SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 31
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
ESČP - DELOVANJE SODIŠČA IN PRIKAZ PRIMEROV POVEZANIH S 3. ČLENOM EKČP
Matjaž Vrabec, 2009, diplomsko delo

Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo ustanovljeno na podlagi evropske konvencije o človekovih pravicah, z dodatnim protokolom št. 11. Število sodnikov je enako številu držav članic — trenutno 47. Sodniki so izvoljeni s strani parlamentarne skupščine Sveta Evrope, za dobo šestih let. Sestava sodišča se menja na tri leta, zato je ob prvi sestavi sodišča polovica sodnikov imela le tri letni mandat. Sodniki na sodišču delujejo v svojem imenu in niso odgovorni nobeni državi. Ne smejo opravljati nobenih dejavnostih, ki so v nasprotju z njihovo neodvisnostjo ali nepristranskostjo. Prav tako jim preneha mandat ko dopolnijo 70 let. Vlogo na sodišče lahko poda posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev konvencije. Pritožbo lahko vložijo tudi države pogodbenice (državna pritožba), in sicer zaradi domnevnih kršitev določil konvencije, ki bi jih lahko pripisali drugi državi pogodbenici. Postopek pred sodiščem je mogoče razdeliti na več faz: predhodni postopek in registracija vloge, obravnavanje vloge, preskus dopustnosti vloge, dajanje vloge vladi v odgovor, morebitna prijateljska poravnava oziroma sprejetje sodbe. Evropsko sodišče za človekove pravice je pritožbeno in deluje po načelu subsidiarnosti, nanj se lahko stranke obrnejo po izčrpanju pravnih sredstev v svoji državi, in sicer po dokončni odločitvi domačega sodstva, in sicer v roku šestih mesecev. Sodbe sodišča postanejo dokončne po preteku treh mesecev in so za tožene države obvezujoče. Sodišče pa lahko, na zahtevo odbora ministrov poda svetovalna mnenja o pravnih vprašanjih, ki zadevajo interpretacijo konvencije in njenih protokolov. Če se osredotočimo na obravnavo konkretnega člena ugotovimo, da se je sodišče v številnih primerih ukvarjalo z vprašanjem kršitve tretjega člena konvencije, ki pravi »nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati«. S teoretičnega vidika v zvezi varovane pravice ugotovimo, da je le-ta absolutna, kar je splošno sprejeto, skozi sodbe pa se je razvilo spoznanje, katera dejanja spadajo pod pojem mučenja, katera pod pojma nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje (njuno ločevanje pomeni da gre za dva dejanja, ki ju teorija in praksa razlikujeta). Večina dejanj, ki zapadejo pod tretji člen, spadajo pod pojem ravnanja, vendar pa je v določenih okoliščinah potrebno opredeliti tudi kaznovanje kot nedopustno ravnanje. Tretji člen z navajanjem nečloveškega in ponižujočega kaznovanja ustvarja razliko med takšnim kaznovanjem in kaznovanjem na splošno, pravica pa je lahko kršena tudi z opustitvijo ravnanja in ne z ravnanjem samim. Kot osnovno načelo glede dokaznega bremena pa velja, da domnevna žrtev nosi dokazno breme, vendar pa je kljub temu dolžnost države, da opravi učinkovito preiskavo okoliščin domnevnih kršitev. Sodišče je v svoji praksi določilo ločnico med mučenjem in drugimi oblikami nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ter podlago za razlikovanje. Forum je tudi mnenja, da ta člen prepoveduje izročitev osebe državi, kjer bi bila podvržena mučenju ali državi, kjer bi lahko bila izrečena smrtna kazen Drugo področje ki lahko zapade pod tretji člen je tudi prisilno zdravljenje kot modaliteta nečloveškega in ponižujočega ravnanja, vendar pa je sodišče navedlo, da bo pri presoji imela glavno vlogo uveljavljena praksa v medicini. Glede dokaznega bremena je sodišče v konkretnem primeru navedlo, da v okoliščinah, ko je posameznik pred odvzemom svobode zdrav in nepoškodovan, po izpustitvi ali ob zaslišanju pred tožilcem pa poškodovan, leži dokazno breme vzroka in nastanka poškodb na organih oblasti. Predstavljenih je pet primerov, od katerih so po odločitvi sodišča štirje pomenili kršitev tretjega člena konvencije, eden pa ne, kar nam nekoliko približa okvir stopnje varstva tega člena in meje dopustnosti ravnanj države. Najprej je kot splošen predstavljen primer Cakici v. Turč
Ključne besede: evropsko sodišče za človekove pravice, evropska konvencija o človekovih pravicah in svoboščinah, postopek pred sodiščem, prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, teoretična analiza, praktična analiza, konkretni primeri v povezavi s tretjim členom, Soering v. Združeno kraljestvo, Matko v. Slovenija, Rehbock v. Slovenija
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 5630; Prenosov: 975
.pdf Celotno besedilo (433,64 KB)

2.
SOJENJE V RAZUMNEM ROKU-PROJEKT LUKENDA IN NJEGOVE POSLEDICE
Metka Verdinek, 2010, diplomsko delo

Opis: Pravica do sojenja v razumnem roku oz. do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je torej ustavna kategorija od 23.12.1991. Zagotavlja jo tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah, katero je Slovenija ratificirala 28.6.1994. Ta pravica je eno izmed temeljnih jamstev v sodnih postopkih. Vendar pa ta pravica v praksi povzroča posebno resne probleme. Podatki Evropskega sodišča za človekove pravice nam povedo, da je Slovenija v kar 209 primerih kršila pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, za kar je morala plačati okoli 750 tisoč evrov odškodnine54. Število vloženih zadev, v katerih pritožniki tožijo Slovenijo zaradi kršenja te pravice, zadnja leta sicer dejansko ne narašča več, razlog pa je sprejetje zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki se uporablja od 1. januarja 2007. Evropsko sodišče je menilo, da so pravna sredstva, ki jih daje ta zakon, učinkovita pravna sredstva v smislu določb evropske konvencije o človekovih pravicah. Nerazumno dolgi sodni postopki, ki so pripeljali do stanja,da so se začeli slovenski državljani množično pritoževati na ESČP, ogrožajo pravno varnost, ki pa je ena izmed ključnih elementov pravne države. Postanejo lahko celo zanikanje sodega varstva in kar je najhuje, vodijo v samopomoč. Sodno varstvo pravice ne sme biti slabša alternativa samopomoči. Odpraviti se mora sistemski vzrok za nastanek sodnih zaostankov, nato pa sanirati obstoječe stanje( projekt Lukenda), dokler ne pridemo do točke, ko postane sodni zaostanek posamezen netipičen primer, nastal večinoma iz razloga na strani posameznega sodnika ali tudi stranke postopka. Do sedaj po mojih raziskavah ni bilo realizacije iz leta 2005, ko se je kot posledica dobljene sodbe na ESČP v primeru Lukenda pri nas oblikoval projekt z istim imenom in ciljem za odpravo sodnih zaostankov. Ta načrt za odpravo sodnih zaostankov do konca leta 2010 so pripravili pravosodno ministrstvo, vrhovno sodišče in državno tožilstvo. Glavni ukrepi za zagotovitev večje učinkovitosti sodstva in odpravo sodnih zaostankov55, kot so določeni v Programu reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji in v okviru gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji, so: — zagotovitev prostorskih pogojev v skladu s strategijo prostorskega razvoja pravosodnega sistema; — dodatna zagotovitev in organiziranje človeških virov oziroma strokovnega osebja za določen čas, in sicer do 31. 12. 2010, ko načrtujemo odpravo sodnih zaostankov; — stimulativno nagrajevanje sodnega osebja za odpravljanje sodnih zaostankov. Vsi ti ukrepi, poleg njih tudi spremembe zakonodaje, informatizacija pravosodnega sistema, ki so bili izvedeni do danes niso prinesli realizacije zastavljenih ciljev iz leta 2005, da naj se zaostanki zmanjšajo oz. celo odpravijo. Glede napovedi, da naj se število nerešenih zadev iz leta 2005, ko jih je bilo 524.016 zmanjša do konca leta 2010 na 284.000, ni prišlo do realizacije zastavljenega cilja, saj so se zmanjšali le na 425.624, kar predstavlja 19 odstotkov manj. Realizacija bi naj bila 50 odstotkov manj. Res pa je, da imamo podatke do 31.12.2009, kar pomeni, da je do realizacije še 1 leto časa, vendar lahko sklepamo, da do želenega cilja skoraj ni mogoče priti. Glede na statistike z prejšnjih let. Sedaj pa glede sodnih zaostankov glede na 50.čl. sodnega reda, ki naj bi se po napovedih iz leta 2005, ko naj bi bilo 310.333 takšnih nerešenih spisov, število zmanjšalo na 155.000. Realizacije napovedanega cilja tudi v tem primeru ni bilo, saj je skupno število sodnih zaostankov na dan 31.12.2009 263.050, kar pa je veliko preveč kot 155.000. Po izračunih se je število sodnih zaostankov zmanjšalo do dne 31.12.2009 za 15,23 odstotkov, kar pa je daleč od napovedi 50 odstotkov. Kako uspešen bo projekt Lukenda pri svojih zastavljenih ciljih bomo lahko natančno ugotovili konec leta 2010. Do sedaj lahko zaključimo, da realizacija ciljev načrta za odpravo sodnih zaostankov po sedaj dostopnih podatkih, žal n
Ključne besede: SOJENJE V RAZUMNEM ROKU, PROJEKT LUKENDA, RAZUMEN ROK, EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE, ORGANIZACIJA SODSTVA, SPREMEMBE V PRAVOSODJU, PRIMERI IZ PRAKSE NA ESČP.
Objavljeno: 04.06.2010; Ogledov: 4681; Prenosov: 499
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

