Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Diplomsko delo Operativni in psihološki vidik preiskovanja samomora predstavlja prepletanje dveh različnih disciplinarnih vej – psihologije in kriminalistike. V prvem delu diplomskega dela je predstavljeno, kaj je samomor in pravni pogled na storitev samomora kot takega. V nadaljevanju je opisana razvrstitev samomora po Durkheimu, francoskem sociologu, ki je eden izmed prvih preučeval samomor z znanstvenega vidika. Sledi del, kjer so opisani najpogostejši načini samomorov na Slovenskem. Obsežnejši del diplomskega dela je posvečen operativnemu vidiku preiskovanja samomorov. Opisana je pomembnost prihoda na kraj samomora in o ukrepih, ki se izvajajo ali opustijo ob začetku preiskave. V nadaljevanju je opisan dinamičen in statičen del ogleda kraja samomora in pomembnost zbiranja obvestil, ugotavljanja istovetnosti in motiva za storitev samomora. Za preiskavo samomora so pomembne okoliščine, ki kažejo na samomor ali proti njemu (fingiran samomor), zato te opišemo. Obdukcija kot taka ima izreden pomen pri preiskovanju samomorov, zato sledi del, kjer je opisana ogledna mrliška dejavnost. Sledi poglavje, ki podrobneje obravnava kondicijsko in psihološko pripravljenost preiskovalcev. V drugem delu so predstavljeni psihološki dejavniki, čustva in fiziološke spremembe, ki se med preiskavo samomora pojavljajo tako pri preiskovalcih, kakor tudi pri osebah, ki so vpete v preiskavo samomora. Prepoznavanje laganja oseb pri preiskavi samomora je izrednega pomena. V nadaljevanju so opisane značilnosti vedenja oseb, ki lažejo, zavajajo ali nekaj prikrivajo. Sledi opis o najzahtevnejšem delu, ki ga preiskovalec opravlja, in to je obveščanje svojcev pokojne osebe. Na koncu diplomskega dela predstavimo intervjuje, sledi razprava oziroma preveritev zastavljenih hipotez in zaključne misli diplomskega dela.
Ključne besede: samomori, preiskovanje, preiskovalci, priče, čustveni dejavniki, kognitivni dejavniki, psihološki vidik, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 04.09.2015; Ogledov: 1935; Prenosov: 168
Celotno besedilo (522,55 KB)

Opis: Ena izmed najbolj stresnih nalog policistov je sporočanje slabe novice. Slaba novica je vsaka novica, ki drastično in negativno vpliva na prihodnost posameznika. Policisti se srečujejo s sporočanjem več vrst slabih novic: v primeru umora, posilstva, prometne nesreče, gorske nesreče, samomora, v primerih kaznivih dejanj in podobno. Zelo pomembno je kako policisti sporočijo takšno novico, saj se morajo zavedati, da je že sama novica za prejemnika dovolj stresna in da lahko z načinom, kako jo bodo sporočili, situacijo le še poslabšajo. Pri sporočanju je zelo pomembna tudi policistova osebna naravnanost in zaznavni položaji. Osebna naravnanost je način kako občutimo sebe in druge ljudi ter določa ali sebe in druge doživljamo kot spoštovanja vredna bitja, zato pomembno vpliva na komunikacijo z drugimi. Ker ni vseeno, kako policisti sporočijo slabo novico, bodo to storili preveč čustveno, z razumevanjem ali z lahkoto, so pomembni tudi zaznavni položaji kot samokontrola ob sporočanju. Vsak dogodek, ki je za nas pomemben, aktivira naša čustva, ki so lahko prijetna ali neprijetna. Pojav različnih čustev je odvisen od naše ocene kritičnega dogodka. Pri sporočanju slabe novice so običajno prisotna neprijetna čustva, to so strah, žalost in jeza. Sporočanje slabe novice bi naj potekalo kot dobro utečen, a hkrati fleksibilen postopek, v treh fazah: priprava na sporočanje, sporočanje in ukrepi po sporočanju. V prvi fazi policisti zberejo čim več podatkov o dogodku, žrtvi in svojcih. Druga faza je hkrati tudi najtežji del celotne naloge za policiste, upoštevajoč že omenjeno osebno naravnanost, zaznavne položaje, čustva, itn. V tretji fazi pa morajo biti policisti poleg dajanja nasvetov seznanjeni tudi z ukrepi obvladovanja stresa. V tem poglavju si bomo ogledali tudi katere so tiste priporočljive besede ob takšnem sporočanju in katerih besed se je dobro izogibati. Za boljšo predstavo bom opisala tudi nekaj primerov iz prakse, ki terjajo sporočanje slabe novice. Pri sporočanju slabe novice morajo biti policisti previdni in pripravljeni na vrsto intenzivnih emocionalnih odzivov. Svojci ob obvestilu zelo različno reagirajo, kar je odvisno od njihovih individualnih lastnosti. Udeleženost bližnjega v hujšem travmatskem dogodku ali izguba svojca pomeni eno najhujših stisk v življenju, zato je žalovanje normalna reakcija. Žalovanje poteka v štirih fazah: šok in čustvena otopelost, protest in hrepenenje, brezup in dezorganizacija ter izboljšanje oziroma reorganizacija. Pogledali si bomo koliko časa traja posamezna faza in kam vse se lahko obrnejo svojci v primeru, da potrebujejo pomoč ali podporo. Ne smemo pa pozabiti, da je sporočanje slabe novice stresno tudi za policiste, ki prav tako ob tem doživljajo številna neprijetna čustva in so zanje lahko zelo obremenjujoča, zato je nujno, da se jim zagotovi pogovor s svetovalcem oziroma strokovnjakom, ki jim lahko pomaga pri premagovanju takšnih problemov. Pogledali si bomo kakšno vrsto psihosocialne pomoči (če sploh) policija kot organ ponuja svojim policistom. Na koncu bo sledil še pregled usposabljanja policistov na tem področju in intervju z izvajalcem usposabljanj v policiji ter moj pogled na sporočanje slabe novice.
Ključne besede: policija, policisti, nesreče, slabe novice, sporočanje, obveščanje, žrtve, ponesrečenci, svojci, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 21.11.2013; Ogledov: 2570; Prenosov: 398
Celotno besedilo (930,94 KB)

Opis: Namen diplomskega dela z naslovom Ciljno iskanje oseb – pravni in operativni vidik, je celovita predstavitev področja ciljnega iskanja oseb v Republiki Sloveniji in izdelava primerjave s ciljnim iskanjem v primerljivi državi, v tem primeru Republiki Nemčiji, kjer so se njihovi varnostni organi kot prvi v Evropi pričeli ukvarjati z načrtnim oziroma ciljnim iskanjem oseb. Ciljno iskanje oseb lahko opredelimo kot skupek načrtnih ukrepov ali dejanj v skladu z mednarodno, evropsko ter nacionalno zakonodajo in mednarodnim sodelovanjem, s ciljem izslediti, prijeti in izročiti osebo, ki jo išče policija, zavod za prestajanje kazni oziroma sodišče. Ciljno iskanje praviloma izvaja policija posamezne države. Za ciljno iskanje oseb se uporabljajo tako klasične policijske metode kot tudi prikriti preiskovalni ukrepi, na primer tajni prisluhi komunikacij, tajno sledenje oseb, prikriti vstopi v tuja stanovanja, uporaba tajnih sodelavcev policije in podobno. Razlika med državami se v tem pogledu kaže predvsem v različni zakonodaji s področja prikritih oziroma tajnih ukrepov. V novejšem času, ob pojavi interneta ali tako imenovanih javno dostopnih socialnih omrežij, kot je Facebook, je mogoče pri iskanju pridobiti podatke tudi iz javno dostopnih virov. Ukrepi, uporabljeni pri ciljnem iskanju osebe, se med državami lahko zelo razlikujejo, saj so precej odvisni od nacionalne zakonodaje države posameznice in od mednarodnega sodelovanja med posameznimi državami, ki so vključene v proces ciljnega iskanja oseb. Slednje se je v zadnjem času precej izboljšalo z vključevanjem držav v različne mednarodne integracije, kot je Evropska unija, in sicer z ustanovitvijo organizacije Europol ter s poenotenjem nacionalnih zakonodaj držav pristopnic, v skladu z direktivami Evropske unije. Slaba stran izboljšanega sodelovanja med evropskimi državami pa se kaže v prilagoditvi osumljencev, obdolžencev in obsojencev, ki za skrivanje izbirajo čedalje bolj oddaljene ciljne države. V diplomskem delu smo najprej obdelali veljavno zakonodajo, na podlagi katere je mogoče izvajati ukrepe za izsleditev osumljenca, obdolženca ali obsojenca, v drugem delu pa operativni vidik oziroma neposredno izvedbo ukrepov za izsleditev iskane osebe.
Ključne besede: policija, policijsko delo, iskanje oseb, mednarodno sodelovanje, Europol, Interpol, schengenski informacijski sistem, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 27.03.2013; Ogledov: 3327; Prenosov: 469
Celotno besedilo (1,19 MB)