| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 30
First pagePrevious page123Next pageLast page
1.
Rogatec – umetnostnozgodovinski spomeniki kot odsev lokalne zgodovine in ljudskega izročila
Borut Krog, 2021, master's thesis

Abstract: Naselje Rogatec leži ob današnji meji s Hrvaško in je tekom svoje celotne zgodovine predstavljalo pomembno razvojno in umetniško težišče v Obsotelju. Različni dejavniki so skozi časovni kontekst delovali spodbujevalno, spet drugič zaviralno. Zgodovina kraja sega vse do Rimljanov, na prisotnost katerih kažejo arheološke najdbe. Svoj vrh v razvoju kraj doseže v srednjem veku, ko postane pomemben trg. Prvi pisni viri o kraju segajo vse do leta 1130, ko je omenjen pod imenom Purch de Rohacz. Kasneje, v obdobju baroka se njegov strmi vzpon samo še nadaljuje in posledično ima danes naziv »umetniške kolonije«. Josef Ferdinand Fromiller (1693–1760), Janez Valentin Metzinger (1699–1759), Jožef Hofer (1700–1764), Jožef Straub (1712–1756) in Anton Jožef Lerchinger (1720–1787) so imena umetnikov, katerih dela lahko občudujemo v tem majhnem kraju. Baročna zapuščina je obsežna in vidna na vsakem koraku. Skozi celotno zgodovino je domišljijo lokalnega prebivalstva burila tudi bližnja Donačka gora, ki je danes priljubljena izletniška točka številnih pohodnikov. Ponudbo kraja dopolnjuje tudi največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji, ki s svojimi delavnicami obuja zgodovino. Vse to je gotovo vplivalo tudi na ljudsko izročilo, ki svoj vpliv kaže tudi na nekaterih ohranjenih spomenikih. S slednjimi je obsoteljski kraj bogat. Vedno bolj se zdi, da kljub spreminjanju v urbanizirano naselje Rogatec ni izgubil svojega konteksta. S silhueto specifične rogaške panorame in prizadevnostjo krajanov se kraj vedno bolj prebuja in bogati. Umetnostnozgodovinska zapuščina pa mu pri tem zgolj koristi.
Keywords: Rogatec, barok, ljudsko izročilo, Josef Ferdinand Fromiller, Janez Valentin Metzinger, Jožef Hofer, Jožef Straub, Anton Jožef Lerchinger
Published: 24.05.2021; Views: 101; Downloads: 15
.pdf Full text (5,30 MB)

2.
ANTON JANŠA UND DIE ENTWICKLUNG DER TERMINOLOGIE IM BEREICH DER BIENENZUCHT
Anja Švab, 2013, undergraduate thesis

Abstract: Die Diplomarbeit mit dem Titel Anton Janša und die Entwicklung der Terminologie im Bereich der Bienenzucht umfasst eine historische Übersicht der Entwicklung der Bienenzucht in Slowenien von Anfang an bis zur Zeit der Kaiserin Maria Theresia. In dieser Zeit kommt in den Vordergrund Anton Janša, als der berühmteste Bienenzüchter und erster Bienenlehrer auf dem Wiener Hof. Insbesondere sein Verdienst ist es, dass sich die Bienenzucht als Branche in Slowenien so sehr entwickelt und bis heute erhalten hat. Der zweite Teil meiner Diplomarbeit ist die erste Übersetzung des Werkes Die Vollständige Lehre von der Bienenzucht. Der Autor des Originales ist Anton Janša, der erste Übersetzer war Janez Goličnik. Hier kommen in den Vordergrund Fragen, die mit der Übersetzung verbunden sind, besonders Fragen, wie Janez Goličnik übersetzt hat und was die Übersetzung beeinflusst hat. Janez Goličnik blieb aber nicht der einzige Übersetzer. Der Übersetzung haben sich auch andere Übersetzer gewidmet, die in der Diplomarbeit auch erwähnt werden. Von der ersten Übersetzung bis heute vergingen mehr als 200 Jahre und in dieser Zeit hat sich die Terminologie in Bereich der Bienenzucht sehr verändert. Das Ziel der Diplomarbeit war es, den Grund für die Veränderungen zu finden.
Keywords: Die Bienenzucht, Anton Janša, die Übersetzung, Janez Goličnik, die Entwicklung der Terminologie.
Published: 01.02.2021; Views: 110; Downloads: 11
.pdf Full text (3,16 MB)

