, ter z mislijo po ohranjanju vezi z državami njihovega izvora, je prihajalo do vse večjih sprememb zakonodaje državljanstva ter pozitivnejšega odnosa do polipatridnosti. K povečanju števila dvojnih državljanov je prav tako prispevalo sprejemanje načela enakosti spolov v nacionalnih zakonodajah držav na Zahodu Evrope, saj je otrokom mešanih zakonov omogočalo pridobitev državljanstva tudi po materi, ne le očetu. Področje dvojnega državljanstva poleg nekaterih pozitivnih vidikov še vedno vzbuja mnogo dilem (predvsem glede politične participacije, vprašanja lojalnosti ter diplomatske zaščite), zaradi katerih so države nekoliko zadržane pri popolnem sprejetju dvojnega (ali večkratnega) državljanstva v nacionalno zakonodajo. Kljub temu rešitev najbrž ni v izključitvi instituta iz prava držav, pač pa se lahko sporna področja ureja s sporazumi med državami, ob pomoči obstoječih mednarodnih konvencij, ki urejajo določene aspekte dotične tematike, ter s precedenčnimi primeri sodne prakse.
Ključne besede: dvojno državljanstvo, večkratno državljanstvo, pridobitev in izguba državljanstva, naturalizacija, apatridnost, pristna in učinkovita povezava
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 1680; Prenosov: 277
.pdf Celotno besedilo (1,41 MB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici