SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 63
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
1.
Sporazumevanje učencev v različnih govornih položajih
Andreja Hvauc, 2009, diplomsko delo

Opis: Posebnost ljudi, ki nas loči od živali, je, da se sporazumevamo z govorom. Govor se spreminja in primerno oblikuje v izbranih sporazumevalnih okoliščinah, za katere otroci slišijo prvič že v osnovni šoli. Narečje, čeprav ne več v prvotni obliki, predstavlja za večino osnovnošolskih otrok še vedno prvo in najmočnejše izrazno sredstvo. Otroci se v domačem okolju najprej srečajo z narečno obarvano slovensko besedo, šele nato, predvsem v osnovni šoli z branjem, pisanjem in govornim izražanjem, spoznajo knjižni jezik in se trudijo v ustreznih okoliščinah tudi v njem sporazumevati. Naloga učitelja v osnovni šoli je, da učence pouči in postopoma navaja na različne načine govorjenja glede na sogovorca in druge okoliščine sporočanja oziroma sporazumevanja. Pulkova v svojem članku Dialekti in usvajanje knjižnega jezika v osnovni šoli (2006) ugotavlja, da lahko narečni govor učencem v osnovni šoli pomaga in je temeljen za usvajanje knjižnega jezika. Po drugi strani pa meni, da lahko učenci v osnovni šoli usvajajo narečje tudi kot eno izmed socialnih zvrsti. V povezavi s tem spoznavajo ustreznost rabe narečnega govora ali knjižnega jezika glede na govorne okoliščine. Narečje je govor, ki se govori le na določenem zemljepisnem področju in ima zato precej enake in bistveno skupne lastnosti na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in besedni ravni. Govorno izražanje pa je odvisno tudi od drugih dejavnikov, kot so starost, okolje, v katerem posameznik živi, stopnja izobrazbe. V diplomski nalogi smo se odločili, da bomo naše teoretično znanje podkrepili tudi z empirično raziskavo, in sicer se bomo omejili le na eno manjše področje in natančneje predstavili raziskovani krajevni govor Rač. Raziskava je pokazala, da se učenci OŠ Rače v domačem kraju največkrat sporazumevajo narečno. Knjižnega jezika se učijo v šoli, in sicer z branjem, pisanjem in govornim izražanjem. Učenci se najbolj trudijo govoriti in pisati v knjižni slovenščini pri urah slovenskega jezika in književnosti. Dejstvo je, da tudi starši in učitelji veliko pripomorejo k usvajanju knjižnega jezika. Izobrazba staršev precej vpliva na govorno izražanje anketiranih, saj se starši z višjo izobrazbo sporazumevajo z anketiranimi predvsem v knjižnem jeziku. Naloga učiteljev pa je, da učence opozarjajo na njihovo nepravilno izreko besed. Zaključimo lahko, da so za govorno sporazumevanje res bistvene okoliščine sporočanja oziroma govorni položaj govorca.
Ključne besede: Ključne besede: sporazumevanje, usvajanje jezika, govorni položaj, narečje, knjižni jezik, učenci, osnovna šola, govor Rač
Objavljeno: 08.06.2009; Ogledov: 3172; Prenosov: 299
.pdf Celotno besedilo (33,67 KB)

2.
RABA NAREČIJ MED UČENCI ZADNJEGA TRILETJA OSNOVNE ŠOLE
Janja Kitak, 2009, diplomsko delo

Opis: Učenci pridejo v osnovno šolo z znanjem pogovorne ali narečne zvrsti jezika, knjižnega jezika pa se morajo v šoli šele naučiti. Učitelj učencev ne sme zastrašiti s svojim učnim ravnanjem. V njih ne sme vzbujati vtisa, da je njihovo dotedanje znanje neuporabno in da se morajo vsega naučiti v šoli. H knjižnemu jeziku mora preiti tako, da v nižjih razredih dopušča tudi narečje kot sredstvo sporazumevanja. Zelo pomembno je, da učitelj upošteva didaktično načelo naslonitve knjižnega jezika na vsakdanji govor učencev. Narečje svojih učencev mora zato dobro poznati in ga spoštovati. Sprejemati mora jezikovne različice svojih učencev, do njih mora biti strpen, vendar jih mora opozarjati na druge možne različice. Učence mora postopoma navaditi na različne načine govorjenja glede na okoliščine sporočanja. Narečja so zastopana tudi v učnem načrtu za slovenščino za osnovnošolsko izobraževanje. V ciljih se narečje pojavlja kot izhodišče za usvajanje knjižnega jezika, učenec loči med knjižnim in neknjižnim jezikom in se hkrati zaveda, v kakšnih okoliščinah je raba prvega ali drugega ustreznejša. Učenec spoznava narečje tudi kot socialno zvrst. V učnem načrtu je upoštevano načelo naslonitve knjižnega jezika na vsakdanji govor učencev. Raba narečij med učenci zadnjega triletja osnovne šole je raziskana na Osnovni šoli Destrnik, kjer se govori prleško narečje, in na Osnovni šoli Sveta Trojica, kjer je v rabi slovenskogoriško narečje. Obe narečji sta v diplomskem delu tudi obravnavani.
Ključne besede: raba narečij, didaktika slovenskega jezika, slovenska narečja
Objavljeno: 08.07.2009; Ogledov: 2286; Prenosov: 239
.pdf Celotno besedilo (2,05 MB)

3.
PRIMERJAVA GOVORNIH NASTOPOV V SEDMEM IN DEVETEM RAZREDU OSNOVNE ŠOLE
Valentina Volavšek, 2009, diplomsko delo

Opis: V pričujočem diplomskem delu z naslovom Primerjava govornih nastopov v sedmem in devetem razredu osnovne šole sem se ukvarjala s problematiko usposabljanja učencev omenjenih razredov v govornem nastopanju. Glavni cilj je bil v okviru poslušanja in analize govornih nastopov v sedmem in devetem razredu razrešiti raziskovalni problem, tj. preučiti in ovrednotiti prednosti in slabosti izvajanja govornih nastopov v sedmem in devetem razredu ter na podlagi primerjave učencev obeh razredov prikazati razlike. Na osnovi rezultatov sem želela dokazati, da se je z vajo možno naučiti veščin govornega nastopanja. V teoretičnem delu sem predstavila in primerjala cilje starega in prenovljenega učnega načrta, ki jih morajo učenci dosegati pri govornem nastopanju v sedmem in devetem razredu, ter izpostavila razlike vsebin obeh učnih načrtov. Po preučitvi strokovne literature sem prikazala, kakšna mora biti zgradba govornega nastopa in kakšne priprave so potrebne, da je govorni nastop dober tako v svoji vsebini kot tudi izvedbi. V empiričnem delu sem predstavila lastni ocenjevalni kriterij, s pomočjo katerega sem analizirala, primerjala in vrednotila poslušane govorne nastope učencev, nato pa sem prikazala še prednosti in pomanjkljivosti govornih nastopov. Govorne nastope in njihovo ocenjevanje sem primerjala med učenci različnih razredov in prišla do naslednje ugotovitve: učenci devetega razreda so načeloma bolje izvajali govorne nastope na vseh ocenjevalnih ravneh (v primerjavi s sedmošolci je bila vidna manjša uporaba pisne predloge pri izvajanju govornih nastopov, učenci niso izgubljali stika s poslušalci zaradi govora, ki bi bil naučen na pamet, učenci so se dobro otresli treme, pri izvajanju govornega nastopa so upoštevali besedilno vrsto in bolje razporejali vsebino kot sedmošolci, pri izvajanju govornega nastopa so uporabljali bogatejši besedni zaklad in izkoriščali svojo zmožnost skladenjske raznolikosti, trudili so se upoštevati pravorečno normo, njihova uporaba mašil je bila majhna, med govorom so poskušali govoriti razumljivo, zborno, ponazorila so bila privlačna, prav tako pa so se bolje zavedali časovnega okvira, v katerem so morali izpeljati nastop ipd.).
Ključne besede: Ključne besede: osnovna šola, govorni nastop, sedmi razred, deveti razred, primerjava.
Objavljeno: 25.11.2009; Ogledov: 2322; Prenosov: 264
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

