SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
KAZENSKA ODGOVORNOST JAVNIH FUNKCIONARJEV
Eva Štromajer, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava odgovornost nosilcev javnih pooblastil, pri čemer se osredotočam predvsem na premiso med politično in kazensko odgovornostjo javnih funkcionarjev s posebnim ozirom na župane. Javni funkcionarji so voljeni ali imenovani ˝predstavniki ljudstva˝, ki svojo funkcijo opravljajo poklicno ali nepoklicno in predstavljajo osebe, če izhajamo iz zakonske opredelitve, ki jih na funkcijo volijo skupščine družbenopolitičnih skupnosti, predsednik in člani predsedstva Republike Slovenije in delegati v zborih skupščin družbenopolitičnih skupnosti, kakor tudi funkcionarji pravosodnih organov, ki jih imenujejo skupščine družbenopolitičnih skupnosti, funkcionarji družbenega pravobranilca samoupravljanja, namestniki republiških sekretarjev ter generalni sekretarji Predsedstva Republike Slovenije, Skupščine Republike Slovenije, Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije. V večini primerov za nastop funkcije in njeno opravljanje, posebni strokovni pogoji, ki bi jih funkcionarji morali izpolnjevati, niso potrebni. Pri opravljanju svojih funkcij so nosilci javnih pooblastil sicer do neke mere avtonomni, zakonodaja jih pa v določenem obsegu skuša omejevati. Kakršnokoli omejevanje pa ne doseže svojega namena in posledično temu učinka, saj ne glede na dejstvo, da so kazenskopravne, politične in civilne oziroma odškodninske sankcije zakonsko sicer opredeljene, je pojem odgovornosti javnega funkcionarja, iz prakse izhajajoč, nepopolno definiran in kot tak neoprijemljiv. Redki so primeri, ko funkcionarji za svoja ravnanja, ki so lahko kazenskopravno preganjana in imajo določene materialnopravne sankcije, dejansko odgovarjajo, ravno zaradi ohlapno urejene zakonodaje na tem področju. Če povzamemo, so funkcionarji moralno in etično odgovorni za dejanja, ki jih pri opravljanju svoje funkcije zagrešijo, pojem morale in etike pa lahko skorajda zatrdimo, je slovenskim funkcionarjem, v večini primerov, tuj. Ureditev odgovornosti funkcionarjev ima več podvrst, s skupno značilnostjo, ki se kaže v zahtevi, da mora kršitev nastati pri opravljanju funkcije. Drug problem, ki se kaže predvsem skozi prakso predstavlja dejstvo, da (pre)večkrat pride do zlorabe objektivne odgovornosti, v smislu prehajanja iz sfere pravne v objektivno politično odgovornost, o čemer govorimo v smislu odgovornosti poslancev, ministrov, tudi predsednika in drugih funkcionarjev. Šibkost ureditve pravne odgovornosti je predvsem posledica nenehne uporabe objektivne odgovornosti. Zato lahko govorimo o zlorabi objektivne odgovornosti, ker ne pride do ugotavljanja pravne odgovornosti, četudi za le-to obstajajo razlogi. Tudi v okviru objektivne politične odgovornosti pa, žal, opažamo, da do sankcij pravzaprav ne pride. Razlog je, kot ugotavljam v tem diplomskem delu, v zakonodaji, ki tega ne določa dovolj natančno in je določila, ki govorijo o sankcijah, mogoče obiti. Druga pomanjkljivost oziroma neprimernost sankcije se kaže v nesorazmernosti sankcije z izvedenim kaznivim dejanjem ali prekrškom, kar se tipično kaže v primeru kršitve 27. v povezavi z 28. členom ZIntPK, ki kot sankcijo določa nesorazmerno oglobitev posameznega funkcionarja. Glavni razlog je nepopolna zakonodaja v smislu razpršenosti določil v več zakonih, ki veljajo za nosilce javnih pooblastil. Zato potrebujemo zakon, ki bo enotno urejal oblike odgovornosti funkcionarjev in predvideval konkretne materialnopravne sankcije in predvsem potrebujemo institut, ki bo omogočal razrešitev županov, ki so po trenutno aktualni zakonodaji skorajda nedotakljivi. Diplomsko delo je v jedru razdeljeno na tri temeljne dele, od katerih v prvem podrobno opredeljujem pojem javnega funkcionarja in povzemam temeljne značilnosti in naloge posameznih. V drugem delu so izpostavljene oblike odgovornosti javnih funkcionarjev, od politične, do kazenske in nazadnje, odškodninske odgovornosti. V okviru odgovornosti obravnavam tudi institute za uveljavljanje le-te. Tretji del jedra diplomskega dela predstavlja obr
Ključne besede: javni funkcionar, nosilec javnih pooblastil, kazenska odgovornost, kazensko pravo, politična odgovornost, etika in morala, uveljavljanje odgovornosti, odškodninska odgovornost, instituti uveljavljanja odgovornosti, župan
Objavljeno: 23.08.2017; Ogledov: 279; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (1,95 MB)

2.
Primerjalna analiza razlik v povezanosti dejavnikov družbenega in ekonomskega razvoja med različnimi homogenimi skupinami držav
Štefan Jelenko, 2016, magistrsko delo

Opis: Potreben pogoj za obstoj vsake razvite ali nerazvite družbe je, da morata biti v njej in z njo v harmoniji v funkciji tudi vladanje in ekonomija. Vendar so bili skozi vso človeško zgodovino prisotni kompleksni odnosi med vladanjem in ekonomijo. V daljni zgodovini je bila ekonomija običajno podrejena vladanju. Na primer Adam Smith in Schumpeter sta analizirala in opozarjala na ta splet okoliščin. V sodobnem času se je to razmerje spremenilo. Ekonomija poskuša prevladati vladanje. Na današnje razmerje med ekonomijo in družbo je poskušal opozoriti in jih teoretično podrobno analizirati na primer North (1990). Kot eno izmed možnosti za uravnavanje današnjega stanja je videl vzpostavljanje neosebnega sistema vladanja družbi in v neosebni tržni družbi izmenjave interesov, storitev in blaga na družbenem, političnem in ekonomskem področju. Toda kako to doseči v realni in vedno kompleksnejši družbi? Po Northu (1990) je edini način v vzajemni izmenjavi in usklajevanju interesov med vsemi dejavniki družbe, združenimi v interesne organizacije, interesne skupine, agencije, in med vsemi vejami oblasti. Za to je potrebna v družbi vnaprejšnja vzpostavitev sistema neosebne pravne države oziroma vladanja, ki omogoča vsem dejavnikom družbe v njihovem vsakdanjem življenju, pri njihovem delu in pri njihovih dejavnostih delovati v skladu z danimi družbenimi normami. Nekateri avtorji so poskušali ta teoretična izhodišča znanstveno preverjati z ekonometričnimi kvantitativnimi raziskavami. V zaključkih njihovih raziskav vsi poudarjajo nujnost prihodnjih poglobljenih raziskav. To je bila spodbuda tudi za našo raziskavo. Izhajamo iz fenomena, da v realnosti današnjega sveta obstajajo različno razvite družbe in različno razvite ekonomije. V razvitejših družbah je večja verjetnost obstoja razvitejših ekonomij. To teoretično izhodišče v naši raziskavi razvijemo v več hipotez o različnih povezavah med kvantitativnimi pokazatelji družbenega in gospodarskega razvoja v skupini bolj ali manj razvitih držav. Za kvantitativno preverjanje hipotetičnih povezav med kazalniki razvoja uporabimo metodi korelacije in parcialne korelacije. Avtorji ti metodi večkrat omenjajo, vendar ju ne uporabljajo. V naši raziskavi ju uporabimo. Pri izbiri empiričnih vzorcev za analizo avtorji običajno izberejo vzorec vseh držav na svetu, ki ga primerjalno analizirajo z manj razvitimi državami. V naši raziskavi smo za določitev empiričnih vzorcev za analizo razlik med skupinama bolj in manj razvitih držav uporabili metodo razvrščanja v skupine po Wardu. Z ekonometrično analizo vzorcev smo ugotovili kvantitativno pomembne razlike v povezanosti med posameznimi pokazatelji družbene in ekonomske razvitosti med bolj in manj razvito skupino držav. Pri skupini razvitejših držav smo uspeli statistično značilno identificirati povezanost razvitosti ekonomije s tremi stebri razvitosti družbe, kot so učinkovitost zakonodajne veje oblasti, učinkovitost sodne veje oblasti in učinkovitost omejevanja korupcije v družbi. Pri manj razviti skupini držav smo uspeli statistično značilno identificirati samo povezavo med učinkovitostjo izvršne veje oblasti oziroma med vladami v širšem pomenu besede in ekonomsko razvitostjo. Vendar ekonomska razvitost skupine manj razvitih držav, merjena z BDP per capita pa je v povprečju za 32-odstotkov nižja od tiste v skupini razvitejših držav.
Ključne besede: ekonomska razvitost, družbena razvitost, glasnost in odgovornost, politična stabilnost, zakonodaja, zakonodajna oblast, vlada, izvršna oblast, sodstvo, sodna oblast, omejevanje korupcije
Objavljeno: 09.12.2016; Ogledov: 322; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (2,22 MB)

3.
Odgovornost ministrice oz. ministra
Tomaž Škerget, 2018, diplomsko delo

Opis: Za presojanje odgovornosti ministrov oziroma državnih funkcionarjev je potrebno ločiti med pravno in politično odgovornostjo. Za pravno odgovornost je značilno, da je vsaj načelno urejena v zakonodaji, medtem ko se je politična odgovornost razvila v teoriji in praksi in načeloma ni predvidena v formalnih aktih. Politično odgovornost lahko razdelimo na individualno in kolektivno ter na drugi strani na subjektivno in objektivno. Glede prve delitve velja, da je v praksi bolj uveljavljena kolektivna odgovornost ministrov. Pri drugi delitvi pa je mogoče reči, da objektivna sodi na področje odstopa ministrov, subjektivna pa na področje razrešitve in ustavne obtožbe. V raziskavi se je potrdil sistem zavor in ravnovesij med vejami oblasti. To se kaže tako pri imenovanju kot tudi pri razrešitvi ministrov. Predsednik vlade (izvršilna veja oblasti) predlaga ministre, državni zbor (zakonodajna veja oblasti) pa jih imenuje na njihove položaje. Pri prenehanju funkcije ministrom velja, da državni zbor sprejme njihove odstope ali predloge za razrešitev ali pa jih celo obtoži pred ustavnim sodiščem. S presojo ministrove odgovornosti se dotaknemo razmerja med politiko in pravom. Splošno povedano velja, da je pravo bolj statično kot politika, to se izraža že v dokumentih in predpisih, ki so na področju politike veliko bolj raznoliki kot na področju prava, gre za odraz večje elastičnosti politike. Po drugi strani pa to pomeni tudi, da pravo nudi več zanesljivosti in posledično varnosti kakor politika, ki v nasprotju s pravom nima predvidenih postopkov za vse vrste sankcioniranja, prav tako pa v politiki niso dostopne vse norme. To pa v pravu ni mogoče, saj bi se s tem kršilo že ustavno načelo pravne države. V diplomski nalogi je predstavljena še odškodninska odgovornost države za ravnanje njenih organov. Velja, da bo država ob izpolnjenih predpostavkah odgovorna tudi za ravnanje ministrov oziroma njim neposredno podrejenih organov, če so osebam povzročili škodo.
Ključne besede: Politična odgovornost, odgovornost ministra, politika, odgovornost države, ustavna obtožba ministra, odstop in razrešitev ministra.
Objavljeno: 09.07.2018; Ogledov: 139; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (770,17 KB)

Iskanje izvedeno v 0.02 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici