Search the digital library catalog

Abstract: Namen diplomskega dela je ugotoviti, ali svetovni nazor vpliva na razvoj otrokovih vrednot. Spraševali smo se predvsem, katere vrednote so staršem pomembne in kako te vrednote posredujejo svojim predšolskim otrokom. Znašli smo se namreč v času kapitalizma, ki je izrazito materialističen. Zaradi tega se starši nemalokdaj znajdejo pred odločilnim vprašanjem: »Kaj je prav in kaj ni prav?« Ali je odgovor na to vprašanje pogojen s svetovnim nazorom, pa smo se spraševali tudi mi. Najprej smo se v teoretičnem delu poglobili v samo teorijo. Katere vrednote naj bi nosili v sebi ljudje z različnimi svetovnimi nazori? Kaj jim zapoveduje vera in kako naj bi, pogojeno z vero, razvijali vrednote pri otrocih? Veliko smo razmišljali tudi o samih vrednotah in kako se vrednote pri predšolskih otrocih sploh razvijajo. Dotaknili pa smo se še načinov posredovanja vrednot. Cilj empirične raziskave je bil proučiti, katere vrednote so staršem otrok pomembne, ali je sistem vrednot pogojen s spolom, starostjo, z izobrazbo, z območjem bivanja ter s svetovnim nazorom in ali obstaja razlika v posredovanju vrednot glede na prej navedene spremenljivke. Diplomsko delo temelji na deskriptivni in kavzalno-neeksperimentalni metodi pedagoškega raziskovanja, podatke pa smo pridobili z anketnim vprašalnikom, ki je vseboval pretežno zaprti tip vprašanj. V raziskavi je sodelovalo 145 staršev iz podravske in pomurske regije. Sama analiza podatkov je pokazala, da svetovni nazor staršev predšolskih otrok vpliva na posredovanje vrednot otrokom, saj teistični starši težijo k istim vrednotam. Najpogosteje navajane vrednote so zdravje, ljubezen, družina, sreča in poštenost. Opazna razlika je bila samo pri tistih anketiranih starših, ki so islamske vere, kjer je raziskava pokazala, da so njihove najpomembnejše vrednote vernost, lepo vedenje ter moralnost. Tudi ateistične vrednote so podobne teističnim, le da so ateisti še bolj duhovni in povezani z naravo ter stremijo k temu, da bo njihov otrok skrbel za zdravje.
Keywords: svetovni nazor, vrednote, družina, otrok, islam, krščanstvo, ateizem
Published in DKUM: 28.07.2017; Views: 1566; Downloads: 128
Full text (1,73 MB)

Abstract: V magistrski nalogi sem analiziral kako so Arabci v svojih očeh videli križarje in križarske vojne. S pomočjo virov in literature sem opredelil, razčlenil ter primerjal kulturo v času križarskih vojn. V nalogi sem se osredotočil na arabski pogled na takratni svet ter njihovo dojemanje. Poskusil sem predstaviti različne poglede krščanske ter islamske vere. Predstavljene so tudi velike osebnosti tistega časa in njihova medsebojna primerjava. O določenih dogodkih tistega časa je bilo malo napisano oziroma lahko rečemo, da se je molčalo. To tančico skrivnosti sem poskušal karseda odmakniti in približati ter pojasniti. Rezultati so bili presenetljivi ampak vseeno v skladu s pričakovanji. Ugotovil sem, da v trenutku zmagoslavja, vsak zapiše dogodke zgodovine po svoje oziroma kako so jih sami videli. Na obeh straneh je bilo kar nekaj pristranskosti in tudi poveličevanja v svoj prid. Glavni cilj magistrske naloge, prikazati arabsko videnje križarskih vojn, je bilo naposled prikazano skozi primerjavo del in zapisov avtorjev takratnega časa. Potrebno je bilo biti pozoren na vsako malenkost.
Keywords: Križarske vojne, križarji, velike osebnosti, islam, religija
Published in DKUM: 18.07.2017; Views: 1810; Downloads: 220
Full text (666,61 KB)

Abstract: Da bi lahko presodili, kakšen je namen neke stvari, moramo pridobiti njene verodostojne vire in na podlagi teh virov oblikovati zaključke. V današnjem času, ko so ljudje podvrženi vtisom medijev in številnim drugim informacijam in dezinformacijam, je še toliko pomembneje, da se glede enega izmed najbolj perečih vprašanj, to je vprašanja o džihadu, osredotočimo na verodostojne vire. Ugotovili smo, da džihad v bistvu pomeni napor človeka, ki ga ta vloži v to, da bi izboljšal sebe kot posameznika in kot člana družbe, medtem ko zahodna javnost meni, da je džihad velika, če ne največja grožnja družbi modernega časa. Vendar pa ugotavljamo, da je večina teh ljudi posvetila malo časa proučevanju džihada in ima zato povsem zgrešene vire informacij, ki so večinoma proučili le manjši del džihada, pa še ta je praviloma vzet iz konteksta. Treba je zbrati prave informacije o tem, kar bi vsakdo moral vedeti o džihadu in njegovem izvajanju. Pojem džihad je treba proučiti na podlagi njegovih verodostojnih virov, ki jih v celoti sestavljajo Koran in hadisi (primeri iz življenja Muhammeda naj je Božji mir z njim), in ga predstaviti na tak način, da ga lahko dojame laična javnost – vse to na primeru življenja Muhammeda (naj je Božji mir z njim), ki je najboljši primer, kako se živi islam in izvaja džihad. Muslimani naj bi bili strpni ljudje in naj bi živeli v sožitju z drugimi ljudmi, vendar je mnogo nejasnosti v zvezi s tem, kaj muslimanom zapoveduje Koran. Iz mnogih primerov je razvidno, da ljudje trdijo, da Koran zapoveduje muslimanom, naj ubijajo ljudi, in da ljudje sploh ne vedo, kaj je namen džihada. Razširjena je ideologija, da je Muhammed (naj je Božji mir z njim) širil vero z ognjem in mečem, kar je popolnoma zgrešeno, saj ni prisotne resnične predstave o Koranu in njegovem pozivu k mirnemu in sožitnemu življenju. Nujno je potrebno izobraževanje laične javnosti o vedno večji prisotnosti islama in vsega, kar ta resnično prinaša s seboj.
Keywords: islam, džihad, Koran, hadisi, diplomske naloge
Published in DKUM: 06.03.2017; Views: 1594; Downloads: 150
Full text (345,77 KB)

Abstract: Islam je najmlajša monoteistična religija, ki daje bistven povdarek politični dimenziji človekovega bivanja, katerega cilj definira v realizaciji pravične družbe. Politični ideal islama predstavlja zgodnja skupnost muslimanov, ki je uresničevala demokratične metode vladanja in tolerantnost. Večji del zgodovine je bila islamska skupnost mogočen imperij, ki se je sicer odmaknil od ideala, v njem pa je cvetela znanost, kultura in umetnost. Notranja stagnacija in tuji vdori so povzročili postopen razpad enotne islamske države, ki je sovpadal z imperialno nadvlado evropskih velesil. Moderne države, ki so nastale večinoma iz britanskih in francoskih kolonij, so sledile zahodnemu vzoru, kar je pomenilo sekularizacijo muslimanske družbe in izrinjanje islama iz javnega življenja. Zaradi gospodarskih neuspehov, politične avtoritarnosti in tuje okupacije muslimanskih ozemelj, so sekularni režimi začeli izgubljati legitimnost, začel pa se je vzpon islamizma oz. političnega islama, katerega cilj je bila islamska država, v kateri bo realizirana socialna in ekonomska pravičnost. Islamska etika je egalitarna in si prizadeva za univerzalnost vrednot. Velik povdarek daje socialni pravičnosti, ki jo do neke mere razume podobno kot sodobni liberalizem, kot ga je artikuliral John Rawls v svoji teoriji liberalnega egalitarizma, ki temelji na ideji pravičnih deležev družbenih dobrin. Islamski svet je postal v obdobju imperializma bistveno vpet v globalni ekonomski sistem, pri čemer je postajalo vse bolj očitno, da je interes Zahoda predvsem izkoriščati njegove vire. Tako islam kot liberalizem vodita proti globalni pravičnosti in kot taka nasprotujeta interesom kapitala, ki vse bolj obvladujejo globalne odnose. Savdska Arabija je imela specifičen razvoj, saj ni nikoli postala kolonija. Od razglasitve kraljevine 1932 je na oblasti družina Savd, ki je zavladala z vojaško osvojitvijo Arabskega polotoka, ki jo je omogočilo fundamentalistično religiozno gibanje vahabizem in finančna podpora Velike Britanje med prvo svetovno vojno. Vahabizem zagotavlja legitimnost njihove oblasti, ki temelji na uveljavljanju islamskega zakona, kot ga interpretirajo vahabistični religiozni učenjaki. Kot zaščitniki svetih mest islama Meke in Medine so si Savdi prizadevali za vodstvo v muslimanskem svetu, pri čemer so promovirali panislamizem in se borili proti vsem ostalim gibanjem, sekularnim ali religioznim. Poleg tega so po drugi svetovni vojni postali tradicionalni zaveznik ZDA, ta odnos pa temelji na zagotavljanju nafte v zameno za obrambo. Zaradi ameriške podpore Izraelu, ki je največji sovražnik Arabcev, je Savdska Arabija v veliki meri izgubila kredibilnost v muslimanskem svetu. Znašla se je v dokaj protislovnem položaju, saj je na eni strani zaščitnica svetih mest in center sunističnega islama, na drugi pa glavni zaveznik in podpornik interesov velekapitala, ki so popolnoma nasprotni islamski etiki in politični teorji. Njen največji tekmec je postal šiitski Iran, ki je z revolucijo 1979 realiziral islamsko državo, eliminiral zahodni nadzor nad svojimi naftnimi viri in postal najhujši kritik Savdov. Savdi svojo oblast vzdržujejo z represijo in zatiranjem opozicije. Vahabizem se je v resnici izkazal predvsem kot sredstvo legitimizacije avtokratske politične moči. Savdski režim trdi, da vlada v skladu z islamom, vendar je ohranil samo islamsko retoriko in zunanji videz, ki ga zaznamujejo predvsem javna obglavljanja in izključitev žensk iz javne sfere. Politika je v celoti v rokah vladajoče dinastije, religiozna vahabistična elita pa je obdržala vpliv zgolj nad socialno sfero življenja, ki jo zaznamuje dogmatizem in diskriminacija, kar je v popolnem nasprotju z egalitarno islamsko etiko.
Keywords: Savdska Arabija, islam, Arabci, islamsko pravo, liberalizem, človekove pravice
Published in DKUM: 17.10.2016; Views: 3022; Downloads: 143
Full text (636,58 KB)

Abstract: Osnovni namen diplomske naloge je bila analiza vzpona salafizma v 21. stoletju. Poskušala sem ugotoviti ali, oziroma v kolikšni meri, je salafizem v vzponu ter ugotoviti razloge za ta vzpon. Predvsem v okviru analize vzrokov za vzpon salafizma sem uporabila primerjalno metodo, saj sem delala primerjavo z analizo vzpona krščanstva, ki jo je oblikoval Rodney Stark. S konceptualno analizo sem opredelila določene koncepte, z zgodovinsko metodo pa sem opisala začetke salafizma. Ugotovila sem, da je v dojemanju islama med salafisti in ostalimi muslimani razlika predvsem ta, da salafisti zagovarjajo in izvajajo vrnitev k veri in delovanju tako imenovanih pobožnih prednikov, ki jih predstavljajo prve tri generacije islamskih vladarjev, imenovane tudi ‘Salaf’. Te tri generacije sta odlikovala vzorna pobožnost in vojaška osvajanja, hkrati pa njihovo obdobje velja za zlato dobo islama. Salafisti zato povezujejo željo po uspešnosti islamskega sveta z zahtevo po očiščenju verskih predstav in praks ter vrnitvi k veri prvih muslimanov. Zagovarjajo strogi monoteizem in nasprotujejo delitvam znotraj islama. V odnosu do drugih religij nasprotujejo dialogu ter praviloma zavračajo vse, kar ni skladno z njihovo predstavo avtentičnega islama. Salafiste lahko danes razdelimo v tri skupine: puriste, aktiviste ter džihadiste. Džihadisti se od puristov ter aktivistov razlikujejo predvsem po tem, da poudarjajo pomen svete vojne in podpirajo uporabo nasilja. Analizirala sem vzpon samo te skupine salafizma, saj so podatki javno dostopni le za to skupino, hkrati pa je trenutno tudi najbolj zanimiva ter medijsko odmevna. Ugotovila sem, da je (vsaj džihadistični) salafizem v 21. stoletju na globalni ravni v porastu. Po Starkovem modelu vzpona krščanstva sem analizirala razloge za vzpon salafizma, našla sem jih predvsem v uspešnem verbalnem novačenju, porastu informacijske in komunikacijske tehnologije, v rekrutiranju predvsem mladih ljudi, ki so še v procesu izoblikovanja lastne identitete, v rekrutiranju ljudi z nizkim socialnim statusom, ki so zaradi nezadovoljstva s svojim položajem bolj sorazmerno dovzetni za radikalne ideje, v razočaranju, ki je povezano z družbeno-ekonomskimi problemi v islamskem svetu, ter v tem, da salafizem vsebuje veliko skupnih prvin z zmernim islamom, iz katerega prestopa večina konvertitov.
Keywords: salafizem, vahabizem, islam, Koran
Published in DKUM: 20.09.2016; Views: 1338; Downloads: 124
Full text (1,16 MB)