4.
Slovenščina - jezikovno-kulturna vez avstrijske Štajerske s Slovenijo
Anemari Maherl Küssner, 2010, diplomsko delo

Opis: Obmejna področja ob slovensko-avstrijski meji so poseben prostor, kjer se prepletata različni kulturi in jezika. Sodelovanje med državama poteka na različnih gospodarskih in političnih področjih, nas pa je v diplomskem delu zanimalo, koliko pozornosti državi posvečata slovenskemu jeziku in medsebojnim odnosom. Najplodnejša oblika sodelovanja med šolami omenjenih držav so šolska partnerstva, in sicer jih največ zasledimo na območju Deutschlandsberga, Lipnice, Vrbna in avstrijske Radgone. Sklepanje partnerstev je najpogostejše med osnovnimi in glavnimi šolami, stiki partnerskih šol pa so bili vzpostavljeni v precej različnih letih. Prve stike zasledimo že leta 1986, intenzivnejše naraščanje števila partnerskih šol pa je opaziti po letu 2004. Najpogostejše aktivnosti šolskih partnerstev so enodnevne ekskurzije in obiski prireditev v Avstriji in v Sloveniji, redkejša aktivnost so izmenjava učencev, večdnevne ekskurzije in jezikovni tedni. Najpomembnejše teme, vsebine in cilji čezmejnih aktivnosti so vzpostavitve stikov, srečanja in izmenjave s slovenskimi ljudmi oziroma slovensko kulturo in jezikom. S primerjavo šolskih sistemov omenjenih držav ugotovimo, da se le-ta v določenih segmentih bistveno razlikujeta. Položaj pouka slovenskega jezika na avstrijskih šolah se bistveno ne spreminja, šole ohranjajo približno enako število udeležencev tečaja. Večina šol ponuja začetni tečaj slovenskega jezika, redke nadaljevalnega. Pouk slovenskega jezika po večini predstavlja izbirni predmet, na redkih šolah obvezni izbirni predmet. Pri pouku slovenskega jezika uporabljajo učitelji veliko pripomočkov, ki jih sestavijo sami, in posamezne učbenike. Za izboljšanje položaja slovenskega jezika na avstrijski Štajerski so v veliki meri zaslužni sodelavci Kulturnega društva Člen 7, ki se borijo za v državni pogodbi utemeljene pravice. V nadaljevanju diplomskega dela smo primerjali partnerstvi Osnovne šole Apače in Osnovne šole Sladki Vrh, kjer smo ugotovili razlike predvsem v kvaliteti medsebojne komunikacije udeležencev in v različni stopnji vključenosti učencev v aktivnosti. V okviru partnerskih šol in pouka slovenskega jezika se izvajajo tudi kompleksnejše aktivnosti, kot so jezikovni tedni in večdnevna srečanja, ki služijo kot vzpodbuda k zgodnjemu učenju tujega jezika.
Ključne besede: Šolsko partnerstvo, pouk slovenščine na avstrijski Štajerski, jezikovni teden, Pavlova hiša, Kulturno društvo Člen 7.
Objavljeno: 24.05.2010; Ogledov: 2027; Prenosov: 114
.pdf Celotno besedilo (15,85 MB)

5.
Smernice za kulturo radijskega govora (na primeru Radia Slovenija)
Natalija Sinkovič, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu preučujem jezik, govor in vloge govornih osebnosti na Radiu Slovenija. Radijska govorna osebnost je zapleten in večplastni člen med poslušalci in vsebino. Zahteva ogromno znanja, ki se ga ne da celovito naučiti v nobeni sorodni institucionalizirani ustanovi. Samo »lep glas« in obvladovanje pravorečja sta premalo, radijska govorna osebnost mora imeti še primerno barvo glasu, obvladati mora naglas slovenskega knjižnega jezika, vse segmente stavčne fonetike (intonacijo, register, ritem in hitrost govora, glasnost, členitev besedila), znati pravilno dihati, negovati svoj glas. Ko to temeljito obvlada, lahko svoj govorni nastop nadgradi z živostjo, energičnostjo, s prepričljivostjo. Radijski govorec mora biti ne le glasovno, ampak tudi strokovno usposobljen, široko razgledan ter čustveno, psihično uravnovešena osebnost — in predvsem v službi poslušalca. V raziskovalnem delu predstavljam način izobraževanja radijcev v Centru za kulturo govora. Posebna pozornost je namenjena tudi pisanju za radio; to se v marsičem razlikuje od pisanja za medije, ki jih ljudje prebirajo ali gledajo. Pisanje za uho zahteva temeljito poznavanje slovenskega knjižnega jezika, z veliko mero občutka za govorjeni jezik, z bogatim besednim zakladom, s smislom za ritem v stavku; stil pisanja pa mora biti prilagojen dejstvu, da je radijsko sporočilo enkratno in neponovljivo in ga poslušalci le slišijo.
Ključne besede: Ključne besede: radio, radijska govorna osebnost, napovedovalec, voditelj, »pisanje za uho«, Center za kulturo govora.
Objavljeno: 21.05.2010; Ogledov: 3018; Prenosov: 760 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (867,87 KB)

6.
UPORABA RAZLIČNIH SOCIALNIH ZVRSTI JEZIKA PRI UČENCIH V TRETJEM TRILETJU OSNOVNE ŠOLE
Helena Ferk, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu z naslovom Uporaba različnih socialnih zvrsti jezika pri učencih v tretjem triletju osnovne šole se v prvem delu posvečam teoretičnim izhodiščem. Opredelila sem naloge in cilje pouka slovenskega jezika, didaktična načela s poudarkom na načelu naslonitve knjižnega jezika na vsakdanji govor učencev. Pregledala sem zastopanost nalog v učbeniških kompletih za prvo, drugo in tretje triletje osnovne šole glede na zastavljene cilje v učnem načrtu. V nadaljevanju sem opredelila termina knjižni in neknjižni jezik, njuni delitvi na zborni in knjižni pogovorni jezik, na pokrajinski pogovorni jezik in narečja ter interesne govorice. V empiričnem delu sem s pomočjo anketnega vprašalnika ugotavljala, katero zvrst jezika (knjižno, pogovorno, narečno oziroma sleng) uporabljajo učenci tretjega triletja osnovne šole glede na različne okoliščine (pogovor s starši, s sokrajani, z vrstniki iz kraja, s sošolci, z učitelji pri pouku slovenščine oziroma pri urah drugih predmetov ter z drugimi delavci šole, kot so tajnice, hišnik, kuharice). Glede na to, da je narečje pristni materni jezik, s katerim se otrok seznani najprej, me je zanimal tudi učenčev odnos do narečja.
Ključne besede: Ključne besede: načelo naslonitve knjižnega jezika na vsakdanji govor učencev, zborni jezik, splošni- ali knjižnopogovorni jezik, pokrajinski pogovorni jezik, narečja, interesne govorice, govorni položaj.
Objavljeno: 14.07.2010; Ogledov: 2847; Prenosov: 338
.pdf Celotno besedilo (663,72 KB)

7.
GLASOSLOVNA IN OBLIKOSLOVNA PODOBA BRESTANIŠKEGA GOVORA
Katja Komar, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prinaša rezultate raziskave jezikovnih značilnosti govora Brestanice na glasoslovni in oblikoslovni ravni. Pri raziskovanju sem se v veliki meri opirala na vprašalnico za Slovenski lingvistični atlas (SLA) in na zvočni zapis prostega govora, ki sem ga posnela s pomočjo treh informatork, ter v delu oboje podala v fonetični obliki. Na osnovi zbranega gradiva in strokovne literature sem brestaniški govor umestila v narečni prostor in raziskovanje usmerila h glasoslovni ravnini govora, ki vključuje naglasne značilnosti, samoglasniški in soglasniški sistem ter izvor in razvoj posameznih glasov, in k oblikoslovni ravnini, ki podaja narečne značilnosti posameznih besednih vrst. Govor Brestanice sodi v sevniško-krški govor prehodnega posavskega narečja, le-to pa je po Tinetu Logarju in Jakobu Riglerju del štajerske narečne skupine. V glasoslovju je viden predvsem starejši dolenjski razvoj, mlajše štajerske značilnosti pa so v večji meri vplivale na oblikoslovno podobo govora. Pod vplivom štajerske narečne skupine je govor izgubil tudi prvotno tonemsko naglaševanje in kolikostno nasprotje, podaljšali so se celo vsi kratko naglašeni samoglasniki. Samoglasniški sistem je enoglasniško-dvoglasniški, značilen je močan samoglasniški upad ter pojav akanja, ukanja in celo ikanja. V soglasniškem sistemu so največ sprememb doživeli zvočniki, na oblikoslovni ravni pa oblikospreminjevalni vzorci v dajalniku, mestniku in orodniku moškega in ženskega spola. Srednji spol je prešel v moški spol. Zaradi (dnevnega) preseljevanja in vse večjega vpliva knjižnega jezika so pogoste nepredvidljive dvojnice, kar daje brestaniškemu govoru značaj mešanega govora.
Ključne besede: slovenski jezik, dialektologija, štajerska narečna skupina, posavsko narečje, sevniško-krški govor, brestaniški govor
Objavljeno: 30.07.2010; Ogledov: 2127; Prenosov: 273
.pdf Celotno besedilo (841,54 KB)

8.
OBRAVNAVANJE RAZLIČNIH ZVRSTI JEZIKA V NEUMETNOSTNIH BESEDILIH PRI POUKU SLOVENŠČINE V TRETJEM TRILETJU OSNOVNE ŠOLE
Iris Hamler, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu Obravnavanje različnih zvrsti jezika v neumetnostnih besedilih v tretjem triletju osnovne šole (poudarek na narečju in interesnih govoricah) so v uvodu predstavljene zvrsti in snopi zvrsti, kjer smo izpostavili socialne zvrsti jezika. Le-te delimo na knjižni in neknjižni jezik. Knjižni jezik se deli še na zborni in na splošno- ali knjižnopogovorni jezik, neknjižni jezik pa na pokrajinsko pogovorni in na zemljepisna narečja. Poleg vseh socialnih zvrsti smo predstavili še modifikacije osnovnih socialnih zvrsti, t. i. interesne govorice, kot so sleng, žargon in latovščina (argo). Več pozornosti smo namenili slengu, govorici mladih, saj tudi učbeniški kompleti v večji meri pri interesnih govoricah obravnavajo samo sleng. V nadaljevanju diplomskega dela sledi analiza Pouk slovenščine v osnovni šoli, ki je zelo povezan in odvisen od devetletnega osnovnega šolanja (devetletke), njenih ciljev ter organizacijskih in vsebinskih sprememb. Pouk slovenščine se tako v osnovni šoli deli na tri triletja. V I. triletje spadajo 1., 2. in 3. razred, v II. triletje 4., 5. in 6. razred, v III. triletje pa 7., 8. in 9. razred. Posvetili se bomo pouku slovenščine v tretjem triletju (torej v 7., 8. in 9. razredu) osnovne šole, torej tudi obravnavi splošnih, funkcionalnih in izobraževalnih ciljev pri obravnavi neumetnostnih besedil tega triletja. Pri pouku slovenščine je potrebno upoštevati tudi naloge in cilje sodobnega jezika, ki temeljijo na sporazumevalni zmožnosti učencev, zato nas zanima, v kolikšni meri so zmožni tvoriti in sprejemati različna besedila glede na različne okoliščine, namen in vsebino. Pri pouku slovenščine prav tako ne smemo pozabiti na didaktična načela kot osnovne smernice, ki vplivajo na izbiro celotnega učnega procesa in nas opozarjajo na bistvene značilnosti uspešnega pouka ter nas svarijo pred različnimi pomanjkljivostmi v poučevanju. Jedro diplomskega dela temelji na predstavitvi vseh učbeniških kompletov za pouk slovenščine v tretjem triletju in na preučevanju ter analizi le-teh pri obravnavi različnih zvrsti jezika v neumetnostnih besedilih v tretjem triletju osnovne šole. Predstavljeni so učbeniški kompleti HURA ZA SLOVENŠČINO! (DZS), SLOVENŠČINA (Mladinska knjiga) in SLOVENŠČINA ZA VSAKDAN IN VSAK DAN (Rokus). Pregled učbeniških kompletov temelji na obravnavi različnih (socialnih) zvrsti jezika, s poudarkom na narečju in interesnih govoricah. Pri obravnavi narečja lahko iz učnega načrta razberemo dvojno vlogo le-tega: na eni strani je narečje kot izhodišče za usvajanje knjižnega jezika, na drugi pa gre za usvajanje narečja kot socialne zvrsti. Namen diplomskega dela je predstaviti socialne zvrsti jezika in zastopanost le-teh tako v učnem načrtu kot v učbeniških kompletih za tretje triletje osnovne šole in hkrati ugotoviti, ali se določeni učbeniški kompleti dovolj posvečajo omenjeni tematiki oziroma ali se skladajo s tem, kar predvideva učni načrt. Pomembno je tudi ugotoviti, katere vrste nalog so pri preučevanju omenjene tematike predvidene (naloge zaprtega tipa, naloge polodprtega tipa ali naloge odprtega tipa) in koliko je teh nalog. Poleg omenjene analize učbeniških kompletov bomo s pomočjo ankete poskušali ugotoviti, kaj o zastopanosti socialnih zvrsti v učbeniških kompletih in skladnosti le-teh z učnim načrtom menijo učitelji slovenščine petih različnih osnovnih šol. Na podlagi vsebinskega pregleda in analize vseh učbeniških kompletov lahko ugotovimo, da so analizirani učbeniški kompleti skladni z učnim načrtom, torej za obravnavano tematiko uresničujejo z učnim načrtom predpisane vsebine in cilje, vezane na narečje in interesne govorice. Čeprav so učbeniški kompleti skladni z učnim načrtom, je možno opaziti razlike, ki se pojavljajo v vlogi oziroma pomenu, ki jo obravnavani tematiki pripisujejo posamezni učbeniški kompleti.
Ključne besede: Ključne besede: socialne zvrsti, modifikacije socialnih zvrsti, pouk slovenščine v tretjem triletju, učbeniški kompleti, učni načrt.
Objavljeno: 30.07.2010; Ogledov: 3413; Prenosov: 203
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

9.
UPORABA RAZLIČNIH SOCIALNIH ZVRSTI JEZIKA UČENCEV V IZBRANIH GOVORNIH POLOŽAJIH
Nataša Čavničar, 2010, diplomsko delo

Opis: Slovenski knjižni jezik je zvrst jezika, ki se ga moramo naučiti. Slovenci se v domačem okolju najprej srečamo s krajevnim narečjem in šele kasneje, predvsem v osnovni šoli, spoznamo knjižni jezik. Zaradi tega je učencem lažje, če učitelj za učenje knjižnega jezika izhaja iz narečja. Učenci se knjižnega jezika naučijo s poslušanjem, z branjem in govornim izražanjem. Naloga učitelja v osnovni šoli je, da učence pouči in tudi postopoma navaja na različne načine govorjenja glede na okoliščine sporočanja in glede na sogovorca. Zaradi tega morajo spoznati narečje tudi kot eno izmed socialnih zvrsti jezika. Kajti šele ko imajo znanje o značilnostih knjižnega jezika in o značilnostih narečja, lahko izberejo pravilno zvrst jezika glede na sogovorca in okoliščine sporazumevanja. S tem je dosežen tudi cilj Učnega načrta za osnovno šolo, ki od učencev tretjega triletja zahteva, da ločijo knjižni in neknjižni jezik ter praktično obvladajo okoliščine, ki narekujejo rabo prvega ali drugega. V diplomski nalogi smo se odločili, da bomo naše teoretično znanje podkrepili tudi z empirično raziskavo, kjer smo natančneje predstavili krajevni govor Šentilj v Slovenskih goricah in krajevni govor Hoče. Raziskavo smo izvedli na osnovni šoli Rudolfa Maistra Šentilj in na osnovni šoli Dušana Flisa Hoče, ki je pokazala, da se učenci obeh osnovnih šol v domačem kraju največkrat sporazumevajo narečno. Knjižnega jezika se učijo v šoli, in sicer največkrat pri urah slovenščine s pisanjem, branjem in govornim izražanjem. Pri ostalih urah in pri sporazumevanju z ostalimi zaposlenimi delavci šole pa uporabljajo nadnarečno obliko govora. Zaključimo lahko, da je za govorno sporazumevanje res bistven govorni položaj govorca oziroma okoliščine sporočanja.
Ključne besede: Sporazumevanje, govorni položaj, narečje, knjižni jezik, učenci, govor Šentilj v Slovenskih goricah, govor Hoče …
Objavljeno: 28.07.2010; Ogledov: 2554; Prenosov: 182
.pdf Celotno besedilo (1,39 MB)

10.
VINOGRADNIŠKO IZRAZJE Šentjurija na Dolenjskem
Mojca Derganc, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prinaša rezultate popisa vinogradniškega in kletarskega izrazja, ki so ga in ga še vedno uporabljajo v Šentjuriju na Dolenjskem, ob tem pa še glasoslovne in oblikoslovne značilnosti govora omenjene vasi. Pri raziskovanju sem se v veliki meri opirala na vprašalnico za Slovenski lingvistični atlas (SLA) in na zvočni zapis prostega govora informatorja, katerega narečno besedilo je predstavljalo osnovo za nadaljnje delo. Na osnovi narečnega besedila in strokovne literature sem v prvem delu diplomskega dela šentjurijski govor umestila v narečni prostor in podala osnovne glasoslovne in oblikoslovne značilnosti. Svoje raziskovanje sem nato usmerila v zapis vinogradniške vprašalnice in slovarja vinogradniškega izrazja. V slovar je vključenih 244 iztočnic, ki zajemajo vse faze procesa: od priprave zemljišča za nasaditev vinograda do končnega produkta — vina. Vanj so vključeni izrazi, ki so se uporabljali v preteklosti, ko so bili načini obdelovanja vinogradov, pridelave vina in drugih opravil preprostejši, pa tudi novejši izrazi, ki so povezani s sodobnim načinom vinogradništva. Na koncu geselskega članka se nahaja še podatek, ali je izraz in njegov pomen prisoten v SSKJ, Pleteršnikovem slovarju ali Hrčkovem vinogradniškem strokovnem slovarju.
Ključne besede: dialektologija, dolenjska narečna skupina, vzhodnodolenjski govor, vinogradniško izrazje, kletarsko izrazje, Šentjurij na Dolenjskem.
Objavljeno: 04.01.2011; Ogledov: 2239; Prenosov: 305
.pdf Celotno besedilo (12,80 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici