Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V doktorski disertaciji smo se ukvarjali z učinkovitostjo deduktivnega (DP) in induktivnega pristopa (IP) pri poučevanju slovnice slovenščine kot drugega in tujega jezika. V teoretičnem delu smo predstavili teoretična izhodišča in rezultate preteklih empiričnih raziskav uporabe DP in IP pri poučevanju tujih jezikov. V učbenikih Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki so po SEJU uvrščeni med ravnema A1 in B1, smo znotraj posamezne ravni primerjali izbor oblikoslovnih vsebin in posebej osvetlili izbor posameznih sklonov ter način in zaporedje podajanja teh sklonov in glagolskega vida. V empiričnem delu smo predstavili vpliv uporabe DP in IP na znanje dveh slovničnih kategorij v slovenščini – sklona samostalnika in pridevnika ter glagolskega vida – in motivacijo študentov, in sicer glede na njihovo starost in prvi jezik. Empirični del raziskave za obe slovnični kategoriji je zajemal reševanje preizkusa znanja pred obravnavo snovi ter izpolnjevanje vprašalnika o starosti in prvem jeziku, deduktivno in induktivno obravnavo snovi, reševanje preizkusa znanja po obravnavi snovi in izpolnjevanje vprašalnika o motivaciji. Izvajal se je na univerzah v Ljubljani, Bruslju, Gentu, Granadi, Lvovu in na Dunaju. Pri kategoriji sklona se kaže velik vpliv obravnave snovi na končno skupno znanje, saj je razlika med predznanjem in znanjem zelo velika, medtem ko so pri obravnavi glagolskega vida razlike majhne. S statistično metodo analiza kovariance smo odvisno spremenljivko (znanje, motivacija) prilagodili tako, da smo jo osvobodili variacije, ki jo povzroča sospremenljivka (predznanje). Pri obeh kazalnikih, znanju in motivaciji, je v splošnem vidna močnejša tendenca po IP; bil je v prednosti pri poučevanju oblikoslovne vsebine – sklona samostalnika in pridevnika –, medtem ko je bil pri poučevanju pomenske sestavine – glagolskega vida – v rahlem zaostanku oz. med pristopoma ni bilo bistvene razlike. Glede na starost ni jasnih rezultatov, ki bi enoznačno govorili v prid enemu ali drugemu pristopu. Glede na prvi jezik so se pri sklonu ne glede na pristop bolje odrezali tisti iz neslovanskega, pri glagolskem vidu pa tisti iz slovanskega okolja. Študente je pri obravnavi sklona in glagolskega vida bolj motiviral IP, zlasti starejše, medtem ko je DP pri kategoriji sklona bolj motiviral mlajše, pri glagolskem vidu pa starejše. Pri kategoriji sklona sta DP in IP bolj motivirala tiste s slovanskim prvim jezikom. Pri kategoriji glagolskega vida je DP nekoliko bolj motiviral tiste z neslovanskim prvim jezikom, IP pa tiste s slovanskim prvim jezikom. Zaključujemo, da je slovensko oblikoslovje smiselno in učinkovito poučevati (tudi) induktivno. Pokazalo se je, da ima samostojno odkrivanje slovničnih pravil, npr. iz končnic samostalnika in pridevnika, pozitiven vpliv na pomnjenje in kasnejšo uporabo teh pravil ter da ta pristop študente tudi bolj motivira. Včasih pa na znanje in motivacijo odločilno ne vpliva izbira pristopa, temveč je treba upoštevati tudi druge dejavnike, kot je npr. jezikovno ozadje učečih se. Prav tako se učiteljem pri izbiri pristopa ni treba vedno ozirati na starost učečih se, saj naša raziskava kaže, da lahko DP enako dobro ustreza mlajšim, IP pa starejšim učečim se. Potrdilo se je, da se pri poučevanju slovnice slovenščine kot drugega in tujega jezika ni mogoče popolnoma držati enega pristopa ali popolnoma izključiti drugega ter da je v slovenščini nekatere slovnične vsebine primerneje podajati deduktivno, druge pa induktivno. Izsledki raziskave so utemeljeni na neslučajnostnem vzorcu 141 študentov in jih ni mogoče posplošiti na konkretno, temveč zgolj na hipotetično populacijo.
Ključne besede: poučevanje, tuji jezik, slovenščina kot drugi in tuji jezik, slovnica, oblikoslovje, sklon samostalnika in pridevnika, glagolski vid, deduktivni pristop, induktivni pristop, znanje, motivacija, starost, prvi jezik, slovanski prvi jezik, neslovanski prvi jezik
Objavljeno v DKUM: 12.08.2024; Ogledov: 69; Prenosov: 15
Celotno besedilo (6,35 MB)

Opis: Namen diplomskega dela je bil predstaviti in preveriti koordinacijo pet do šest let starih otrok. V empirični raziskavi smo uporabili neslučajnostni vzorec iz konkretne populacije pet do šest let starih otrok iz dveh enot Vrtca Šentjur. Sodelovalo 53 otrok. Pri zbiranju podatkov smo uporabili deskriptivno in kavzalno neeksperimentalno metodo. Vse podatke smo zbrali s pomočjo kvantitativne tehnike. Merski instrument je predstavljal test KTK, s katerim smo preverjali koordinacijo. S tem smo naš cilj, ki je bil izmeriti koordinacijo otrok s standardiziranim testom KTK in primerjati rezultate testa KTK z nekaterimi antropološkimi meritvami, dosegli. Na podlagi rezultatov, ki smo jih pridobili s pomočjo deskriptivne statistike in regresijske analize, smo ugotovili, da so zelo majhni odstotki celotne variance MQ pojasnjeni z zastavljenimi neodvisnimi spremenljivkami (WHtR, telesna višina in starost). Prav tako smo ugotovili, da vse naše neodvisne spremenljivke statistično značilno ne vplivajo na MQ, ter statistično značilna linearna odvisnost med njimi ne obstaja. Ugotovili smo, da ima od naših neodvisnih spremenljivk na MQ največji vpliv telesna višina in najmanjši vpliv starost.
Ključne besede: predšolski otroci, koordinacija, motorični test KTK, starost, telesna višina, WHtR
Objavljeno v DKUM: 24.08.2023; Ogledov: 538; Prenosov: 155
Celotno besedilo (696,77 KB)

Opis: Verjetno imamo ne glede na to, kje na svetu živimo, podobne želje, biti zdravi, srečni, zadovoljni, samostojni, sami odločati o svojem življenju. Prva in zadnja od teh želja sta hkrati tudi glavni skrbi medicine. S pomočjo medicine se bolezni zdravijo, trpljenje se lajša, in kolikor je to mogoče, kronične bolezni obvladujejo. Ob vsem tem se čedalje bolj spodbuja pacientova avtonomija. Vendar pa pri tem ne moremo govoriti o avtonomiji posameznika v času umiranja, saj zaenkrat v Republiki Sloveniji, posamezniku ni zagotovljena ustavna pravica, da bi odločal o trenutku in načinu svoje smrti. Take pravice ni moč zaslediti niti v mednarodnih dokumentih, čeprav mnogi tako pravico naslavljajo kot temeljno človekovo pravico. Evtanazija, beseda, ki izvira iz grščine, pomeni dobro, lahko smrt. Veliko zmede, ki spremlja sodobno razpravo o evtanaziji, je mogoče izslediti v nenatančni definiciji tega pojma. Dejansko še danes ne moremo govoriti o enotni definiciji pojmov evtanazija in pomoč pri samomoru, kar v javnosti velikokrat povzroča množične frustracije in mnoge dileme. Vseeno pa obstajajo države, ki so prešle te ogromne ovire, naredile gromozanski korak naprej in zakonsko uredile možnost prostovoljnega končanja življenja. V posledici epidemije ne preseneča niti dejstvo, da se je v zadnjem času v veliko državah začelo naglas razpravljati o teh možnostih in da so nekatere države, po vzoru drugih držav, celo prestopile ciljno črto in ta vprašanja zakonsko uredile. V okviru tega bo zanimivo spremljati, kakšen bo razvoj teorije in prakse ob morebitnih polemikah takšne ureditve. Dileme, ki spremljajo vprašanja o koncu življenja, še najbolj pa tista o prostovoljnem končanju življenja, so za družbo potrebne in nadvse pomembne. Skozi dileme se namreč izraža jedro problema prostovoljnega končanja življenja, ki ga lahko samo s skupnimi pogovori in produktivnimi strokovnimi razpravami razrešimo. Nujno je, da pri tako pomembnih vprašanjih poslušamo in slišimo vse strani teh vprašanj, kajti samo na ta način bo tudi družba sposobna razumeti kako in zakaj je tako težko priti do enoznačnega odgovora. Vsi si želimo svet brez bolezni in trpljenja, ampak tako pomembnih vprašanj kot sta evtanazija in pomoč pri samomoru, ne gre uzakoniti kar čez noč. Potrebno je veliko vloženega truda, volje, motivacije in dialogov. Stališče družbe v Sloveniji je bilo dalj časa nespremenjeno in močno zasidrano v ideji, da nam ljudem ni dana pravica, da odločamo o tem kdaj in kako bomo umrli, ampak je skoraj nujno, da pustimo življenju, da teče svojo pot. Vsaka morebitna razprava o možnosti legalizacije evtanazije in/ali pomoči pri samomoru je bila velikokrat že takoj zatrta, brez ustreznih rešitev in izboljšav za prihodnost. Vendar pa smo v zadnjem času tudi na tem področju naredili ogromen korak naprej in bili kot družba seznanjeni s prvim predlogom uzakonitve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je pripravilo Združenje za dostojno starost - Srebrna nit. Pot do konca ne bo lahka, a zagotovo smo kot družba primorani, da k tem vprašanjem pristopimo odgovorno in z največjo mero nepristranskosti.
Ključne besede: prostovoljno končanje življenja, avtonomija, evtanazija, pomoč pri samomoru, Združenje za dostojno starost - Srebrna nit, Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja
Objavljeno v DKUM: 06.10.2022; Ogledov: 1169; Prenosov: 365
Celotno besedilo (1,19 MB)

Opis: Skozi diplomsko delo smo se posvetili analiziranju plač glede na izbrane demografske dejavnike, in sicer spol, starost in izobrazbo. Najprej smo skozi teorijo povzeli pojme, ki so vezani na plačo, nato pa smo na kratko preučili še vsak izbran demografski dejavnik. V empiričnem delu smo se osredotočili na primerjavo plačnih razlik, ki se dogajajo glede na izbrane demografske dejavnike. Tako smo ugotovili, da se v Sloveniji še vedno dogajajo plačne razlike med spoloma, saj imajo moški višje povprečne mesečne bruto plače kot ženske. Analiza plač glede na starostne skupine je pokazala, da starejši kot so zaposleni, višje povprečne mesečne bruto plače imajo, torej imajo tisti od 15 do 24 let glede na Statistični urad Republike Slovenije najnižje plače, starejši od 65 let pa najvišje. Višjo kot imajo zaposleni stopnjo izobrazbe, višja je tudi povprečna mesečna plača. Tako imajo tisti z osnovnošolsko izobrazbo in manj najnižje plače, tisti z višješolsko in visokošolsko izobrazbo pa imajo glede na Statistični urad Republike Slovenije najvišjo povprečno mesečno bruto plačo. S pomočjo ustreznih statističnih testov smo ugotovili, da so razlike v povprečnih mesečnih bruto plačah v Sloveniji statistično značilne glede na vse tri obravnavane demografske dejavnike.
Ključne besede: plača, demografski dejavniki, spol, starost, izobrazba
Objavljeno v DKUM: 28.10.2021; Ogledov: 913; Prenosov: 103
Celotno besedilo (1,17 MB)

Opis: Učenje naravoslovnih vsebin, kar še posebej velja za predmeta biologija in kemija, zaradi abstraktnosti in strokovnih besed učencem/dijakom predstavlja velike težave. Razumevanje vsebine zapisanih predmetov pri napredovanju po izobraževalni vertikali za učence/dijake postane zahtevnejše. V kolikor bi učitelji v pouk vključili različne aktivne metode poučevanja, s katerimi bi povečali aktivnost učencev in dijakov, bi glede na mnenja udeležencev naše raziskave povečali interes do predmetov biologija in kemija. Pri pouku biologije bi učitelji morali v večji meri izvajati terensko delo v obliki ekskurzij ter taborov in s tem izboljšati odnos učencev/dijakov do narave. V primerjavi s klasičnim poučevanjem terensko delo motivacijsko vpliva na učence/dijake. Pri bioloških in kemijskih vsebinah si učenci/dijaki želijo več aktivnega učenja s samostojnim iskanjem podatkov, več dela v skupinah, parih ali individualnega dela. Slednje je najlažje in najučinkoviteje izvajati s pomočjo eksperimentalnega dela, ki je temeljna učna metoda pouka kemije, žal pa jo učitelji v realnosti izvajajo manj, kot bi jo lahko. Pri izvedbi poskusov in eksperimentov bi se učenci/dijaki morali čim bolj vključevati v delo, saj bi pri tem spodbujali spretnosti, veščine ter miselne dejavnosti. Namen magistrskega dela je bil ugotoviti odnos učencev/dijakov na Slovenskem Koroškem do biologije in kemije. Želeli smo ugotoviti, ali starost in spol vplivata na odnos do obeh predmetov; kako pomembna sta predmeta biologija in kemija za anketirance, kako zahtevna se jim zdita predmeta biologija in kemija ter kakšno je njihovo mnenje o pouku biologije in kemije glede na starost in spol. Iz rezultatov lahko sklepamo, da se jim predmet biologija zaradi veliko strokovnih besed zdi zahteven. Ugotavljamo, da biologija ni med najbolj priljubljenimi šolskimi predmeti, kljub temu pa jim je pouk biologije v zadovoljstvo. Učenci predmet biologija dojemajo kot življenjsko uporaben, saj jim znanje biologije pomaga zdravo živeti. Iz rezultatov lahko sklepamo, da je predmet kemija zahteven, čeprav se anketiranci vsebine hitro naučijo. Ugotavljamo, da tudi kemija ni med priljubljenimi šolskimi predmeti, je pa zanimiv, saj anketirancem predstavlja izziv.
Ključne besede: odnos do predmetov, predmet biologija, predmet kemija, starost, spol, učenci, učenje, učna zahtevnost.
Objavljeno v DKUM: 29.10.2020; Ogledov: 1170; Prenosov: 157
Celotno besedilo (3,35 MB)