Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Iskalni niz:	išči po
	išči po
	išči po
	išči po
Vrsta gradiva:	* po starem in bolonjskem študiju
Jezik:
Išči po:
Opcije:	Prikaži samo zadetke s celotnim besedilom
	Ponastavi

1 - 2 / 2

IMOBILIZACIJA LIPAZE NA MAGHEMITNE NANODELCE, MODIFICIRANE Z AMINOSILANOM
Matej Žarn, 2014, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je sinteza maghemitnih nanodelcev, prevlečenih z aminosilanom, ter imobilizacija encima lipaze na pripravljen nosilec. Maghemitne nanodelce smo pripravili z obarjalno reakcijo ali koprecipitacijo železovih II in železovih III ionov s 25 % amonijakom in jih prevlekli s funkcionalno plastjo silike, nato pa še s plastjo aminosilana. Optimirali smo pogoje za dosego najvišje učinkovitosti imobilizacije ter preostale aktivnosti imobiliziranega encima, kot so: koncentracija encima, vrsta mrežnega povezovalca, čas imobilizacije ter koncentracija mrežnega povezovalca glutaraldehida. Proučevali smo stabilnost imobiliziranega encima, vpliv časa in temperature izpostavitve na ohranitev aktivnosti imobiliziranega ter prostega encima. Najvišjo učinkovitost imobilizacije smo dosegli po aktivaciji magnetnih nanodelcev z 1 % glutaraldehidom (GA), s koncentracijo encima 7,5 µL/mL ter časom imobilizacije 24 ur pri hitrosti stresanja 410 rpm. Kljub visoki učinkovitosti imobilizacije smo v večini primerov dobili zelo nizke ohranjene aktivnosti imobiliziranega encima, imobiliziran encim pa je pokazal boljšo stabilnost pri povišani temperaturi v primerjavi s prostim encimom.
Ključne besede: nanotehnologija, imobilizacija encima, lipaza, aminosilanski maghemitni nanodelci, aktivnost encima, učinkovitost imobilizacije.
Objavljeno v DKUM: 23.12.2014; Ogledov: 2246; Prenosov: 278
Celotno besedilo (1,58 MB)

IMOBILIZACIJA HRENOVE PEROKSIDAZE NA MAGHEMITNE NANODELCE, MODIFICIRANE Z AMINOSILANOM IN HITOZANOM
Nataša Pezdevšek, 2012, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je optimizacija procesnih pogojev za imobilizacijo encima hrenove peroksidaze na površinsko modificirane maghemitne nanodelce. Spreminjali smo masno razmerje med nosilcem in encimom, koncentracijo mrežnega povezovalca glutaraldehida in čas imobilizacije. Primerjali smo učinkovitost imobilizacije ter ohranjeno aktivnost encima, vezanega na aminosilanske in hitozanske maghemitne nanodelce. Maghemitne nanodelce smo sintetizirali s koprecipitacijo Fe2+ in Fe3+ ionov ob dodatku obarjalnega reagenta, 25 % amonijaka. Aminosilanske maghemitne nanodelce smo pripravili v dveh stopnjah. Najprej smo nanodelce prevlekli s funkcionalno plastjo silike (SiO2), nato pa še s plastjo aminosilana. Hitozanski maghemitni nanodelci so bili pripravljeni po treh različnih postopkih. Kljub dobri učinkovitosti imobilizacije, se v nobenem primeru ni ohranila visoka aktivnost encima. Najvišjo ohranjeno aktivnost imobiliziranega encima smo dosegli pri aminosilanskih nanodelcih, in sicer 2,06 % pri 65,76 % učinkovitosti imobilizacije. Prav tako je imobiliziran encim v primerjavi s prostim encimom pokazal nižjo stabilnost pri povišanem tlaku in temperaturi. Z zvišanjem temperature pri atmosferskem tlaku, se je aktivnost prostega in imobiliziranega encima izboljšala.
Ključne besede: Imobilizacija encima, hrenova peroksidaza, maghemitni nanodelci, aminosilanski maghemitni nanodelci, hitozanski maghemitni nanodelci, učinkovitost imobilizacije, aktivnost encima
Objavljeno v DKUM: 16.10.2012; Ogledov: 2778; Prenosov: 383
Celotno besedilo (10,07 MB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.

Na vrh