3.
Izbrana dela Janeza Mencingerja v luči ekokritike
Sarah Jerebic, 2020, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava izbrana pripovedna in pesniška dela slovenskega pisatelja Janeza Mencingerja z vidika ekokritike. V teoretičnem delu magistrskega dela je predstavljena ekokritika kot literarnovedna disciplina, in sicer s poudarkom na konceptih narave, antropocentrizmu in razmerjih, ki jih človek vzpostavlja z okoljem, živalmi in rastlinami. V analitični del magistrskega dela je zajetih deset Mencingerjevih zvrstno različnih pripovednih del (Abadon, Moja hoja na Triglav, Varaždinske toplice, Jerica, Zlato pa sir, Bore mladost, Skušnjave in skušnje, Mešana gospoda, Meniški spomini, Cmokavzar in Ušperna), analizirali smo tudi osem njegovih pesmi (Kaznjena kletev, Plačilo sveta, Presajena rožica, Kolikor glav, toliko misli, Bolje drži ga, kot lovi ga!, Ticam!, Studencu, Življenje) in dva članka (O živalstvu, Domorodna pisma). Na podlagi izdelanega modela za ekokritiško analizo pripovednih besedil na vsebinski in jezikovnoslogovni ravni so raziskani odnosi, ki jih literarne osebe in pripovedovalec vzpostavljajo z okoljem, živalmi in rastlinami. Analizirani so z naravo povezani motivi in teme, prav tako ideološke podobe narave. Na podlagi opisov narave sta predstavljena status in glas narave. Na ravni jezikovnega sloga magistrsko delo zajema primere, metafore, pridevke in frazeme iz območja narave. Posveča se tudi vprašanju, kako različni literarni žanri in literarne zvrsti vplivajo na upodobitve narave. Ob analizi izbranih del Janeza Mencingerja smo spoznali, da vsaj deloma lahko govorimo o Mencingerju tudi kot o ekološkem avtorju. Res je, da se v njegovih delih v večini odraža oziroma vzpostavlja antropocentrična drža do narave, okolja, živali in rastlin, tako na vsebinski kot jezikovnoslogovni ravni, a kljub temu njegova dela nudijo bralcu številna izhodišča za razmislek o lastnem odnosu do narave. Izbrana dela namreč obravnavajo vprašanja, kot so izkoriščanje naravnih virov z namenom doseganja tehnološkega napredka, izkoriščanje živali in rastlin, vzpostavljanje lastniškega odnosa do narave itd. Antropocentrizem v magistrskem delu na vsebinski ravni utrjuje pisateljevo zagovarjanje izkoriščanja naravnih virov in tehnološkega napredka, do narave vzpostavlja lastniški odnos, med živalmi in človekom pisatelj vzpostavlja hierarhičen odnos, kar se najizraziteje utrjuje z zagovarjanjem lova na živali, vrednost rastlin pisatelj meri s človekovega vidika, kar pomeni, da so rastline vrednotene na podlagi njihove prehrambene in zdravilne funkcije. Z vsebinskega vidika se antropocentrizem v izbranih delih utrjuje tudi s simbolnimi podobami narave. Na jezikovnoslogovni ravni se antropocentrična drža utrjuje s primerami, pridevki, metaforami in frazemi iz območja narave. Antropocentrična etika postavlja naravo, okolje, živali in rastline v položaj Drugega in jim dodeljuje status objekta. Ob analizi izbranih del smo zasledili tudi nekaj mest, kjer ima narava status subjekta, in sicer ko pisatelj opisuje naravne pojave, kot so vihar, grmenje, toča ipd., saj takrat narava govori z lastnim glasom. Enega izmed najočitnejših odmikov od antropocentrične drže smo opazili pri fiktivnem liku Melkijadu v potopisu Moja hoja na Triglav. Slednji namreč vsem vrstam rastlin pripisuje enako vrednost. Na tem mestu lahko govorimo o nagibanju k biocentrizmu. Ugotovili smo tudi, da na upodobitve narave vplivajo literarne zvrsti in literarni žanri, in sicer s svojimi strukturnimi značilnostmi ter obsegom.
Keywords: Janez Mencinger, pripovedna proza, poezija, ekokritika, ekološke teme, podobe narave, človek v razmerju z naravo, antropocentrizem.
Published: 07.10.2020; Views: 199; Downloads: 107
.pdf Full text (961,03 KB)

4.
Josip Urbanija - kipar in črnovojnik
Karin Šmid, 2019, master's thesis

Abstract: Izhodišče magistrskega dela sta skoraj v celoti prezrto življenje in delo kiparja in črnovojnika Josipa Urbanije (1877–1943). V Ljubljani rojeni kipar, ki se je po prvi svetovni vojni za stalno naselil na Dunaju, je v slovenski umetnostnozgodovinski literaturi ostal na robu raziskovalnega interesa. Obravnava njegovega življenja, opusa in sloga se je doslej osredotočala na čas do leta 1914. Leta od 1914 do 1918 so za skoraj vse evropsko prebivalstvo, hkrati pa še veliko svetovnega, pomenila posebno težko obdobje. Prva svetovna vojna je zarezala v njihovo ustaljeno življenje in vojnim razmeram so se morali ljudje v večji ali manjši meri prilagoditi. Kipar Josip Urbanija je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko kot vojak črnovojnik, ampak je vseeno uspel nadaljevati svoje ustvarjanje tekom vojnih let. V magistrskem delu bomo predstavili možnosti likovnega udejstvovanja med vojno, s poudarkom na izkušnji Slovencev, osredotočili pa se bomo tudi na izkušnjo črnovojnikov, prav tako s poudarkom na slovenskem pogledu. Krajino so poleg front spreminjali tudi javni spomeniki. Ti so nastajali predvsem iz potrebe po obeleženju žrtev vojne, pa tudi kot spomin na požrtvovalnost ostalih vojakov, ki so se vojskovali na fronti in delovali v zaledju. Josip Urbanija je s svojima spomenikoma pustil sled v Bosni, spomeniki iz vojnega časa pa so ohranjeni tudi v Sloveniji, v neposrednem zaledju soške fronte. Predstavili bomo ikonografijo spomenikov in njihove oblikovne rešitve. Smrt ni prizanašala tudi v zaledju, kjer so Slovenci leta 1917 izgubili pomembno javno osebo, Janeza Evangelista Kreka (1865–1917). Njegov prezgodnji odhod iz javnega življenja je odmeval po vseh slovenskih časnikih in revijah, ki so Kreku pripisovali mnogo zaslug za slovenski narod. Prek analize nekrologov bomo predstavili podobo Janeza Evangelista Kreka ob njegovi smrti, hkrati pa to povezali s postavljanjem njegovega nagrobnega spomenika in poskusom postavitve spomenika v Ljubljani. V raziskavo so bili prvič pritegnjeni arhivski dokumenti odbora za Krekov spomenik, ki jih hrani Zgodovinski arhiv v Ljubljani.
Keywords: Josip Urbanija, prva svetovna vojna, črnovojniki, spomeniška plastika, nagrobna plastika, Janez Evangelist Krek
Published: 13.11.2019; Views: 578; Downloads: 124
.pdf Full text (3,23 MB)

5.
Organist Janez Kranjec in njegov glasbeni opus
Jasmina Žagar, 2019, master's thesis

Abstract: Pesnik, skladatelj, organist in zborovodja Janez Kranjec se je rodil leta 1932 v Topolu, vasici, ki se nahaja blizu Begunj pri Cerknici. V begunjski cerkvi je orglal že kot štirinajstletni deček in delo organista opravljal skoraj do smrti. Za časa življenja je vodil več pevskih zborov (med drugim moški pevski zbor Tabor) oz. vokalnih skupin, za katere je spisal tudi prenekatero skladbo. Bil je pretežno glasbeni samouk, a je na slovenski cerkveni skupnosti in lokalni srenji kot organist in skladatelj pustil velik glasbeni pečat. O tem pričajo tako dejstvo, da je preko 200 njegovih cerkvenih skladb odobrenih za rabo pri bogoslužju, kot tudi mnoga priznanja (cerkvena in posvetna), med katerimi sta tudi najvišje cerkveno priznanje, tj. odličje sv. Cirila in Metoda, ter naziv častni občan Občine Cerknica. Njegova skladateljska zapuščina šteje preko 950 del. Pisal je predvsem vokalno glasbo za različne zborovske zasedbe. Med njegovimi deli so tako cerkvene kot tudi posvetne skladbe. Mnogotera besedila, ki jih je uglasbil, so njegova lastna, avtorska, rad pa je uglasbljal tudi besedila drugih pesnikov. Med njegovimi zelo znanimi besedili je pesem Pojo naj ljudje. Ta še dandanes velja za himno Tabora slovenskih pevskih zborov, ki se vsako leto odvija v Šentvidu pri Stični. Zelo znana je tudi njegova skladba Triglavska Marija, ave, ki je izobešena na vratih kapelice Marije Snežne na Kredarici in jo na raznih slovesnostih na Kredarici prepevajo še danes. V juniju 2018 smo obeležili 10. obletnico skladateljeve smrti. Ob tej priliki je Kranjčeva družina v sodelovanju z Občino Cerknica postavila spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši v Topolu in pripravila slovesnost ob odkritju le-te. Slovesnost je bila hkrati uvod v leto Janeza Kranjca, ki ga je kot poklon zaslužnemu sokrajanu proglasila Občina Cerknica.
Keywords: Janez Kranjec, organist, zborovodja, pesnik, skladatelj
Published: 24.10.2019; Views: 580; Downloads: 36
.pdf Full text (6,85 MB)

6.
Normativne in slogovne značilnosti Slomškovih pridig
Cvetka Rezar, 2019, doctoral dissertation

Abstract: Doktorska disertacija obravnava konstruktivno vlogo Slomškovega pridižnega jezika pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. V zgodovinsko-razvojnem pregledu avtorica ob besedilih oznanjevalne jezikovne zvrsti, ki v razvoju izkazujejo najvišjo stopnjo kultiviranosti, obravnava jezikovni razvoj oziroma preobrazbo knjižne norme od Trubarja do Slomška in s tem najprej dokazuje, da se je slovenski knjižni jezik normativno razvijal in oblikoval ob pridižnem jeziku, ki je odločilno vplival na normo in predpis osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Z raziskavo avtorica tudi potrjuje, da je pridižni jezik živ, govorjeni slovenski jezik, v katerem se po Trubarjevem vzoru normiranja osrednjeslovenskega knjižnega jezika narečne značilnosti pokrajine združujejo v kultiviran knjižni sistem. Pridižni jezik je poleg tega dokaz za obstoj pokrajinskih knjižnih različic. Hkrati se v njem slovenska jezikovna tradicija nadgrajuje s sodobnimi jezikovnimi dogajanji, to pa se povezuje v zanesljivo in trdno jezikovno normo ter predpis. V pridižnem jeziku namreč pride do soočanja pisne tradicije in govorne podobe jezika, v njem se tudi uresniči puristična strukturna preobrazba slovenskega knjižnega jezika, s čimer pridižni jezik odpira pot jezikovnemu poenotenju in trdni jezikovni normativnosti. Doktorska disertacija torej z razvojnim pregledom slovenskega pridižnega jezika predstavlja temelj za vrednotenje Slomškovega izvirnega deleža pri oblikovanju knjižnega jezika in njegovih presežkov stilne ubeseditve. Avtorica tako v nadaljevanju najprej opozori na Slomškova splošna prizadevanja za slovenski jezik in na njegov jezikovni nazor, kot ga je izkazoval bodisi v jezikovnem načrtovanju bodisi v praktičnih pogledih na jezik, uresničenih v slovnici Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne in v govorniškem priročniku Vaje cerkvene zgovornosti. Avtorica nato s predstavitvijo Slomškovega pridigarstva, njegovega pridižnega opusa, njegovih teoretičnih pridižnih izhodišč, korpusa izbranih diplomatično prepisanih rokopisnih pridig in njihovih značilnosti, bodisi zgradbenih bodisi slogovno ubeseditvenih preide na osrednji del obravnave doktorske teme. V osrednjem delu disertacije sledi jezikovna in slogovna analiza Slomškovega pridižnega jezika in njegova umestitev v razvojni lok slovenskega pridigarstva, zlasti glede na pomen, ki ga je Slomškova pridiga imela pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. S tem dokazuje, da je Slomšek sledil Kopitarjevemu jezikovnemu konceptu in ohranjal jezikovno tradicijo, ljudski jezik, ki ga je nadgradil v trden knjižni sistem. Zato je pomemben element v kontinuiteti jezikovnega razvoja od Trubarja. Poleg tega avtorica na podlagi glasoslovno-oblikoslovnih značilnosti dokazuje, da je bil Slomšek pomemben zagovornik poenotenja slovenskega jezika ne le v teoretičnih izhodiščih, temveč tudi v jeziku svojih pridig, saj je v izbiri jezikovnih različic zavestno sledil osrednjeslovenskemu tipu jezika in ga soočal z značilnostmi svojega jezikovnega prostora. Primerjalni pregled oblikoslovnih značilnosti potrjuje, da ni dosledno sledil oblikam, ki jih je predstavil v svoji rokopisni slovnici, v celoti ni sprejemal niti Metelkovega središčno slovenskega knjižnega sistema, čeprav je bil zanj sprejemljivejši od Kopitarjevega, niti Dajnkovega vzhodnoštajerskega, temveč je sledil Murkovim jezikovnosistemskim rešitvam, ki so na podlagi razvojno-zgodovinsko utemeljene variantnosti kompromisno nakazovale pot sprejemanja novih oblik, ki jih je kot zagovornik poenotenja sprejemal v svoje pridige, čeprav še ne povsem dosledno.
Keywords: Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Matija Kastelec, Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar, Ožbalt Gutsman, Marko Pohlin, Jurij Japelj, Paškal Škrbinc, Friderik Irenej Baraga, Anton Krempl, Jožef Borovnjak, slovenski jezik, zgodovina jezika, osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, pridige, jezikovna analiza, jezikovna norma, slogovna analiza, umetnostni jezik, pridižni jezik, diplomatični prepis, korpusni pristop, digitalna humanistika
Published: 26.03.2019; Views: 830; Downloads: 151
.pdf Full text (4,43 MB)

7.
Stopnja vpliva posameznih političnih osebnosti pri procesu osamosvajanja
Boštjan Jus, 2018, master's thesis

Abstract: Želja po osamosvojitvi se je pojavila že kmalu po 2. svetovni vojni, nato pa je iz leta v leto samo naraščala. Kriza, ki je usodno odločala o takratni odcepitvi in osamosvojitvi Slovenije, pa je trajala med letoma 1981 in 1989. To je bilo obdobje velikih sprememb znotraj Jugoslavije. Na oblast so se povzpele znane osebnosti, kot so Milošević, Tuđman, Kučan, ki so ob pomoči drugih politikov v Jugoslaviji vplivali na dokončen razpad velike federacije. Nekateri so si želeli nekdanjo skupno državo zgolj preoblikovati, drugi pa so si vztrajno prizadevali za osvoboditev in odcepitev lastne države. Milan Kučan je imel kot predsednik predsedstva najtežjo politično funkcijo v Sloveniji. S pomočjo drugih politikov, kot so Janša, Bučar, Drnovšek, Peterle in Pučnik, je sprejemal pomembne odločitve, hkrati pa si je zelo želel ohraniti miren odnos z drugimi republikami Jugoslavije. Sprva se je zavzemal za enaka stališča kot Marković, torej zgolj za preoblikovanje Jugoslavije in ne odcepitev od nje, vendar so razmere privedle do tega, da je svoje mnenje čez čas tudi spremenil. Z odločnostjo in prizadevnostjo si je pridobil status najbolj odgovornega voditelja osamosvojitvene politike. Tuđman kot predsednik Predsedstva Socialistične republike Hrvaške pa je s slovenskimi politiki, predvsem s Kučanom, zelo dobro sodeloval in se zavzemal za enaka stališča vse do prihoda vojakov JLA na slovensko ozemlje. Milošević kot predsednik Predsedstva Socialistične republike Srbije je svojo državo dobro vodil in si s tem tudi hitro pridobil naklonjenost svojega naroda. Njegov največji cilj je bil vzpostavitev Srbije kot najmočnejše države v Jugoslaviji. Zaradi nenehnih sporov, do katerih je prihajal z vsemi državami Jugoslavije, pa mu tega cilja ni uspelo uresničiti. Ob odcepitvi in osamosvojitvi Slovenije je Kučan Miloševića videl kot glavnega krivca za vso jugoslovansko krizo. Vsekakor za noben spor ni kriv samo en človek, zato je pomembno, da za presojo spoznamo celotno zgodbo vsake osebnosti posebej in na koncu sami presodimo ter si ustvarimo svoje mnenje o usodi Slovenije in razpadu Jugoslavije.
Keywords: Osamosvojitvena vojna, Jugoslavija, Milan Kučan, France Bučar, Lojze Peterle, Janez Drnovšek, Janez Janša, Jože Pučnik, Franjo Tuđman, Slobodan Milošević, Ante Marković.
Published: 19.03.2019; Views: 546; Downloads: 65
.pdf Full text (1,31 MB)

8.
9.
Grafična mapa Oroslan: alternativne umetniške prakse v Prekmurju v 80-ih letih
Nastja Skušek, 2017, undergraduate thesis

Abstract: Osrednja tema diplomskega dela je poskus orisa dogajanja na alternativni umetniški sceni osemdesetih let v Prekmurju. Osredotočila sem se predvsem na grafično mapo Oroslan, ki je nastala v okviru Kluba Mladih Murske Sobote. Glavno vlogo pri njenem nastanku so imeli Janez Balažic, Feri Lainšček in Milivoj Roš. Preko grafične mape je bila raziskana tudi širša alternativna kulturna scena Prekmurja v osemdesetih letih. Predstavljen je tudi oris alternativnega dogajanja drugod po Sloveniji, s poudarkom na Ljubljani, kot centru alternativne umetnosti osemdesetih let, Mariboru ter Slovenskih Goricah z okolico, ki sta v bližini Prekmurja in tako z njim delita določene skupne kulturne smernice. Zaradi slabe dokumentiranosti alternativnega umetniškega dogajanja v osemdesetih letih so bili v diplomskem delu uporabljeni predvsem primarni viri v obliki intervjujev in pričevanj nekdanjih članov Kluba Mladih, ki so sodelovali pri dotičnih projektih. Tudi dokumentirano slikovno gradivo v večji meri izhaja iz osebnih arhivov članov. Po pričakovanjih, poglobljen vpogled v dogajanje na umetniški sceni v Prekmurju v osemdesetih letih pokaže, da se je tudi tukaj vzpostavilo pestro alternativno umetniško dogajanje, katerega rezultat je nezanemarljivo število kvalitetnih umetniških produktov in dogodkov, ki so neposredno vplivali tudi na dogajanje v uradnih kulturnih ustanovah Murske Sobote.
Keywords: Oroslan, Klub Mladih Murska Sobota, alternativna umetnost, osemdeseta leta, Gledališče MI, Književna mladina Murska Sobota, Janez Balažic, Feri Lainšček, Milivoj Roš.
Published: 19.10.2017; Views: 742; Downloads: 53
.pdf Full text (4,16 MB)

10.
Rastline v osemnajstem zvezku Iconothece valvasoriane
Katarina Kumprej, 2017, undergraduate thesis

Abstract: Janez Vajkard (Johann Weichard) Valvasor se je rodil leta 1641 v Ljubljani in je umrl leta 1693 v Krškem. V njegovih delih zaznamo veliko raziskovalne vneme in ljubezni do domače zemlje, torej Kranjske, kar je tudi vodilo do ustanovitve grafične delavnice leta 1678. Delavnico je ustanovil po tem, ko se je ustalil na gradu Bogenšperk, ki ga je leta 1672 kupil od barona Franca Alberta Kajzla. Na grad je povabil razne risarje in bakrorezce, ki so pod njegovim vodstvom ustvarjali dela v okviru različnih tematik. Najvidnejši povabljeni risarji in bakrorezci so: Almanach, Justus van der Nypoort, Johann Wiriex, Pavao Ritter Vitezović, Peter Mungerstorff, Andrej Trost, Mihael Stangl, Matija Greischer, Jernej Ramschissl in Janez Koch. Za Valvasorja so izdelovali grafike, ki jih je kasneje vključeval v svoja knjižna dela. Valvasor je bil tudi zbiralec grafičnih listov in risb. Leta 1685 jih je dal zvezati v osemnajst zvezkov, od katerih se jih je do danes ohranilo sedemnajst. Dragoceno zbirko hranijo v Arhivu Republike Hrvaške v Zagrebu v okviru Bibliothece Metropolitanae, v Sloveniji pa je dostopna kot faksimile z naslovom Iconotheca Valvasoriana. Večino materiala za ikonoteko je Valvasor našel na svojih potovanjih, medtem ko je osemnajsti zvezek v celoti posvečen rastlinam in živalim Kranjske. V XVIII. zvezku ikonoteke so akvareli, ki jih je naslikal zaenkrat še neznani avtor, po vsej verjetnosti pa jih lahko pripišemo Valvasorju ali enemu izmed njegovih sodelavcev. Rastline, upodobljene v osemnajstem zvezku Iconothece Valvasoriane so bile naslikane takoj za tem, ko so bile odtrgane, in večino jih še danes najdemo v okolici gradu Bogenšperk. Akvareli so naslikani izredno spretno, vse povezuje modro-siva senca, rastline in živali pa so zlahka prepoznane. Obstaja možnost, da se je avtor pri nastajanju akvarelov opiral na dela Jacoba Hoefnagla, saj so njegove grafike rastlin in živali, ki jih je hranil v svoji zbirki, dobro služile kot predloge za mnoge slikarje.
Keywords: Janez Vajkard Valvasor, Iconotheca Valvasoriana, Bogenšperk, grafična delavnica, rastline na Kranjskem, akvareli, Hoefnagel
Published: 20.09.2017; Views: 786; Downloads: 143
.pdf Full text (4,78 MB)

Search done in 0.21 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica