Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Otrokove pravice so dandanes na veliki preizkušnji. Kljub vedno večjemu številu ukrepov za varovanje otrok in njihovih pravic, se na eni strani vedno znova pojavijo ovire, katere uresničevanje otrokovih pravic postavijo na rob. Na drugi strani pa imamo ovire, katerih kljub naporom ne moremo izkoreniniti. Ena izmed takšnih ovir so otroške poroke. Ta škodljiva praksa se pojavlja po celem svetu, tako v razvitih kot manj razvitih okoljih, saj je globoko zakoreninjena v tradicionalni kulturi. Otroške poroke danes predstavljajo kršitev mnogih pravic, ki pripadajo otrokom na mednarodni in nacionalni ravni. Temeljna definicija otroka je vsebovana v Konvenciji o otrokovih pravicah in mnogih drugih mednarodnih aktih. Nenazadnje podaja definicijo otroka tudi domača zakonodaja. Otroku tako na večih podlagah pripadajo tako človekove in otrokove pravice hkrati in se te ne izključujejo. Ena izmed pravic, katera pripada človeku je tudi pravica do sklenitve zakonske zveze. Posledično to pomeni, da tudi otroku pripada pravica do sklenitve zakonske zveze, vendar tukaj naletimo na težavo. Zakonska zveza otroka oz. mladoletne osebe načeloma ni dovoljena, saj prinese več škode kot koristi. V takšnih primerih pride do uporabe načela otrokove največje koristi, katero poskrbi, da se otrokom kot ranljivejši skupini zagotavljajo pravice v največji meri. Otroške poroke kršijo v največji meri načelo otrokove največje koristi, nadalje pa tudi pravico do izobraževanja, do zdravja, življenja, preživetja, do izražanja mnenja, do zaščite pred nasiljem, tudi spolnim, izkoriščanjem, trgovino z ljudmmi in seznam kršitev bi se lahko nadaljeval. Obstaja vedno več aktov, organizacij, tako vladnih kot nevladnih, kateri skušajo v največji meri preprečiti to škodljivo prakso, vendar kljub temu še vedno pojav teh na svetovni ravni ne upada v takšnem številu, kot bi si želeli.
Ključne besede: Otrokove pravice, otroške poroke, zakonska zveza, otroci, mladoletniki, zloraba pravic, običaji, škodljive prakse
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 92; Prenosov: 18
Celotno besedilo (1,18 MB)

Opis: V slovenski zakonodaji je skupno premoženje zakoncev opredeljeno kot skupek premoženjskih pravic, ki so bile v času trajanja zakonske zveze in dejanske življenjske skupnosti pridobljene odplačno ali z delom zakoncev. Skupno premoženje zakoncev pa je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja. Podlago za nastanek skupnega premoženja zakoncev daje Družinski zakonik, po katerem skupno premoženje nastaja ex lege, pri čemer se nastanek skupnega premoženja domneva. Zakonca se sicer lahko s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij dogovorita o drugačni vsebini njunega premoženjskega režima, kot ga predpisuje zakon. Po zakonu sicer veljata dva premoženjska režima med zakoncema: režim premoženjske skupnosti za skupno premoženje zakoncev in režim ločenega premoženja za posebno premoženje vsakega od zakoncev. Magistrsko delo obravnava problematiko skupnega premoženja v primerih, ko se eden od zakoncev znajde v vlogi stečajnega dolžnika nad katerem se vodi postopek osebnega stečaja. Pri tem velja, da sta stečajni dolžnik in zakonec skupna imetnika premoženjskih pravic, ki so del skupnega premoženja, saj po splošnem pravilu velja, da skupno premoženje pripada obema zakoncema skupaj, deleži vsakega od njiju pa niso določeni. Zakonec zato sam ne more razpolagati z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, kar nujno pomeni, da je v postopku osebnega stečaja, v katerem se opravi prodaja vsega dolžnikovega premoženja, treba za prodajo dolžnikovega deleža na skupnem premoženju izpeljati tudi postopek delitve skupnega premoženja zakoncev. Stečajni postopek se namreč vodi z namenom hkratnega poplačila vseh upnikov po enakih deležih iz celotnega premoženja stečajnega dolžnika. Delitev skupnega premoženja zakoncev v postopku osebnega stečaja pa je potrebna tudi iz vidika varstva zasebne lastnine zakonca stečajnega dolžnika, saj se v postopku osebnega stečaja sme poseči le na premoženje, ki je v lasti stečajnega dolžnika. Družinski zakonik v tem primeru uzakonja pravno fikcijo prijave izločitvene pravice zakonca na deležu skupnega premoženja, ki je enak polovici. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki ureja postopek osebnega stečaja, ne vsebuje posebnih določb, ki bi urejale postopek delitve skupnega premoženja, zato se glede vprašanj delitve skupnega premoženja zakoncev uporabijo pravila družinskega prava.
Ključne besede: zavarovana terjatev, ločitvena pravica, izločitvena pravica, vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba, prijava zavarovane terjatve in ločitvene pravice, prijava izločitvene pravice, prerekanje, ugotovitev (ne)obstoja prerekane ločitvene pravice, ugotovitev (ne)obstoja prerekane izločitvene pravice, skupna lastnina, skupno premoženje, delitev skupnega premoženja, premoženjski režim med zakonci
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 49; Prenosov: 19
Celotno besedilo (1,14 MB)

Opis: Magistrska naloga raziskuje koncept pravice založnikov medijskih publikacij in njene posledice v luči krize dobičkonosnosti v konvencionalni založniški industriji. Prav tako preučuje vpliv zbirateljev novic na založniško industrijo. Ker je uveljavitev nove sorodne pravice za založnike medijskih publikacij široko sprejeta kot možna rešitev za krizo v industriji, avtor raziskuje tudi vlogo in delovanje sorodnih pravic v 21. stoletju. Naloga nato kritično analizira glavne argumente, ki podpirajo in nasprotujejo sorodni pravici založnikov medijskih publikacij. Z analizo teh argumentov avtor zaključi, da sorodne pravice niso ustrezna rešitev za krizo, s katero se soočajo založniki medijskih publikacij. Glavni razlog za to je, da pravica ne naslavlja osnovnega problema neproporcionalne tržne prevlade največjih tehnoloških podjetij, kot so Google, Apple itd. V drugem delu naloge avtor preučuje pravico založnikov medijskih publikacij, kot je ta opredeljena v členu 15 Direktive (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in sveta o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES. Avtor poudarja inherentne omejitve pravice založnikov medijskih publikacij in njeno nesposobnost, da doseže glavni cilj reševanja krize v industriji. Poleg tega se naloga osredotoča na specifične določbe člena 15 (kot sta opredelitev pojmov zelo kratkih izvlečkov in ustrezen delež dohodka), ki poudarjajo glavne slabosti direktive in posledice, ki jih je prinesla implementacija direktive v državah članicah EU. Naloga ponuja vpoglede v smiselnost sorodne pravice založnikov medijskih publikacij in učinkovitost pristopa EU pri obvladovanju izzivov, s katerimi se sooča medijska industrija. Ugotovitve osvetljujejo pereče težave, povezane z založniško industrijo, ter prispevajo k trajajočemu razpravljanju o ustrezni ukrepih za podporo in zaščito založnikov tiska v digitalni dobi.
Ključne besede: medijska industrija, zbiratelji novic, založniki medijskih publikacij, medijske publikacije, pravo intelektualne lastnine, sorodne pravice, DSM Direktiva
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 49; Prenosov: 15
Celotno besedilo (809,66 KB)

Opis: Oboroženi konflikti letno terjajo na milijone življenj po vsem svetu, najpogosteje so žrtve nedolžni civilisti med njimi tudi otroci, ki so za preživetje primorani poprijeti za orožje. Skozi celotno zgodovino človeštva ter vojskovanja smo priča neposrednemu vključevanju otrok v spopade kljub napredku sodobnega časa, obstoju različnih mednarodnopravnih dokumentov (Konvencija o otrokovih pravicah) ter nenehnih prizadevanj mednarodnih organizacij, temu družbenemu problemu ni videti konca. Otroci na prizadetih območjih so žrtve posilstev, vseh vrst nasilja, odvzeta jim je pravica do izobraževanja, novačijo jih za vojake, ločujejo od njihovih družin in mnogi umirajo za lakoto. Nenehnim vojnam pa ni videti konca v Južnem Sudanu, kjer so življenja otrok najbolj ogrožena. Tamkajšni otroci nimajo dostopa niti do osnovnih življenskih dobrin potrebnih za preživetje, kaj šele do izobraževanja. UNICEF, Združeni narodi, UNCHR ter druge organizacije se vsakodnevno zavzemajo za varstvo otrok ter ostalih civilistov, vlivajo novo upanje za boljšo prihodnost, vendar so včasih zaradi prevelikega pritiska konfliktov pri tem neuspešni. Trenutni instrumenti mednarodnega prava in ukrepi, ki jih sprejemajo države same ter mednarodne organizacije za zaščito otrok, so v praksi dokaj neučinkoviti, še posebej v Južnem Sudanu. Za izboljšanje položaja bi bilo treba učinkovitejše in hitrejše ukrepati predvsem pa bi se moralo začeti celotno človeštvo zavedati resnost samega problema. Otroci krojijo prihodnost našega sveta, zato jim je treba omogočiti zdravo okolje, v katerem lahko brezskrbno odraščajo in razvijajo svoje sposobnosti ter spoštovati njihove pravice.
Ključne besede: otroci, oboroženi spopadi, pravice otrok, mednarodne organizacije, Južni Sudan, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 04.07.2023; Ogledov: 147; Prenosov: 18
Celotno besedilo (583,65 KB)

Opis: Mednarodna odgovornost držav za okoljsko škodo se nanaša na obveznosti držav, da preprečijo in obravnavajo okoljsko škodo, ki jo povzročijo s svojimi dejavnostmi, vključno z dejavnostmi zasebnih povzročiteljev, ki delujejo v njihovi pristojnosti. Ta odgovornost izhaja iz različnih virov mednarodnega prava, vključno z običajnim mednarodnim pravom, mednarodnimi pogodbami in splošnimi načeli mednarodnega prava. Mednarodno okoljsko pravo je tesno povezano s podnebnimi spremembami, saj so podnebne spremembe eno od najbolj pomembnih okoljskih vprašanj, s katerimi se danes sooča svet. Zagotavlja pravni okvir za obravnavanje podnebnih sprememb, vključno z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov in spodbujanjem trajnostnega razvoja, na podlagi številnih pogodb in sporazumov, kot so UNFCCC in Pariški sporazum. Degradacija okolja je povezana tudi s kršenjem temeljnih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, zdravja ter varnega in zdravega okolja. Zato se v mednarodnem okoljskem pravu vse bolj priznava pomen varstva človekovih pravic v okviru onesnaževanja okolja. Podnebne spremembe so priznane kot grožnja človekovim pravicam, zlasti pravicam ranljivih skupin prebivalstva, kot so avtohtone skupnosti, ženske in otroci. Zato mednarodni organi vse bolj priznavajo, da morajo države za zaščito človekovih pravic sprejeti ukrepe za blažitev in prilagajanje posledicam podnebnih sprememb.
Ključne besede: mednarodna odgovornost, okoljska škoda, podnebne spremembe, previdnostno načelo, načelo prepovedi povzročanja škode, načelo trajnostnega razvoja, UNFCCC, Pariški sporazum, človekove pravice, ARSIWA
Objavljeno v DKUM: 05.06.2023; Ogledov: 217; Prenosov: 48
Celotno besedilo (826,26 KB)