3.
4.
SODNO VARSTVO PRAVICE DO SOJENJA BREZ NEPOTREBNEGA ODLAŠANJA
Urška Graj, 2011, diplomsko delo

Opis: Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je ustavna kategorija. Prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do sodnega varstva) določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Medtem, ko je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja torej del ustavne pravice do sodnega varstva, pa je pravica do sojenja v razumnem roku del pravice do poštenega sojenja iz 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta pravica zagotavlja vsakomur, ki je stranka v postopku pred sodiščem, sodno odločitev v razumnem roku. Pojem »razumni rok« je pravni standard, ki se določa glede na okoliščine konkretnega primera. Te okoliščine so predvsem: kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, pritožnikovo ravnanje, način, na katerega je bila zadeva obravnavana pred pristojnimi organi in narava spora ter njegov pomen za pritožnika. V diplomskem delu je predstavljena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter njena pravna ureditev po Ustavi RS, Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V osrednjem delu diplomske naloge je predstavljen tudi postopek za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na hipotetičnem praktičnem primeru. V okviru tega so predstavljeni osnutki nadzorstvene pritožbe, rokovnega predloga, zahtevka za pravično zadoščenje, tožbe in pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Na podlagi dosedanje sodne prakse je ugotoviti, da je Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja doprinesel k učinkovitejšemu varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Ključne besede: pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nadzorstvena pritožba, rokovni predlog, pravično zadoščenje tožba, pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice, učinkovito pravno sredstvo.
Objavljeno: 10.02.2011; Ogledov: 6076; Prenosov: 863
.pdf Celotno besedilo (691,82 KB)

5.
6.
7.
Razsežnosti 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo univerzitetnega študija
Matija Kočevar, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava razsežnosti kršitev prepovedi mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ki jih je izoblikovala sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju Sodišče ali ESČP). Prepoved mučenja je absolutna in del mednarodnega običajnega prava. Do takega statusa je prišla skozi dolgotrajen razvoj. Zato je v prvem delu predstavljen kratek razvoj prepovedi mučenja v mednarodnih aktih. Nadalje se osredotočimo na predstavitev, v Svetu Evrope sprejete, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju Konvencija ali EKČP). Ta vsebuje prepoved mučenja v 3. členu, ki ga analiziramo skozi sodno prakso Sodišča. Zaradi kompleksnosti tretjega člena natančno opredelimo tri oblike ravnanj, ki jih zajema: mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Skozi sodno prakso je ESČP izoblikovalo minimalne standarde varstva pravic posameznikov za vsako kategorijo grdih ravnanj. Analiza sodb pokaže, da je Konvencija živ organizem, kar pomeni, da jo Sodišče razlaga v skladu z razvojem standardov varstva pravic v demokratičnih družbah. Sledi predstavitev pomena 3. člena glede na različne kategorije ravnanj (pridržanje/pripor, aretacije in zaslišanje, izročitve in izgon, razmere v zaporih/priporih, neodvisna, hitra in učinkovita preiskava). Osredotočili smo se na razmere v zaporih in priporih, kjer se je Sodišče v sodbah večkrat sklicevalo na poročila Evropskega odbora za preprečevanje mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT). Naloga odbora je, da z obiski držav članic preiskuje ravnanje z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost. CPT na tem področju odigra ključno vlogo, saj razvija minimalne standarde in priporočila, ki jih države članice Sveta Evrope morajo upoštevati. Na koncu predstavimo zadevo Mandić in Jović proti Sloveniji (2011), kjer je Sodišče ugotovilo, da je Slovenija kršila Konvencijo zaradi razmer v zaporih. Sodba je pomembna, ker nazorno prikaže problematiko zaporskih pogojev v Sloveniji in lepo demonstrira že razvito sodno prakso na tem področju.
Ključne besede: človekove pravice, varstvo človekovih pravic, prepoved mučenja, mednarodne konvencije, Evropsko sodišče za človekove pravice, primeri, diplomske naloge
Objavljeno: 12.04.2012; Ogledov: 3710; Prenosov: 518
.pdf Celotno besedilo (375,73 KB)

8.
Pravica do življenja in evtanazija
Katja Sisinger, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu so predstavljene in klasificirane temeljne človekove pravice in svoboščine s poudarkom na pravici do življenja. Predstavljena sta dva temeljna dokumenta na področju varstva človekovih pravic, to sta Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in Splošna deklaracija človekovih pravic. Opisana sta pomen in vloga Evropskega sodišča za človekove pravice ter ustavnopravnega varstva človekovih pravic v Republiki Sloveniji. Opisane so vrste evtanazije, navedeni razlogi za njo in proti njej, predstavljena stališča drugih držav do te teme in pravna ureditev evtanazije v Republiki Sloveniji. V empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave, katere namen je bil ugotoviti, kako dobro ljudje poznajo temeljne človekove pravice in svoboščine ter kakšno je njihovo stališče do problema evtanazije. Analiza raziskave je pokazala, da ljudje ne poznajo dobro človekovih pravic, medtem ko imajo do evtanazije pozitivno stališče.
Ključne besede: človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, Splošna deklaracija človekovih pravic, Evropsko sodišče človekovih pravic, Ustava RS, evtanazija
Objavljeno: 18.05.2012; Ogledov: 3939; Prenosov: 1018
.pdf Celotno besedilo (980,03 KB)

9.
Prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo
Marko Tanevski, 2012, diplomsko delo

Opis: Povzetek Evropsko konvencijo o človekovih pravicah so v Rimu sprejele članice Sveta Evrope. Za podpis je bila pripravljena 4. Novembra 1950 v Rimu, veljati pa začela 3. Septembra 1953, Slovenija jo je ratificirala šele leta 1994. S Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin so vlade podpisnice konvencije, članice Sveta Evrope ustanovile Evropsko sodišče za človekove pravice s sedežem v Strasbourgu. Postopek pred sodiščem je mogoče razdeliti na več faz: predhodni postopek in registracija vloge, preskus dopustnosti vloge, dajanje vloge vladi v odgovor, morebitna prijateljska poravnava in sprejetje sodbe. Določba 3. člena Evropske konvencije, ki prepoveduje mučenje ali nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje je med najkrajšimi določbami konvencije. O mučenju govorimo kadar gre za premišljeno nečloveško ravnanje, ki povzroča zelo hudo in okrutno trpljenje. Nečloveško ravnanje in kaznovanje je dejanje, s katerim žrtvi povzročimo hudo telesno in duševno trpljenje. Kadar pa je storjeno trpinčenje z namenom, da se pri žrtvah vzbudi občutke strahu, tesnobe in manjvrednosti če se žrtve ponižujejo in degradirajo, da bi se zlomil njihov fizični in moralni odpor, pa govorimo o ponižujočem ravnanju. Največ primerov v zvezi s kršitvijo 3. člena EKČP sodišče obravnava zaradi nepravilnosti, ki so se zgodile v postopkih pridržanj, aretacij, zasliševanj, zapornih kazni, izročitev, diskriminacij, dosmrtnega zapora ter smrtnih kazni. Kršitev prepovedi mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja se dogaja tudi v razvitih demokratičnih in pravnih državah. Tako so se pred evropskim sodiščem za človekove pravice v zvezi s kršitvijo 3. Člena EKČP znašle tudi Velika Britanija, Francija, Poljska in Republika Slovenija.
Ključne besede: prepoved mučenja, sodna praksa, Evropsko sodišče za človekove pravice, primeri, diplomske naloge
Objavljeno: 27.03.2013; Ogledov: 2832; Prenosov: 402
.pdf Celotno besedilo (664,06 KB)

10.
Pravica do osebne svobode - pogled sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo
Armando Goričan, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava pravico do osebne svobode. Ker gre za eno izmed temeljnih in najbolj pomembnih pravic, je v začetku predstavljena njena zgodovina, temu sledi Evropska konvencija o človekovih pravicah ter kaj določa 5. člen navedene konvencije. V nadaljevanju je še kratka predstavitev Ustave Republike Slovenije in razčlenitev omejitve prostosti. Jedro vsebuje pregled pravice do osebne svobode v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, in sicer na podlagi analize »Vodnika za izvajanje člena 5 Evropske konvencije o človekovih pravicah (A guide to the implementation of Article 5 of the European Convention on Human Rights) Monice Macovei z naslovom Human rights handbooks, No 5 (Človekove pravice priročniki, Št. 5)«. 5. člen navedene konvencije postavlja temeljne standarde pri posegih v osebno svobodo, določa primere v katerih je to dopustno ter ob tem uvaja različne oblike varovalk, ki takšne posege presojajo in zagotavljajo , da ostajajo v okvirjih, ki ne predstavljajo kršitev človekovih pravic. V zadnjem delu je narejena primerjava ugotovitev analize Vodnika za izvajanje 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah s stanjem v slovenskem pravnem redu ter ugotovitve.
Ključne besede: človekove pravice, osebna svoboda, kršitve, sodna praksa, Evropsko sodišče za človekove pravice, diplomske naloge
Objavljeno: 03.08.2012; Ogledov: 2005; Prenosov: 418
.pdf Celotno besedilo (354,02 KB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici