| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


21 - 30 / 39
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
21.
Mehanske lastnosti hiperzamreženih polimerov
Mateja Švajger, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo želeli preučiti ali vpliva naknadno zamreženje oz. hiperzamreženje poli (stiren-ko-divinilbenzena) na mehanske lastnosti polimernih struktur. Pripravili smo HIP emulzije, pri katerih smo uporabili monomera stiren in divinilbenzen, pri čemer je divinilbenezen služil kot zamreževalo, z različno stopnjo zamreženosti. Dobljenemu poliHIPE materialu smo z adsorpcijo/desorpcijo dušika po BET metodi izmerili specifično površino. Ugotovili smo, da stopnja zamreženja ni bistveno vplivala na specifično površino materiala, najvišja razlika je pri vzorcu MS17, ki je bil 40 mol % zamrežen in MS22, ki je bil 80 mol % zamrežen, kar pomeni, da je vseboval samo zamreževalo. S pomočjo FTIR spektrov smo potrdili kemijsko sestavo pripravljenih polimernih monolitov. Morfologijo smo preverili z vrstično elektronsko mikroskopijo. Monolite smo hiperzamrežili, za reakcijo hiperzamreženja smo izbrali di-tert-butil peroksid kot iniciator radikalske polimerizacije preostalih vinilnih skupin, kot topilo smo uporabili toluen. Tudi tem vzorcem smo z adsorpcijo/desorpcijo dusika po BET metodi izmerili specifično površino. Ugotovili smo, da ja naknadno zamreženje vplivalo na povečanje specifične površine materiala. Specifična površina se je največ povečala pri vzorcu MS22 in sicer iz 73,7 m2g-1 na 195,7 m2g-1 in s tem ima najvišji faktor povečanja specifične površine vrednost 2,65. Vzorcema MS17 in MS22 smo pred in po zamreženjem določili mehanske lastnosti po tritočkovnem upogibnem testu. Ugotovili smo, da so se mehanske lastnosti, elastičnost in raztezek ohranile.
Ključne besede: Polimer, polimerizacija, emulzija, poliHIPE materiali, hiperzamreženje, zamreženi polimeri, odprta celična struktura, mehanske lastnosti polimerov.
Objavljeno: 26.09.2016; Ogledov: 1134; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (2,92 MB)

22.
SINTEZA ZAMREŽENEGA POLI(4-VINILPIRIDINA)
Nuša Cmager, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo pripravili porozne kopolimere 4-vinilpiridina zamrežene z divinilbenzenom s polimerizacijo kontinuirne faze emulzije z visokim deležem notranje faze. Tehniko emulzije z visokim deležem notranje faze smo izbrali zaradi tvorbe visoko poroznih polimernih materialov, ki jih lahko uporabimo v pretočnih tehnikah. Zanimalo nas je, ali lahko pripravimo naknadno zamrežen kopolimer s piridinskimi molekulami. Pri pripravi poroznih materialov smo spreminjali razmerje monomerov, vrsto in delež lipofilnih neionskih surfaktantov ter delež interne faze. Rezultat je bila stabilna emulzija, ki je po polimerizaciji v peči tvorila polimer z značilnimi makroporami. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo proučili morfologijo dobljenih polimerov. Pripravljene poliHIPE monolite smo naknadno zamrežili in s tem tvorili majhne povezovalne pore, s čimer smo povečali specifično površino materiala. Tako pripravljene polimere smo testirali v vlogi poroznega katalizatorja na reakciji esterifikacije. Želeli smo uporabiti prednosti HIPE polimerov za reakcije, v katerih je pomemben dodatek piridina. Zanimalo nas je, ali lahko uporabimo sintetiziran kopolimer za namene ločitve stranskega produkta od glavnega. S preprosto filtracijo bi odstranili polimer in se tako izognili zahtevnim oblikam ločevanja produktov. Med seboj smo primerjali osnoven polimer, polimer naknadno zamrežen v prahu in polimer naknadno zamrežen v kosu. Zanimalo nas je, ali hiperzamreženje poveča vlogo piridinskega polimera kot lovilca kisline pri reakciji estrenja.
Ključne besede: porozni polimeri, 4-vinilpiridin, poliHIPE, hiperzamreženje, esterifikacija
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 974; Prenosov: 163
.pdf Celotno besedilo (2,12 MB)

23.
OKSALATI, IMOBILIZIRANI NA VINILBENZIL KLORIDNI NOSILEC
Selena Bošnjak, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo želeli sintetizirati oksalatne estre vezane na polimerni nosilec poli(vinilbenzil klorid-ko-divinil benzen). Oksalati namreč pri reakciji z vodikovim peroksidom in ob prisotnosti občutljivca, tvorijo visoko-energijsko molekulo, ki se pretvori v osnovno stanje s sevanjem svetlobe. Ta reakcija je izredno zanimiva za morebitno detekcijo vodikovega peroksida. Za želen rezultat smo morali najprej uvesti alkoholne skupine, preko katerih smo nato vezali oksalat. Začeli smo s pripravo monolita poli(VBC-ko-DVB) z radikalsko polimerizacijo. Nastali monolit je imel specifično BET površino relativno nizko – 5,2 m2/g. Želeli smo polimer v hiperzamreženi obliki, saj bi tako dobili precej večjo specifično BET površino, kar smo dosegli s polimerizacijo emulzije z visokim deležem notranje faze (poliHIPE). Reakcija je bila uspešna, saj je površina narasla na kar 796,5 m2/g. Preostala vinil kloridna skupina, ki ni reagirala v reakciji hiperzamreženja, je služila v nadaljnji reakciji za vezavo 2-amino-2-hidroksimetil-propan-1,3-diol alkoholne skupine. Reakcija je potekala 24 ur na povišani temperaturi – 90 °C v dušikovi atmosferi. BET specifična površina se je zmanjšala na 512,8 m2/g, kar pa je vendarle, v primerjavi z osnovnim monolitom, precej več. Sledila je vezava oksalata na polimer in nato še reakcija s pentafluorofenolom, s čim smo uvedli fenolno skupino z elektron privlačnimi fluorovimi atomi. Največjo težavo nam je povzročala reakcija z oksalil kloridom oz. uvedba oksalne skupine na polimer, saj je reakcija zelo agresivna in nam je porušila morfologijo polimera – BET površina je bila 6,4 m2/g, kar je primerljivo z začetno površino osnovnega monolita. Tukaj smo zato poskusili z različno temperaturo – iz 80 °C smo temperaturo spremenili na sobno temperaturo, vendar pa izboljšanja s polimerno strukturo ni bilo. Nato smo naredili reakcijo še z različno količino reagenta – 5 ekvivalentov oksalil klorida in 1 ekvivalent oksalil klorida. 5 ekvivalentov oksalil klorida je ponovno porušilo polimerno strukturo, medtem ko je 1 ekvivalent oksalil klorida uspešno ohranil strukturo in BET specifična površina je znašala 448,2 m²/g. Toda FTIR spekter je pokazal, da je 1 ekvivalent oksalil klorida premala količina, da bi reakcija potekla v tolikšni meri kot smo pričakovali. Reakcija s pentafluorofenolom, ki je potekla na sobni temperaturi, je nato nazaj zamrežila polimer, vendar pa ne moremo vedeti ali je struktura enaka kot pred reakcijo z oksalil kloridom. Na koncu smo na polimeru opravili še reakcijo kemiluminiscence, pred katero smo najprej testirali v katerem topilu sintetiziran polimerni material nabreka.
Ključne besede: polimerni nosilci, poliHIPE, kemiluminiscenca, oksalat, vodikov peroksid
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 862; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (2,27 MB)

24.
Funkcionalizacija poliakrilne kisline do kislinskega klorida in študija stabilnosti
Sara Vozlič, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo sintetizirali poliHIPE polimere na osnovi akrilne kisline. Polimere smo nato funkcionalizirali do kislinskega klorida, ki je zelo reaktiven in predstavlja reaktiven prekurzor za reakcije z nukleofili. Za sintezo smo uporabili polimerizacijo emulzije z visokim deležem notranje faze in termično polimerizacijo. Polimeri, ki so nastali, so zelo zanimivi, saj imajo porozno strukturo in jih lahko nadaljnjo uporabimo za različne funkcionalizacije. Prav tako se uporabljajo kot katalizatorji, nosilci, v biomedicini itd. V nalogi smo za sintezo uporabili različne monomere in preverili stabilnost nastalih emulzij. Kot zamreževalo smo uporabili MBAA, kot oljno fazo pa toluen. Spreminjali smo delež oljne faze in tudi s tem preverili omenjeno stabilnost. Čiščenje nastalih monolitov smo izvedli na različne načine. Ugotovili smo, da je za najstabilnejšo strukturo monolita, potrebna zadostna količina zamreževala. V našem primeru je bil delež zamreževala 25 mol%. Nastale polimere smo funkcionalizirali s tionil kloridom in s tem dosegli pretvorbo kislinskih skupin do kislinskega klorida. Delež klora, ki se je vezal pri funkcionalizaciji smo določili s potenciometrično titracijo.
Ključne besede: porozni polimeri, poliHIPE, poli(akrilna kislina), funkcionalizacija polimera, emulzijska polimerizacija
Objavljeno: 04.10.2016; Ogledov: 666; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (1,85 MB)

25.
SINTEZA IN FUNKCIONALIZACIJA MAKROPOROZNIH POLIAKRILATOV
Janja Majer, 2016, doktorska disertacija

Opis: Z verižno radikalsko polimerizacijo voda/olje in olje/voda emulzij z visokim deležem notranje faze smo pripravili visoko porozne kopolimerne nosilce na osnovi različnih akrilnih derivatov. Kot akrilne derivate smo uporabili akrilno kislino, akrilamid, metilenbsiakrilamid, 2-hidroksietil metakrilat, glicidilmetakrilat in etilenglikoldimetakrilat. Uspešno pripravljene visoko porozne kopolimere smo funkcionalizirali in primerjali njihovo reaktivnost z različnimi organskimi reakcijami. Kopolimerne nosilce na osnovi akrilne kisline in akrilamida, zamrežene z metilenbisakrilamidom, smo pripravili z različnimi molarnimi razmerji monomerov ter proučili vpliv tvorbe anhidrida na stopnjo konverzije pri funkcionalizaciji s tionil kloridom do kislinskega klorida. Prav tako smo uspešno funkcionalizirali 2-hidroksietil metakrilatni poliHIPE material z različnimi reagenti, ne da bi pri tem prišlo do hidrolize sosednje esterske vezi. Po uspešni funkcionalizaciji do kislinskega klorida v primeru kopolimera akrilne kisline in akrilamida oz. alkil halogenida v primeru 2-hidroksietil metakrilatnega poliHIPE materiala smo izvedli nadaljnjo funkcionalizacijo z aminskimi reagenti, ter tako dokazali primernost za nosilce za sinteze na trdni fazi (ang. Solid Phase Organic Synthesis, SPOS) . V drugem delu smo pripravili polimerne nosilce na osnovi glicidilmetakrilata (GMA) zamreženega z etilenglikol dimetakrilatom (EGDMA) in proučili reakcijske pogoje funkcionalizacije epoksi skupin. Namen funkcionalizacije GMA poliHIPE materialov je bil pripraviti nosilce z ionsko izmenjevalnimi skupinami na površini por ter preučitev možnosti naknadnega zamreženja oz. hiperzamreženja preko epoksi skupin. Na račun novo nastalih povezav med polimernimi verigami bi povečali volumen mikro- oz. mezopor in s tem tudi specifično površino materiala. V ta namen smo funkcionalizacijo GMA poliHIPE materialov izvedli z dvema tipoma aminskih reagentov, linearnimi in razvejanimi in najprej raziskali vpliv topila in temperature na reakcijske pogoje funkcionalizacije. Po uspešni funkcionalizaciji je bila stopnja pretvorbe glede na uporabljen aminski reagent med 20 % in 45 %. Določili smo relativno ionsko kapaciteto K(/) in dinamično vezno kapaciteto (DBC) primerjalno za GMA poliHIPE in komercialno dostopen makroporozni GMA CIM disk (ang. Convective Interaction Media, Bia Separations). Za GMA poliHIPE material smo izmerili K(/) 89.7 in DBC 59.6 mg/mL, za makroporoznim poliGMA CIM nosilec pa K(/) 203 in DBC 38.8 mg/mL. Iz rezultatov lahko zaključimo, da je relativna ionska kapaciteta je 55 % manjša v primeru GMA poliHIPE materiala, dinamična vezna kapaciteta pa je 65 % višja. Proučili smo tudi možnosti zvišanja specifične površine GMA poliHIPE materialov z naknadnim zamreženjem oz. hiperzamreženjem preko epoksi skupin. Primerjalno smo uporabili dve različni metodi, post-polimerizacijsko ter in-situ hiperzamreženje. V primeru post-polimerizacijskega hiperzamreženja smo uspešno sintetiziran GMA poliHIPE material suspendirali v primernem topilu in dodali različne aminske reagente. Ne glede na pogoje (temperatura, čas, topila, koncentracija reagenta, stopnja zamreženja GMA poliHIPE materiala) bistvenih zvišanj specifičnih površin nismo zaznali. Nasprotno pa je bilo v primeru in-situ reakcij. Aminske reagente smo umešali skupaj z monomerom GMA in zamreževalom etilenglikol dimetakrilat (EGDMA) že v fazi priprave HIP emulzij ter izvedli hiperzamreženje istočasno s polimerizacijo. V tem primeru smo zabeležili povišanje specifične površine med 100 in 400 %. Skladno s specifično površino se je povišal tudi volumen najmanjših mezopor (1.9 – 2.1 nm), ki smo ga določili s pomočjo Barrett-Joyner-Halend (B.J.H.) metode po dušikovi sorpciji. Hipoteza tvorbe mezopor med novo nastalimi povezavami polimernih verig se je tako potrdila.
Ključne besede: emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE), verižna radikalska polimerizacija, poliHIPE, sinteza na trdni fazi, organske reakcije, hiperzamreženje, poli(akrilna kislina), poli(2-hidroksietilmetakrilat), glicidil metakrilat, funkcionalizacija polimerov.
Objavljeno: 25.10.2016; Ogledov: 1403; Prenosov: 141
.pdf Celotno besedilo (5,54 MB)

26.
Porozne polihipe membrane s tiol-en polimerizacijo
Sanela German, 2017, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prikazuje študijo, s katero smo želeli z uporabo dveh različnih monomerov, pentaeritritola tetrakisa (3-merkaptopropionat) (TT) in trimetilolpropana triaktilata (TMPTA), pripraviti polimerne membrane z ustrezno poroznostjo in morfologijo, ki bi lahko nadalje služile različnim aplikacijam. Sinteze smo se lotili s postopkom fotopolimerizacije kontinuirne faze emulzij z visokim deležem interne faze (HIP-emulzije). Kontinuirno fazo je v našem primeru predstavljala mešanica monomerov, interno fazo pa vodna raztopina kalcijevega heksahidrata. HIP emulzije, ki so se skozi celoten čas mešanja, pri 200 obr/min, nahajale v vodni kopeli, s konstantno temperaturo 21 °C, smo pripravili v treh različnih razmerjih med monomeroma (TT : TMPTA) in sicer 1 : 1, 1 : 2 in 1 : 4. Končne produkte smo po uspešni sintezi okarakterizirali s pomočjo infrardeče spektroskopije, z elementno analizo, DMA testi in z uporabo vrstičnega elektronskega mikroskopa (SEM analiza). V okviru diplomske naloge smo pripravili membrane z odprto celično strukturo in z infrardečo spektroskopijo pričakovano potrdili enako kemijsko sestavo pri vseh vzorcih. Hkrati smo zaključili, da spreminjanje razmerij med monomeroma vpliva na morfologijo končnega produkta in njegove mehanske lastnosti. Membrane so z višanjem razmerja TT : TMPTA pridobivale tipično porozno poliHIPE strukturo, medtem ko se je njihova elastičnost zmanjšala.
Ključne besede: porozni polimeri, emulzije z visokim deležem notranje faze, membrana, tiol-en polimerizacija, poliHIPE materiali, pentaeritritol tetrakis (3-merkaptopropionat), trimetilolpropan triaktilat
Objavljeno: 26.05.2017; Ogledov: 650; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (2,27 MB)

27.
Funkcionalizacija poli(glicidil) metakrilatov z multifunkcionalnimi amini
Patricia Grušovnik, 2017, diplomsko delo

Opis: V okviru diplomske naloge smo pripravili poli(glicidil) metakrilate z različnim molskim deležem zamreževala etilenglikol dimetakrilata. Kot osnovno tehniko za pripravo polimerov smo uporabili termično polimerizacijo kontinuirne faze emulzije z visokim deležom notranje faze (HIP emulzije – High Internal Phase Emulsion). Vzorce smo pred nadaljnjo funkcionalizacijo očistili nečistoč z izopropanolom v Soxhletovi aparaturi in jih nato posušili na zraku. Pripravljeni polimerni vzorci so nam služili kot osnova za nadaljnjo funkcionalizacijo z različnimi multifunkcionalnimi amini. Izbrani amini so bili 1,8-diaminooktan, tris(hidroksimetil)aminometan in tris(2-aminoetil)amin. Za te amine smo se odločili zaradi različne razvejanosti, dolžine verig in vsebnosti amino skupin. Nato smo vzorce analizirali z različnimi analitskimi metodami. Pri elementni analizi smo potrdili, da je potekla uspešna funkcionalizacija preko obeh postopkov, ki smo jih uporabili. Rezultati kažejo, da se je s povečanjem deleža zamreževala nižal odstotek konverzije. Z vrstičnim elektronskim mikroskopom smo preverili morfologijo osnovnih monolitov. S pridobljenih posnetkov je razvidno, da imajo pripravljeni vzorci značilno poliHIPE strukturo in se razlikujejo predvsem v premeru por. Analiza je pokazala, da je vzorec z najvišjim molskim deležem zamreževala imel tudi največji premer por. S porozimetrom smo določili specifično površino osnovnih vzorcev. Rezultati, ki smo jih dobili, so bili okoli 5 m2/g. Na osnovi dobljenih rezultatov lahko sklepamo, da smo s stopnjo zamreženja le malo vplivali na BET specifično površino.
Ključne besede: funkcionalizacija, poliHIPE struktura, glicidil metakrilat, multifunkcionalni amini, termična polimerizacija
Objavljeno: 14.09.2017; Ogledov: 292; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (1,98 MB)

28.
Vpliv akrilatov na strukturo kopolimernih mrež akrilat/tiol
Anja Raner, 2017, diplomsko delo

Opis: V okviru diplomske naloge smo preučevali vpliv akrilatov, kot so 1,6-heksandiol diakrilat, divinil adipat, etilen glikol dimetakrilat, trimetilol propan triakrilat, na tvorbo poroznih kopolimernih materialov po principu tiol-en klik polimerizacije, z uporabo emulzij z visokim deležem notranje faze. Zanimalo nas je, kako se spreminjata struktura mrež in poroznost monolitov, glede na uporabo posameznega akrilata, ter kakšna je stabilnost emulzij. Pripravili smo HIP emulzije, pri katerih smo kot monomera s tiolnimi skupinami uporabili pentaeritritol tetrakis(3-merkatopropionat) oz. trimetilol propan tris(3-merkatopropionat) in kot akrilatne monomere z vinilnimi skupinami 1,6-heksandiol diakrilat, divinil adipat, etilen glikol dimetakrilat, trimetilol propan triakrilat. Pri pripravi emulzije z visokim deležem notranje faze smo variirali z uporabo različnih akrilatnih monomerov ter deleža vodne faze. Surfaktant (Pluronic L121) in iniciator (Irgacure 819) sta bila v primeru vseh emulzij enaka, enaki so bili tudi pogoji fotopolimerizacije ter hitrost mešanja emulzije. Rezultat so bile stabilne emulzije, ki po fotopolimerizaciji vse niso tvorile tipične poliHIPE strukture. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo preučili morfologijo vzorcev in v nekaterih primerih opazili pojav fazne inverzije. Materiale smo analizirali tudi z uporabo FTIR spektroskopije in elementne analize ter s pomočjo teh dveh metod preučili kemijsko sestavo monolitov, saj nas je zanimala vsebnost žvepla v vzorcu. Analiza nam je pokazala, da med teoretičnimi vrednostmi in vrednostmi pridobljenih z analizo, ne pride do bistvenih odstopanj. Opravili smo tudi analizo poroznosti po principu adsorpcije/desorpcije plina po BET metodi. S pomočjo masne bilance smo izračunali tudi izkoristek polimerizacije. Zanimalo nas je, zakaj je prišlo do fazne inverzije ter zakaj, kljub stabilnim emulzijam in uspešni polimerizaciji, nismo dobili tipičnih poliHIPE struktur.
Ključne besede: polimer, emulzija z visokim deležem notranje faze, tiol-en klik polimerizacija, poliHIPE, fazna inverzija
Objavljeno: 14.09.2017; Ogledov: 414; Prenosov: 128
.pdf Celotno besedilo (7,12 MB)

29.
Porozni organogeli: sinteza in absorpcija
Stanko Kramer, 2017, diplomsko delo

Opis: Geli so v kapljevino namočena mreža polimernih molekul, t.i. gelska mreža, katere agregatno stanje lahko uvrstimo med trdno in kapljevinasto, kar pomeni, da so poltrdi sistem. Glede na topilo jih delimo na organogele (absorbirajo nepolarna (organska) topila) in hidrogele (absorbirajo vodo). Organogeli predstavljajo obetajoče absorpcijske materiale za čiščenje oljnih razlitij, saj imajo visoko specifično površino pod pogoji nabrekanja in so sposobni vpiti večje količine apolarnih tekočin. V diplomskem delu smo pripravili organogele na osnovi norbornena in njegovih derivatov. Z uporabo emulzij z visokim deležem notranje faze smo pripravili visoko porozne t.i. poliHIPE organogele. S polimerizacijo v raztopini smo pripravili neporozne t.i. bulk organogele. Sintezo smo izvedli z uporabo metatezne polimerizacije z odpiranjem obroča (ang. Ring Opening Metathesis Polymerisation, ROMP). Nastale organogele iz diciklopentadiena (DCPD), 2-norbornena (NOR) in ciklooktadiena (COD) smo ustrezno karakterizirali, nato smo izvedli test absorpcije organskih topil in dveh različnih naftnih derivatov. Preučili smo kako na absorpcijo vplivajo struktura organogela (porozen oz. neporozen) in stopnja zamreženja polimernega ogrodja. Porozno morfologijo skeleta smo preučili z elektronsko vrstično mikroskopijo (SEM), medtem ko smo test absorpcije izvedli gravimetrično. S SEM analizo smo dokazali, da so dobljeni organogeli imeli poliHIPE strukturo. Z absorpcijo smo dokazali, da je količina absorbiranih topil pri poliHIPE organogelih večja od bulk organogelov in v nekaterih primerih monoliti absorbirajo več kot 9-kratnik svoje suhe mase. V primeru absorpcije naftnih derivatov so organogeli bili sposobni absorbirati 7-kratnik svoje suhe mase, medtem ko ponovna uporaba organogelov ni bila tako uspešna, saj je bila največja količina absorbiranega naftnega derivata le nekoliko večja kot masa samega monolita.
Ključne besede: Metatezna polimerizacija z odprtjem obroča (ROMP), poliHIPE, absorpcija, diciklopentadien, norbornen, ciklooktadien
Objavljeno: 14.09.2017; Ogledov: 460; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (1,89 MB)

30.
Vezava paladija na porozen zamrežen poli(4-vinilpiridin)
Tadeja Katan, 2017, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga temelji na sintetiziranju funkcionalnih poroznih polimerov. Za njihovo pripravo smo izbrali postopek polimerizacije emulzij z visokim deležem notranje faze (poliHIPE). Te emulzije so v kontinuirni fazi vsebovale različne deleže monomerov 4-vinilpiridin, divinilbenzen in stiren. Po uspešni polimerizaciji emulzije so nastali stabilni monoliti, katere smo nato s postopkom hiperzamreženja dodatno zamrežili. Hiperzamreženje smo izvedli na dva različna načina. Prvi način je potekal z di-tert-butil peroksidom, drugi pa s pomočjo Friedel-Kraftsove reakcije. Z adsorpcijsko porozimetrijo smo analizirali vzorce po polimerizaciji in po hiperzamreženju. Z analizami smo pri obeh načinih potrdili nastanek novih povezovalnih por in s tem povečana specifična površina. Na dodatno zamrežen polimer z večjo specifično površino smo želeli vezati paladijevo sol. Ker imajo delci paladija veliko razmerje med površino in volumnom, je ponavadi velik delež delcev izpostavljen reaktivnim molekulam, kar ga odlikuje v dober katalizator. S polimeri stabilizirani delci paladija imajo pomembno vlogo v okoljskih in industrijskih procesih, probleme pa predstavljajo postopki za imobilizacijo in s tem znižana katalitska aktivnost polimera. Mi smo paladij želeli imobilizirati s poli(4vinilpiridin-ko-divinilbenzen-ko-stiren) monoliti tako, da bi ga vezali na proste dušikove atome v piridinskem obroču. Zato je bil naš primarni cilj ustvariti stabilno emulzijo, ki bi vsebovala čim večji delež 4-vinil piridina in s tem čim več prostih dušikovih atomov.
Ključne besede: funkcionalni porozni polimeri, poliHIPE, 4-vinilpiridin, paladij, Friedel-Kraftsov postopek hiperzamreženja
Objavljeno: 14.09.2017; Ogledov: 314; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (3,69 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici