| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 624
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Smrtna kazen in abolicionizem: trenutno stanje v svetu
Alja Čepon, 2021, diplomsko delo

Opis: V zaključnem delu je naslovljen problem uporabe smrtne kazni, ki v 21. stoletju še vedno igra precejšnjo vlogo v številnih državah sveta. Z razvojem abolicionizma je tematika postala pomembna razprava na globalni ravni, v katero so se vključile tudi mnoge mednarodne organizacije in sprejele poglavitne dokumente ter deklaracije, s pomočjo katerih je gibanje doseglo družbene spremembe. Številne države so opustile smrtno kazen ter spodbudile njeno odpravo z znanstvenimi prispevki o negativnem učinku smrtne kazni. Temeljna človekova pravica do življenja je bila sprva poglavitna pri boju za odpravo smrtne kazni, nato pa so se abolicionisti osredotočili tudi na ostale problematike tovrstne kazni. V zaključnem delu smo z metodo komparacije preverili povezavo med smrtno kaznijo in stopnjo umorov ter stopnjo kriminalitete med abolicionističnimi državami in državami z uzakonjeno smrtno kaznijo. Vzorec je obsegal 50 držav, za katere smo pridobili podatke o številu usmrtitev v letu 2020, stopnji umorov in kriminalitete v letu 2020. Ugotovitve so pokazale, da ni jasne povezave med učinkom smrtne kazni na zmanjšanje oziroma povečanje kriminalitete, saj se pojavijo določene specifike, kjer ima država, ki redno izvršuje usmrtitve, eno izmed najnižjih stopenj kriminalitete in obratno. Podobno so pokazali tudi zaključki pri primerjavi stopenj umorov med državami.
Ključne besede: diplomske naloge, smrtna kazen, abolicionizem, človekove pravice, generalna prevencija, kriminaliteta
Objavljeno: 02.09.2021; Ogledov: 75; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

2.
Zdravstvena oskrba zapornikov
Ksenija Vrbnjak, 2021, magistrsko delo

Opis: Pravica do zdravstvenega varstva je ustavno varovana kategorija človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katera se ne glede na osebne okoliščine in družbeni položaj posameznika mora zagotavljati vsakomur. Tudi okoliščina odvzema prostosti, zaradi prestajanja zaporne kazni ni nobena izjema. Čeprav upravičen odvzem prostosti ne pomeni kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, lahko le ta zaradi stresa in tesnobe, ki ju obsojenec pri tem doživlja, negativno vpliva na njegovo zdravje. To pomeni, da je potrebno zdravje zapornika spremljati ves čas prestajanja zaporne kazni ter mu nuditi ustrezno zdravstveno oskrbo. Za zdravstveno oskrbo obsojencev so primarno odgovorni pristojni regionalni zdravstveni domovi. Obsojencem pa zdravstveno oskrbo nudijo tudi zdravstveni delavci, zaposleni pri Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Po potrebi se obsojence napoti tudi k specialistom v zunanje zdravstvene ustanove. V primeru pomanjkljive zdravstvene oskrbe, obstaja tveganje kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kršitve na predlog pritožnika presoja Evropsko sodišče za človekove pravice, katero je oblikovalo bogato sodno prakso s tega področja. Evropsko sodišče za človekove pravice s svojimi sodbami, države članice opominja, da je varovanje telesne celovitosti zapornika med drugim tudi dolžnost države. Dolžnost države je, da zagotovi spoštovanje dostojanstva obsojenca in zaprtih oseb ne izpostavlja trpljenju, večjemu kot je potrebno za dosego namena kaznovanja. Dolžnost države je torej, da se pred sprejemom obsojenca v zavod za prestajanje kazni zapora prepriča, da je le ta sposoben in primeren za prestajanje zaporne kazni. Nadalje mora država zapornikom zagotavljati primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo. Dolžnost države pa je tudi prilagoditev zdravstvenim potrebam obsojencev s posebnimi potrebami, kar je v Republiki Slovenijo še posebej problematično. Obsojenci, ki menijo, da jim je kršena pravica do ustrezne zdravstvene oskrbe imajo poleg pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice na voljo, tudi številna druga pravna sredstva na podlagi nacionalnih predpisov, s katerimi lahko zahtevajo odpravo kršitev ter povrnitev povzročene škode. Nad ustreznim zagotavljanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin bdijo Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, Ministrstvo za pravosodje ter predsednik pristojnega okrožnega sodišča.
Ključne besede: medicinsko pravo, zdravstvena oskrba, zdravljenje, zapor, zapornik, pravice zapornika, zdravje zapornika, zdravljenje zapornika
Objavljeno: 23.07.2021; Ogledov: 176; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (875,22 KB)

3.
Priče v kazenskem postopku
Gal Safran, 2021, magistrsko delo

Opis: Zasliševanje prič je v kazenskih postopkih najpogosteje uporabljeno dokazno sredstvo, s katerim se pridobi izpoved osebe, ki ni obdolženec, znano pa ji je kaj o dejstvih, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku. Osebe, ki so sposobne pred sodiščem podati razumno izjavo, oziroma za to ne obstaja nobenih pravnih ali dejanskih ovir in so posledično sposobne biti priča v kazenskem postopku, delimo na več vrst, na delitev pa lahko vpliva njihova starost, neposredna ali posredna zaznava dejstev, morebitni varnostni ukrepi, ki jih ščitijo in drugi dejavniki. Status priče posamezniku prinaša vrsto pravic, ki jih lahko v postopku uveljavlja in ki olajšujejo njegov položaj, med katerimi velja izpostaviti pravico odklonitve odgovora na posamezna vprašanja, odgovor na katera bi za pričo ali njene bližnje sorodnike lahko povzročil hudo sramoto, znatno materialno škodo ali pa jih spravil v kazenski pregon ter dolžnosti, ki jih mora dosledno spoštovati, da se izogne predpisanim sankcijam, med katerimi pa sta najpomembnejši dolžnost odzvati se vabilu in pričati po resnici. Priča se mora vabilu na zaslišanje odzvati v vsakem primeru, četudi ne bi smela biti zaslišana kot priča ali pa ima pravico odreči pričevanje, ob pričetku zaslišanja pa ji sodišče da ustrezen pravni pouk in jo identificira. Samo zaslišanje nato poteka v dveh delih, prostem pripovedovanju, kjer se od priče zahteva, da pove vse, kar ve o zadevi, in postavljanju vprašanj, s katerimi se izpoved dopolni, preizkusi in razjasni. V kazenskem postopku se lahko uporabi tudi izpovedbo priče, ki jo je le-ta dala v tujini na podlagi zaprosila sodišča, prav tako pa je mogoče zaslišanje priče opraviti preko videokonference z uporabo tehničnih sredstev za prenos slike in glasu, na takšen način pa se lahko opravijo tudi celotni predobravnavni naroki in glavne obravnave. Izpovedbe prič so lahko precej nezanesljivi dokazi, saj so odvisne od številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, sodišče pa dokazno vrednost pričevanja prosto presoja skozi prizmo sposobnosti priče zaznavanja dejstev, predelave zaznanega, pomnjenja zaznanih dejstev in sposobnosti reprodukcije zaznav ter številnih dejavnikov, povezanih z njimi. Kljub temu pa je izpovedba priče pogosto zelo pomembno ali celo edino dokazno sredstvo, predvsem v primerih, ko ni materialnih dokazov, ali pa so pomanjkljivi.
Ključne besede: priče, dolžnosti prič, pravice prič, sposobnost biti priča, privilegirane priče, zaslišanje priče, ukrepi varovanja prič, dokazna vrednost pričevanja, pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Objavljeno: 28.06.2021; Ogledov: 151; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (517,10 KB)

4.
Demokratični nadzor varnostno-obveščevalnih služb v Kanadi
Aljaž Osrajnik, 2021, magistrsko delo

Opis: Pojem demokratičnega nadzora v najširšem pomenu besede zajema različne pojavne oblike nadzora, ki se razlikujejo glede na način izvedbe, vsebino nadzora, čas, v katerem se izvaja, in ne nazadnje izvajalca nadzora. Z izvajanjem nadzora nadzorni organi ugotavljajo spoštovanje sistemske ureditve izvajane dejavnosti in drugih kontrolnih elementov. Najpogostejše dileme, s katerimi se pristojni nadzornih organov srečujejo v praksi, se navezujejo na vprašanja, povezana s spoštovanjem zakonitosti in legitimnosti obveščevalno-varnostne dejavnosti, vprašanja o ustreznosti zakonskih podlag, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter spoštovanje ostalih z ustavo varovanih pravic posameznikov. Tehnološki napredek je mnoge države izpostavil novim sodobnim grožnjam v kibernetskem prostoru. Zaradi naraščajoče uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij za doseganje političnih, gospodarskih, vojaških in drugih ciljev so se bile moderne demokracije primorane soočiti z novimi izzivi, povezanimi z obvladovanjem asimetričnih groženj in na drugi strani z varovanjem vrednot demokratične družbe. Kanada ni bila izjema. Deležniki nacionalnovarnostnega sistema v Kanadi so se vse od leta 1984 pa do danes neprestano razvijali in rastli, medtem ko je sistem nadzora ostal na nivoju osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vse do leta 2019 so bili predmet stalnega nadzora zgolj Kanadska varnostno-obveščevalna služba (Canadian Security Intelligence Service, CSIS), Agencija za varnost elektronskih komunikacij (Communication Security Establishment, CSE) in Kraljeva kanadska konjeniška policija (Royal Canadian Mounted Police, RCMP). Da bi se učinkovito zoperstavila modernim grožnjam ter težnjam k izboljšanju sistema nadzora nad delom obveščevalno-varnostnih služb in ostalih deležnikov nacionalnovarnostnega sistema, je Kanada v letu 2019 sprejela zakonodajno reformo (Bill C-59), ki predstavlja novo pravno, institucionalno in metodološko podlago za delovanje deležnikov nacionalnovarnostnega sistema in izvajanje demokratičnega nadzora obveščevalno-varnostnih služb. S sprejetjem zakonodajnih sprememb je Kanada sledila demokratičnim normam mednarodne obveščevalne skupnosti in zavezništvu petih držav (Five Eyes Intelligence Community): Avstraliji, Novi Zelandiji, Združenemu kraljestvu in Združenim državam Amerike; te so obsežnejše sistemske rešitve in dobre prakse na področju nadzora nad delom obveščevalnih in varnostnih služb v svoj sistem vpeljale že pred časom.
Ključne besede: magistrska dela, Kanada, demokratični nadzor, nadzorni organi, človekove pravice, varnostno-obveščevalna dejavnost, nacionalna varnost
Objavljeno: 08.06.2021; Ogledov: 121; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (4,81 MB)

5.
Oblikovanje dostopnih pravic po standardu ISO 27001
Klavdija Martinjak, 2020, diplomsko delo

Opis: Podjetja in organizacije se vse bolj zavedajo pomembnosti informacij, ki so ključne za upravljanje procesov. Učinkovit nadzor z upoštevanjem mednarodno uveljavljenih varnostnih standardov je osnova informacijske varnosti. V informacijskih sistemih so shranjeni pomembni podatki za upravljanje in vodenje podjetij in organizacij, dostop do njih pa je treba skrbno nadzorovati, saj ta nadzor pomeni enega najpomembnejših temeljev informacijske varnosti. V diplomskem delu obravnavamo dodeljevanje dostopnih pravic v informacijskem sistemu Infor LN. Prav te dodeljene pravice so nepregledne in vnos novih zahteva veliko dodatnega ročnega dela za posamezni subjekt. Sledili smo dvema najpomembnejšima ciljema, tj. razvrstiti subjekte z enakimi nivoji pooblaščenosti v matriko dostopnih pravic in izboljšati kontrolo dodeljevanja teh. Obstoječe dostopne pravice smo razvrstili v nove skupine, imenovane vloge oz. role, ki so skupne za več subjektov. Te smo uporabili v matriki, s čimer smo dosegli boljšo preglednost ter enostavno delo z dodajanjem in odvzemanjem avtorizacij. Z upoštevanjem mednarodnega standarda ISO 27001, ki zahteva evidentirane procese, smo zasnovali postopek potrjevanja in odobravanja dostopnih pravic.
Ključne besede: poslovno informacijski sistem, standard ISO 27001, ključni uporabnik, dostopne pravice.
Objavljeno: 01.04.2021; Ogledov: 228; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (3,73 MB)

6.
Organizacija in nadzor policije v izbranih državah
2021, strokovna monografija

Opis: Prispevki v zborniku obravnavajo organizacijo policije in ureditev nadzora nad policijo v štirih izbranih državah: Kanadi, Italiji, Franciji in Hrvaški. Zbornik je nastal v okviru ciljnega raziskovalnega projekta »Učinkovitost sistemskega nadzora nad policijo na področju spoštovanja človekovih pravic ter zakonskih in strokovnih standardov policijskega dela« (CRP V5-1942), ki smo ga novembra 2019 začeli izvajati na Fakulteti za varnostne vede. Raziskava, ki jo sofinancirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Ministrstvo za notranje zadeve, je osredotočena na ureditev in izvajanje nadzora nad policijo v Sloveniji, vključuje pa tudi pregled sistemov nadzora nad policijo v izbranih državah članicah Evropske unije in neevropskih državah. Sledeč strateškim usmeritvam fakultete smo raziskovalci v delu projekta, ki vključuje pregled ureditve nadzora v tujini, k sodelovanju povabili študente in študentke dodiplomskih in podiplomskih študijskih programov. Analiza je pokazala, da je za izbrane države značilno, da so uveljavile različne modele organizacije in nadzora nad policijo, za vse pa je značilna kombinacija različnih oblik notranjega in (neodvisnega) zunanjega nadzora. Tako organizacija policije kot tudi sistem njenega nadzora se v izbranih državah razlikujeta tudi po stopnji decentralizacije ter večji ali manjši razpršenosti, ki je značilna tudi za ureditev v Sloveniji.
Ključne besede: policija, organiziranost policije, nadzor nad policijo, temeljne pravice, mednarodna primerjava
Objavljeno: 30.03.2021; Ogledov: 130; Prenosov: 16
URL Povezava na datoteko

7.
Fikcija prijave izločitvene pravice
Urška Cmok, 2021, magistrsko delo

Opis: Izločitvena pravica je pravica lastnika ali imetnika druge premoženjske pravice, da iz stečajne mase izloči premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. Izločitveno pravico, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, mora upnik v skladu s pravili ZFPPIPP prijaviti v roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka. Pravočasna prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice. Če upnik izločitvene pravice ne prijavi v roku, določenim z zakonom, tvega, da bo upravitelj v stečajnem postopku prodal premoženje, ki je predmet te izločitvene pravice, s tem pa bo upnik izločitveno pravico tudi izgubil. ZFPPIPP je z uveljavitvijo novele G, zaradi varstva nekaterih izločitvenih upnikov, uvedel posebna pravila za prijavo in preizkus izločitvene pravice glede nepremičnine, ki med drugimi urejajo fikcijo prijave izločitvene pravice. Posebna pravila, ki jih ureja 299.a člen ZFPPIPP, se uporabljajo v primerih, ko je lastninska pravica vknjižena v korist stečajnega dolžnika, izločitveni upravičenec pa sodno uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. V zvezi z začetkom sodnega postopka mora biti v zemljiški knjigi pri tej lastninski pravici v korist izločitvenega upravičenca vpisana ena izmed zaznamb spora ali izrednega pravnega sredstva. Časovni trenutek, na podlagi katerega presojamo, kdaj velja izločitvena pravica za pravočasno prijavljeno v skladu s pravno fikcijo, je odvisen od tega, ali je vpis zaznambe začel učinkovati pred ali po poteku roka za prijavo izločitvene pravice ter od tega, kdaj je bil vpis zaznambe opravljen v zemljiško knjigo. 299.a člen ZFPPIPP je tako nastal kot produkt jasnosti in doslednosti ustreznega upoštevanja posebnih pravil o začetku učinkovanja vpisov po 5. členu Zakona o zemljiški knjigi in publicitetnih učinkov vpisov po 6. členu, kadar je v zemljiški knjigi vpisana ena od varovalnih stvarnih pravic, tj. zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini ali zaznamba spora izrednega pravnega sredstva. Izločitvena pravica se tako na podlagi fikcije prijave šteje za prijavljeno, brez da bi upnik izločitveno pravico v stečajnem postopku prijavljal na podlagi posebne procesne vloge. Fikcijo prijave izločitvene pravice v postopku osebnega stečaja enega od zakoncev ureja tudi Družinski zakonik, ki v 83. členu določa postopek določitve deleža zakoncev na skupnem premoženju, če se je nad enim od zakoncev začel postopek osebnega stečaja. Družinski zakonik ureja fikcijo prijave izločitvene pravice, po kateri se šteje, da je zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, v postopku osebnega stečaja prijavil izločitveno pravico v višini polovice skupnega premoženja. Zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, tako nikoli ne more zamuditi s prijavo izločitvene pravice. Fikcija prijave na ta način olajšuje položaj zakonca, saj mu ni potrebno uveljavljati prijave izločitvene pravice po pravilih ZFPPIPP, hkrati pa mu ni potrebno dokazovati, da je predmet izločitvene pravice pridobljen na podlagi skupnega premoženja zakoncev. V kolikor se zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, ne strinja z višino deleža, lahko s prijavo izločitvene pravice po pravilih ZFPPIPP uveljavlja višji delež na skupnem premoženju.
Ključne besede: izločitvena pravica, prijava izločitvene pravice, fikcija prijave, ločitvena pravica, insolventnost, stečaj, osebni stečaj zakonca, stečajna masa, domnevni lastnik, vknjiženi lastnik, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, varovalne stvarne pravice.
Objavljeno: 25.02.2021; Ogledov: 313; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (1,54 MB)

8.
Zakon o zaščiti živali z vidika teorije pravic živali
Karolina Toplak, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo proučuje vlogo jezika pri ohranjanju dominacije, opresije in izkoriščanja živali v diskurzu zaščite živali. Z metodo kritične diskurzivne analize analiziramo Zakon o zaščiti živali. Razkrivamo ideološko ozadje antropocentrizma in specizma ter pojasnjujemo, kako so živali v Zakonu o zaščiti živali predstavljene. Nečloveške živali so objektivizirane in moralno omalovaževane, človeku pa predstavljajo zgolj potrošno dobrino za izpolnjevanje lastnih trivialnih interesov. To se kaže v lastninskem statusu živali, ki je v Zakonu o zaščiti živali prikazan kot naravno dano dejstvo. Koncept pravic živali se v temeljnih predpostavkah močno razlikuje od koncepta zaščite živali. Dokazi kognitivne etologije podpirajo teorijo pravic živali in hkrati razkrivajo, da bi morali ljudje vnovič temeljito razmisliti o moralni vrednosti živali. Zakon o zaščiti živali legitimira uporabo živali in prispeva k človekovi prevladi nad drugimi živalmi, soglasje s strani civilne družbe pa se kaže s privolitvijo v nakup produktov živalskega izvora.
Ključne besede: pravice živali, zaščita živali, antropocentrizem, specizem, kritična diskurzivna analiza, Zakon o zaščiti živali, kognitivna etologija
Objavljeno: 01.02.2021; Ogledov: 212; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (570,40 KB)

9.
SPREMINJANJE POGLEDA NA "SVETOST ŽIVLJENJA" NA PRIMERU SMRTNE KAZNI SKOZI ČAS
Ana Furlan, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomska seminarska naloga se dotika vprašanja 'svetosti življenja' na primeru smrtne kazni. 'Svetost življenja' predstavlja eno temeljnih načel morale, ki uči, da bi moralo biti vsako človeško življenje nedotakljivo – njegova 'svetost' namreč izvira iz brezpogojnega spoštovanja dostojanstva človeške osebe. Iz tega pa sledi prepoved uboja slehernega človeškega bitja. Človeško življenje bi naj predstavljalo absolutno vrednoto in pravico vsakega posameznika. Ta pravica je zapisana tudi v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah: »Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.« Smrtna kazen, ki je zakonsko urejena oblika kaznovanja, v kateri je obtoženec za svoj zločin kaznovan s smrtjo, pa predstavlja kršitev temeljne človekove pravice do življenja in zanika njegovo 'svetost', nedotakljivost in življenje posameznika kot vrednoto. Večina držav je smrtno kazen že odpravila (evropske države), vendar pa je le-ta še vedno v uporabi v mnogih vodilnih državah sveta (ZDA, Kitajska, idr.). Naloga na podlagi spreminjanja odnosa do smrtne kazni ugotavlja pogled javnosti na 'svetost človeškega življenja'. V empiričnem delu so vključeni rezultati slovenskih javnomnenjskih raziskav od leta 1986 do 2008 na temo smrtne kazni, s katerimi se je ugotavljalo odnos slovenske javnosti do smrtne kazni, pa tudi rezultati dveh raziskav izvedenih med študenti varstvoslovja, študenti prava in policisti, ter njihovih stališčih o smrtni kazni.
Ključne besede: 'Svetost življenja', nedotakljivost življenja, življenje kot vrednota, človekove pravice, smrtna kazen, kaznovanje, slovensko javno mnenje, mediji.
Objavljeno: 01.02.2021; Ogledov: 208; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

10.
ŽENSKI LIKI V ROMANIH HEDI WYSS
Edith Pivc, 2010, diplomsko delo

Opis: Švicarska povojna družba se je do 70. let prejšnjega stoletja razvijala z dinamiko, na katero je vplivalo tudi medvojno dogajanje. V političnem in kulturnem smislu je bila družba zaznamovana tudi s specifičnim položajem žensk. Boj med spoloma je v Švici prisoten že več kot stoletje, velik premik v smeri enakopravnosti pa se je zgodil 7. februarja 1971, ko je bila izglasovana enakopravnost žensk v politični sferi. Od tega trenutka naprej so tudi ženske soustvarjale javno življenje v Švici. Med letoma 1970 in 1975 je ženskam postalo tudi šolanje enako dostopno kot moškim. V diplomski nalogi obravnavam vlogo žensk v švicarski družbi v povezavi z literarno-zgodovinskimi vprašanji. V ospredju je analiza vidikov psihološkega in socialnega razvoja ženskih likov v romanih Hedi Wyss. Osredotočam se na romane Keine Hand frei, Bubikopf und Putzturban in Flügel im Kopf, ki vzorčno tematizirajo družbeno vlogo žensk in njihovo iskanje identitete. Pri tem je posebne pozornosti deležno razmerje med tradicionalnimi vrednotami švicarske družbe in družbenokritično razsežnostjo.
Ključne besede: Ključne besede: Hedi Wyss, zgodovina Švice, gibanje za pravice žensk, vloga ženske, ženske figure v romanih
Objavljeno: 27.01.2021; Ogledov: 146; Prenosov: 0

Iskanje izvedeno v 0.46 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici