| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Smrtna kazen v obdobju cesarice Marije Terezije
Maša Šafarič, 2015, diplomsko delo

Opis: Smrtno kazen so si ljudstvo, cerkev in oblast skozi vrsto obdobij razlagali na različne načine in jo vzporedno z njihovo miselnostjo tudi izvajali. Pravna zgodovina nas tako docela podrobno seznanja s številnimi bolj ali manj nehumanimi in grozljivimi pristopi pri kaznovanju storilcev kaznivih dejanj. Čeprav za sedanji čas nesprejemljiv način kaznovanja, je takrat takšna vrsta kazni imela velik pomen kot tudi vpliv. Zločin je bil osrednja točka, ki je zahtevala pokoro, zastraševanje in kaznovanje, kateri je sledilo maščevanje v obliki grozljive javne usmrtitve, ki je bila v poduk ljudstvu. Na tak način so »osveščali« morebitne delikvente kaj sledi v primeru storitve kaznivega dejanja in jih tako posredno odvračali od takšnih dejanj. Take vrste dejanj, ki so posegala v človekovo telo, so takratni nasprotni označevali z barbarstvom. Vendar moč in želja po mučenju in nasilju nista ugasnila in pridih zgodovine ostaja marsikje po svetu še danes. Smrtni kazni tako ni bilo videti konca, saj se ji še dolgo niso imeli namena odpovedati. Bili so mnenja, da se lahko le z kaznovanjem zločina z grozljivim javnim razkazovanjem (le-to je bilo stalnica kaznovalnega vsakdana) doseže pravica. Vendar je v 18. stoletju že bilo moč zaznati določeno popuščanje kaznovanju v primerjavi s 16. in 17. stoletjem. Pomemben mejnik za takraten nadaljnji razvoj v kazenskem pravu je bilo krvno sodstvo. Krvno kazensko sodstvo so tako zaznamovale številne usmrtitve, med katerimi sta prevladovali smrtni kazni v obliki obglavljenja in obešanja. Namen takšnega načina izvajanja sankcij v primeru kaznivih dejanj je bil v zagotovitvi ohranjanja oblasti, ki je predstavljala moč in božjo pravičnost. Veliko vlogo k takšnemu postopanju je imelo tudi zanimanje javnosti. Javna usmrtitev je bila edina, ki je temeljito in nazorno prikazala izvršitev te kazni. Okrutna oblika nasilja nad človeškim telesom je bila zelo nadrobno prikazana, saj je s tem vzporedno sporočala bodočim storilcem posledice njihovega dejanja. S časoma so začeli dajati velik pomen priznanju storilca (confessio regina probationum), velikokrat pa so posegali tudi po torturi. Šele z Bamberško odredbo iz leta 1507, ki je sprejela določene spremembe, so se nekoliko omilile zelo krute in nečloveške kazni ter same metode izvajanja. Cesar Karel V. Habsburški pa je z letom 1532 objavil kazenski zakonik in postopnik, s katerim je vpeljal dokončno omilitev kazni, ki je po njem dobil ime Constitutio Criminalis Carolina (CCC). Pred cesarico Marijo Terezijo se je tako za poenotenje pravnega reda zavzemal prav on. Vendar so sprejemom Karoline posamezne dežele kljub tem še naprej razsojale na svoj način. Še naprej je bil v uporabi Malefični red, ki ga je predpisal cesar Maksimiljan leta 1514. Leta 1769 je terezijansko obdobje zaznamoval sprejem novega kazenskega zakonika cesarice Marije Terezije, Constitutio Criminalis Theresiana (CCTh). Pomembna novost le-tega je bilo poenotenje kazenskega reda za vse dedne dežele. Vendar se je pravica še vedno izkazovala z izživljanjem nad telesi storilcev kaznivih dejanj in kljub temu, da je cesarica Marija Terezija veljala za reformatorko in razsvetljenko, ni odpravila te krute oblike kazni. Cesarica Marija Terezija je tako obdržala inkvizicijsko maksimo, torturo in krute kazni. Tortura je bila do podrobnosti normirana, z natančnimi risbami in merami so bila predpisana mučilna orodja, le samovolja je bila nekoliko omejena. Tako je bil zakonik Theresiana veliko razočaranje za takratne razsvetljence, ki so nasprotovali barbarskemu mučenju teles in se zavzemali za bolj civilizirane kazni. Bistvenega pomena po Theresiani je bilo priznanje obtoženca, vendar do tega niso zmeraj prišli pa lahki poti. Sodna praksa je tako razvila tri faze postopka priznanja dejanja. Prva faza je imela zastraševalni učinek obsojenca. Rabelj je pred morebitnim storilcem kaznivega dejanja nazorno razstavil mučilne pripomočke h katerim je sledilo pojasnilo uporabe teh instrumentov.
Ključne besede: Krvno sodstvo, tortura, Constitutio Criminalis Carolina, Constitutio Criminalis Theresiana, cesarica Marija Terezija, Cesar Jožef II., Cesare Beccaria
Objavljeno v DKUM: 13.04.2016; Ogledov: 1238; Prenosov: 198
.pdf Celotno besedilo (3,99 MB)

2.
Bina Štampe Žmavc: Cesar in roža
Dragica Haramija, 2011, recenzija, prikaz knjige, kritika

Ključne besede: slovenska mladinska književnost, Štampe Žmavc, Bina: Cesar in roža, ocene in poročila
Objavljeno v DKUM: 21.12.2015; Ogledov: 1240; Prenosov: 55
URL Povezava na celotno besedilo

3.
GRADNJA MAGISTRATA NA PTUJU
Lucija Hameršak, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava podobo ptujskega magistrata in njegovo gradnjo. V diplomskem delu je najprej v celoti predstavljena stavba, nato pa dejavniki, ki so botrovali k sami izgradnji magistrata. Ti so povezani s političnim ozadjem takratnega časa, tj. začetka 20. stoletja. V diplomskem delu so predstavljene razmere, ki so bile prisotne na Ptuju v času proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Sledi predstavitev takratnega župana, Josefa Ornika, ki je takrat veljal za zelo pomembno ptujsko osebnost. Bil je zaslužen za takratni razvoj mesta, vendar je njegova politika bila naravnana protislovensko. Najobsežnejši del diplomskega dela je namenjen poteku gradnje ptujskega magistrata. Predstavljeni so dejavniki, ki so pripomogli k pričetku gradnje novega magistrata na Ptuju. Predstavljen je tudi arhitekt, ki je magistrat na Ptuju zgradil, Dunajčan Max Ferstel. Pričetek gradnje ptujskega magistrata je bil zelo odmeven tudi v tujini, saj je 24. januarja 1906, s podpisom župana Josefa Ornika, bil objavljen nagradni razpis Mestne občine Ptuj za izdelavo idejnih načrtov za mestno hišo. Odziv je bil dober, saj je prispelo 67 načrtov. V drugi polovici diplomskega dela obravnavamo načrte, ki so bili nagrajeni od 2. do 5. mesta. V prvem nadstropju ptujskega magistrata se nahaja Galerija magistrat, ki je s svojim delovanjem pričela leta 1994. Galerija je pričela delovati na pobudo tedanje oblasti, saj so ptujski likovniki velikokrat izrazili željo po prostoru, kjer bi lahko razstavljali. Diplomsko delo je dopolnjeno s slikovnim gradivom in arhitekturnimi načrti.
Ključne besede: ptujski magistrat, nacionalno vprašanje, historizem v arhitekturi, Josef Ornik, Max Ferstel, Poskočilova hiša, sveti Viktorin Ptujski, cesar Trajan, Galerija Magistrat.
Objavljeno v DKUM: 12.10.2015; Ogledov: 1337; Prenosov: 223
.pdf Celotno besedilo (4,93 MB)

4.
CESAR FRIDERIK II. IN DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA
Martin Bele, 2009, diplomsko delo

Opis: V obdobju prve polovice 13. stoletja je bilo področje današnje slovenske Štajerske del Svetega rimskega cesarstva. Člani tamkajšnjih plemiških rodbin niso delovali kot samostojna politična skupina, temveč kot del štajerskega plemstva. S plemstvom iz ostalih delov takratne Štajerske ali njej sosednjih dežel so jih ves čas družili skupni interesi in družinske vezi. Plemiči s področja današnje slovenske Štajerske so bili politično in vojaško aktivni kot spremljevalci takratnih avstrijsko-štajerskih vojvod, redkeje pa so sodelovali tudi v politiki na državni ravni. Čeprav so bili mnogi ministerialnega rodu, jih to spričo njihove precejšnje vojaške moči ni oviralo pri doseganju velikega ugleda. Med svoje zaveznike sta jih rada sprejela tako kralj Filip Švabski kot cesar Oto IV., nanje pa se je pri svoji politiki do vzhodnoalpskega prostora moral nasloniti predvsem cesar Friderik II. Njihovo podporo je potreboval najprej pri svojem vzponu na oblast, kasneje pa proti upornemu avstrijsko-štajerskemu vojvodi Frideriku Prepirljivcu. Za boj proti njemu cesar sam ni imel dovolj časa in vojaških moči. Svojim zaveznikom je bil tako v zameno za vojaško podporo prisiljen podeljevati razne privilegije ter se izjemoma zanje tudi osebno zavzeti. Potem ko je Frideriku Prepirljivcu uspelo doseči svojo rehabilitacijo, so se z njim spravili tudi spodnještajerski plemiči. Kljub temu da so bili v času njegovega konflikta s cesarjem njegovi nasprotniki, se jim ni skušal maščevati, saj je njihovo vojaško pomoč potreboval tudi sam. Čeprav so ti politično manevrirali v svojo korist, jim je ugled in moč uspelo obdržati in v mnogih primerih celo povečati.
Ključne besede: današnja slovenska Štajerska, plemstvo, vojaška podpora, cesar Friderik II., Friderik Prepirljivec
Objavljeno v DKUM: 09.10.2009; Ogledov: 2833; Prenosov: 439
.pdf Celotno besedilo (587,54 KB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici