| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 15
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
Immunity of Heads of State and High-Ranking State Officials for International Crimes
Admir Muratović, 2021, master's thesis

Abstract: The present thesis is devoted to the immunity of Heads of State and high-ranking State officials, generally meaning the Heads of Government, and the Foreign Ministers, before the national and international courts, for international crimes as codified in the Rome Statute of the International Criminal Court (ICC), namely the crime of genocide, crimes against humanity, war crimes and the crime of aggression, with partial touch upon the crime of torture as well. The introductory part lays out the prosecution of State officials throughout the history all the way to the World War II, the Nuremberg and Tokyo Trials, and the developments in the decades post-World War II, with the eventual establishment of the ICC. Afterwards, the definitions and list of international crimes are discussed. Following the arguments for the rationale behind immunity and the correlation between immunity and jurisdiction, I elaborate on the various types of immunity, such as State immunity – and its subcategories personal and functional immunities – and diplomatic immunity. Thereby, I discuss at length the range of seemingly outstanding questions relating to, e.g., the scope of State officials entitled to immunity ratione personae, whether the commission of international crimes constitute officials acts, whether the immunity of State precludes a lawsuit towards State for breaches of jus cogens norms by acts that qualify as acta jure imperii, whether the diplomatic immunity pertains to high-ranking State officials other than ambassadors and diplomatic agents, etc. The explanations of other, less debatable questions, such as the distinction between personal and functional immunities for international crimes before national courts, is also provided. In the following part, I analyse the immunity of the incumbent high-ranking State officials before international courts, with a particular focus set on the ICC and Article 27 of the Rome Statute. Emphasizing provisions concerning international cooperation and judicial assistance to the ICC, I bring up Article 98 of the Rome Statute as a counterweight to the rejection of immunity before the ICC, and consider the interplay between both, Articles 27 and 98. Another point of divergence here is the question of which States fall under the scope of the term ‘third State’ in Article 98 of the Rome Statute. Furthermore, the analysis of the Al-Bashir case is provided through the application of the United Nations (UN) Security Council Resolution 1593 (2005), as well as Articles 25 and 103 of the UN Charter. Additionally, I intend to provide a method of resolving some of the ambiguities stemming out of the seemingly contradicting Rome Statute provisions by applying the rules of treaty interpretation, in particular its subsidiary means, discerning the object and purpose of the Rome Statute through the lenses of its Preamble. In the final part, I have sought out various other concepts that could supersede the immunity of high-ranking State officials for international crimes, including the jus cogens international crime exception to immunity, the obligation aut dedere aut judicare, and the universal jurisdiction.
Keywords: State immunity, immunity ratione personae, immunity ratione materiae, Heads of State, high-ranking State officials, international crimes, international courts, International Criminal Court (ICC), Rome Statute, Al-Bashir case, UN Security Council
Published: 23.07.2021; Views: 2; Downloads: 0
.pdf Full text (998,44 KB)

2.
Citizenship by investment programs from the perspective of international and EU Law
Petra Weingerl, Matjaž Tratnik, 2019, original scientific article

Abstract: A growing number of States have been offering so-called citizenship by investment programs (CBI) or related residence by investment programs (RBI), where they offer residence and/or their nationality to foreigners willing to invest a considerable sum in their economies and/or to donate to their budget or other public funds. We focus on the CBI. Among States that offer specific CBI programs are mainly Caribbean states, but also three EU Member States, namely Bulgaria, Cyprus and Malta. The choice of an investment or donation as one of the grounds for the acquisition of the nationality of a (Member) State is in principle a legitimate choice under both international and EU law. In Section 2, we will first offer some thoughts on privileged naturalizations in State interest in general, and specifically about investment migration, before we embark on the discussion of the CBI schemes that are offered in Bulgaria, Cyprus and Malta. Section 3 explores the principle of national autonomy and its limitations both in international and EU law, with the focus on the existing CBI programs in the EU and their compatibility with international and EU law. Moreover, we will analyse the approach of the EU institutions towards such schemes.
Keywords: citizenship by investment, privileged naturalization, national autonomy, due diligence, EU citizenship
Published: 15.01.2021; Views: 70; Downloads: 9
URL Link to file

3.
Pravni in politični okvir za regulacijo avtonomnih vozil in dronov v EU
Rami Salman, 2020, master's thesis

Abstract: Mobilnost sestavlja pomemben del našega življenja, zato je nujno da je varna in zanesljiva. S pojavom naprednih tehnologij, kot so samovozeči avtomobili in droni, se pojavljajo določena vprašanja, ki se nanašajo na integracijo teh izdelkov v vsakdanje življenje in vpliva nanj. Uvodoma je prikazan tehnološki razvoj naprav, povezanih na omrežje in spremembe evropskega regulatornega okvirja v zvezi s tem. Nadalje sledi nekaj praktičnih primerov uporabe dronov in avtonomnih vozil. Magistrsko delo preučuje te tehnološke izdelke in storitve v luči prava EU glede na že veljavne primarne in sekundarne akte, kjer takšnih konkretnih predpisov še ni, pa si pomagamo s pomočjo splošnih načel in ostalih nezavezujočih aktov, ki so že bili sprejeti. Eden ključnih predpisov, ki je usmerjen na informacijsko varnost, je Splošna uredba o varstvu podatkov (t.i. GDPR), kar se izraža že v širši definiciji samega podatka v primerjavi s prejšnjo ureditvijo. Pomembna je predvsem zaradi velikega toka informacij v elektronski obliki. V zvezi s pravicami državljanov EU imamo še veliko drugih relevantnih predpisov na tem področju, kot je Direktiva v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako in Direktiva o elektronskem poslovanju. Kljub visokemu nivoju pravne regulacije zaščite državljanov Unije, se pojavljajo vprašanja, ali so trenutni pravni predpisi zadostni glede na prihod avtonomnih naprav. Podan je tudi pregled relevatnih aktov in predlogov v zvezi z umetno inteligenco in možnostmi za zaščito uporabnikov izdelkov, ki temeljijo na avtonomnosti. Prihodnost tehnologije je vsekakor tako zanimiva kot nepredvidljiva, kar pomeni da je še toliko bolj pomembna dosledna ureditev pravnih razmerjij med tehnološkimi giganti, potrošniki in drugimi pristojnimi institucijami. Pomemben vidik je tudi pravna poenotenost držav članic zaradi skupnega evropskega trga. V primeru prevelikih pravnih razlik bi lahko prišlo do zlorab in zaobhajanja pravnih predpisov, kar bi samo po sebi izničilo njihov temeljni namen.
Keywords: informacijska tehnologija, avtonomna vozila, droni, varstvo podatkov, elektronsko poslovanje, internetna nevtralnost, spletna varnost, GDPR, pravice državljanov EU
Published: 16.12.2020; Views: 172; Downloads: 68
.pdf Full text (2,48 MB)

4.
Pravila o uporabi in razlagi listine EU o temeljnih pravicah
Valentin Justin Tratnik, 2020, master's thesis

Abstract: Varstvo temeljnih pravic in svoboščin je v 21. stoletju v EU nekaj samoumevnega. Na podlagi 2. člena Pogodbe o Evropski uniji EU temelji na vrednotah, ki spoštujejo človekovo dostojanstvo, svobodo, demokracijo, enakosti, pravne države in spoštovanja temeljnih pravic. Nadalje 49. člen PEU pogojuje članstvo v EU s spoštovanjem vrednot iz 2. člena PEU, vključno s spoštovanjem temeljnih pravic. Danes Listina, ki je zavezujoča od leta 2009, predstavlja moderen pravni dokument, ki poleg »klasičnih« temeljnih pravic vsebuje tudi novo generacijo pravic. Ustaljenim »klasičnim« pravicam, kot so npr. pravica do življenja, nediskriminacije in enakosti pred zakonom, so v Listini dodane tudi novejše pravice, kot so npr. varstvo potrošnikov, varstvo okolja in druge, ki obstajajo zgolj v pravnem redu EU, npr. prosto gibanje, aktivna in pasivna volilna pravica na volitvah v Evropski parlament in na lokalnih volitvah. Listina obsega sedem poglavij, pri čemer prvih šest poglavij temeljne pravice ureja vsebinsko, zadnje, sedmo, poglavje pa ureja splošna pravila o razlagi in uporabi Listine. Ta magistrska naloga se ukvarja s sedmim poglavjem Listine. Po sprejetju Listine je bilo eno ključnih vprašanj njeno področje uporabe, ki je urejeno v njenem 51. členu. Uporabo Listine delimo na uporabo s strani organov EU in uporabo s strani držav članic (DČ). Medtem ko je Listina za organe EU zavezujoča vedno, torej, kadar ravnajo znotraj okvirjev prava EU in kadar ravnajo izven okvirjev prava EU, Listina DČ zavezuje zgolj, kadar izvajajo pravo EU. Pri področju uporabe Listine je potrebno upoštevati tudi prvi odstavek 6. člena PEU, ki določa, da se z Listino na nikakršen način ne širijo pristojnosti EU, kot so opredeljene v Pogodbah. V zvezi z 51. členom Listine se postavi tudi vprašanje uporabe Listine v horizontalnih razmerjih. Poleg področja uporabe Listine je ključno tudi vprašanje ravni varstva, ki ga zagotavlja Listina. Tako je danes varovanje temeljnih pravic v DČ urejeno na več ravneh. Temeljne pravice se varujejo preko ustav DČ, Listine, EKČP in drugih mednarodnih dokumentov. Prav kvantiteta pravnih aktov, ki varujejo temeljne pravice, lahko povzroči določene probleme, ki jih je potrebno razjasniti. Po več kot desetletju sprejema Listine je vprašanj vedno več. V tem zaključnem delu bom zato s svojim raziskovalnim delom poskusil osvetliti nekatera relevantna vprašanja v zvezi z uporabo in razlago Listine.
Keywords: Pravo EU, temeljne pravice, človekove pravice, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, uporaba Listine ratione materiae, uporaba Listine ratione personae, razlaga Listine, Zadeva 29/69, Erich Stauder proti mestu Ulm – Sozialamt.
Published: 11.09.2020; Views: 393; Downloads: 192
.pdf Full text (845,60 KB)

5.
Plastika v krožnem gospodarstvu v Evropski uniji: vzpostavljanje pravnega in političnega okvira za urejanje plastike
Iva Drvarič, 2020, master's thesis

Abstract: Pravni okvir Evropske unije (v nadaljevanju EU) njenim prebivalcem omogoča uživanje v najvišjih okoljskih standardih na svetu. Čista voda, rodovitna zemlja, čisti zrak in ohranjena narava so pomembne vrednote, k zagotavljanju katerih stremi EU. Kljub začetni odsotnosti pravne podlage za poseganje EU na področje okolja, si je ta, sprva z ustrezno podporo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU), kasneje pa z vključitvijo izrecnih določb o pristojnosti EU na področju okolja v Pogodbe, vendarle utrla pot na to ter številna druga področja življenja državljanov in delovanja držav članic. Ob zavedanju okoljskih in gospodarskih pritiskov s katerimi se dandanes sooča ves svet, se je med glavne strateške cilje EU v zadnjih letih prikradel koncept krožnega gospodarstva, kot alternativa trenutno prevladujočemu, a izredno netrajnostnemu, linearnemu sistemu. Gre za pojem brez univerzalno sprejete definicije, ki v najširši obliki predstavlja krovni izraz za vse postopke in prakse, ki koncept izrabljenosti nadomeščajo z obnovo, vzpodbujajo preusmeritev na obnovljive vire energije, delujejo v smeri odprave strupenih kemikalij, ki otežujejo ali onemogočajo ponovno uporabo in stremijo k kar se da največjemu zmanjšanju količine odpadkov ter gospodarnejšemu ravnanju z viri. Svetovni gospodarski model je nujno potreben spremembe, če želimo zagotoviti dostojno življenje naraščajočemu številu prebivalstva, ki bi naj do leta 2050 doseglo devet milijard. EU je v zadnjih petnajstih letih sprejela številne dokumente, ki služijo kot trdna opora krožnemu gospodarstvu, najbolj jasno pa je bilo prizadevanje EU za pospešen prehod na krožni model gospodarstva izraženo v leta 2015 sprejetem akcijskem načrtu EU za krožno gospodarstvo. Temu sta sledila še dva pomembna dokumenta, ki nadaljujeta in nadgrajujeta vizijo zastavljeno v akcijskem načrtu iz 2015, evropski zeleni dogovor in novi akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo iz leta 2020. Oba akcijska načrta in evropski zeleni dogovor nakazujejo na to, da se je EU lotila preobrazbe gospodarskega sistema v celoti in da krožnega gospodarstva ne enači zgolj z vpeljavo višjih kvot za recikliranje, kar je pogosto, a napačno prepričanje. Plastika je bila zaradi svojih posebnih lastnosti že v akcijskem načrtu iz 2015 določena kot prednostno področje, ki zahteva nujno obravnavo, kar ne preseneča glede na dejstvo, da se danes svet sooča s posebno krizo – plastično krizo. Njena proizvodnja in uporaba se iz dneva v dan povečujeta, pričakuje pa se tudi, da se bosta do leta 2050 potrojila. Ocenjuje se, da je bila velika večina do sedaj proizvedene plastike zavržena na odlagališčih ali drugje v okolju, kjer sedaj povzroča številne težave, za katere se zdi da se z dneva v dan samo še poglabljajo. Krožno gospodarstvo se predstavlja kot ena izmed priložnosti za zmanjšanje negativnih vplivov plastike in za maksimizacijo okoljskih, gospodarskih in družbenih koristi, ki jih ta material vendarle prinaša. Rešitve, ki jih v zvezi s plastiko ponuja krožno gospodarstvo so med drugim: proizvodnja plastike iz fosilnim gorivom alternativnih surovin; preoblikovanje postopkov proizvodnje plastike in plastičnih izdelkov, da se podaljša njihova življenjska doba; ponovna uporaba izdelkov in preprečevanje nastajanja odpadkov; sodelovanje med podjetji in potrošniki za spodbujanje recikliranja; spodbujanje trajnostno naravnanih poslovnih modelov, ki omogočajo koriščenje plastičnih izdelkov v okviru skupne rabe ali najema itd. EU se s problematiko aktivno ukvarja in vestno posodablja zakonodajo ter izdaja politične usmeritve za vpeljavo krožnih praks v zvezi z ravnanjem s plastiko. Zaključno delo obravnava ključne dosežke in nekatere prihodnje ambicije v zvezi z regulacijo plastike v okviru krožnega gospodarstva v Evropski uniji.
Keywords: pravo varstva okolja, krožno gospodarstvo, plastika, recikliranje, razširjena odgovornost proizvajalca, odpadki, odpadna embalaža, akcijski načrt, evropski zeleni dogovor, strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu
Published: 11.09.2020; Views: 384; Downloads: 110
.pdf Full text (1,60 MB)

6.
Pristojnost EU za urejanje kazenskega materialnega prava
Aljaž Kralj, 2020, master's thesis

Abstract: Kazensko materialno pravo zaradi povezave s suverenostjo držav članic sprva ni bilo del Rimske pogodbe, z oblikovanjem tretjega medvladnega stebra in vplivom sodne prakse SEU pa je v času Maastrichtske in Amsterdamske pogodbe pridobilo vidnejšo vlogo. Lizbonska pogodba, v skladu s temeljnim načelom prenosa pristojnosti, glede kazenskega materialnega prava predvideva deljeno pristojnost med EU in državami članicami. EU pa mora pri izvrševanju svoje pristojnosti upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, kar preprečuje pretiran poseg v nacionalne kazenske sisteme. 83. člen PDEU natančneje opredeljuje pristojnost EU in predstavlja osrednjo določbo za približevanje kazenskega materialnega prava držav članic, v zvezi z njegovo uporabo pa je več nejasnosti in nerešenih vprašanj. V skladu s prvim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami zaradi narave ali učinkov teh dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim. Našteta področja kriminala, ki predstavljajo zaprt sistem, se lahko glede na razvoj kriminala tudi razširijo. V skladu z drugim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na že harmoniziranem področju, za katerega se je izkazalo, da je približevanje določb kazenske zakonodaje in drugih predpisov držav članic nujno zaradi zagotovitve učinkovitega izvajanja politike EU. Medtem ko je prvi odstavek namenjen preprečevanju posebno hudega kriminala s čezmejnimi posledicami, služi drugi odstavek zagotavljanju učinkovitosti prava EU. Tretji odstavek ureja postopek zasilne zavore in možnost okrepljenega sodelovanja med državami članicami. 83. člen PDEU se zaradi strogih pogojev in omejitev kaže kot edina primerna pravna podlaga za kazenske materialne ukrepe EU, kar še posebej velja za opredelitev kaznivih dejanj in sankcij. Pristojnost EU za kazensko materialno pravo je učinkovita, celovita in primerna trenutni stopnji integracije evropskih držav. Primerno je zasnovana, tako za vzpostavitev sistematičnega boja zoper posebno hude oblike kriminala s čezmejnimi posledicami, kot za zagotovitev učinkovitega izvajanja politike EU na področjih, kjer veljajo harmonizacijski ukrepi. Kljub nekaterim pomanjkljivostim pa ustavna načela in dovolj široka opredelitev 83. člena PDEU omogočajo celovit pristop in učinkovite rešitve, vendar hkrati tudi nevarnost pretiranega razmaha kazenske zakonodaje EU. V prihodnjih letih bo veliko odvisno od usmeritev, ciljev in delovanja Komisije ter odločitev SEU, ki lahko pojasni nedoločene pojme in zariše okvire 83. člena PDEU.
Keywords: Lizbonska pogodba, kazensko pravo EU, območje svobode, varnosti in pravice, pravosodje in notranje zadeve, deljena pristojnost EU, načelo prenosa pristojnosti, subsidiarnost, sorazmernost, približevanje kazenske zakonodaje držav članic, 83. člen PDEU.
Published: 27.08.2020; Views: 401; Downloads: 158
.pdf Full text (1,16 MB)

7.
Meje dopustnega nadzora delavca z in pri uporabi sredstev informacijsko komunikacijske tehnologije na delovnem mestu: izbrani vidiki
Aljoša Polajžar, 2020, master's thesis

Abstract: Razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) je prinesel nove možnosti nadzora nad delavcem. Delodajalec ima kot organizator delovnega procesa in lastnik delovnih sredstev interes, da se njegova sredstva IKT uporabljajo v službene namene. Ker obstaja možnost, da delavec uporablja službeni računalnik, internet, e-pošto ipd. v zasebne namene, je v interesu delodajalca, da spremlja delavčevo uporabo teh sredstev. Pri tem je problematično iskanje pravnih meja dopustnega nadzora. Primeri in pogoji v katerih se tovrstni nadzor lahko uvede niso konkretneje zakonsko urejeni. Meje dopustnega nadzora začrtuje tehtanje neposredno učinkujočih temeljnih pravic delavca in legitimnih interesov delodajalca s pomočjo metode praktične konkordance. Nadzor predstavlja poseg v (komunikacijsko, informacijsko) zasebnost in varstvo osebnih podatkov delavca. Predmetne temeljne pravice so varovane v okviru različnih sistemov varstva temeljnih pravic (URS, Listine EU, EKČP). V okviru prava EU meje dopustnega nadzora začrtuje Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov (GDPR), ki jo je treba razlagati v luči Listine EU. Tudi iz smernic Delovne skupine 29 izhaja, da se nadzor lahko izvaja le ob upoštevanju temeljnih načel GDPR, in sicer transparentnosti, sorazmernosti in zakonitosti obdelave. Zaradi delavčevega položaja kot šibkejše stranke v delovnem razmerju pa njegova privolitev praviloma ne bo mogla služiti kot podlaga za izvajanje nadzora. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je za določanje meja dopustnega nadzora bistvena presoja, ali je delavec pri uporabi sredstev IKT lahko utemeljeno pričakoval zasebnost in ali je imel delodajalec zadostno utemeljene interese za izvajanje nadzora. Tudi iz analize slovenske sodne prakse in smernic Informacijskega pooblaščenca izhaja, da je nadzor dopusten le v izjemnih primerih, v katerih delavec ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti in ko prevladajo interesi delodajalca. Nadzor naj se izvaja le kot ultima ratio. V zvezi s sprejemom specialnih zakonskih pravil GDPR izrecno navaja možnost, da se nadzor na delovnem mestu uredi s specialnimi zakonskimi pravili ali z dvostranskimi avtonomnimi pravili. Ugotavljamo, da bi se v okviru slovenskega pravnega sistema pogoji, razlogi oz. meje dopustnega nadzora nad delavcem z in pri uporabi sredstev IKT lahko uredile predvsem s kolektivnimi pogodbami (na različnih ravneh). S splošnimi akti pa bi bilo primerno, da bi delodajalci določili podrobnejša organizacijska pravila, s katerimi se konkretizirajo obveznosti delavcev in določijo meje dopustne uporabe službene IKT opreme v zasebne namene. Nadalje, ugotavljamo, da bi bilo meje dopustnega nadzora primerno urediti tudi z zakonskimi pravili. V določeni meri bi se lahko zgledovali po finski in nemški ureditvi. Pri tem se zavzemamo za sprejem ureditve skladne z URS in pravom EU, ki ne bi bila nujno podrobna. Korak v pravo smer bi bila že uvedba ustreznih »postopkovnih« varovalk (npr. obveznega sodelovanja delavskih predstavnikov), s katerimi bi preprečili, da bi do neutemeljenega izvajanja nadzora oz. posega v pravico do zasebnosti delavca sploh prišlo.
Keywords: Delovno razmerje, temeljne pravice, nadzor na delovnem mestu, informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), zasebnost delavca, varstvo osebnih podatkov, Informacijski pooblaščenec, komunikacijska zasebnost, Uredba 2016/679 (GDPR), Barbulescu proti Romuniji.
Published: 15.07.2020; Views: 563; Downloads: 265
.pdf Full text (1,30 MB)

8.
Horizontalni neposredni učinek določb Listine EU o temeljnih pravicah v luči novejše sodne prakse Sodišča EU
Iris Štelcar, 2019, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo z analizo sodne prakse Sodišča EU proučuje vprašanje horizontalnega neposrednega učinka določb Listine EU o temeljnih pravicah. Od uveljavitve Lizbonske pogodbe je Listina del primarne zakonodaje EU. Glede na možnost neposrednega sklicevanja na določbe ustanovnih pogodb EU v primeru spora med posamezniki se odpira vprašanje, ali se lahko temeljna načela prava EU, ki jih je Sodišče EU razvilo na tem področju, uporabijo tudi za določbe Listine. Ključno vprašanje je, ali lahko imajo tudi določbe Listine neposredni učinek, ki ga je Sodišče EU že v zadevi 26/62, Van Gend & Loos, priznalo pravicam, ki izhajajo iz primarnega prava EU. To vprašanje je izjemno zanimivo glede horizontalnega neposrednega učinka določb Listine, še posebej v luči dejstva, da so bile temeljne pravice tradicionalno razumljene kot ščit posameznikov proti državi in ne proti drugim posameznikom. Izhodiščno težavo povzroča 51. člen Listine, ki kot naslovnike, ki jih zavezujejo njene določbe, ob institucijah EU in državah članicah izrecno ne predvideva tudi posameznikov. Z namenom okrepitve varstva temeljnih pravic v EU je Sodišče EU zavrnilo restriktivno razlago omenjene določbe in pravicam iz Listine, ki so dovolj kakovostne, dopustilo horizontalni neposredni učinek. Ta odločitev še ne pomeni, da se lahko vsi posamezniki v zasebnopravnem sporu sklicujejo na katerokoli temeljno pravico iz Listine, ampak mora le-ta biti samozadostna in zavezujoča. Če je namreč konkretna določba zavezujočega značaja, jasna in nepogojna, je zato, da bi se lahko posamezniki v medsebojnem sporu sklicevali nanjo, ni treba konkretizirati z določbami prava EU ali nacionalnega prava. Odločilen vpliv na obravnavan razvoj sodne prakse sta imeli združeni zadevi C-569/16 in C-570/16, Bauer et al, kjer se je vprašanje horizontalnega neposrednega učinka drugega odstavka 31. člena Listine pojavilo zaradi nepravilnega prenosa 7. člena Direktive 2003/88 v nemški pravni red. Ta sodba Sodišča EU daje nacionalnim sodiščem novo evropsko razsežnost, saj bodo morali sodniki v določenih okoliščinah nacionalno zakonodajo »dati na stran«, da bi zagotovili učinkovito varstvo pravic iz Listine.
Keywords: primarno pravo Evropske unije, Listina EU o temeljnih pravicah, temeljne socialne pravice, horizontalni neposredni učinek, združeni zadevi C-569/16 in C-570/16, Bauer et al.
Published: 17.12.2019; Views: 521; Downloads: 137
.pdf Full text (747,29 KB)

9.
Reševanje investicijskih sporov v okviru prostotrgovinskih sporazumov nove generacije: v luči mnenja 1/17
Nejc Romih, 2019, master's thesis

Abstract: Zaradi trendov svetovnega trgovinskega povezovanja je Evropska unija (EU) zavezana s trgovinskimi predpisi, ki se sklepajo na mednarodni ravni, tj. na podlagi mednarodnega prava. Temeljno sredstvo skupne evropske zunanjetrgovinske politike so poleg multilateralnega povezovanja, prostotrgovinski in investicijski sporazumi kot mednarodne pogodbe, ki vzpostavljajo bilateralne ekonomske integracije med mednarodnimi subjekti prava. Prostotrgovinski in investicijski sporazumi med EU in tretjimi državami nove generacije predvidevajo tudi materialno in procesno varstvo tujih vlagateljev. V okviru procesnega varstva prostotrgovinski sporazumi vzpostavljajo kontroverzni mehanizem za reševanje investicijskih sporov med vlagatelji in državami, ki določenim vlagateljem na notranjem trgu podeljuje posebne pravice. Osrednji problem magistrske naloge je preučevanje združljivosti reševanja sporov med vlagatelji in državami z avtonomijo prava EU, s posebnim poudarkom na združljivosti s temeljnimi pravicami prava EU, v luči Mnenja 1/17. Uvodoma so v magistrski nalogi predstavljeni prostotrgovinski sporazumi v okviru ustavnega okvira prava EU. Pri tem je eno izmed temeljnih ustavnih vprašanj vertikalna delitev pristojnosti za sklenitev sporazumov, ki je ne glede na načelno izključno pristojnost EU na področju skupne trgovinske politike odvisno od konkretne vsebine sporazuma. Zatem so predstavljeni še prostotrgovinski sporazumi nove generacije, ki v ambiciozni postlizbonski politiki precej presegajo zgolj zmanjševanje trgovinskih in investicijskih ovir. Prostotrgovinski sporazumi nove generacije se uporabljajo poleg liberalizacije trga še za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, delovnih standardov, okolja in dobrega upravljanja, vključno z davčnimi zadevami. Sodišče Evropske Unije (Sodišče EU) je varuh avtonomije prava in temeljnih pravic, tudi v odnosu do mednarodnega prava. Ravno združljivost mednarodnega reševanja sporov z avtonomijo prava EU se je v pretekli praksi Sodišča EU izkazala za problematično, čeprav Sodišče EU načeloma priznava združljivost ustanavljanja mednarodnih sodišč s pravom EU. Avtonomija prava EU je v najožjem pomenu jamstvo izključne pristojnosti Sodišča EU za razlago in uporabo prava EU. V širšem smislu pa koncept avtonomije prava EU razumemo kot niz temeljnih vrednot, ki predstavljajo temelj pravnega reda EU oziroma njen ustavni okvir. Del koncepta avtonomije prava EU v širšem smislu so tudi določbe Listine EU in posebne določbe v PEU in PDEU, ki se nanašajo na temeljne pravice EU. Mnenje 1/17 mednarodno reševanje investicijskih sporov postavlja v okvir avtonomije prava EU in skladnosti s temeljnimi pravicami EU. Mnenje 1/17 je v mnogih pogledih prelomno. Predstavlja namreč odmik od dotedanje sodne prakse in predstavlja določeno fleksibilnost Sodišča EU. Mnenje 1/17 na področju mednarodnega reševanja investicijskih sporov označuje začetek nove ere institucionalizacije investicijskih tribunalov in precejšen napredek k prizadevanju vzpostavitve multilateralnega investicijskega sodišča. Na začetku magistrske naloge sem si najprej zadal nalogo preveriti, ali je Mnenje 1/17 skladno z dosedanjo sodno prakso Sodišča EU. Vprašal sem se, ali je mehanizem ICS skladen z ustaljenim konceptom avtonomije prava EU. Pri tem sem postavil trditev, da predstavlja Mnenje 1/17 določen odmik od ustaljene sodne prakse. Trdil sem tudi, da bi Sodišče EU lahko mehanizem ICS spoznalo za nezdružljiv z avtonomijo prava EU, če ne bi upoštevalo politične teže in gospodarskega vpliva svoje odločitve. Skozi celotno magistrsko nalogo se preučuje učinek določb prostotrgovinskih sporazumov na substančno pravo EU. Na najbolj abstraktni ravni gre torej za vprašanje odnosa med mednarodnim pravom, tj. mednarodno pogodbo, in pravom EU. V jedru te magistrske naloge je iskanje ravnovesja med potrebo po ohranitvi avtonomije prava EU in željo po izpolnitvi mednarodnih zavez, ki izhajajo iz prostotrgovinskih sporazumov, katerih pogodbenica je EU.
Keywords: mednarodne pogodbe med EU in tretjimi državami, zunanja trgovinska politika, varstvo vlagateljev, mehanizem ISDS, avtonomija prava EU, temeljne pravice.
Published: 17.12.2019; Views: 412; Downloads: 71
.pdf Full text (1,24 MB)

10.
The principle of mutual recognition in the area of freedom security and justice
Mihael Pojbič, 2019, master's thesis

Abstract: Mutual recognition in the EU is both a goal and a principle in of itself, constructed and operationalised through individual provisions. The principle of mutual recognition is regarded as fundamental in enabling cooperation between Member States both in civil and criminal matters. The principle of mutual recognition has long ago outgrown the Internal Market and seeped through into judicial matters between Member States in the AFSJ. The accompanying realisation that the EU is not just an economic area is therefore evident. Since the inception of the idea of a Europe free of classical border checks facilitating freedom of movement was manifested, the fear of circumventing the application of judicial decisions became evermore real. Therefore, monumental changes in the fields of international criminal and international private law were expected and implemented in the European union (EU), through the principle of mutual trust and mutual recognition. Subsequently, classical concepts of private international and international criminal law gave way to Europeanised concepts of exequatur, the public policy exception, the principle of reciprocity, the principle of double criminality and the principle of specialty to name a few. It should be noted that these rules had been reserved to be enacted by the Member States. However, by loosening those principles the guarantees and freedoms which they either explicitly or implicitly guard are in danger of being sidestepped in order to enable mutual recognition. Therefore, at the forefront of the debate of mutual recognition of judicial decisions is the question of protecting fundamental rights and legal principles enshrined both in European and domestic legislation of the Member States. The balancing act that the EU preforms has to be careful enough to facilitate mutual recognition while not jeopardizing mutual trust between Member States. Today both EU private international law and EU criminal law work on the basis of the provisions which facilitate mutual recognition and limit it within the AFSJ. Since the basic idea behind mutual recognition is the same, i.e. free movement of judicial decisions, both their manifestations and their limits should strive to respect the basic framework of the field of law form which they stand. While the principle of mutual recognition has been slowly and methodically evolving, there is a sense of urgency with the development of the principle of mutual recognition in criminal matters.
Keywords: The principle of mutual recognition, European arrest warrant, Exequatur, Surrender, General principles of EU law, Recognition and enforcement of judgements, double criminality
Published: 17.12.2019; Views: 487; Downloads: 75
.pdf Full text (885,55 KB)

Search done in 0.31 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica