Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila država polna nasprotij, ki so močno vplivala na politično življenje v njej. Nestabilnost državne politike, ki so ji botrovala nasprotja med narodi, političnimi ideologijami in razlike med umevanjem države in njene ureditve, so se v političnem življenju udejanjala kot obdobje perpetualne krize, ki se je vlekla skozi celoten čas njenega obstoja. Med letoma 1918–1929 je kriza parlamentarizma doživljala razvoj, deloma kot učinek nevajenosti parlamentarnega pluralizma. Kot pomembna problematika tistega časa je bila revolucija v Rusiji, ki je sprožila obenem večje udejstvovanje delavskih gibanj in odpor proti taistemu udejstvovanju. V Kraljevini SHS je bilo delovanje Komunistične stranke Jugoslavije prepovedano z vladno uredbo znano kot Obznana konec decembra leta 1920, s sprejemom ustave julija 1921, pa je ta uredba bila nadomeščena z Zakonom o zaščiti javne varnosti in reda. Obe uredbi sta pomenili poseg v državljanske pravice prepričanja in izražanja. Obe se kažeta kot smernici zakonodajnega razvoja, saj je mogoče korelativno povezati nastop kraljeve diktature leta 1929 s tema uredbama, ki sta kot eni izmed prvih na represiven način posegli v notranjo politiko države. Namen raziskave je preučiti učinke in posledice obeh, ter ugotoviti, kako oz. če sta uredbi vplivali na nadaljnji razvoj države, oziroma kako sta vplivali na nadaljnji politični diskurz in kasneje sprejeto zakonodajo do uvedbe šestojanuarske diktature leta 1929. Temu v namen je analizirana zgodnja politika in kriza parlamentarizma Kraljevine SHS v letih 1920 in 1921 z nadaljnjim poudarkom na delovanju Komunistične partije Jugoslavije do leta 1928, posledice in učinki obeh uredb neposredno po njunem sprejetju ter razvoj represivne zakonodaje skozi čas do leta 1929. Politični diskurz je tako na vrhu Kraljevine SHS kot v Komunistični partiji doživel premike, in se je v obeh bližal agresivnejšemu oz. avtokratskemu delovanju, pri obeh premikih pa je možno zaznati posledice omenjenih uredb.
Ključne besede: Obznana, Kraljevina SHS, Zakon o zaščiti države, Komunistična partija Jugoslavije, politična zgodovina.
Objavljeno v DKUM: 05.08.2022; Ogledov: 912; Prenosov: 169
Celotno besedilo (2,55 MB)

Opis: Zadnje volitve v dunajski parlament so se zvrstile 13. junija 1911, kmalu za tem pa je izbruhnila prva svetovna vojna, ki je omogočila zadnjim poslancem, da so svoja poslanska mesta zasedali kar sedem let. Magistrska naloga predstavlja podrobnejše biografije zadnjih petindvajsetih slovenskih poslancev, ki so se borili za narodne pravice na Dunaju. Začetno poglavje je namenjeno lažjemu razumevanju zgodovinskega dogajanja in sistema volitev, saj je bil čas tisti, ki je diktiral posameznikove odločitve, volilni sistem pa je bil za razliko današnjega povsem drugačen. V nadaljevanju so predstavljene biografije, v katerih so načeloma podani podatki z vidika drugih področij delovanja, ki so jih poslanci spretno udejanjali vzporedno s političnim udejstvovanjem. Mnogi med njimi so bili odvetniki, uredniki, novinarji, duhovniki, župani in celo pisatelji, drugi pa so vse svoje življenje posvetili politiki. Življenja poslancev so med seboj prepletena, saj so se na političnem področju medsebojno povezovali.
Ključne besede: slovenski poslanci, biografije, zadnje volitve, dunajski parlament, 1911–1918, Avstro-Ogrska, Kraljevina SHS.
Objavljeno v DKUM: 11.10.2018; Ogledov: 1389; Prenosov: 195
Celotno besedilo (21,74 MB)

Opis: Jugoslovanski klubski in reprezentančni nogomet je predstavljal najmnožičnejšo, najbolj priljubljeno in najbolj razširjeno športno panogo v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, zanj so se zanimale široke ljudske množice, in kot tak je predstavljal tudi izjemno dober vzvod za širjenje političnih idej takratnemu političnemu vrhu, ki je bil vseskozi prisoten, tako v klubskem kot reprezentančnem nogometu. Z nogometno igro so se ljubitelji športa in drugo prebivalstvo z vseh koncev slovenskih, hrvaških in srbskih dežel, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Vardarske Makedonije in drugih delov, ki so bili leta 1918 združeni v Kraljevino SHS in leta 1929 preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, seznanili ob koncu devetnajstega stoletja, približno trideset let po uradnih nogometnih začetkih v Angliji, ki jih povezujemo z ustanovitvijo nogometne zveze v Londonu 26. oktobra 1863. Prvi “nogometaši” na tem prostoru so bili dijaki in študentje, pretežno iz premožnejših družin, ki so jih starši pošiljali na šolanje v različne zahodnoevropske države. V tem primeru ni šlo za neposredni stik z angleškimi nogometnimi “misijonarji”, ampak so se nad nogometom navdušili v različnih zahodnoevropskih državah (predvsem v Švici, Nemčiji in Avstro-Ogrski), kjer je bila nogometna igra med njihovim študijem že dobro razvita. Veliko jih je nogomet treniralo in igralo v lokalnih klubih, kjer so se seznanili z osnovnimi pravili nogometne igre, večina pa jih je med počitnicami domov prinašala tudi nogometne žoge, saj so želeli z novim, dinamičnim športom z žogo seznaniti tudi svoje prijatelje v domovini. Čeprav Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavija zaradi notranjih nasprotij in nerešenih vprašanj, tako socialnih kot nacionalnih, ni izpolnila pričakovanj, so se v novi, skupni državi le odprle nove in večje možnosti tudi za razvoj telesne kulture. Novo gospodarsko in politično okolje je kljub vsem težavam in slabostim, ki jih je imela nova kraljevina, tudi za razvoj športa pomenilo obdobje velikega napredka. Ustanavljanje številnih novih klubov in njihova živahna dejavnost sta 15. aprila 1919 privedla do ustanovitve Jugoslovanske nogometne zveze. To je bila prva športna strokovna zveza v državi, ki je povezovala jugoslovanske nogometne klube ali sekcije in postala organiziran dejavnik v razvoju jugoslovanskega športa. Poudariti je treba, da je v Jugoslovanski nogometni zvezi športna politika izhajala v glavnem iz sporov med Beogradom in Zagrebom, pri čemer so lahko bile manjše podzveze, med njimi tudi ljubljanska, pomemben jeziček na tehtnici, na kateri so ob glasovanjih (skoraj) vedno tehtali le interese velikih. Rdeča nit jugoslovanskega nogometa med obema vojnama je bila tudi ta, da je bilo tako klubsko delovanje kot tudi delovanje krovne nogometne organizacije v državi (pre)pogosto priložnost za zlorabe, korupcijo, dogovarjanje in prirejanje glasovanj. V 17. državnih nogometnih prvenstvih, odigranih med letoma 1923 in 1940, sta po pet naslovov osvojila zagrebški 1. HŠK Građanski in beograjski BSK, beograjska SK Jugoslavija, HŠK Hajduk in HŠK Concordia so osvojili po dva naslova, enkrat pa je naslov osvojil zagrebški HAŠK. 1. HŠK Građanski in BSK sta se tako v zgodovino zapisala kot najuspešnejša jugoslovanska nogometna kluba v obdobju med obema vojnama. Za razliko od klubskega nogometa je jugoslovanska nogometna reprezentanca – nekateri so jo imenovali tudi Beli orli – v pičlih desetih letih (med letoma 1919–1930) iz nogometnega palčka prerasla v svetovno nogometno velesilo, ki je na prvem svetovnem nogometnem prvenstvu v Montevideu leta 1930 osvojila zgodovinsko tretje mesto. Kljub velikemu potencialu pa zgodovinski uspeh Belih orlov na prvem svetovnem prvenstvu v Montevideu ni vplival na nadaljnji razvoj jugoslovanskega reprezentančnega nogometa v tolikšni meri, kot je domača športna javnost to pričakovala. Pričakovati je bilo, da bodo Beli orli zaradi rezultatov iz Montevidea naredili kvalitativni preskok in se dokončno zasidrali med najboljšimi moštvi na svetu, namesto napredka pa je sledil padec v povprečje, iz katerega se jugoslovanski reprezentančni nogomet ni pobral vse do začetka druge svetovne vojne. Po kratki aprilski vojni, ko so Kraljevino Jugoslavijo napadle sile osi, je 17. aprila 1941 jugoslovanska kraljeva vojska podpisala kapitulacijo. Posledica aprilske katastrofe je bila zasedba in razkosanje njenega ozemlja. Večino ozemlja so si prilastile sosednje države napadalke (Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija), v osrednjem delu je nastala t. i. Neodvisna država Hrvaška (NDH), Srbija v mejah izpred 1912, povečana za Banat in Kosovsko Mitrovico, pa je bila pod neposredno nemško vojaško upravo ter je imela pod Milanom Ačimovićem in Milanom Nedićem omejeno avtonomijo. Novonastale razmere so kmalu postale tudi veliko breme nadaljnjega razvoja jugoslovanskega nogometa, saj je bilo ne le nogometno, ampak kar vse športno udejstvovanje zaradi vojne močno okrnjeno. Nogometni klubi so se soočali z mnogimi težavami: uničena so bila številna nogometna igrišča, stadioni ter klubska oprema, številni nogometaši in klubski funkcionarji pa so padli na fronti ali bili zaprti. Kljub vsem težavam pa je nogometna aktivnost med okupacijo postavila čvrste temelje povojnemu razvoju nogometa na teh prostorih.
Ključne besede: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Jugoslavija, jugoslovanski nogomet, prvenstvo Kraljevine SHS/Jugoslavije v nogometu, Pokal Mitropa, jugoslovanska nogometna reprezentanca, Beli orli, Nogometna zveza Jugoslavije, nogometne podzveze, nogomet v okupirani Jugoslaviji 1941–1945.
Objavljeno v DKUM: 29.11.2016; Ogledov: 5163; Prenosov: 627
Celotno besedilo (6,17 MB)

Opis: Diplomsko nalogo z naslovom Tripartitum opus iuris consuetudinarii inclyti regni Hungariae, oziroma krajše Tripartit, obravnava in opisuje istoimensko zbirko madžarskega običajnega prava. Zbirka je nastala leta 1514, njen avtor pa je István Werbőczy, takrat protonotar na kraljevem dvoru Kraljevine Madžarske. Pred njenim nastankom je v Kraljevini Madžarski vladala velika pravna negotovost. Od nastanka madžarske države je takrat minilo že 5 stoletij, zato se je že izoblikovalo neko lastno pravo kraljevine. V večini pa je bilo to običajno pravo in le v majhni meri uzakonjeno pravo. To pravo je bilo precej nedoločljivo in ne sistematizirano, velikokrat pa je vsebovalo tudi nasprotujoča si določila. Problem je bil tudi ta, da sodiščem pravo ni bilo dostopno, pred iznajdbo tiska pa so bili zakonski teksti velikokrat tudi napačno prepisani, kaj je le še povečevalo pravno negotovost. Vse to je prisililo kralja Vladislava II Jageloviča, da je pooblastil Istvána Werbőczy za sestavo Tripartita. István Werbőczy se je rodil okoli leta 1459 v družini nižjih plemičev. Glede tega kje se je šolal pravni zgodovinarji niso enotni. Bil pa je zelo sposoben in hitro učljiv, polek madžarščine se je tekoče izražal tudi v latinskem, grškem in nemškem jeziku. Po zaključku šolanja je začel svojo poklicno pot v kraljevi službi Matije Korvina, kjer je bil vodja kraljeve pisarne. Leta 1502 ga kralj Vladislav II imenuje za protonotarja, namestnika kraljevega sodnika. Tedaj dobi tudi nalogo, da ob opravljanju funkcije, uredi in zbere v eno knjigo starodavne zakone madžarskega naroda, njihove pravne običaje in kraljeve dekrete. To delo dokonča leta 1514, Tripartit državni zbor sprejme, kralj pa ga potrdi in obljubi, da ga bo uzakonil. Zaradi nasprotovanja visokega plemstva, ki se je balo povečanja vpliva nižjega plemstva , kralj nanj nikoli ne odtisne svojega žiga in ga ne razpošlje županijam. To pa je pogoj, da bi Tripartit postal zakon, zakonik. Kajti višje plemstvo se je balo določb Tripartita, še posebej slavne »Primae nonus«, ki izvira in ima temelj v Zlati Buli iz leta 1222 in ruši meje med visokim in nižjim plemstvom. Kljub temu, da Tripartit ni postal zakon, ga je Werbőczy dal sam, nespremenjenega natisniti leta 1517 na Dunaju in ga sam razposlal županijam. V tem času je Werbőczy zasedal že funkcijo personala, ki je bila najvplivnejša sodniška funkcija na dvoru. Na državnem zboru leta 1525, pa Werbőczy doseže svoj politični in poklicni vrhunec, kajti le ta ga enoglasni izvoli za palatina, to pa potrdi tudi kralj. Iz napisanega vidimo kako je iz nižjega plemiča postal Werbőczy najvišji dostojanstvenik v državi, nad katerim je bil le kralj. Vendar pa je imela njegova kariera bliskovit konec, zaradi velikega nasprotovanja visokega plemstva, ga naslednje leto na državnem zboru razrešijo funkcije palatina. Po smrti kralja, ga novi kralj János I postavi za kancelarja. Ob zavzetju Bude s strani Turkov in ga ti imenujejo na ponižujočo funkcijo sodnika v Budi živečim, podrejenim Madžarom. Nekaj mesecev kasneje, leta 1541 umre. Umrlo pa ni njegovo delo Tripartit, ki so ga od izdaje leta 1517 sodišča, kot zbirko domačega običajnega prava, v pomanjkanju zakonikov, uporabljala, z njegovimi spremembami in modifikacijami vse do leta 1848. Nekatere dele pa celo do leta 1957, ko so sprejeli madžarski Civilni zakonik. Polek praktične uporabe, je imel velik pomen tudi zato, ker razen »primae nonus« vsebuje tudi »nauk o Sveti kroni« in s kombinacijo obeh je Werbőczy podal nekakšno pravno podlago za celovitost in neodvisnost madžarskega kraljestva. Tripartit pa je pomemben tudi za madžarsko pravno terminologijo. Negativen pomen pa ima predvsem zaradi tega, ker je zakoreninil in utrdil fevdalni sistem na Madžarskem.
Ključne besede: Tripartit, István Werbőczy, običajno pravo, Kraljevina Madžarska, zbirka običajnega prava
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1856; Prenosov: 101
Celotno besedilo (771,91 KB)

Opis: Disertacija o koroški deželni ustavi iz leta 1849 ter njenih širših izvorov in posledic je temeljno zgodovinopisno delo, ki sloni na izvirni raziskavi in analizi zgodovinskih virov, na inovativnih interdisciplinarnih pristopih ter na terenskem delu. Razkriva številne nove aspekte regionalne ustavno-pravne, pravne, politične ter socialne in jezikovne zgodovine. Združuje znanstvene metode in pristope različnih zgodovinopisnih in znanstvenih šol, tako avstrijskega ustavno-pravnega zgodovinopisja, družbeno-političnega zgodovinopisja novejšega časa v Republiki Sloveniji ter francosko tradicijo strokovne terminologije in se s tem metodično in sistemsko uvršča v izviren evropski medkulturni znanstveni diskurz. Namen je dokazati, da je deželna ustava iz leta 1849 vsekakor pravno-zgodovinsko in znanstveno-teoretično relevantna (in s tem disertabilna), četudi do sedaj še ni bila širše recipirana in vključena v pravno in politično zgodovinopisje tako na avstrijskem Koroškem in v Avstriji kot v Sloveniji. Namen je tudi dokazati, da je bila ustava veljavna in vsaj delno uveljavljena, četudi gotovo ne v vseh njenih delih, ter da je zagotovo imela ustavno-pravne posledice in da je vsekakor bila umeščena v takratni pravni in tudi družbeni sistem kronovin habsburške monarhije. Hkrati je namen dokazati, da je to dejstvo imelo določene zelo konkretne posledice za deželo Koroško (npr. dvojezični deželni zakonik med letoma 1850 in 1859, uradni dvojezični krajevni imeniki za célo deželo ter v določeni meri glede njenih družbenih učinkov celó ustanovitev Mohorjeve) ter da je tudi še danes relevantna za zgodovino oz. zgodovinopisje Avstrije in avstrijske Koroške ter koroških Slovencev in Slovencev v habsburški monarhiji. Sama edicija zgodovinskih krajevnih imenikov predstavlja najobširnejši sklad regionalnih slovenskih endonimov ter empirični in pravno-normativni prikaz jezikovnega stanja v deželi od sredine 19. stoletja dalje. Prosopografija številnih akterjev presega tradicionalne izključujoče se etnične kategorije »lastnega« in »tujega« oz. »odtujenega« in omogoča nova spoznanja o družbenih razvojih tega časa. Posebej zanimive so številne kratke biografije vse-avstrijskih akterjev, saj so bogat vir informacije za slovensko ciljno publiko, ker so biografije, ki se v veliki meri naslanjajo na avstrijske (oz. neslovenske) vire, obogatene z dognanji iz “slovenske” perspektive in/ali prvič predstavljajo osebnosti v njihovem zgodovinskem in ustavno- ali državno-pravnem zgodovinskem kontekstu slovenski publiki. Obsežne raziskave zgodovinopisne terminologije prispevajo k medkulturnem znanstvenem diskurzu, saj so bistvene za preseganje kognitivnih disonanc tudi v znanosti. Aspekti starejše zgodovine služijo kot konceptualni državno-pravni okvir, saj potrjujejo aspekte zgodovinske in pravne kontinuitete, ki so relevantni za razumevanje umestitve koroške deželne ustave v družbenem kontekstu: Personalni princip je rezultat inovativnih terenskih in arhivskih raziskav o kosezih s Celovškega polja, katerih pravne sledi lahko zaznamujemo v nekaterih današnjih katastrskih občinah, torej v aktualnem avstrijskem pravnem sistemu. Prikaz političnih pojmov in enot na širšem geografskem območju (Notranja Avstrija, Ilirske province, kraljevina Ilirija) prispeva k razumevanju njihovih državno-pravnih funkcij tudi v luči kasnejših ustavnih razvojev. Podroben prikaz vseh cislajtanskih državnih in koroških deželnih ustav ter njihovih volilnih redov habsburške dobe omogoča razumevanje zgodovinskih ustavno- in državno-pravnih razvojev ter predstavlja hkrati prvo monografsko predstavitev celotne tudi slovenske ustavne zgodovine v habsburški dobi. Edicija slovenskih ustavnih dokumentov zgodnjekonstitucionalne dobe prvič združuje vsa ustavna zgodovinska besedila avstrijske polovice dvojne monarhije in je po svoje izvirno znanstveno delo, ki omogoča nadaljnje raziskave ustavnosti v ostalih t.i. slovenskih deželah oz. deželah z avtohtonim slovenskim prebivalstvom.
Ključne besede: Ustava, ustavna zgodovina, zgodovinopisje, kognitivne disonance, Koroška, Avstrija, koroški Slovenci, volilni red, deželni jezik, Janez N. Šlojsnik / Schloissnigg, kosezi, Zlata bula 1356, ideologija slovenske nadvojvodine Koroške, Notranja Avstrija, Ilirske province, kraljevina Ilirija, Franc Ksaver Lušin / Luschin, Jakob Peregrin Paulič / Paulitsch, Ignac Franc Zimmermann, Franc Ksaver Kutnar, revolucija 1848, Pillersdorfska ustava, Kroměřižški ustavni osnutek (Kremsierer Entwurf), Oktroirana marčna ustava, Silvestrski patent, koroška deželna ustava, Dunajski književni dogovor, državni zakonik (Reichsgesetzblatt), deželni zakonik (Landesgesetzblatt), krajevni imenik, 1849, 1854, 1860, Politična uravnavna deželna komisija (Landesorganisierungskommission), oktobrska diploma (Oktoberdiplom), februarski patent (Februarpatent), deželni statut, Avstro-ogrski kompromis (Ausgleich), decembrska ustava (Dezemberverfassung), 1867, Ivan Žolger, Kranjska, Štajerska, Goriško in Gradiško, Trst.
Objavljeno v DKUM: 26.08.2016; Ogledov: 3729; Prenosov: 468
Celotno besedilo (10,02 MB)