SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 31
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
11.
OMEJITVE PRAVICE DO SVOBODE IZRAŽANJA
Brina Novak, 2012, diplomsko delo

Opis: Pravica do svobode izražanja je ena temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki zajema svobodo misli, sprejemanje in oddajanje mnenj in idej ter svobodo medijev. Hkrati je tudi temelj za učinkovito izvrševanje mnogih drugih človekovih pravic. Prav zaradi izrednega pomena, ki ga ima ta pravica, so tudi obveznosti države pri njenem zagotavljanju precej obširne. Pravica do svobode izražanja sme biti omejena, kadar za to obstajajo utemeljeni razlogi. To se zgodi zlasti takrat, ko se pravico do svobode izražanja izvršuje tako, da se z njo posega v pravico do zasebnosti ali pravico do časti in dobrega imena drugih subjektov oziroma tako, da se jo zlorablja in izvršuje v obliki sovražnega govora. Presojanje, do kje sega pravica do svobode izražanja in ali je bila ta pravica upravičeno omejena, je ena zahtevnejših nalog nacionalnih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga. Pravica do svobode izražanja namreč ne sme biti omejena zgolj zato, ker so izražena mnenja ali ideje za širšo javnost nesprejemljive ali celo žaljive, temveč le takrat, kadar je to res nujno zaradi zaščite javnosti oziroma prizadetega posameznika.
Ključne besede: svoboda izražanja, omejitve, Evropsko sodišče za človekove pravice, sovražni govor, čast, pravica do zasebnosti
Objavljeno: 17.09.2012; Ogledov: 6285; Prenosov: 1022
.pdf Celotno besedilo (872,48 KB)

12.
RAZMERJE MED SODIŠČEM EVROPSKE UNIJE IN EVROPSKIM SODIŠČEM ZA ČLOVEKOVE PRAVICE
Avguštin Maučec, 2012, diplomsko delo

Opis: Evropska skupnost za premog in jeklo je bila ob svojem nastanku zasnovana kot gospodarska povezava. Države članice so del svoje suverenosti prenesle na skupno organizacijo v upanju, da bodo od tega dobile ugodne učinke za svoje gospodarstvo. Na začetku je to bilo področje industrije premoga in jekla, pozneje pa tudi številne druge panoge, predvsem v gospodarstvu. Takrat človekove pravice niso spadale med dejavnosti, za katera bi države članice prenesle svojo suverenost na Skupnost. Zaradi tega je Sodišče Evropskih skupnosti v začetku zavračalo obravnavanje zadev, ki so se nanašale na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pozneje pa je oralo ledino na tem področju z izvirno interpretacijo, ko je reklo, da so človekove pravice del skupne ustavne tradicije držav članic in da jih Sodišče Evropskih skupnosti mora upoštevati kot splošna pravna načela, kljub temu, da Pogodbe ne vsebujejo konkret-nih določil o tem. Danes je Evropska unija integracija, ki vse močneje prodira v vse pore našega življenja. S potekom časa dobiva tudi vse več oblik državne, oziroma naddržavne povezave. Zato se danes zdi nekako samoumevno, da pod svoje okrilje jemlje tudi varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izjemno neprimerno bi bilo, če bi bila Evropska unija edina skoraj državna povezava na območju stare celine, ki varo-vanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne bi podredila zunanjemu nadzoru Evropskega sodišča za človekove pravice. Odločilen korak je naredila z Lizbonsko pogodbo, kjer v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji določa, da ima Listina Evropske unije o temeljnih pravicah enako prav-no veljavo kot Pogodbi ter da Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človeko-vih pravic in temeljnih svoboščin in da so temeljne pravice, kakor jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in kakor izhajajo iz skupnega ustavnega izročila držav članic, kot splošna pravna načela del primarnega prava Evropske unije. Na drugi strani so tudi članice Sveta Evrope sprejele protokol št. 14 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki poleg drugih spre-memb v 17. členu določa, da Evropska unija lahko pristopi h Konvenciji. Zdi se, da so največje pravne ovire za pristop Evropske unije h Konvenciji odpra-vljene. Nekaj odločitev o tem, kako se bo glasovalo, način zastopanja Unije v organih Konvencije in Sveta Evrope postajajo vedno bolj tehnična vprašanja, najtežji pravno teoretični odgovori so že na mizi. Zakaj torej Unija še ni polnopravna članica Evropske konvencije o varstvu člove-kovih pravic in temeljnih svoboščin? Moje trdno prepričanje je, da odgovor na to vprašanje presega domet pravne stroke. Odgovor na to vprašanje bomo morali pois-kati na področju mednarodne politike. Moj odgovor na zastavljeno vprašanje se gla-si: Za obe, tako za Evropsko unijo, kakor tudi za Svet Evrope, bo boljše, če Unija pristopi danes, kakor pa, da bi čakala na jutri.
Ključne besede: Evropska skupnost za premog in jeklo, človekove pravice in temeljne svoboščine, suverenost, Skupnost, Sodišče Evropskih skupnosti, ustavne tradicije držav članic, splošna pravna načela, Evropska unija, naddržavna povezava, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Svet Evrope.
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 2145; Prenosov: 409
.pdf Celotno besedilo (388,28 KB)

13.
Pravica do zasebnosti v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo univerzitetnega študija
David Armič, 2013, diplomsko delo

Opis: Pravica do zasebnosti je zelo kompleksen pojav. Skozi zgodovino človeštva je zasebnost postajala vedno bolj cenjena in iskana dobrina, vendar pa se zdi, da je v sodobnem času ponovno postala ogrožena. Pravico do zasebnosti danes ščiti vrsta mednarodnih dokumentov. Zelo pomembna je Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP). Za spoštovanje te konvencije skrbi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), kamor se posamezniki iz držav podpisnic lahko pritožijo. 8. člen EKČP govori o pravici do zasebnosti posameznika in je razdeljen na dva odstavka: v prvem delu razloži, katere pravice so zaščitene (zasebno življenje, družinsko življenje, zasebnost doma, zasebnost dopisovanja), v drugem delu pa navaja, da te pravice niso absolutne in da je včasih poseg v te pravice upravičen, vendar le takrat, ko je poseg v skladu z zakonom in nujen v demokratični družbi. Od leta 1959, ko je bilo ESČP ustanovljeno, se je pred njim nabralo že veliko primerov. Naj omenimo le nekatere zanimivejše, ki se tičejo 8. člena EKČP: Gaskin proti Združenemu kraljestvu, López Ostra proti Španiji, Ciper proti Turčiji, Kruslin proti Franciji, Klass in drugi proti Nemčiji, Halford proti Združenemu kraljestvu itd. Tudi Slovenija je imela nekaj primerov na ESČP-ju zaradi kršitve 8. člena EKČP. Zelo odmeven je gotovo primer Kurić in ostali proti Sloveniji, ki se nanaša na izbrisane, torej na ljudi, ki so ob osamosvojitvi Slovenije ostali brez pravice do stalnega prebivanja.
Ključne besede: pravica do zasebnosti, človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice, sodna praksa, diplomske naloge
Objavljeno: 03.06.2013; Ogledov: 2157; Prenosov: 669
.pdf Celotno besedilo (980,65 KB)

14.
VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC V RAZMERJU DO POLITIKE NA PRIMERU IZBRISANIH
Martina Vrečko, 2013, diplomsko delo

Opis: Avtorica se ukvarja s problematiko t.i. izbrisanih, ki označuje osebe, katere je slovenska oblast zaradi arbitrarne razlage osamosvojitvene zakonodaje 26. februarja 1992 brez obvestila in zakonske podlage ter iz lastnega nagiba izbrisala iz registra stalnega prebivalstva ter jih prenesla v evidenco tujcev. S tem jim ni le samovoljno odvzela njihovega pravnega statusa, temveč jim je onemogočila dostop do cele vrste ekonomskih in socialnih pravic vezanih na ta status. Ker je takšen ukrep za razliko od ostalih tujcev s pravico do stalnega prebivanja na območju Republike Slovenije prizadel le tiste, ki so prihajali iz drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice leta 2012 razsodil, da so bile te osebe obravnavane diskriminacijsko, obenem pa sta jim bili kršeni tudi pravica do zasebnega in družinskega življenja ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Te pravice zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravica vsem osebam na področju držav pogodbenic. Primer izbrisanih se obravnava iz vidika razmerja med politiko in pravom, natančneje pravom človekovih pravic. Pravo in politika sta samostojni področji, vendar vseeno medsebojno eksistenčno povezani, saj daje politika pravu materijo za urejanje, pravo pa ima nalogo ohranjati politiko znotraj določenih meja. V demokratični pravni državi mora biti med njima vzpostavljeno ravnotežje. To ravnotežje je porušeno, ko začnejo organi oblasti delovati na podlagi nedopustnih političnih interesov, in ko prekoračijo svoje z ustavo in zakonom določene pristojnosti. To lahko pripelje do kršitev temeljev ustavne ureditve, od načela pravne države in vseh njegovih izpeljav ter v končni fazi do kršitev človekovih pravic in svoboščin posameznikov. Konkreten primer je jasen indikator tega, kako obsežne posledica lahko ima delovanje politike izven okvirov prava, in kako pravne rešitve določenega problema izgubljajo svojo vrednost zaradi njihovega nespoštovanja in odsotnosti podpore v politični sferi.
Ključne besede: človekove pravice, politika, pravna država, načelo delitve oblasti, prepoved diskriminacije, pravica do zasebnosti in družinskega življenja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva, Evropsko sodišče za človekove pravice, ustavno sodišče, izbrisani
Objavljeno: 24.04.2013; Ogledov: 1036; Prenosov: 235
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

15.
MEDNARODNOPRAVNO VARSTVO DRUŽINE
Nuša Gorenjak, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so izbrane mednarodne konvencije katerih vsebina sega na področje varstva družine. Posamezne konvencije so naštete, na kratko opisane, izpostavljeni pa so členi, katerih vsebina se nanaša na varstvo družine. Na splošno pa je opisano na kakšen način te konvencije varujejo družino in posameznike. Ločene so konvencije ter možnost sklicevanja nanje na območju Evropske unije ter konvencije, katerih podpisnice so tudi države izven evropskega območja. Opisane so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, pri katerih je šlo za domnevno kršitev 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Izpostavljeni sta dve sodbi, pri katerih kot ena izmed strank nastopa Slovenija, ter dve sodbi tujih držav, Hrvaške in Nemčije. Zelo na splošno pa je opisan tudi CEFL, kot organizacija, ki postavlja smernice za razvoj družinskega prava v Evropi.
Ključne besede: mednarodno okolje, mednarodna konvencije, Evropsko sodišče za človekove pravice, družina, varstvo otrok, človekove pravice, družinsko pravo
Objavljeno: 25.09.2013; Ogledov: 1146; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (382,80 KB)

16.
PRAVNA INTERPRETACIJA (NE)DOPUSTNOSTI VERSKIH SIMBOLOV V JAVNIH ŠOLAH
Mojca Stropnik, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu preučujem pravni vidik (ne)dopustnosti križa kot verskega simbola v šolskem prostoru v povezavi s pravico posameznika do svobode mišljenja, vesti in vere ter pravice do laičnega izobraževanja. Navedeni pravici na mednarodni ravni, med drugimi, zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, na nacionalnem nivoju pa ustave posameznih držav. Osrednji del raziskovanega področja v sklopu moje naloge predstavlja primer Lautsi proti Italiji, ki ga je leta 2009 obravnaval prvostopenjski senat in leta 2011 veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice. Zadeva Lautsi je v Italiji in širom evropskega prostora, tako med pravniki kot splošno, sprožila številne razprave in odprla veliko vsebinsko-vrednostnih vprašanj. Moje zanimanje je primer Lautsi pritegnil tudi zaradi dejstva, da je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice sprejel popolnoma nasprotujočo odločitev kot prvostopenjski senat istega sodišča na podlagi skoraj enakih dejstev in argumentov. Slednji je odločil, da križi (razpela) ne sodijo v učilnice javnih šol, saj naj bi omejevali versko svobodo in pravico do laičnega izobraževanja. Iz sodbe lahko nedvomno razberemo, da je križ, ki je razobešen na stene učilnic italijanskih javnih šol, simbol krščanstva in omejuje oziroma krši pravico verske svobode učencev in tudi pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnim prepričanjem. Tri leta kasneje pa je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice sprejel diametralno nasprotno odločitev in zapisal, da Italija uživa polje proste presoje pri izvajanju učno-izobraževalnega procesa in zagotavljanju pravice staršev, da otrokom omogočijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojim verskim in filozofskim prepričanjem. Povedano drugače, odločitev o dopustnosti oziroma nedopustnosti križev v učilnicah javnih šol sodi po mnenju sodišča za človekove pravice v polje proste presoje vsake države. Tako naj prisotnost križev na stenah šol ne bi posegala v negativni vidik verske svobode. Danes živimo v vse bolj pluralističnemu okolju in družbi, zato se moramo zavedati, da lahko le z medsebojnim spoštovanjem in sodelovanjem dosežemo družbeno blagostanje. Tako je pomembno, da posamezni pravni dokumenti, kot so Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Evropske konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah itd. določajo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Z njihovo opredelitvijo je posameznikom in skupinam omogočeno oziroma zagotovljeno, da se svobodno odločajo imeti ali sprejeti neko vero ali prepričanje, jo spremeniti, kakor tudi ne verovati. Omenjena človekova pravica določa pravico do zasebnega ali javnega izražanja posamezne vere ali prepričanja, ki obsega tudi njeno poučevanje, izpolnjevanje verskih dolžnosti, bogoslužje in opravljanje obredov in običajev. Ker je šolsko okolje kot splošen izobraževalni proces nadvse pomembno, mora mladim in vsem učečim nuditi možnost pridobitve objektivnih informacij, pluralnega znanja in možnost osebnostnega razvoja, ki bo doprinesel h kreiranju kritičnega osebnega razmišljanja in odločitev. Vse to pa je možno doseči le v nevtralnem okolju, ki ga mora ljudem omogočiti država. Pri ustvarjanju in zagotavljanju navedenih pogojev pa naletimo na številna, žal, nasprotujoča si mnenja, ki nenazadnje kažejo na kompleksnost teme in številna (dodatna, nerešena) vprašanja. Če je pluralistična družba postala danes za mnoge samoumevna, pa vsebinski pomen besed, kot so razumevanje, sodelovanje in sprejemanje le še ni postal tako samoumeven. Tako se moramo soočiti z versko in neversko, zgodovinsko in kulturno identiteto; navedeno še posebej velja za tiste narode (mednje sodijo tudi Italijani), ki so skozi daljše zgodovinsko obdobje živeli v monoreligijskem prostoru. V diplomskem delu sem prišla do različnih in zanimivih zaključkov. Spoznala sem, da ni enoznačnega in predvsem enost
Ključne besede: svoboda mišljenja, vesti in vere, ločitev države in cerkve, verski simboli, evropsko sodišče za človekove pravice, evropska konvencija o človekovih pravicah, nevtralnost v javnem izobraževanju, človekove pravice, Lautsi proti Italiji, pravo, religija
Objavljeno: 12.05.2014; Ogledov: 1193; Prenosov: 764
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

17.
KRŠITVE ČLOVEKOVIH PRAVIC V DAVČNIH POSTOPKIH
Branka Arzenšek, 2014, diplomsko delo

Opis: Človekove pravice so, kljub temu, da predstavljajo z Ustavo varovano področje, v različnih davčnih postopkih, v praksi pogosto kršene. Zato je za posameznika zelo pomembno, da se zaveda svojih možnosti, kadar sam postane žrtev takšne kršitve. Na voljo ima različna pravna sredstva, nenazadnje pa mu varstvo pred kršitvami človekovih pravic predstavljata tudi institut ustavne pritožbe in institut pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. O utemeljenosti slednjih v konkretnih zadevah presoja Ustavno sodišče, kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter varstvo človekovih pravic, čigar odločitve so zavezujoče. Pri tem pa je zaskrbljujoč podatek, da je kršitve človekovih pravic v davčnem postopku pred Ustavnim sodiščem zelo težko dokazati, kar izhaja tudi iz vsebine te naloge.
Ključne besede: kršitve človekovih pravic, davčni postopek, Ustavno sodišče, Davčna uprava Republike Slovenije, Evropsko sodišče za človekove pravice.
Objavljeno: 28.05.2014; Ogledov: 972; Prenosov: 178
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

18.
Trgovina z ljudmi : prisilne poroke
Špela Mežan, 2014, diplomsko delo

Opis: Trgovina z ljudmi predstavlja hud poseg v človekove pravice njenih žrtev. Med oblike izkoriščanja, ki se jih trgovina z ljudmi poslužuje, spada tudi prisilna poroka. Žrtve prisilne poroke so večinoma mladoletna ali mlada dekleta, ki se jih v skladu s tradicijo proda drugi družini, večinoma v zameno za denarno protivrednost. Po takšni poroki so dekleta zaradi podrejenega položaja, v katerem se znajdejo, zaradi neizkušenosti, mladosti ter neizobraženosti, pogosto žrtev nasilja. Nad njimi se izvaja klasično fizično nasilje, prihaja tudi do spolnih zlorab in zgodnjih nosečnosti. Zaradi svoje mladosti in nezadostnega dostopa do zdravstvene oskrbe so izpostavljene zdravstvenim tveganjem, ki jih prinaša nosečnost in nezmožnost izbire spolnih praks. Pogosto so prisiljene opravljati prisilna dela ter skrbeti za vsa domača opravila, zaradi česar nimajo prostega časa, prav tako pa je njihovo gibanje velikokrat omejeno in nadzorovano. Takšne poroke so bile obsojane s strani mednarodne skupnosti, ki poziva tudi k dvigu starostne meje za sklepanje zakonske zveze na 18 let starosti. Po ocenah mednarodne skupnosti so kršitve človekovih pravic, ki se dogajajo v okviru prisilnih porok, prehude, da bi se še lahko upravičevale s tradicijo in običaji skupin, v katerih se dogajajo. Takšne poroke se pojavljajo tudi na ozemlju Republike Slovenije, predvsem v romski skupnosti. Na podlagi relevantne sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je ugotovljena nujnost preiskovanja in odzivanja na prisilne poroke, da se prepreči poseg v človekove pravice, ki ga le te predstavljajo.
Ključne besede: kazniva dejanja, trgovina z ljudmi, prisilne poroke, preprečevanje, žrtve, človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice, diplomske naloge
Objavljeno: 12.09.2014; Ogledov: 1713; Prenosov: 357
.pdf Celotno besedilo (631,84 KB)

19.
Pravica do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije in praksi Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo univerzitetnega študija
Kristina Zorko, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava pravico do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in ga je mogoče razdeliti v 6 vsebinskih sklopov. V uvodu je opredeljena preučevana tematika, zastavljeni so želeni cilji in delovne hipoteze. Navedene so tudi metode dela, ki so bile uporabljene. Sledi drugi del, v katerem je ugovor vesti opredeljen kot pojem, ki pomeni pravico posameznika, da v določenih okoliščinah ter pod določenimi pogoji deluje v skladu s svojo vestjo in s tem krši družbeno sprejete pravne norme. V sklopu tega poglavja so navedeni tudi mednarodni pravni akti v katerih je zastopana pravica do ugovora vesti. Ugotovili smo, da velika večina le-teh pravico do ugovora vesti prepozna v okviru pravice do svobode mišljenja, vesti in vere. V tretjem poglavju je preučena pravica do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije. Ustava ugovor vesti prepozna kot eno temeljnih človekovih pravic, ki jo splošno določi v 46. členu. Posebno pozornost nameni pravici do ugovora vesti vojaški dolžnosti v določbah 123. člena. Podrobnejšo ureditev, kdo, kdaj in pod katerimi pogoji se lahko sklicuje na to pravico, pa določajo zakoni. Edini področji, na katerih je ugovor vesti z zakonodajo dopusten, sta področji zdravstvene dejavnosti ter obvezne vojaške dolžnosti. Četrti del se osredotoči na Evropsko konvencijo človekovih pravic ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ugovor vesti je obravnavan na podlagi določb 9. člena ter b točke tretjega odstavka 4. člena Evropske konvencije. Predstavljene so odločitve sodišča s tega področja. Natančneje je opisan primer Bayatyan proti Armeniji, pri katerem je sodišče spremenilo dolgoletno prakso. Države članice, ki so imele prej glede prepoznavanja in urejanja svobode vesti popolnoma proste roke, morajo sedaj zadostiti določenim minimalnim standardom. Sledita primera odzivov dveh držav, Armenije in Turčije, ki sta bili že večkrat obsojeni pred Evropskim sodiščem. V razpravi je zapisano razmišljanje o pravici do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije ter odločitvah Evropskega sodišča za človekove pravice. Iz primerov, ki jih je obravnavalo Evropsko sodišče, so izpostavljene posledice, ki lahko sledijo uveljavljanju pravice do ugovora vesti. Preverjene so na začetku raziskovanja postavljene hipoteze. Nazadnje so navedeni uporabljeni viri in literatura.
Ključne besede: ugovor vesti, ustavno pravo, človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice, Slovenija, diplomske naloge
Objavljeno: 27.10.2014; Ogledov: 3107; Prenosov: 440
.pdf Celotno besedilo (561,85 KB)

20.
PROBLEM IZBRISANIH IN NJIHOVE PRAVICE V LUČI MEDNARODNEGA JAVNEGA PRAVA
Miha Biderman, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi avtor proučuje problematiko izbrisa, razpada Jugoslavije in posledično nastanek Republike Slovenije. Slovenske oblasti so le nekaj mesecev po osamosvojitvi iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije samovoljno, brez pravne podlage izbrisale 25.671 oseb. Žrtve izbrisa so bili državljani bivših republik SFRJ, ki niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali jim je bila izdana negativna odločba. Za te osebe so tako začele veljati določbe Zakona o tujcih. Praktično čez noč so ti ljudje postali tujci na ozemlju države, v kateri so živeli in delali velik del svojega življenja. Nekateri so bili v Sloveniji celo rojeni. Izbrisani so kaj kmalu postali predmet politične manipulacije. Vladajoče elite so problem izbrisanih s skrajno primitivno metodo komuniciranja izkoriščale za doseganje lastnih političnih ciljev. Sistematično kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin jih niti malo ni zanimalo. Prvo resno opozorilo sta zakonodajna in izvršilna veja oblasti prejeli leta 1999, ko je Ustavno sodišče odločilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ugotovilo je, da je bil izbris nezakonito dejanje državnih oblasti. Ustavno sodišče je v tej odločbi zakonodajalcu naložilo obveznost, da popravi nastale krivice. To je vsaj navidezno skušalo storiti, a ukrep ni šel v pričakovano smer. Zato je Ustavno sodišče leta 2003 sprejelo v odločanje Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki ga je razglasilo za protiustavnega, saj državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. februarja 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ni priznala stalnega prebivanja. Od takrat naprej smo bili priča še intenzivnejšim diskreditacijam izbrisanih, politična elita pa je postala za reševanje njihovega problema praktično nema. Vse do leta 2010, ko je Ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom takratne ministrice začelo s postopki za implementacijo odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2003. Sistematsko kršenje človekovih pravic ni moglo dolgo ostati skrito pred očmi mednarodne javnosti. Opozorila o kršenju pravic izbrisanim so prihajala praktično iz vseh uglednih mednarodnih institucij, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic. Čedalje bolj so bili glasni očitki, da je Republika Slovenija izbrisanim kršila mnoge človekove pravice, ki so priznane tudi s pravnimi akti mednarodnega prava. V ta namen tudi avtor daje velik poudarek mednarodnopravnemu varstvu človekovih pravic. Največji preboj, ki je tlakoval pot sistemski ureditvi problematike izbrisanih, zagotovo predstavlja sodba Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Pritožnikom je s to sodbo bila priznana pravica do odškodnine zaradi izbrisa, ki je pred domačimi sodišči izbrisani verjetno ne bi nikoli dočakali. Poleg odškodnin je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi od Republike Slovenije zahtevalo vzpostavitev sistemske rešitve problema izbrisanih z vzpostavitvijo odškodninske sheme. Problem izbrisanih še vse do današnjih dni ni v celoti rešen. Mnogo izbrisanih še danes čaka na pravično odpravo krivic. Odgovornost Vlade Republike Slovenije, da izpere trdovraten madež naše osamosvojitve in državnosti, je ogromna. Treba bo storiti vse, da si Republika Slovenija s pravično rešitvijo vsaj malo povrne izgubljen ugled in kredibilnost v mednarodni skupnosti.
Ključne besede: izbrisani, človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropsko sodišče za človekove pravice, Ustavno sodišče, Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji
Objavljeno: 03.11.2014; Ogledov: 834; Prenosov: 193
.pdf Celotno besedilo (539,16 KB)

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici