| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 13 / 13
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
11.
Ženska v meščanski prozi Iva Šorlija
Jožica Čeh Steger, 2006, izvirni znanstveni članek

Opis: Razprava se ukvarja s Šorlijevim pogledom na žensko in z ženskimi liki v njegovi meščanski prozi, s katero je v slovenski književnosti nadaljeval Kersnikovo in Govekarjevo tematizacijo meščanskega erotike. Šorlijevi tipični ženski liki, kot so lahkožive ženske, spogledljivke, nezveste žene, prešuštnice, histerične ženske, so povezani z avtorjevo odločitvijo za tematizacijo meščanske erotike, pri tem je opaziti nekatere motivne sorodnosti z Maupassantovo prozo, ki jo je Ivo Šorli tudi prevajal. Podobno kot pri Maupassantu je tudi v Šorlijevi prozi iz prve polovice 20. stoletja zapisanih veliko moških predsodkov o ženski, ki jih je avtor poznal tudi iz nekaterih znanih filozofsko-psiholoških spisov o ženski.
Ključne besede: slovenska književnost, literarne osebe, ženski liki, ženski tipi, meščanska proza, roman, avtobiografski roman, erotika
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 479; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (171,13 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

12.
ŽENSKI LIKI V ROMANIH MAG. ZBIRATELJ IN ŽENSKA FRANCOSKEGA POROČNIKA JOHNA FOWLESA Z VIDIKA POSTMODERNIZMA
Nastja Spasković, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu analiziramo najbolj brane romane Johna Fowlesa, angleškega pisatelja, ki ga mnogi predstavljajo kot enega temeljnih avtorjev postmodernizma: Zbiratelj, Mag in Ženska francoskega poročnika. Izhajamo iz postmodernizma v Fowlesovih romanih, ki ga zaznamuje vzpostavljanje fikcije, grajene na večplastni resničnosti, v kateri sta resničnost in neresničnost pogosto enačeni. Postmodernizem v romanih je izražen z avtorjevim poseganjem v zgodbo z avtorskimi komentarji, citiranjem avtorjev, njihovih književnih in znanstvenih del, mešanjem visoke in nizke literature, umetnostnih in neumetnostnih besedil, vnašanjem številnih zgodovinskih dejstev in natančnih opisov v zgodbi ter za Fowlesa še posebej izrazitimi odprtimi konci. Največ prostora v magistrskem delu posvečamo ženskim likom, ki jih opredeljujemo kot stereotipno zasnovane like, ki jih določajo brezobličnost, nestabilnost, pasivnost, omejenost, pobožnost, telesnost, duhovnost, iracionalnost in voljnost. V skladu s teorijo postmodernističnih likov ženske opredeljujemo tudi kot postmodernistične like, ki kažejo raznolikost, variabilnost, dvojnost, tudi znotraj enega romana, enigmatičnost, skrivnostnost, nejasnost in nerazumljivost, predvsem pa nepodrejenost mimesis, katero postmodernistični liki pogosto spodkopavajo. Ženske like določajo biološka, socialna in psihološka koda. Najizrazitejša postmodernistična značilnost ženskih likov je dejstvo, da predstavljajo svojo verzijo resničnosti, kar pomeni, da Fowles prav s sopostavljanjem ženskega in moškega sveta prikaže pluralnost resničnosti. V sklepnih poglavjih ugotavljamo, da se Fowles v romanih poslužuje prvoosebnega in tretjeosebnega pripovedovalca, s pomočjo katerih gradi ženske like kot stereotipne in postmodernistične. Prvoosebni pripovedovalec in prvoosebni avtorski komentarji so sredstvo, s katerim Fowles razbija eno izmed resničnosti, ki jih gradi. Prav raba prvoosebnega pripovedovalca in prvoosebnih avtorskih komentarjev sta namreč tista, ki Fowlesu omogočata izražanje stereotipnih mnenj o ženskah, ki predstavljajo eno od resničnosti v Fowlesovi fikciji.
Ključne besede: postmodernizem, John Fowles, metafikcija, ženski liki, pripovedovalec
Objavljeno: 24.08.2016; Ogledov: 710; Prenosov: 100
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

13.
POETIKA KRATKE PROZE MOJCE KUMERDEJ
Vesna Kušar, 2016, diplomsko delo

Opis: V pričujočem diplomskem delu sem s pomočjo literarnoteoretičnih ter literarnozgodovinskih dognanj znanstvenikov proučevala kratkoprozni deli Fragma in Temna snov sodobne slovenske avtorice Mojce Kumerdej. V teoretičnem uvodu sem se na kratko posvetila obdobju, v katerem ustvarja pisateljica. Ugotovila sem, da gre za obdobje slovenske postmoderne. Pri analizi tega obdobja sem se oprla na spoznanja Janka Kosa, ki trdi, da slovenska literarna postmoderna nastopi po slovenski moderni, in sicer leta 1970. To je literarno obdobje, ki združuje tudi nasprotujoče si smeri: neorealizem, postsimbolizem, neodekadenca, modernizem, eksistencializem, magični realizem in postmodernizem. Slovensko literarno postmoderno imenujemo tudi obdobje »avtopoetik«, saj v tem obdobju avtorji nimajo predpisanih nikakršnih vzorcev, v izbiri literarnih usmeritev se odločajo individualno. Bistvene značilnosti slovenske literarne postmoderne so raznolikost, sinkretično povezovanje različnih prvin, vpliv globalizacije (preseganje določenih literarnih smeri in tokov), avtopoetika, estetski pluralizem, razmah trivialne in žanrske literature, ki se lahko približa »visoki«. Obravnavana avtorica sodi v neorealistično smer, ki je najbolj izrazita prav v kratki prozi. Za ta tip besedil je značilno čim bolj realno predstavljanje stvarnosti. Snovno-tematsko sodi v takšna besedila prikazovanje avtentične podobe družbe, socialne stvarnosti, narave in vsakdanjega življenja. Ena izmed osrednjih tem je ljubezen. Osrednji predmet diplomskega dela sta kratkoprozni zbirki Fragma (2003) in Temna snov (2011). Zbirka Fragma je sestavljena iz trinajstih zgodb, kjer so v ospredju na videz običajni posamezniki, a pod zunanjostjo se v teh akterjih skriva »fragma«, ki je zapredek nečesa. Nezavedna se nahaja v ljudeh in se v najboljšem primeru pretvori v nekaj ustvarjalnega (Ljubezen je energija) ali pa poči in vodi v destruktivna, zločinska dejanja (detomor, samomor, sadomazohizem in druge patološkosti). V zbirki Temna snov že sam naslov zbirke najbolje označuje enajst sicer heterogenih zgodb. Kumerdejeva pravi, da bi naj poleg le nekaj odstotkov vidne snovi v vesolju obstajala temna, nam nevidna, nezaznavna snov, in pa temna energija (Petrič 2011). Tako se avtorica skozi preigravanja številnih identitet loteva teh skritih, temnih vsebin človeka. Osrednje teme te zbirke so posameznikove osebne travme, zločini, spolne zlorabe, materializem. Jezik je v obeh zbirkah nezahteven, komunikativen, zaznamovan s pogovornimi in slengovskimi izrazi. V diplomski nalogi sem se posvetila tudi ženskim likom v kratki prozi Mojce Kumerdej. V obeh zbirkah (Fragma, Temna snov) se ženske pojavljajo v različnih vlogah, in sicer v vlogi matere, usodne ženske, emancipiranke, poročene ženske, morilke in prijateljice. Za kratko prozo Mojce Kumerdej so značilne močne, samozavestne, zapeljive in neodvisne ženske. Vse junakinje so odločne in predane svojim ciljem. Niso zgolj igračke v rokah moških, ampak si same krojijo svojo usodo. Mojca Kumerdej se s svojim kratkoproznim opusom nedvomno uvršča med najkakovostnejše slovenske neorealistične avtorice. A slovenska literarna kritika in zgodovina slovenskim ženskim literarnim ustvarjalkam še zmeraj ne namenjata dovolj pozornosti in ne cenita dosežkov, za katere so zaslužne.
Ključne besede: slovenska literarna postmoderna, ženska literatura, kratka proza Mojce Kumerdej (Fragma, Temna snov), ženski liki v kratki prozi Mojce Kumerdej.
Objavljeno: 14.10.2016; Ogledov: 1283; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (1,47 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici