| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 57
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
11.
Čiščenje odpadne vode iz pralnice v bolnišnici
Tanja Labohar, 2019, diplomsko delo

Opis: V bolnišnicah je higiena ključnega pomena, zato se v njihovih pralnicah dnevno opere več ton umazanega perila. Zaradi večjih količin dodanih pralnih sredstev, prisotnih organskih in anorganskih snovi ter drugih nečistoč, je treba odpadno vodo pred odvajanjem v vodotoke ali kanalizacijo, ustrezno očistiti. V diplomskem delu smo z adsorpcijo na zeolita ZAG–CWK in ZAG–4A–2–3 ter granulirano aktivno oglje, čistili odpadno vodo iz pralnice Splošne bolnišnice Celje. Z metodo adsorpcije smo želeli z adsorbenti zmanjšati vrednosti občasno preseženih parametrov (pH, električna prevodnost, motnost, KPK, vsebnost tenzidov). Vpliv vzorcev odpadnih vod pred in po adsorpciji smo raziskali tudi s pomočjo čebulnega testa. Najučinkovitejše očiščenje odpadne vode in posledično znižanje vrednosti parametrov smo dosegli po adsorpciji na granulirano aktivno oglje.
Ključne besede: odpadne vode, pranje bolnišničnega perila, adsorpcija, aktivno oglje, zeoliti, okoljski parametri, pralna sredstva, čebulni test.
Objavljeno: 01.07.2019; Ogledov: 624; Prenosov: 74
.pdf Celotno besedilo (1,95 MB)

12.
Novi nanomateriali za adsorpcijo redkozemeljskih elementov iz vodnih raztopin
Tina Kegl, 2018, magistrsko delo

Opis: Zaradi naraščajočega povpraševanja po redkozemeljskih elementih je celoten svet vedno bolj odvisen od Kitajske, kjer so rezerve teh elementov največje. Za zmanjšanje te odvisnosti se uporabljajo različni načini recikliranja redkozemeljskih elementov. Med temi načini je za pridobivanje redkozemeljskih elementov iz vodnih raztopin z nizko koncentracijo le teh primerna tudi adsorpcija, ki velja za najučinkovitejšo ter energetsko in ekonomsko ustrezno metodo. Magistrsko delo zajema temeljit pregled dosedanjih raziskav na področju nanomaterialov kot adsorbentov za adsorpcijo redkozemeljskih elementov iz vodnih raztopin. V okviru magistrskega dela so sintetizirani novi γ Fe2O3 NH4OH@SiO2(APTMS) nanodelci za adsorpcijo Tb3+ in Dy3+ iz vodnih raztopin. Novo sintetizirani nanodelci so analizirani glede na strukturo, termogravimetrijo, morfologijo, sestavo, površino in magnetne lastnosti z uporabo Fourierjeve transformirane infrardeče spektroskopije, rentgenske praškovne difrakcije, termogravimetrične analize, presevne elektronske mikroskopije, energijske disperzivne rentgenske spektroskopije, potenciometrične titracije, Brunauer, Emmett in Teller tehnike, dinamičnega sipanja svetlobe in magnetometrije z vibrirajočim vzorcem. Za določevanje adsorpcijskih karakteristik in desorpcije z možnostjo ponovne uporabe nanodelcev ter recikliranja redkozemeljskih elementov je uporabljena fluorescenčna spektroskopija. Dobljeni rezultati so analizirani in primerjani z rezultati iz razpoložljive literature. Maksimalna adsorpcijska kapaciteta γ Fe2O3 NH4OH@SiO2(APTMS) nanodelcev znaša 46,5 mg/g za Tb3+ in 23,2 mg/g za Dy3+ pri optimalnih eksperimentalnih pogojih. Adsorpcija Tb3+ in Dy3+ sledi kinetičnemu modelu psevdo drugega reda in ustreza Temkinovi adsorpcijski izotermi. Glede na analizo rezultatov karakterizacije in adsorpcije lahko zaključimo, da so novo sintetizirani γ Fe2O3 NH4OH@SiO2(APTMS) nanodelci učinkovit adsorbent za adsorpcijo Tb3+ in Dy3+ iz vodnih raztopin.
Ključne besede: redkozemeljski elementi, nanodelci, sinteza, karakterizacija, adsorpcija
Objavljeno: 10.09.2018; Ogledov: 1628; Prenosov: 1168
.pdf Celotno besedilo (6,49 MB)

13.
Sinteza novih sol-gel materialov za vezavo kovin redkih zemelj
Sara Krajnc, 2018, magistrsko delo

Opis: Čeprav so kovine redkih zemelj zaradi svojih edinstvenih lastnosti bistvene surovine za široko paleto aplikacij oziroma industrijskih panog pa zaradi toksičnosti, biološke nerazgradljivosti in bioakumilacije negativno vplivajo na kakovost površinske in podtalne vode. Adsorpcija z uporabo različnih naravno in sintetično proizvedenih materialov spada trenutno med najučinkovitejše, selektivne ter ekonomsko in energetsko ustrezne metode za namen odstranjevanja ionov kovin iz voda. V magistrskem delu smo s sol-gel metodo pripravili funkcionalizirane SiO2 adsorpcijske materiale za vezavo in odstranjevanje Tb3+ ionov iz modelnih voda. V prvem koraku smo z bazično katalizirano reakcijo hidrolize in kondenzacije alkoksidnih prekurzorjev TEOS in APTMS pripravili funkcionalizirane (-NH2) SiO2 nanodelce. V nadaljevanju smo na enak način, vendar s kislinsko katalizirano reakcijo hidrolize in kondenzacije alkoksidnega prekurzorja TEOS v kombinaciji z alkoksidnim prekurzorjem DPTS pripravili tanke funkcionalne (-PO(OR)2) nanose nastalega sola na predhodno aktivirane steklene substrate. Na sol-gel adsorpcijski material smo vezali terbijeve ione (Tb3+), pri čemer smo ovrednotili pogoje adsorpcije (kontaktni čas, maksimalna adsorpcijska kapaciteta, masa adsorbenta, temperatura adsorpcije), adsorpcijo opisali s klasičnimi adsorpcijskimi izotermami ter ovrednotili kinetiko in termodinamiko adsorpcije. Sol-gel materiale in proces vezave Tb3+ ionov smo v vsaki stopnji karakterizirali z uporabo sodobnih karakterizacijskih tehnik (TEM, FTIR, BET, UV-VIS, TGA, fluorometrija, …). Rezultati so pokazali učinkovito vezavo (> 94 %) Tb3+ ionov na amino funkcionalizirane SiO2 nanodelce, medtem ko je bila vezava na fosfatno funkcionalizirane SiO2 nanose slabša (~16 %).
Ključne besede: sol-gel nanodelci, tetraetoksisilan, adsorpcija, kovine redkih zemelj, terbij
Objavljeno: 08.03.2018; Ogledov: 808; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (4,33 MB)

14.
Adsorpcija težkih kovin na biooglje
Andreja Sever, 2017, magistrsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil preučiti adsorpcijske lastnosti biooglja, pridobljenega iz odpadne biomase s postopkom hidrotermične karbonizacije (HTC), za adsorpcijo težkih kovin, in sicer Cd2+ in Pb2+ ionov. Kot odpadni biomaterial smo uporabili lubje listavca z velikim deležem taninov, skorjo kostanja. Določili smo izkoristek biooglja pridobljenega s HTC ter izmerili zeta potencial, specifično površino, volumen por, povprečni premer por in velikost delcev. Biooglje smo pripravili brez in z dodatkom ocetne kisline in rezultate med seboj primerjali. Povprečni izkoristek in masa obeh pridobljenih vzorcev sta bila podobna. Nato smo izvedli ravnotežno adsorpcijo Cd2+ in Pb2+ ionov v odvisnosti od pH in koncentracije izhodne raztopine. Ravnotežna adsorpcija Pb2+ ionov v odvisnosti od pH je bila najboljša pri pH 2. Maksimalna kapaciteta adsorbenta za svinčeve ione je bila dosežena pri koncentraciji 12 mM in je znašala 151,80 mg/g adsorbenta. Adsorpcija Cd2+ ionov je bila najvišja pri pH 5, vendar je bila količina adsorbiranih ionov mnogo nižja kot Pb2+ ionov. Največjo specifično površino je imelo biooglje brez dodatka ocetne kisline, in sicer 12,8229 m2/g. Najnižjo vrednost zeta potenciala -19,00 mV je imel vzorec zdrobljenega biooglja, pridobljenega z dodatkom ocetne kisline. Velikost delcev je bila najvišja pri nezdrobljenih delcih biooglja. V tem primeru je imelo največji povprečni premer biooglje pridobljeno brez dodatka ocetne kisline, in sicer 3248 nm.
Ključne besede: adsorpcija, biooglje, hidrotermična karbonizacija, svinec, zeta potencial, BET
Objavljeno: 22.11.2017; Ogledov: 824; Prenosov: 99
.pdf Celotno besedilo (1,21 MB)

15.
Uporaba zeolitov in razvoj analiznih metod za spremljanje učinkovitosti čiščenja komunalnih odpadnih vod
Neja Hrovat, 2016, magistrsko delo

Opis: V sklopu magistrskega dela smo spremljali učinkovitost čiščenja komunalnih odpadnih vod z adsorpcijo na zeolite. Uporabili smo tri različne zeolite, dva naravna in enega sintetičnega, približno enakih granulacij in lastnosti. Kot tarčna onesnaževala smo obravnavali težke kovine treh različnih koncentracij. Adsorpcija je večinoma potekala na statičen način. Naredili smo tudi različne verzije adsorpcije z mešanimi kovinami in adsorpcijo z manjšimi frekvencami jemanja vzorcev. Prav tako smo izvedli desorpcijo z 0,1 M HCl. Za vpogled kinetike adsorpcije smo preizkusili tudi pretočni način adsorpcije. Koncentracijo kovin smo izmerili z atomsko absorpcijsko spektroskopijo, vzorce zeolita pa karakterizirali z rentgenskim praškovnim difraktometrom. Uporabljeno metodo smo tudi delno validirali. Določili smo linearnost, natančnost, mejo določljivosti in mejo zaznavnosti. Po rezultatih sodeč je naša metoda ustrezna, saj daje natančne in ponovljive rezultate v izbranem delovnem območju. Pri vseh eksperimentih je viden trend nižanja koncentracije vseh onesnaževal. Največji padec se je povsod zgodil v prvi uri adsorpcije, vsi trije materiali pa so dosegli v povprečju od 70% do 90% retencijo. Prav tako so v povprečju retencije pri nižji koncentraciji boljše kot pri višji koncentraciji. Najboljše rezultate smo pri vseh koncentracijah dosegli pri Pb2+, sledita Zn2+ in Ni2+. Ugotovili smo, da Langmuirjeva izoterma bolje opiše eksperimentalne podatke kot Freundlichova.
Ključne besede: Adsorpcija, zeolit, težke kovine, atomska absorpcijska spektroskopija
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 1110; Prenosov: 121
.pdf Celotno besedilo (1,99 MB)

16.
Procesni pogoji regeneracije zeolitnih adsorbentov
Emilijan Strgar, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo raziskovali vpliv procesnih pogojev, kot je temperatura in podtlak, na regeneracijo zeolitnih adsorbentov. V prvem delu smo izvajali adsorpcijo hlapnih organskih topil aceton, etanol in toluen na granulirane zeolitne adsorbente ZAG 4A-KB, ZAG 13X, KÖSTROLITH 13XBF K, ZAG-MFI Silicalite in ZSM-5 Zeocat 400. Vsem aktiviranim zeolitnim vzorcem smo določali adsorpcijsko kapaciteto na osnovi statične adsorpcije. Vse nasičene zeolitne adsorbente smo v drugem delu regenerirali pri povišani temperaturi in znižanem tlaku. Regeneracijo nasičenih vzorcev smo izvajali v vakuumskem uparjalniku pri temperaturi 180 °C in 220 °C. Desorpcijo hlapnih organskih spojin smo izvajali pri tlakih 800 mbar, 600 mbar, 400 mbar, 200 mbar in 100 mbar absolutnega tlaka. Temperatura in tlak regeneracije sta bila tekom eksperimentov konstantna. Regeneracija vzorcev v vakuumskem uparjalniku je trajala 2 uri. Po končani regeneraciji na vakuumskem uparjalniku smo preostanek adsorbiranega topila desorbirali v električni komorni peči. Pridobljeni rezultati kažejo, da z višanjem temperature in nižanjem tlaka regeneracije povzročimo večjo desorpcijo hlapnih organskih spojin pri vseh zeolitnih adsorbentih. Opravili smo tudi termogravimetrične analize posameznih vzorcev in ugotovili, da desorbirana količina topil ni bila za vse vzorce enaka količini adsorbiranih. Določanje vsebnosti vode s Karl Fischerjevo metodo je pokazalo, da vzorec ZAG 4A-KB iz 96 % etanola v večji meri selektivno adsorbira vodo.
Ključne besede: zeolit, adsorbent, hlapne organske spojine, adsorpcija, desorpcija, regeneracija
Objavljeno: 23.02.2017; Ogledov: 1152; Prenosov: 96
.pdf Celotno besedilo (2,82 MB)

17.
Odstranjevanje atrazina iz pitne vode z vlakni iz aktivnega oglja
Mirjana Jeremić, 2016, magistrsko delo

Opis: Onesnaženost pitne vode s pesticidom atrazinom predstavlja kljub prepovedi njegove uporabe v Sloveniji leta 2003, velik problem. Povišane koncentracije atrazina so še vedno zabeležene predvsem v severovzhodnem delu Slovenije, kar je posledica intenzivnega poljedelstva. Namen magistrskega dela je bil preučiti uspešnost adsorpcije atrazina iz pitne vode na vlakna iz 100 % aktivnega oglja. Preučevali smo vpliv temperature in časa na učinkovitost adsorpcije atrazina na vlakna. Preveriti smo želeli, ali z modifikacijo vlaken dosežemo boljšo adsorpcijo. V raziskavi smo meritve višjih koncentracij atrazina (2,5 mg/L) v modelni vodi in pitni vodi določali spektrofotometrično. Nizke koncentracije atrazina (z začetno koncentracijo 1 μg/L) smo določali s plinsko kromatografijo. Učinkovitost adsorpcije atrazina smo interpretirali s pomočjo adsorpcijske kinetike in termodinamike. Rezultati raziskave so pokazali, da se koncentracija atrazina zniža od začetne koncentracije 2,5 mg/L na 0,8 mg/L pri sobni temperaturi in času 60 min. Z naraščanjem temperature se adsorpcija izboljša. Pri 30 °C se koncentracija atrazina zniža na 0,6 mg/L že po 40 min in pri 50 °C po 20 min, kar pomeni da se na vlakna adsorbira 76 % atrazina. Vrednosti ΔG0 so bile negativne, kar pomeni, da je reakcija potekla spontano. Negativne vrednosti ΔS0 dokazujejo, da je vpliv matriksa na vezavo atrazina zanemarljiv. Pri začetni koncentraciji atrazina 1,0 μg/L smo dosegli višje učinkovitosti, kot pri višjih koncentracijah . Na vlakna se je pri 22 °C po 20 min vezalo 90 % atrazina, po 60 min 95 %, in po 300 min 97 %. Adsorpcijo na vlakna iz aktivnega oglja lahko opišemo s kinetičnim modelom pseudo-drugega-reda.
Ključne besede: atrazin, adsorpcija, pitna voda, ogljikova vlakna, SPE
Objavljeno: 04.01.2017; Ogledov: 1522; Prenosov: 84
.pdf Celotno besedilo (2,36 MB)

18.
ADSORPCIJA IN DESORPCIJA NEKATERIH NARAVNIH SPOJIN NA RAZLIČNE ADSORBENTE
Zlatka Cafuta Prevolšek, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je bil izveden proces adsorpcije in desorpcije različnih komponent: (benzojske kisline, oleinske kisline, estra oleinske kisline in kvercetina) na različne nosilce. Uporabili smo naslednje nosilce: silikagel, neusilin, aerogel hidrofilen SiO2, aerogel hidrofoben MTMS 07, Amberlite IRA 420, Amberlite XAD 16. Proces adsorpcije in desorpcije je bil izveden s klasično kolonsko kromatografijo. Adsorpcijo in desorpcijo smo izvajali pri sobni temperaturi in pretoku 1 ml/min. Maso adsorbirane in desorbirane komponente smo določili z gravimetrično metodo. Z raziskovanjem smo ugotovili, da se komponente različno vežejo na adsorbent. Masa adsorbirane in desorbirane komponente je odvisna od izbire komponente, topila, časa ter pretoka. Dokazali smo, da ima vsaka komponenta različne lastnosti glede na nosilec. Za benzojsko kislino smo dokazali, da je za adsorpcijo najprimernejši izmenjevalec amberlit IRA 420, za desorpcijo pa amberlit XAD 16. Za oleinsko kislino smo dokazali, da je prav tako za adsorpcijo najprimernejši ionski izmenjevalec Amberlite IRA 420, za desorpcijo pa Amberlite XAD 16. Za ester oleinske kisline smo dokazali, da je za adsorpcijo najprimernejši ionski izmenjevalec silikagel, za desorpcijo pa Amberlite IRA 420. Za kvercetin smo dokazali, da je za adsorpcijo najprimernejši izmenjevalec Amberlite IRA 420, za desorpcijo pa silikagel. Dokazali smo tudi, da bi za kvercetin morali izboljšati tehniko izvedbe adsorpcije, pri desorpciji pa izbrati druga topila.
Ključne besede: adsorpcija, desorpcija, benzojska kislina, oleinska kislina, ester oleinske kisline, kvarcetin
Objavljeno: 14.10.2016; Ogledov: 1316; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (1,80 MB)

19.
PRIMERJAVA UČINKOVITOSTI RAZLIČNIH MAKROZAMREŽENIH POLIMERNIH XAD ADSORBENTOV PRI ADSORPCIJI VANKOMICINA
Roman Jankovič, 2016, diplomsko delo

Opis: Vankomicin je antibiotik, ki se uporablja v preventivi ter za zdravljenje okužb z bakterijami. Iz več razlogov velja za zdravilo zadnje izbire. Eden izmed njih je tudi je tudi ta, da so pri prvih preskušanjih zdravila uporabljali nezadostno prečiščeno učinkovino. To pa se je pri pacientih odrazilo v obliki škodljivega vpliva na sluh in ledvica. Vankomicin pridobivamo s fermentacijskim postopkom. Sledi proces izolacije, s katerim odstranimo nečistote kot so barvila in anorganske soli. Izolacijski proces izvajamo v več stopnjah, ena od njih je adsorpcija na makro zamreženi polimerni adsorbent Amberlite XAD 16N, ki je kot stacionarna faza vgrajen v adsorpcijske kolone. Ob vgradnji dodatne adsorpcijske kolone, ki je konstrukcijsko enaka obstoječim napravam, smo adsorpcijsko kolono napolnili s standardno stacionarno fazo makro zamreženim polimernim adsorbentom Amberlite XAD 16N proizvajalca Rohm and Haas. Adsorbent smo pripravili za adsorpcijo po enakem postopku kot v obstoječih adsorpcijskih kolonah. Temu pa je sledil poskusen proces adsorpcije aktivne farmacevtske učinkovine, odstranitev nečistoč in desorpcija prve. Vendar pa z nadaljnjimi stopnjami odstranjevanja nečistoč nismo dosegli zahtevane kvalitete aktivne farmacevtske učinkovine. Cilj tega diplomskega dela je raziskati vpliv sveže vstavljenega adsorbenta Amberlite XAD 16N (proizvajalca Rohm and Haas), ter le tega primerjati s podobnimi makro zamreženim polimernimi adsorbenti. Na laboratorijskem nivoju smo z medsebojno primerjavo želeli ugotoviti, kateri adsorbent je najbolj učinkovit pri izolaciji aktivne farmacevtske učinkovine. V primeru, da se z medsebojno primerjavo ne zazna signifikantnih razlik med posameznimi polimernim adsorbenti, bo potrebno za zagotavljanje ustrezne kakovosti aktivne farmacevtske učinkovine glede na sedanji proces izolacije uvesti dodatno odstranjevanje nečistoč.
Ključne besede: Vankomicin, adsorpcija, polimerni XAD adsorbent, statistična primerjava, odstranjevanje nečistoč.
Objavljeno: 29.09.2016; Ogledov: 901; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (5,18 MB)

20.
Uporaba oplaščenega zeolita za odstranjevanje organske snovi iz kompostne vode
Maša Hren, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo proučevali odstranjevanje huminske kisline iz modelnih in kompostnih vod z adsorpcijo na zeolit. Testirali smo štiri različne sintetične zeolite: ZSM-5 Silicalite, ZSM-5 MFI:14-19, ZP-13X, ZP-4A-TSR. Ker se je kot najprimernejši izkazal ZSM-5 Silicalite, smo ga granulirali ter granule oplastili s TiO2. Proučevali smo učinkovitost oplaščenega zeolita in neoplaščenega zeolita za adsorpcijo huminske kisline iz modelne in kompostne vode. Poskuse smo izvajali v koloni z nasutim slojem granul, pri spreminjanju pretoka in pH modelne vode. Pri pretoku 4 mL/min smo na podlagi izmerjenih absorbanc pri 254 nm ugotovili, da je največji izkoristek v kislem pH modelne vode, in sicer za oplaščen zeolit 23,4 % in za neoplaščen zeolit 13,9 %. Pri adsorpciji pod pogoji kislega in bazičnega pH je bil izkoristek adsorpcije višji pri uporabi oplaščenega zeolita napram uporabi neoplaščenega zeolita, ravno obratno pa je bilo pri nevtralnem pH. Pretok smo zmanjšali na 2 mL/min in ponovili poskus z nevtralnim pH modelne vode, pri čemer se je izkazalo, da je izkoristek višji pri uporabi oplaščenega zeolita, in sicer 32,4 % za oplaščen in 26,5 % za neoplaščen zeolit. Poskuse smo na enak način izvedli še s kompostno vodo, pri čemer smo spreminjali pretok. Izkoristek adsorpcije z uporabo oplaščenega proti neoplaščenemu zeolitu v kompostni vodi se je pri pretoku 0,5 mL/min zvišal za 7,0 % in pri pretoku 2 mL/min za 9,9 %.
Ključne besede: zeolit, adsorpcija, kompostna voda, oplastitev s TiO2, čiščenje vode
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 795; Prenosov: 106
.pdf Celotno besedilo (3,25 MB)

Iskanje izvedeno v 0.29 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici