Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu je avtor prikazal odnos britanske zunanje politike do političnih problemov na Koroškem v obdobju od konca prve svetovne vojne do izvedbe plebiscita oktobra 1920. V ta namen je avtor analiziral neobjavljene primarne vire, ki jih hrani Britanski državni arhiv (The National Archives) v Londonu. Upošteval je tudi objavljene dokumente britanske diplomacije in najbolj relevantno literaturo. Koroško vprašanje je želel prikazati na izviren način, saj dosedanje študije niso poglobljeno upoštevale zornega kota Velike Britanije, ene izmed takrat najpomembnejših držav pri kompliciranem oblikovanju povojne ureditve Evrope in sveta. Območje Celovške kotline je namreč takoj po koncu prve svetovne vojne postalo sporno, saj sta si ga želeli priključiti Avstrija in Država SHS, ki sta nastali na ruševinah Avstro-Ogrske. Do januarja 1919 sta državi (Država SHS se je decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS) spor preko vojaških bojev in pogajanj o premirju reševali sami, nato pa so vmes posegle svetovne velesile, ki so na pariški mirovni konferenci oblikovale povojno ureditev sveta in na koncu za Celovško kotlino določile izvedbo ljudskega glasovanja – plebiscita. Njegovo izvedbo so zaupali t. i. mednarodni plebiscitni komisiji (ki jo je vodil britanski polkovnik Sydney Capel Peck), ki se je v slabih štirih mesecih delovanja soočala s številnimi problemi, na koncu pa v določenem roku izvedla plebiscit. Avtor je ugotovil, da so do aprila 1919 koroškemu vprašanju Britanci posvečali malo pozornosti, v naslednji fazi pa kar veliko. Vsekakor so bili že zgodaj seznanjeni z nacionalno strukturo Koroške oz. bolje rečeno Celovške kotline, obenem pa tudi z gospodarskimi razmerami v njej in njenim ekonomskim potencialom. Britanci so se tudi zavedali, da je etnična meja med nemško in slovensko govorečim prebivalstvom potekala po reki Dravi, a pri takšni razmejitvi niso vztrajali. Diplomacija Londona je skušala ohraniti nevtralen odnos do obeh sprtih strani, medtem ko je Italija podpirala avstrijske interese, Francija jugoslovanske, ameriški predsednik Wilson pa je zagovarjal nedeljivost Celovške kotline. Arhivsko gradivo nam hkrati ponuja veliko novih elementov, da bolje osvetlimo in učinkoviteje obrazložimo kompleksnost enega izmed tedanjih ključnih geopolitičnih vprašanj povojne Evrope, in sicer kako omogočiti Avstriji ugodne gospodarske razmere, da bi samostojno zaživela. Zavezniki so namreč želeli preprečiti njeno združitev z Nemčijo (anšlus) in širjenje boljševizma vanjo.
Ključne besede: Koroška, Velika Britanija, Avstrija, Kraljevina SHS, 1918–1920, diplomacija, plebiscit, pariška mirovna konferenca, gospodarstvo, Sydney Capel Peck, Charles Delme Radcliffe, Rudolf Maister
Objavljeno v DKUM: 03.02.2021; Ogledov: 1149; Prenosov: 237
Celotno besedilo (769,73 KB)

Opis: Jugoslovanski klubski in reprezentančni nogomet je predstavljal najmnožičnejšo, najbolj priljubljeno in najbolj razširjeno športno panogo v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, zanj so se zanimale široke ljudske množice, in kot tak je predstavljal tudi izjemno dober vzvod za širjenje političnih idej takratnemu političnemu vrhu, ki je bil vseskozi prisoten, tako v klubskem kot reprezentančnem nogometu. Z nogometno igro so se ljubitelji športa in drugo prebivalstvo z vseh koncev slovenskih, hrvaških in srbskih dežel, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Vardarske Makedonije in drugih delov, ki so bili leta 1918 združeni v Kraljevino SHS in leta 1929 preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, seznanili ob koncu devetnajstega stoletja, približno trideset let po uradnih nogometnih začetkih v Angliji, ki jih povezujemo z ustanovitvijo nogometne zveze v Londonu 26. oktobra 1863. Prvi “nogometaši” na tem prostoru so bili dijaki in študentje, pretežno iz premožnejših družin, ki so jih starši pošiljali na šolanje v različne zahodnoevropske države. V tem primeru ni šlo za neposredni stik z angleškimi nogometnimi “misijonarji”, ampak so se nad nogometom navdušili v različnih zahodnoevropskih državah (predvsem v Švici, Nemčiji in Avstro-Ogrski), kjer je bila nogometna igra med njihovim študijem že dobro razvita. Veliko jih je nogomet treniralo in igralo v lokalnih klubih, kjer so se seznanili z osnovnimi pravili nogometne igre, večina pa jih je med počitnicami domov prinašala tudi nogometne žoge, saj so želeli z novim, dinamičnim športom z žogo seznaniti tudi svoje prijatelje v domovini. Čeprav Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavija zaradi notranjih nasprotij in nerešenih vprašanj, tako socialnih kot nacionalnih, ni izpolnila pričakovanj, so se v novi, skupni državi le odprle nove in večje možnosti tudi za razvoj telesne kulture. Novo gospodarsko in politično okolje je kljub vsem težavam in slabostim, ki jih je imela nova kraljevina, tudi za razvoj športa pomenilo obdobje velikega napredka. Ustanavljanje številnih novih klubov in njihova živahna dejavnost sta 15. aprila 1919 privedla do ustanovitve Jugoslovanske nogometne zveze. To je bila prva športna strokovna zveza v državi, ki je povezovala jugoslovanske nogometne klube ali sekcije in postala organiziran dejavnik v razvoju jugoslovanskega športa. Poudariti je treba, da je v Jugoslovanski nogometni zvezi športna politika izhajala v glavnem iz sporov med Beogradom in Zagrebom, pri čemer so lahko bile manjše podzveze, med njimi tudi ljubljanska, pomemben jeziček na tehtnici, na kateri so ob glasovanjih (skoraj) vedno tehtali le interese velikih. Rdeča nit jugoslovanskega nogometa med obema vojnama je bila tudi ta, da je bilo tako klubsko delovanje kot tudi delovanje krovne nogometne organizacije v državi (pre)pogosto priložnost za zlorabe, korupcijo, dogovarjanje in prirejanje glasovanj. V 17. državnih nogometnih prvenstvih, odigranih med letoma 1923 in 1940, sta po pet naslovov osvojila zagrebški 1. HŠK Građanski in beograjski BSK, beograjska SK Jugoslavija, HŠK Hajduk in HŠK Concordia so osvojili po dva naslova, enkrat pa je naslov osvojil zagrebški HAŠK. 1. HŠK Građanski in BSK sta se tako v zgodovino zapisala kot najuspešnejša jugoslovanska nogometna kluba v obdobju med obema vojnama. Za razliko od klubskega nogometa je jugoslovanska nogometna reprezentanca – nekateri so jo imenovali tudi Beli orli – v pičlih desetih letih (med letoma 1919–1930) iz nogometnega palčka prerasla v svetovno nogometno velesilo, ki je na prvem svetovnem nogometnem prvenstvu v Montevideu leta 1930 osvojila zgodovinsko tretje mesto. Kljub velikemu potencialu pa zgodovinski uspeh Belih orlov na prvem svetovnem prvenstvu v Montevideu ni vplival na nadaljnji razvoj jugoslovanskega reprezentančnega nogometa v tolikšni meri, kot je domača športna javnost to pričakovala. Pričakovati je bilo, da bodo Beli orli zaradi rezultatov iz Montevidea naredili kvalitativni preskok in se dokončno zasidrali med najboljšimi moštvi na svetu, namesto napredka pa je sledil padec v povprečje, iz katerega se jugoslovanski reprezentančni nogomet ni pobral vse do začetka druge svetovne vojne. Po kratki aprilski vojni, ko so Kraljevino Jugoslavijo napadle sile osi, je 17. aprila 1941 jugoslovanska kraljeva vojska podpisala kapitulacijo. Posledica aprilske katastrofe je bila zasedba in razkosanje njenega ozemlja. Večino ozemlja so si prilastile sosednje države napadalke (Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija), v osrednjem delu je nastala t. i. Neodvisna država Hrvaška (NDH), Srbija v mejah izpred 1912, povečana za Banat in Kosovsko Mitrovico, pa je bila pod neposredno nemško vojaško upravo ter je imela pod Milanom Ačimovićem in Milanom Nedićem omejeno avtonomijo. Novonastale razmere so kmalu postale tudi veliko breme nadaljnjega razvoja jugoslovanskega nogometa, saj je bilo ne le nogometno, ampak kar vse športno udejstvovanje zaradi vojne močno okrnjeno. Nogometni klubi so se soočali z mnogimi težavami: uničena so bila številna nogometna igrišča, stadioni ter klubska oprema, številni nogometaši in klubski funkcionarji pa so padli na fronti ali bili zaprti. Kljub vsem težavam pa je nogometna aktivnost med okupacijo postavila čvrste temelje povojnemu razvoju nogometa na teh prostorih.
Ključne besede: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Jugoslavija, jugoslovanski nogomet, prvenstvo Kraljevine SHS/Jugoslavije v nogometu, Pokal Mitropa, jugoslovanska nogometna reprezentanca, Beli orli, Nogometna zveza Jugoslavije, nogometne podzveze, nogomet v okupirani Jugoslaviji 1941–1945.
Objavljeno v DKUM: 29.11.2016; Ogledov: 5163; Prenosov: 661
Celotno besedilo (6,17 MB)

Opis: Osnovno šolstvo predstavlja prvo stopnjo izobraževanja vsega prebivalstva. V diplomskem delu smo se osredotočili na osnovnošolska sistema Slovenije in Hrvaške. Obe državi imata del skupne zgodovine, bili sta vključeni v Avstro-Ogrsko monarhijo, nato pa tudi v Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo. Kljub temu smo našli v šolskih sistemih mnogo razlik. Da bi lahko pojasnili stanje v šolstvu danes in zakaj prihaja do razlik med sistemoma, smo najprej preučili zgodovino šolstva. Na območju obeh omenjenih držav smo predstavili zametke šolstva in njegov razvoj vse do njune osamosvojitve. Nato smo na podlagi danes veljavnih zakonov predstavili današnja šolska sistema. Ugotavljamo, da je zelo pomembno, kam je orientiran razvoj šolskega sistema. Za Slovenijo lahko rečemo, da stremi k vzhodnoevropskim trendom razvoja šolstva in zagotavljanju ciljev evropske izobraževalne politike. Hrvaška si za to prav tako prizadeva, vendar je zaznamovana s vplivom Katoliške cerkve. Prav razmejenost cerkve in šolstva je tudi ena od pomembnih razlik v šolskih sistemih. Seveda pa je tudi na vpliv Katoliške cerkve potrebno pogledati kronološko, saj ima veliko zaslug za razvoj šolstva v obeh državah prav Katoliška cerkev.
Ključne besede: Ključne besede: Razvoj šolstva, Katoliška cerkev, protestantizem, osnovnošolski sistem, Avstro-Ogrska, Kraljevina SHS, Jugoslavija, Slovenija, Hrvaška.
Objavljeno v DKUM: 02.06.2015; Ogledov: 2013; Prenosov: 133
Celotno besedilo (539,21 KB)

Opis: Do ustanovitve prve skupne jugoslovanske države leta 1918 so imela v političnem in družbenem življenju slovenskega naroda vodilno vlogo tri idejno-politična gibanja oziroma njihove politične stranke. Gibanja, ki so si ideološko in politično nasprotovala, so bila rezultat procesa razslojevanja meščanske družbe, ki je naše dežele zajel z zamudo. Ker gre za zgodovino t.i. »nehistoričnega naroda«, ki je bil v 19. stoletju še vedno pretežno kmečki in kjer se je meščanstvo šele začelo oblikovati, med tem pa so bili višji družbeni sloji povezani s tujo fevdalno preteklostjo, je v procesu socialnega in idejnega razslojevanja ta značilnost v veliki meri vplivala na nadaljnji razvoj slovenske sodobne zgodovine. Tako odgovore na vprašanja, ki se navezujejo na razvoj Slovencev v obdobju nastanka jugoslovanske države do leta 1929, najdemo v razrednih, idejnih in političnih interesih treh osnovnih političnih struktur slovenske družbe. Te ključne politične orientacije so bile katoliški tabor, liberalni tabor in sile delavskega ter socialističnega gibanja. V liberalnem taboru so se zavedali, da razen večinske podpore v mestih in na podeželju ne morejo konkurirati SLS. Da bi si pridobili glasove tudi na podeželju, so iskali nove organizacijske oblike zunaj stranke. Tako se je iz liberalnega tabora leta 1919 odcepila kmečka stranka – Samostojna kmetijska stranka. Uspeh na prvih volitvah v Ustavodajno skupščino Kraljevine SHS je za Samostojno kmetijsko stranko pomenil osem poslanskih mest, med katerimi je eden pripadal Ivanu Puclju, posestniku iz Velikih Lašč. Samostojna kmetijska stranka se je v vladi obdržala ves čas parlamentarizma Kraljevine SHS. Njeno prisotnost v skupščini je obeležil Ivan Pucelj, ki je bil med leti 1921 in 1922 ter 1926 celo minister za poljedelstvo in vode.
Ključne besede: Samostojna kmetijska stranka, Ivan Pucelj, Slovenska kmetska stranka, liberalizem, Kraljevina SHS
Objavljeno v DKUM: 24.10.2012; Ogledov: 2657; Prenosov: 330
Celotno besedilo (683,60 KB)

Ključne besede: zgodovina, Kraljevina SHS, Madžarska, zunanja politika, Trianonska mirovna pogodba, revizija, diplomska dela
Objavljeno v DKUM: 20.11.2009; Ogledov: 3046; Prenosov: 324
Celotno besedilo (1,65 MB)