| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 69
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
ODPIS DAVKOV V DAVČNEM POSTOPKU
Andreja Šubernik Jerič, 2010, diplomsko delo

Opis: Zakon o davčnem postopku ureja obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov, t.j. pobiranje davkov, pravice in obveznosti zavezancev ali zavezank za davek, državnih in drugih organov, ki so v skladu z zakonom pristojni za pobiranje davkov, ter drugih oseb v postopku pobiranja davkov, varovanje podatkov pridobljenih v postopku pobiranja davkov, ter medsebojno pomoč pri pobiranju davkov in izmenjavi podatkov med državami članicami Evropske skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije in z izvajanjem mednarodnega sodelovanja na področju pobiranja davkov. Davčni zavezanci plačujejo davke od svojih dohodkov, dobička, kapitala, premoženja in prometa državi oziroma občini, katero morajo izpolniti v skladu z načelom zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja ter plačevanja davčnih obveznosti. Plačani davki, prispevki in druge obvezne dajatve, za katere je skrbnik in nadzornik Davčna uprava Republike Slovenije, so prihodki proračuna države, proračunov občin, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Posamezni instituti, ki jih omogoča Zakon o davčnem postopku, pa se lahko zavezancu davek odpiše, delno odpiše, odloži oziroma dovoli obročno plačilo davka. V nalogi bom tako ugotavljala in raziskovala, pod kakšnimi pogoji in kriteriji je mogoče davčnim zavezancem, fizičnim osebam odpisati, delno odpisati, odložiti ali dovoliti obročno plačilo davka, katerega plačilo bi lahko ogrozilo njihovo preživljanje ali preživljanje njihovih družinskih članov, Ugotavljala in raziskovala bom tudi, pod kakšnimi pogoji in kriteriji je mogoče odložiti ali dovoliti obročno plačilo davka davčnim zavezancem, ki opravljajo poslovno dejavnost, v primeru, ko bi jim zaradi plačila davka, lahko nastala hujša gospodarska škoda. Ob tem pa ne bom prezrla posebnih primerov odloga in obročnega plačevanja davka davčnih zavezancev.
Ključne besede: davčni zavezanec, davek, davčni urad, davčni postopek, akontacija davka, davčni odtegljaj, odločba, obresti, obrazec vloge, socialna ogroženost, hujša gospodarska škoda, odpis davka, delni odpis davka, odlog davka, obročno plačilo davka
Objavljeno: 17.03.2010; Ogledov: 2276; Prenosov: 284
.pdf Celotno besedilo (1,33 MB)

9.
VREDNOTENJE ČUSTEV V PRAVU
Alekseja Senekovič, 2010, diplomsko delo

Opis: Človek in pravo sta dandanes neločljivo povezana, kar potrjuje potreba človeka po pravnem urejanju družbenih odnosov, kakor tudi odvisnost prava od človeka kot ustvarjalca in uporabnika prava. Prav tako je med pravom in psihologijo mogoče opaziti mnogo vzporednic in povezav. Psihološka dognanja večkrat pomagajo najti odgovore pri razreševanju različnih konkretnih pravnih primerov. Za pravo samo je pomembnejši pravni človek, naravni človek je s svojimi številnimi, za pravo nezanimivimi, lastnostmi preobsežen. Globlje kot pogledamo v človeka, več plasti, ki ga sestavljajo, vidimo. Naše čustveno telo vsakodnevno vpliva na nas in na okolico, pa če se tega zavedamo ali ne. Bolj kot se zavedamo čustvenih odzivov in obrambnih mehanizmov, bolj razumemo njihov pomen in sami sebe. Koliko je naš notranji svet misli, želja, namenov in stališč sploh pomemben za pravo? Za čustva se pravo ne zanima vse do takrat, ko se začnejo izražati, pozunanjati na način, ki je za pravo sporen. V čem se storilci kaznivih dejanj razlikujejo od nas, tičijo vzroki za njihovo prestopniško vedenje v njih samih, ali izvirajo iz okolja, v katerega so bili postavljeni? Kriminološke teorije dajejo različne odgovore, zdi pa se, da vsaka osvetljuje samo del resnice. Pri razžalitvi kot obliki čustvenega nasilja se pojavi vprašanje, ali se mora oseba, kateri je bila žalitev namenja, čutiti razžaljeno ali ne. Razžalitev časti in dobrega imena je kot kaznivo dejanje in civilni delikt zanimiva s stališča upoštevanja oziroma neupoštevanja subjektivnih in objektivnih kriterijev razžalitve, zaradi katerih sploh lahko govorimo o kaznivem dejanju razžalitve in o odškodninski odgovornosti za nastalo premoženjsko oziroma nepremoženjsko škodo. S tem, ko kdo prestopi naše meje, ki so pogosto hkrati tudi pravno varovane meje, se v nas ponavadi porodijo čustva, s katerimi želimo prestopniku pokazati, da nas je njegovo ravnanje ali vedenje prizadelo in si želimo, da bi bil kaznovan. Z izraženo jezo želimo doseči spremembo njegovega vedenja. Bolj kot je dejanje nesprejemljivo za družbo, večja verjetnost je, da bomo do storilca čutili prezir oziroma sovraštvo. Dosmrtni zapor in smrtna kazen sta projekciji prezira in sovraštva. V obeh primerih je predstava o prestopniku dehumanizirana, saj ga dojemamo kot ne dovolj vrednega. Pri kazenskih sankcijah se vedno pojavlja vprašanje, ali naj poskušajo prestopnika tudi prevzgojiti ali ga naj samo kaznujejo.
Ključne besede: naravni človek, pravni človek, kaznivo dejanje, razžalitev, čustva, škoda, kazenska sankcija
Objavljeno: 25.03.2010; Ogledov: 2523; Prenosov: 304
.pdf Celotno besedilo (574,24 KB)

10.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELAVCA
Anja Pezdirc, 2010, diplomsko delo

Opis: Delavec je odškodninsko odgovoren delodajalcu za škodo, ki jo na delu ali v zvezi z delom povzroči delodajalcu. V zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti delavca v okviru delovnega razmerja se uporabljajo pravila civilnega prava, kolikor Zakon o delovnih razmerjih ne določa posebnosti. Ena od teh posebnosti se nanaša na stopnjo krivde — delavec je dolžan povrniti delodajalcu škodo, ki jo namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči na delu ali v zvezi z delom, ne pa tudi škode, ki bi jo povzročil iz male malomarnosti. Če škodo povzroči več delavcev, je vsak izmed njih odgovoren samo za tisti del škode, ki ga je sam povzročil, kadar pa se tega ne da ugotoviti, so vsi odgovorni po enakih deležih, ali če več delavcev povzroči škodo z naklepnim kaznivim dejanjem in so v tem primeru za škodo solidarno odgovorni. Zakon omogoča, da se s kolektivno pogodbo določijo pavšalni zneski odškodnine, kar pa ne velja za škodo, ki jo povzroči delodajalec delavcu zaradi kršitve pogodbe diskriminacije ali kršitve dolžnosti varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu, za katero dogovarja delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninsko odgovornost javnih uslužbencev posebej ureja Zakon o javnih uslužbencih, ki v celoti velja samo za neposredne uporabnike državnega ali občinskih proračunov. Za ostale javne uslužbence pa pride v poštev Zakon o delovnih razmerjih, ki se v razmerju do Zakona o javnih uslužbencih uporablja subsidiarno. Ker je ureditev instituta odškodninske odgovornosti v obeh zakonih zelo podobna, kaže na morebitno nepotrebno podvajanje. Odškodninska odgovornost delodajalca za delavca je posebna oblika odgovornosti za ravnanje drugega. Ta primer je v celoti urejen v Obligacijskem zakoniku, ki določa, da delodajalec odgovarja za ravnanja delavca, razen, če dokaže, da je delavec ravnal tako, kot je bilo potrebno.
Ključne besede: Odškodninska odgovornost, škoda, krivda, delovno razmerje, delavec, javni uslužbenec, Zakon o delovnih razmerjih, Zakon o javnih uslužbencih, Obligacijski zakonik, pavšalna odškodnina.
Objavljeno: 12.10.2010; Ogledov: 8002; Prenosov: 1054
.pdf Celotno besedilo (938,32 KB)

Iskanje izvedeno v 0.24 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici