| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
JUGOSLOVANSKO-SOVJETSKI ODNOSI MED LETI 1945-1953 V LUČI ČASNIKOV SLOVENSKI POROČEVALEC IN VESTNIK
Danijel Čerkezović, 2011, diplomsko delo

Opis: Jugoslavija in Sovjetska zveza nista vzdrževali diplomatskih stikov do 40-ih letih 20. stoletja, nato jih je v vzpostavitev le-teh prisilila fašistična nevarnost. Obdobje druge svetovne vojne je bilo v jugoslovansko-sovjetskih odnosih zaznamovano s skupnim prizadevanjem za poraz fašističnih okupatorjev kot dokončnim razkolom med vladama zaradi mednarodne politične afirmacije partizanskega odporniškega gibanja in sovjetskega priznanja nove komunistične oblasti v Jugoslaviji. Povojno obdobje je bilo v odnosih med državama zaznamovano z visoko donečimi izjavami o nerazdružljivem bratstvu in zavezništvu dveh komunističnih držav kot zasledovanju lastnih interesov v mednarodni politiki nespornih vodij obeh držav, t. j. Josipa Broza Tita in Josipa Stalina. Sovjetski poizkusi podrediti si majhno komunistično državo na Balkanu oz. omejiti njeno samovoljno zunanjo politiko niso dali uspehov in so nazadnje privedli do izključitve Jugoslavije oz. jugoslovanske partije iz informacijskega biroja devetih komunističnih držav oz. Informbiroja junija 1948. Informbirojevski spor je nedvomno zaznamoval naslednjo etapo v odnosih med državama, in sicer ga je določal politični in ideološki antagonizem, ki se je kazal v raznih oblikah sovjetskih pritiskov na Jugoslavijo. Tako je bila slednja izpostavljena silnemu propagandnemu napadu, gospodarskemu pritisku in vojaškim izzivanjem, ki so jo prisilili k tesnejšim odnosom z zahodnimi kapitalističnimi državami. Previdno otoplitev v odnosih je naznanila šele Stalinova smrt marca 1953.
Ključne besede: Jugoslavija, Sovjetska zveza, komunizem, politični odnosi, Informbiro, Josip Broz Tito, Josip Visarionovič Stalin
Objavljeno: 17.03.2011; Ogledov: 3132; Prenosov: 203
.pdf Celotno besedilo (954,33 KB)

3.
4.
5.
Vloga vohunov pri razvoju sovjetske atomske bombe : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo
Petra Križan, 2013, diplomsko delo

Opis: Človek se je že od nekdaj zavedal, da je potrebno biti v koraku pred ostalimi, če želi biti uspešen in inovativen. Toda kako vedeti, da ni nasprotnik v razmišljanju, če ne celo v dejanjih že pred tabo? Za razblinjanje teh dvomov so tukaj nastopile osebe − vohuni, o katerih govori to diplomsko delo. Poskušala sem predstaviti pomembnost delovanja vohunov, še posebej pa sem se seveda osredotočila na njihov prispevek k razvoju sovjetske atomske bombe. Na samem začetku sem opisala pojme, ki so se mi zdeli ključni v diplomski nalogi. Tako sem opredelila pojem vohunstvo, podrobneje opisala razlike med agentom in vohunom, pojasnila pojem vohunske mreže ter opisala obe atomski bombi − plutonijevo in uranovo. V nadaljevanju sledi kratek pregled razvoja vohunstva skozi zgodovino, kjer sem prikazala začetke vohunjenja v različnih državah po svetu. Podrobneje sem tudi opisala, na kakšen način delujejo vohuni, s kakšnimi pripomočki si pri tem pomagajo in če za to potrebujejo ustrezna urjenja. Zanimiv je bil podatek, da jih pri vsem tem vodijo različni motivi − od denarja, maščevanja, idejnih in političnih nazorov … V samem jedru naloge sem se posvetila sovjetskemu jedrskemu projektu, se pravi podrobnejšemu opisu zbiranja podatkov o atomski bombi, o sami izdelavi ter njeni prvi eksploziji. V zadnjem delu sledi obsežen opis vohunov, ki so najbolj pripomogli k temu, da so Sovjeti v tako kratkem času razvili svojo prvo plutonijsko atomsko bombo in postali »enakopravni« Američanom, ki so do takrat edini na svetu imeli atomsko bombo.
Ključne besede: vohunstvo, vohuni, atomska bomba, Sovjetska zveza, diplomske naloge
Objavljeno: 30.05.2013; Ogledov: 1037; Prenosov: 89
.pdf Celotno besedilo (234,81 KB)

6.
Richard Sorge - mit in resničnost? : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo
Blaž Vršnik, 2013, diplomsko delo

Opis: Obveščevalna dejavnost je zgodovinski pojav, ki je v družbi prisoten tako rekoč že celotno človeštvo. Eden od načinov izvajanja obveščevalne dejavnosti je vohunstvo. Obveščevalne službe vohunijo v tujih državah s pomočjo tajnih sodelavcev. Tajno sodelovanje je klasična in najstarejša metoda pridobivanja tajnih podatkov. Med obveščevalci in tajnimi sodelavci lahko izpostavimo nekaj posameznikov, ki so bili zelo uspešni v svoji dejavnosti in so dobili posebno mesto v literaturi. Med njimi je tudi Richard Sorge, vohun nemškega rodu, ki je v času pred in med drugo svetovno vojno zbiral obveščevalne podatke za takratno Sovjetsko zvezo. Mnogi avtorji knjig in romanov ga opisujejo kot enega najuspešnejših vohunov vseh časov, ker naj bi s svojim obveščevalnim delovanjem na Japonskem pomagal rešiti Sovjetsko zvezo pred napadom nacistične Nemčije. Sorgejeve izkušnje iz prve svetovne vojne, katere udeleženec je bil, so močno vplivale na njegovo življenje. Postal je komunist. Sovjeti so kmalu prepoznali njegovo nadarjenost in predanost komunizmu, zato so ga povabili, da je začel delati za njihovo organizacijo, ki je bila zadolžena za širjenje komunizma po svetu. Potem so ga premestili v sovjetsko vojaško obveščevalno službo. Največje obveščevalne uspehe je doživel na Kitajskem in Japonskem, kjer je deloval kot vodja agenturne (vohunske) mreže. Tajne podatke je pridobival s pomočjo japonskih tajnih sodelavcev in izkoriščal dober položaj na nemškem poslaništvu v Tokiu. V romanih in biografijah je prikazan kot velik ženskar in ljubitelj alkohola. Japonske oblasti so po osmih letih obveščevalnega delovanja odkrile Richarda Sorgeja in njegove sodelavce ter jih obsodile vohunstva in delovanja proti Japonski. Richard Sorge je bil skupaj z njegovim največjim sodelavcem Ozakijem Hotsumijem obsojen na smrt. Po uradnih podatkih je bil Richard Sorge usmrčen 7. novembra, leta 1944.
Ključne besede: obveščevalna dejavnost, obveščevalne službe, vohunstvo, vohuni, tajno sodelovanje, komunizem, Sovjetska zveza, Japonska, diplomske naloge
Objavljeno: 08.07.2013; Ogledov: 1394; Prenosov: 127
.pdf Celotno besedilo (915,69 KB)

7.
SOVJETSKA ZVEZA V LUČI SLOVENSKIH IN AMERIŠKIH ČASNIKOV V LETIH 1930-1945
Milan Mrđenović, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem obravnaval prelomna leta razvoja sovjetskega stalinističnega sistema, ki je kasneje postal vzor mnogim drugim vzhodnoevropskim državam in tudi Jugoslaviji takoj po drugi svetovni vojni. V diplomskem delu sem se osredotočal na mnenja, ki so ga o Sovjetski zvezi pisali slovenski in ameriški časniki tistega obdobja. Pri tem sem si v veliki meri pomagal z literaturo in spomini pomembnih osebnosti tistega časa. Naloga je osredotočena na pet ključnih poglavij, ki so zaznamovala zgodovino Sovjetske zveze v obdobju med leti 1930−1945. Gre za poglavja o stalinizmu, kolektivizaciji in industrializaciji, velikih čistkah, zunanji politiki in drugi svetovni vojni. S pomočjo virov in literature sem poskušal prikazati utrip razmišljanja takratnega časa. Zanimalo me je, koliko so Slovenci v Jugoslaviji in ZDA vedeli o Sovjetski zvezi. V vsakem poglavju se pojavi več ključnih tem, ki sem jih poskušal razložiti. Pojavljajo se teme o ideologiji stalinizma, komunizma, marksizma, delovanju tajne policije, partijskega aparata in delovnih taborišč, o lakoti v Ukrajini, Kominterni, čistkah v vojski in partiji, nemško-sovjetskem pakt, Hitlerju, Stalinu, Rooseveltu, ameriški pomoči med drugo svetovno vojno, ameriških Slovenci in njihovem odnosu do zavezništva s Sovjetsko zvezo itd. V zaključku diplomskega dela sem povzel bistvene ugotovitve iz vsakega poglavja.
Ključne besede: Stalin, Sovjetska zveza, Rusija, Nemčija, ZDA, boljševiki, komunizem, partija, Rdeča armada, tajna policija, GPU, NKVD, politbiro, centralni komite, Kominterna, kolektivizacija, industrializacija, čistke, gulagi, montirani procesi, ljudska fronta, pakt, zakoni o nevtralnosti, posojilno-najemni zakon, konvoji, Roosevelt, Harriman, časnik.
Objavljeno: 15.02.2016; Ogledov: 921; Prenosov: 152
.pdf Celotno besedilo (1,55 MB)

8.
Dvajseti kongres Komunistične partije Sovjetske zveze
Zala Rozina, 2016, diplomsko delo

Opis: Ko je marca 1953 umrl Josif Visarionovič Stalin, je bilo v Sovjetski zvezi zaznati veliko žalost in zmedo. Umrl je namreč človek, ki je državo preobrazil v svetovno velesilo, pripomogel k pospešeni industrializaciji in – kljub velikim človeškim izgubam – popeljal sovjetske narode iz druge svetovne vojne kot zmagovalec. Na dvajsetem kongresu Komunistične partije Sovjetske zveze, ki je potekal februarja 1956, pa so Stalinu poleg nazivov »naš oče«, »naš vodja« in »naš učitelj« pridali še nekatere druge, manj častne: »morilec«, »blaznež«, »oblastnež«. Številni delegati kongresa so mu pripisali krivdo za razmah kulta osebnosti in njegovih negativnih posledic ter ga obtožili neupoštevanja načela kolektivnega vodstva. Nikita Sergejevič Hruščov, generalni sekretar sovjetske partije, pa je storil še korak naprej. V svojem tajnem referatu je Stalinu očital slabo vojaško poveljevanje in poraze v začetni fazi druge svetovne vojne, napake v zunanji politiki ter globoko krizo kmetijstva. Okrivil ga je smrti preštevilnih članov vojaškega kadra, vidnih partijskih funkcionarjev in članov opozicije, najtesnejših sodelavcev, kulturnikov, znanstvenikov in navadnih državljanov. Čeprav naj bi referat ostal skrivnost, so govorice o obtožbah Stalina dosegle sovjetsko in svetovno javnost že v nekaj tednih oz. mesecih. Odzivi so bili najbolj dramatični v Vzhodni Evropi, medtem ko so na Zahodu že lep čas razpravljali o Stalinovih metodah vladanja. Z nastopom Hruščova se je pričel proces destalinizacije oz. odmika od stalinske politike in diktature enega človeka. Na kongresu so zato med drugim poudarili, da v različnih državah obstajajo različne oblike prehoda v socializem. Kasnejši razvoj dogodkov – zlasti krvavo zatrtje madžarske revolucije jeseni 1956 – pa je pokazal, da so spremembe, ki so jih napovedali Stalinovi nasledniki, v veliki meri ostale zgolj pri besedah in da Sovjetska zveza ni nameravala popustiti vajeti.
Ključne besede: Sovjetska zveza, stalinizem, kult osebnosti, Josif Visarionovič Stalin, dvajseti kongres Komunistične partije Sovjetske zveze, Nikita Sergejevič Hruščov, destalinizacija.
Objavljeno: 14.04.2016; Ogledov: 719; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (1,57 MB)

9.
33. AMERIŠKI PREDSEDNIK HARRY S. TRUMAN IN VPLIV NJEGOVIH ODLOČITEV NA POVOJNE RAZMERE V OBDOBJU NJEGOVEGA PRVEGA MANDATA (1945-48)
Sabina Mujezinovič, 2016, diplomsko delo

Opis: Največji vojaški spopad v zgodovini je bila druga svetovna vojna. Začela se je od leta 1939 in trajala do leta 1945. V vojno so bile vpletene svetovne države z svojimi oboroženimi silami Sile osi na eni strani,na drugi pa zavezniške sile. To je boj med Združenimi državami Amerike, Veliko Britanijo, Francijo, Sovjetsko zvezo in Kitajsko proti Nemčiji, Italiji in Japonski. Vojna je zajela precejšnji del sveta (odvija se po celotnem svetu), najbolj prizadete sta bile Evropa in Japonska. Združenim državam Amerike je bilo vojskovanje na domačih tleh prihranjeno. Vojni vihar ni zajel Švice, Španije in Švedske. Vsaka od navedenih držav je imela svoje razloge za nesodelovanje v vojni. Druga svetovna vojna je terjala ogromno človeških žrtev. Podatki navajajo, da je vojni dolg bil 60 milijonov žrtev. Jedrski napad na Hirošimo in Nagasaki ter holokavst, označujeta drugo svetovno vojno kot najbolj krvav spopad v zgodovini. Zraven civilnih žrtev so bila opustošena mesta in celotne pokrajine. Vojna se je končala z zmago zaveznikov nad Nemčijo in Japonsko. Leta 1945 je vojna končana. Poraženki sta Nemčija in Japonska. Posledica vojne je sprememba v političnem prepričanju in družbeni strukturi. Ustanovljena je OZN (Organizacija združenih narodov). Njen namen je preprečiti spopade ter povezati države v medsebojno sodelovanje. Med ZDA in Sovjetsko zvezo nastanejo ideološke razlike, nastopi čas hladne vojne. Hladna vojna je bilo stanje, v katerem ni bilo ne vojne ne miru. Politična in vojaška nesoglasja, spori, lokalne vojne in druga navzkrižja med velesilami in njunima blokoma so bili stalnica hladne vojne. To je bilo obdobje napetosti z vmesnimi obdobji popuščanj in pogajanj med ZDA in Sovjetsko zvezo ter njunimi zavezniki. Hladna vojna je trajala od konca druge svetovne vojne (1945) pa do razpada Sovjetske zveze (1990). Po besedah Winstona Churchilla, izrečenih marca 1946 v Fultonu v ZDA, so komunisti med svoj in sodobni svet spustili Železno zaveso, ki je vzhodni socialistični svet tako rekoč odrezala od zahodnega demokratičnega. Zavesa je potekala od Baltika do Trsta. Meje so več desetletij resnično pomenile pravo železno zaveso. Ob mejah z zahodom so zgradili pas jarkov, minskih polj, ograj, prepredenih z bodečo žico pod električno napetostjo, bunkerjev in stražnih stolpov. Železna zavesa je onemogočila stike med ljudmi, potovanja ter informacije niso mogle potovati iz vzhoda na zahod in obratno. Begunce, ki so ujeli pri begu so jih zaprli ali celo ustrelili.
Ključne besede: Konec druge svetovne vojne, predaja Japonske, povojno obdobje, Sovjetska zveza, ZDA, spor med Vzhodom in Zahodom, hladna vojna, Marshallov načrt, obnova Evrope, Trumanova doktrina, zajezitev komunizma, Fair Deal, Harry S. Truman.
Objavljeno: 02.06.2016; Ogledov: 1240; Prenosov: 89
.pdf Celotno besedilo (882,86 KB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici