Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrski nalogi sem predstavila problematiko obdavčitve potovalnih agencij z vidika njene obdavčitve z davkom na dodano vrednost. Direktiva Sveta 2006/112/ES omogoča državam članicam uporabo posebne ureditve za potovalne agencije tako, da je z DDV obdavčena le razlika v ceni, marža, ki jo doseže potovalna agencija v zvezi z opravljenimi storitvami do naročnika storitev. Pogoj, ki ga določa ta zakonodaja, je, da potovalna agencija deluje v svojem imenu in za svoj račun in pri zagotavljanju svojih storitev uporablja blago in storitve, ki jih potovalni agenciji dobavijo drugi davčni zavezanci. Rezultat te obdavčitve je, da je kupljena storitev obdavčena tam, kjer je dejansko potrošena, storitve, ki jih vezano na to potovanje zaračuna potovalna agencija, pa so obdavčene tam, kjer je sedež potovalne agencije. Prav tako uporaba te ureditve omogoča, da potovalna agencija prodane storitve šteje kot sestavljene (enotne) storitve in jih kot take zaračuna neposredno potniku. Tu pa se že postavi vprašanje, kdo je potnik: naročnik, ki kupi in koristi te storitve, ali je to le končni kupec (običajno potovanje koristi fizična oseba) ali je potnik lahko tudi druga potovalna agencija, ki potovanje kupi in ga naprej proda končnemu kupcu? Že prvotna Direktiva Sveta 77/388/EGS o skupnem sistemu davka na dodano vrednost iz leta 1977 je v definiciji določila 1. odstavka 26. člena, v katerem je opredeljeno področje uporabe posebne ureditve, uporabila izraz »naročnik«, ang. »customer«, v ostalih odstavkih pa »potnik«, ang. »traveller«. Direktiva Sveta 2006/112/ES iz leta 2006 je to povzela, vendar je nastal problem pri prevajanju tega določila v jezike držav članic, saj so nekatere države pojem« kupec« kot naročnik storitev uporabile le enkrat, nekatere države članice pa so povsod uporabile pojem »potnik«. Za namene maržne ureditve potnik ni nujno nekdo, ki potuje. Namen zakonodajalca je bil, da se termin potnik ne omeji le na ozko kategorijo oseb, pač pa velja za kupce, ki koristijo počitniški paket in vključuje tudi druge potovalne agencije, ki to storitev prodajo naprej. V nasprotnem je kršeno načelo nevtralnosti med davčnimi zavezanci in povzroča izkrivljeno konkurenco med gospodarskimi subjekti. Evropska komisija je leta 2002 izpostavila problem uporabe posebne maržne ureditve za potovalne agencije in je predlagala spremembo člena 26 Direktive Sveta 77/388/EGS. Po mnenju Evropske komisije se v skladu s to zakonodajo maržna ureditev uporablja le, če je kupec potnik (t.i. potnikov pristop). V letu 2007 je Evropska komisija začela postopek proti več državam članicam in je proti osmim državam članicam (Španiji, Poljski, Češki, Italiji, Finski, Portugalski, Grčiji, Franciji) na Sodišče EU vložila postopek presoje uporabe posebne ureditve. Te države so maržno ureditev uporabljale ne glede na to, ali je kupec tudi dejanski potnik ali ne (t.i. »kupčev pristop«). Sodišče EU je v letu 2013 odločilo v prid tem državam, tako, da se lahko maržna ureditev uporabi za vse vrste strank, tako v odnosu, ko potovalna agencija proda potovanje drugi potovalni agenciji, t.j. naročniku storitev, kot v odnosu do končnega potrošnika, t.j. kupcu storitev. Ta sodba je povzročila precej nesoglasja s strani potovalnih agencij. Prav tako se postavlja vprašanje določitve marže, ki jo potovalna agencija doseže za posamezno potovanje. Skladno z Direktivo Sveta 2006/112/ES marža potovalne agencije pomeni razliko med celotnim zneskom, ki ga plača potnik (brez DDV) in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobavo blaga in storitev, ki jih potovalni agenciji opravijo drugi davčni zavezanci. Države članice določila Direktive Sveta 2006/112/ES še vedno različno implementirajo v nacionalni zakonodaji, zato je te anomalije potrebno odpraviti, na ravni spremembe Direktive Sveta 2006/112/ES oz. na ravni Sodišča EU.
Ključne besede: DDV – davek na dodano vrednost, DURS – Davčna uprava Republike Slovenije, FURS – Finančna uprava Republike Slovenije, TOMS, RVC – razlika v ceni, B2B - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetji, B2C - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetjem in končnim uporabnikom, EU – Evropska Unija, IBFD - The International Bureau of Fiscal Documentation - Mednarodni urad za fiskalno dokumentacijo, Direktiva Sveta 77/388/EGS − Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih, Direktiva Sveta 2006/112/ES - Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ZDDV-1 - Zakon o davku na dodano vrednost, Pravilnik o izvajanju ZDDV-1 -Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, ECTA - Evropsko združenje turističnih agencij in organizatorjev potovanj, GEBTA – Evropsko cehovsko združenje potovalnih agencij za poslovna potovanja
Objavljeno v DKUM: 25.10.2016; Ogledov: 2803; Prenosov: 328
Celotno besedilo (824,44 KB)

Opis: POVZETEK Z vidika ekonomistov je javna uprava proizvodnja dobrin in storitev, namenjenih zadovoljeva¬nju potreb potrošnikov – državljanov. Kot del javne uprave predstavlja državna uprava državo kot skupnost ljudi, ki živi na določenem območju in zadovoljuje njihove potrebe, hkrati pa izvršuje državno prisilo. Javni sektor pa je zbir vseh javnih organizacij, ki opravljajo družbene in gospodarske javne dejavnosti, pri čemer gre za dejavnosti po netržnih načelih. Tako javna kot državna uprava se v celoti financirata iz proračuna, to pa pomeni, da njuno financiranje ne temelji na učinkovitosti in uspešnosti, njun obstoj ni odvisen od poslovne uspešnosti (dobička). E-uprava kot e-poslovni model rešuje odsotnost konkurence (ta je posledica monopolnega položaja javnega sektorja pri nudenju obveznih storitev občanom in podjetjem) tako, da skuša težnjo po dobičku nadomestiti s težnjo po čim nižjih stroških ob upoštevanju potreb uporabnikov, odsotnost konkurence pa nadomestiti s spremljanjem učinkovitosti in uspešnosti ter medsebojnim primerjanjem posameznih organizacij javne uprave. Celovito povezan in na poslovnem modelu temelječ sistem, ki zagotavlja optimalne možnosti načrtovanja, razporejanja virov in ustvarjanja dodane vrednosti tako same organizacije kot tudi z njo povezanih poslovnih partnerjev je celovita poslovnoinformacijska rešitev. Poleg izvajanja osnovne funkcije, tj. računalniške obdelave podatkov, omogočajo celovite poslovno¬informacijske rešitve tudi integracijo poslovanja za učinkovito podporo poslovnim procesom ter njihove racionalizacije in standardizacije na vseh ravneh organizacijske strukture. Uvajanje celovitih poslovnoinformacijskih rešitev predstavlja enega ključnih vzvodov za nujno potrebno prenovo in reorganizacijo poslovanja. Prenova najpogosteje temelji na prenosu tako imenovane najboljše prakse, ki je zajeta v teh rešitvah. Namen uvajanja celovitih poslovnoinformacijskih rešitev v javni upravi je podpora njenemu poslovanju za zagotovitev urejenega in transparentnega poslovanja javne uprave tako, da bodo vsi postopki pravilno izvedeni in tudi ustrezno dokumentirani. Posledica takšnega poslovanja je učinkovitejša in za uporabnika storitev prijaznejša javna uprava. Magistrsko delo smo razdelili na dva vsebinska dela – na teoretični in empirični. V teoretičnem delu smo najprej opredelili pojem državne uprave, javne uprave in javnega sektorja po različnih avtorjih. Na podlagi teh opredelitev smo v nadaljevanju izpeljali opredelitev pojma e-uprava in jo prikazali kot poseben e-poslovni model. Za potrebe magistrskega dela smo opredelili še pojem in namen ter pomen upravljanja dokumentarnega gradiva v javni upravi, saj prav slednje pokriva področje dela, kjer je dokument v fizični ali elektronski obliki začetek in konec poti tega dokumenta, ki je sicer kot vhodni ali izhodni dokument rezultat drugih procesov v poslovanju javne uprave. Zaradi stroge normativne ureditve upravljanja z dokumentarnim gradivom v javni upravi smo predstavili najbolj pomembne tuje in domače pravne vire, ki to področje pravno urejajo. Ker smejo državni organi za upravljanje dokumentarnega gradiva uporabljati samo informacijske rešitve, te pa morajo prav tako ustrezati strogim normativnim predpisom, smo predstavili tudi informacijske sisteme za upravljanje dokumentarnega gradiva v javni upravi in zakonske zahteve zanje. Teoretični del smo zaključili z orisom celovitih poslovnoinformacijskih rešitev s poudarkom na posebnostih le-teh, to je na prenovi poslovnih procesov, opozorili pa smo tudi na posebnosti prenove procesov v e-upravi. V empiričnem delu magistrskega dela smo prikazali integracijo e-dokumentov v celovito poslovnoinformacijsko rešitev, ki jo implementira Davčna uprava Republike Slovenije, sicer organ v sestavi Ministrstva za finance. V uvodnem delu tega dela naloge smo najprej predstavili Davčno upravo, za tem pa standardno celovito poslovnoinformacijsko rešitev za davčne uprave, ki jo Davčna uprava implementira, s
Ključne besede: Ključne besede: javna uprava, državna uprava, javni sektor, e-poslovanje, e-uprava kot e-poslovni model, upravljanje dokumentarnega gradiva v javni upravi, informacijski sistemi za upravljanje z dokumentarnim gradivom, celovite poslovnoinformacijske rešitve, prenova poslovnih procesov, DURS, davčni procesi in e-dokumenti, ePIS, eDIS, integracija ePIS-eDIS.
Objavljeno v DKUM: 13.08.2012; Ogledov: 2291; Prenosov: 336
Celotno besedilo (3,05 MB)

Opis: Slovenija upravlja davčni nadzor s kontrolo, inšpekcijskimi pregledi in davčnimi preiskavami. Kot je iz navedenega razvidno, se v Sloveniji še vedno nismo odločili za davčno revizijo kot posebno vrsto davčnega nadzora. Za razliko od inšpiciranja se davčni revizor ne zadovolji z ugotovitvijo, da kako dejanje ni pravilno, temveč poskuša obnoviti celoten potek procesa, ki je privedel do končne nepravilnosti in presoditi poslovanje v vseh njegovih stopnjah. Davčna revizija oziroma davčno revidiranje je zgolj ena od oblik davčnega nadzora, ki ga opravljajo davčni inšpektorji zaposleni na Ministrstvu za finance. Naloge davčne službe, med katere sodi tudi davčna revizija, v Sloveniji opravlja Davčna uprava Republike Slovenije. Pri svojem delu se opirajo na pravna pravila, strokovna pravila in poklicno-etična načela. Temeljni pravni predpis, ki ureja davčno revizijo je Zakon o davčnem postopku in Zakon o davčni službi. Poleg teh pa je potrebno pri delu davčne revizije upoštevati še predpise v Kazenskem zakoniku, Zakonu o kazenskem postopku, Zakonu o upravnem postopku in Zakonu o inšpekcijskem nadzoru. V Zakonu o davčnem postopku ni določb, ki bi davčne delavce opozarjale na varovanje etičnih vrednot, zato je Davčna uprava Republike Slovenije sprejela Kodeks etike davčnih delavcev. Po njem se mora ravnati vsak davčni delavec pri opravljanju nalog davčne službe. Ker samostojni poklic davčnega revizorja v Republiki Sloveniji ne obstaja, so načela za davčno revidiranje prilagojena po načelih, ki veljajo za preizkušenega davčnika.
Ključne besede: Davčna revizija, davčni revizor, Zakon o davčnem postopku, Zakon o davčni službi, Kodeks etike davčnih delavcev, Davčne utaje, DURS.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2010; Ogledov: 3059; Prenosov: 310
Celotno besedilo (563,31 KB)