| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 295
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Fikcija prijave izločitvene pravice
Urška Cmok, 2021, master's thesis

Abstract: Izločitvena pravica je pravica lastnika ali imetnika druge premoženjske pravice, da iz stečajne mase izloči premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. Izločitveno pravico, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, mora upnik v skladu s pravili ZFPPIPP prijaviti v roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka. Pravočasna prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice. Če upnik izločitvene pravice ne prijavi v roku, določenim z zakonom, tvega, da bo upravitelj v stečajnem postopku prodal premoženje, ki je predmet te izločitvene pravice, s tem pa bo upnik izločitveno pravico tudi izgubil. ZFPPIPP je z uveljavitvijo novele G, zaradi varstva nekaterih izločitvenih upnikov, uvedel posebna pravila za prijavo in preizkus izločitvene pravice glede nepremičnine, ki med drugimi urejajo fikcijo prijave izločitvene pravice. Posebna pravila, ki jih ureja 299.a člen ZFPPIPP, se uporabljajo v primerih, ko je lastninska pravica vknjižena v korist stečajnega dolžnika, izločitveni upravičenec pa sodno uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. V zvezi z začetkom sodnega postopka mora biti v zemljiški knjigi pri tej lastninski pravici v korist izločitvenega upravičenca vpisana ena izmed zaznamb spora ali izrednega pravnega sredstva. Časovni trenutek, na podlagi katerega presojamo, kdaj velja izločitvena pravica za pravočasno prijavljeno v skladu s pravno fikcijo, je odvisen od tega, ali je vpis zaznambe začel učinkovati pred ali po poteku roka za prijavo izločitvene pravice ter od tega, kdaj je bil vpis zaznambe opravljen v zemljiško knjigo. 299.a člen ZFPPIPP je tako nastal kot produkt jasnosti in doslednosti ustreznega upoštevanja posebnih pravil o začetku učinkovanja vpisov po 5. členu Zakona o zemljiški knjigi in publicitetnih učinkov vpisov po 6. členu, kadar je v zemljiški knjigi vpisana ena od varovalnih stvarnih pravic, tj. zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini ali zaznamba spora izrednega pravnega sredstva. Izločitvena pravica se tako na podlagi fikcije prijave šteje za prijavljeno, brez da bi upnik izločitveno pravico v stečajnem postopku prijavljal na podlagi posebne procesne vloge. Fikcijo prijave izločitvene pravice v postopku osebnega stečaja enega od zakoncev ureja tudi Družinski zakonik, ki v 83. členu določa postopek določitve deleža zakoncev na skupnem premoženju, če se je nad enim od zakoncev začel postopek osebnega stečaja. Družinski zakonik ureja fikcijo prijave izločitvene pravice, po kateri se šteje, da je zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, v postopku osebnega stečaja prijavil izločitveno pravico v višini polovice skupnega premoženja. Zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, tako nikoli ne more zamuditi s prijavo izločitvene pravice. Fikcija prijave na ta način olajšuje položaj zakonca, saj mu ni potrebno uveljavljati prijave izločitvene pravice po pravilih ZFPPIPP, hkrati pa mu ni potrebno dokazovati, da je predmet izločitvene pravice pridobljen na podlagi skupnega premoženja zakoncev. V kolikor se zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, ne strinja z višino deleža, lahko s prijavo izločitvene pravice po pravilih ZFPPIPP uveljavlja višji delež na skupnem premoženju.
Keywords: izločitvena pravica, prijava izločitvene pravice, fikcija prijave, ločitvena pravica, insolventnost, stečaj, osebni stečaj zakonca, stečajna masa, domnevni lastnik, vknjiženi lastnik, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, varovalne stvarne pravice.
Published: 25.02.2021; Views: 196; Downloads: 81
.pdf Full text (1,54 MB)

2.
Prepovedani dogovori pri hipoteki s pregledom sodne prakse
Rene Toplak, 2021, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo »Prepovedani dogovori pri hipoteki s pregledom sodne prakse« obravnava različne vrste dogovorov, za katere se dogovorita hipotekarni upnik in zastavitelj. Ker je rezultat teh dogovorov navadno okoriščenje ene izmed strank nasproti drugi stranki, jih pravni redi prepovedujejo. Bistveni del (prepovedani dogovori) magistrske naloge je zajet v zadnjem, tretjem poglavju. Poglavje je razdeljeno na štiri različne prepovedane dogovore, kjer so podrobno opisane vse značilnosti teh dogovorov. Pri tem so zajete značilnosti iz zgodovine in današnje pravne ureditve, kakor tudi sodna praksa, ki smo jo podrobno obdelali. Še posebej je razčlenjen komisorni dogovor v povezavi z različnimi oblikami stvarnopravnih zavarovanj. V zadnjem podpoglavju pa sledijo primeri iz sodne prakse, ki pa so že predhodno obravnavani v jedrnem delu prepovedanih dogovorov. Ob temeljitem raziskovanju zakonodaje, teorije in sodne prakse glede razsežnosti prepovedanih dogovorov ugotovimo, da nam odgovor daje prav sodna praksa. Ta je skozi odločitve zavzela enotno stališče, da je prepoved komisornega dogovora potrebno upoštevati, tudi če ne gre za zakonsko določeno obliko stvarnopravnega zavarovanja in ima posel drugačen videz, je pa njegov namen zavarovanje obveznosti. Posledica pa je ničnost vseh teh poslov, saj ni ničen dogovor, ki ga sploh ni, temveč učinek poslov kot celote, ki izigravajo prepoved komisornega dogovora oziroma njegov namen. Pri tem pa je delo sodišč, da vsak posel oz. kombinacijo poslov skrbno presodijo v smislu prepovedi komisornega dogovora. Sodna praksa gre v smeri, da je ključno preprečevanje neopravičene obogatitve, ne pa preprečevanje pridobitve lastninske pravice upnika na stvari, ali uresničitev poplačilne pravice, kot to absolutno velja pri zastavni pravici in je določeno v 132. členu Stvarnopravnega zakonika.
Keywords: Prepovedani dogovori, komisorni dogovor, lex commissoria, legis commissoria, dogovor o antihrezi, hipoteka, zastavna pravica, nepremičnina, zavarovana terjatev, »sale and lease back«.
Published: 16.02.2021; Views: 197; Downloads: 54
.pdf Full text (1,16 MB)

3.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Maja Makari, 2021, master's thesis

Abstract: Zakona, ZZK-1 v 8. členu in SPZ v 10. členu resda vsebujeta določbi z naslovom Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, vendar še zdaleč nista edina člena, v katerem se načelo zaupanja v zemljiško knjigo odraža. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je namreč eno izmed temeljnih načel nepremičninskega prava. Z obravnavanim načelom je povezano načelo publicitete: Pozitivno stališče - na nepremičninah obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, in negativno stališče - pravica na nepremičnini ne obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo. Pomembna je tudi dobra vera. Namreč, samo tisti, ki se v dobri veri zanesejo na podatke v zemljiško knjigo ne sme trpeti škodljivih posledic. Poznamo glave in pomožne vpise v zemljiško knjigo, in čeprav je plomba opredeljena kot pomožni vpis je za načelo zaupanja zelo pomembna, saj naznanja začetek zemljiškoknjižnega postopka, s tem pa nastop publicitetnih učinkov, potrebnih za realizacijo načela zaupanja v zemljiško knjigo. V posebnem delu smo se srečali z najpogostejšimi pravnoposlovnimi prenosi lastninske pravice na nepremičninah, in primeri, kjer pride do izraza načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To varuje pridobitelja le v primeru, če je pridobil pravico na poslovni podlagi. Obravnavana je dvojna prodaja nepremičnine. V tem primeru ravno zaradi načela zaupanja pride do zapletene situacije, saj je odsvojitelj v zemljiški knjigi še vedno naveden kot lastnik. V primeru materialno neveljavne vknjižbe, v primeru da je odvsojitelj drugič razpolagal z isto nepremičnino daje pravo možnost izbrisne tožbe, vendar ne proti dobrovernim tretjim. Pri priposestvovanju gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, ki je v konfliktu s pravnoposlovno pridobljeno. Pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (zemljiško knjigo). V primeru da pri pravnoposlovnem prenosu sodeluje le en (zunaj)zakonski partner, drug pridobi lastninsko pravico na nepremičnini originarno. Vpis v zemljiško knjigo je deklaratoren. Če bi se pa zakonec rad zaščitil pred nezaželenimi učinki tretjih, mora poskrbeti, da je njegova pravica vpisana. Pri nevpisanih nepremičninah ne more priti do uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo, saj zemljiška knjiga ne vsebuje podatka o nepremičnini. Situacije, ko ne izhajamo iz načela zaupanja v zemljiško knjigo, so lahko mnogo zahtevnejše pri vprašanju komu naj pravo da varstvo. Obstaja velika nevarnost kršitve pravic tretjih. Lastnik, ki se ne vpiše v zemljiško knjigo, konkurira dobrovernim tretjim, kateri pridobijo pravice na podlagi svoje dobrovernosti in zaupanja v zemljiško knjigo. Zakon opozarja na posledice, ki utegnejo doleteti tistega, ki bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo, a tega ni storil. Načelo zaupanja tako tudi »kaznuje« imetnika nevpisane pravice Zakon določa listine, ki se štejejo za zemljiškoknjižno dovolilo. To je posadna listina, ta vsebuje izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da nasprotni stranki priznava izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na nepremičnini in nadomestno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se nadomešča pravnoposlovni prenos (derivativen prenos) lastninske pravice.
Keywords: Zemljiška knjiga, dobra vera, varnost pravnega prometa, dvojna prodaja, skupna lastnina, priposestvovanje, nevpisane nepremičnine, posadna listina, uskladitvena listina
Published: 12.02.2021; Views: 253; Downloads: 90
.pdf Full text (1,20 MB)

4.
Pravna narava pridobitve lastninske pravice pri prodaji v stečajnem postopku
Žan Peče, 2020, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu je predstavljena pravna narava pridobitve lastninske pravice pri prodaji v stečajnem postopku. Bralcu ne daje odgovora na kakšno posebno vprašanje, ki bi tako predstavljalo bistvo tega dela, pač pa mu omogoča, da se seznani s postopkom prodaje premoženja oziroma z načinom pridobitve lastninske pravice pri prodaji v stečajnem postopku v Sloveniji. Zasnovano je tako, da lahko osnovne informacije o takem postopku pridobi tudi oseba, ki nima poglobljenega pravnega znanja, pač pa je le grobo seznanjena s slovenskim pravnim redom. Tako je magistrsko delo razdeljeno na poglavja o lastninski pravici, njeni opredelitvi, omejitvah, varstvu, različnimi načini pridobitve, ki obstajajo v teoriji in ki so veljavni na podlagi zakona, poglavja o obligacijskih vidikih prodaje, o stečajnem postopku in o poteku prodaje v stečajnem postopku. S podpoglavji o možnostih izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika v stečajnem postopku in posebnih obveznostih poslovodstva v primeru insolventnosti stečajnega dolžnika, ki je gospodarska družba, sta dodatno izpostavljena instituta, ki aktivnemu upniku v stečajnih postopkih dajeta boljše možnosti poplačila, kot jih upniki navadno dosegajo. V osrednjem šestem poglavju pa so predstavljeni dejanske lastnosti prodaje v stečajnem postopku, po katerih se tak način pridobitve lastninske pravice razlikuje od klasičnega pravno poslovnega načina pridobitve le-te, vsebujoč sodno prakso Višjih in Vrhovnega sodišča, ki se je razvila okoli posameznih vprašanj pri takšnem načinu pridobitve lastninske pravice. V tem poglavju so tako raziskane posledice dejstva, da spada takšen način pridobitve lastninske pravice v teoriji (in tudi praksi) med originarne, katere pravice s prodajo ugasnejo, vpliv pravila o omejitvi odgovornosti za stvarne napake, ter kakšno varstvo kupec sploh ima. Delo tako z obravnavo posameznih pravil, relevantne sodne prakse, ter primerjavo z osnovno ureditvijo na področjih, ki jih zadeva, daje celovito sliko pravil o prodaji (in nakupu) premoženja v stečajnem postopku.
Keywords: lastninska pravica, pravna narava, pridobitev, stečajni postopek, prodaja
Published: 20.01.2021; Views: 117; Downloads: 19
.pdf Full text (728,99 KB)

5.
Fiduciarni prenos lastninske pravice
Ana Krajtner, 2020, master's thesis

Abstract: Poglavitna funkcija zavarovanj je v zavarovanju upnikove terjatve nasproti dolžniku. Na področju stvarnopravnih zavarovanj, so se fiduciarna zavarovanja pojavila predvsem zaradi novih potreb prakse v povezavi z neustreznostjo ročne zastave. Fiduciarno lastnino lahko pravno opredelimo kot lastninsko pravico, ekonomsko gledano pa se le ta bolj približa zastavni pravici. Fiduciarni prenos je zaupna, neakcesorna in neposestna oblika zavarovanja, katerega največja prednost je, da lahko dajalec zavarovanja premičnino, ki je predmet zavarovanja, še naprej nemoteno uporablja. Pri fiduciarnem prenosu lastninske pravice, se fiduciarju praktično prizna hibridna lastninska pravica. Rečemo, da gre za prenos polne pravice. Fiduciarna zavarovanja podelijo fiduciarju več pravne oblasti nad predmetom zavarovanja, kot je to nujno za potrebe zavarovanja in zato mora pravni red ta presežek oblasti nad stvarjo kompenzirati v postopkih izvršbe in stečaja. Fiduciarju se v primeru stečaja fiducianta prizna zgolj ločitvena pravica, kar pomeni nekoliko manj od polnega imetništva lastnine. V primeru izvršbe pa lahko fiduciar ugovarja nedopustnost izvršbe na fiduciarno prenešeni lastnini proti upnikom fiducianta. Tak ugovor pa je po kvaliteti nekoliko bližje izločitveni in ne ločitveni pravici. Neposestna zastavna pravica se od fiduciarnega prenosa razlikuje predvsem po tem, da je zastavna pravica nesamostojna pravica, ki je akcesorna terjatvi, ki jo varuje. Pri fiduciarni lastnini pa gre za obliko polne lastnine. Fiduciarju pripada nad predmetom prenosa nekoliko več pravne oblasti kot zastavnemu upniku. V zvezi z akcesornostjo je pomembno poudariti, da SPZ ureja tako neakcesorni fiduciarni prenos, kot tudi pogojni prenos pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. Pri tem je za pogojni prenos mogoče trditi, da se nekoliko približa neposestni zastavni pravici.
Keywords: fiduciarna zavarovanja, premičnina, neakcesornost, prenos lastninske pravice v zavarovanje, neposestna zastavna pravica.
Published: 13.01.2021; Views: 123; Downloads: 36
.pdf Full text (641,48 KB)

6.
Preoblikovanje lastninske pravice v etažno lastnino
Klemen Fekonja, 2020, master's thesis

Abstract: Povezovanje pravnih subjektov v pravna razmerja z določitvijo medsebojnih pravic in obveznosti v konkretiziranih družbenih razmerjih lahko tolmačimo kot eno izmed temeljnih funkcij prava. Funkcionalna ureditev konkretnega pravnega instituta daje (pravnim) subjektom upravičenja za učinkovito uveljavljanje interesov, pravic in izpolnjevanje obveznosti ter drugih dejanj, ob tem pa je nujno, da so takšna ravnanja z vidika pravnih posledic vnaprej jasne in nedvoumno predvidljive. V slovenskem pravnem redu so stvarne pravice taksativno naštete, predmet stvari pa je lahko le stvar, ki ima sposobnost stvari. Načelo specialnosti določa, da je predmet stvarnih pravic lahko samo individualno določena samostojna stvar, katere zakon izrecno deli na premične in nepremične stvari. Nepremična stvar, oziroma dosledneje v tem delu nepremičnina, je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Skladno z načelom povezanosti zemljišča in objekta, tj. načelom superficies solo cedit, je, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon ne določa drugače. Zadevni načeli pa nista absolutni in dopuščata izjemo (tudi) v primeru etažne lastnine. V slovenskem pravnem redu se v zvezi s pojmom etažne lastnine tega nazorno razume kot posebno obliko solastnine nepremičnin. Kadar razpredamo o etažni lastnini moramo uporabiti temeljno izhodišče, tj. 105. člen SPZ. Z etažno lastnino se de facto razširja pojavna oblika nepremičnine, ki omogoča, da se posamezni deli stavbe v pravnem prometu obravnavajo kot samostojna stvar ob upoštevanju, da gre za lastninsko pravico na posameznem delu stavbe kot samostojne stvari s solastninskim razmerjem na skupnih delih. Navedeno pravzaprav pomeni osamosvojitev posameznega dela stavbe od zemljišča, zaradi česar lahko kot samostojna stvar postane predmet lastnine (in drugih pravic). Kadar govorimo o preoblikovanju lastninske pravice v etažno lastnino, govorimo o oblikovanju posebne možnosti razpolaganja lastnika zemljišča, na katerem stoji stavba, ki tehnično omogoča delitev na posamezne in skupne dele, objektivno. Čeprav gre pri oblikovanju etažne lastnine za možnost fizične delitve zgradbe, gre kljub temu še vedno za pravno dejanje npr. lastnika zemljišča oziroma solastnikov takšnega zemljišča na podlagi sporazuma, ki ga lahko nadomesti tudi odločba sodišča o delitvi konkretnega zemljišča. Etažna lastnina namreč avtomatično ne nastane zgolj zaradi obstoja dejstva, da v stavbi obstaja več samostojnih funkcionalnih enot.
Keywords: Etažna lastnina, lastninska pravica, preoblikovanje lastninske pravice v etažno lastnino, načelo superficies solo cedit.
Published: 12.10.2020; Views: 362; Downloads: 69
.pdf Full text (650,50 KB)

7.
Zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje
Blaž Fuks, 2020, master's thesis

Abstract: Zemljiškoknjižno pravo, ki je pomemben del nepremičninskega prava, je sistem norm, ki med drugim ureja tudi zemljiško knjigo. Ta je javna knjiga, v katero se vpisujejo in javno objavljajo pravna dejstva v zvezi z nepremičninami in podatki o pravicah na nepremičninah. Ločimo glavne in pomožne vpise v zemljiško knjigo. Zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje je vrsta glavnega vpisa, s katero se v zemljiško knjigo vpiše pravno dejstvo, ki je pomembno za pravni promet z nepremičnino. Do njenega vpisa pride po tem, ko pristojni gradbeni inšpektor izda odločbo, ki vsebuje tudi inšpekcijski ukrep v povezavi z nedovoljenim objektom. Torej gre za nelegalen, neskladen ali nevaren objekt. Inšpekcijski ukrep in posebne prepovedi iz 93. člena Gradbenega zakona se, kot že omenjeno, zaznamujejo na podlagi odločbe inšpekcijskega organa v javno korist. S tem pride tudi do ustanovitve pravice do prepovedi razpolaganja. Obravnavana zaznamba predstavlja oviro za tiste vpise v zemljiško knjigo, ki temeljijo na razpolagalnem pravnem poslu lastnika o ustanovitvi izvedene stvarne pravice ali o prenosu lastninske pravice, ne predstavlja pa ovire za tiste vpise, katerih temelj ne predstavlja razpolagalni pravni posel lastnika. Ob tem se postavi vprašanje učinka te zaznambe v primeru prisilne prodaje nedovoljenega objekta v stečajnem postopku. Ker pri prisilni prodaji nedovoljenega objekta v postopku stečaja lastnik takšnega objekta nima namena razpolagati z zadevno nepremičnino, posledično ne gre za pravni promet in tudi zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje ne predstavlja ovire za samo prisilno prodajo in kasneje vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist novega pridobitelja.
Keywords: Zemljiškoknjižno pravo, učinki zaznambe prepovedi zaradi nedovoljene gradnje, nedovoljen objekt, gradbeno dovoljenje, inšpekcijski ukrep v zvezi z nedovoljenim objektom, prisilna prodaja nedovoljenega objekta v stečajnem postopku
Published: 16.09.2020; Views: 404; Downloads: 116
.pdf Full text (1,12 MB)

8.
Primerjava faktoringa in forfetinga (v poslovni in sodni praksi)
Ana Štifter, 2020, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi sta podrobneje predstavljena dva pravna instituta - faktoring in forfeting. Naloga je razdeljena na pet sklopov, pri čemer je v vsakem izmed njih najprej predstavljen faktoring, nato forfeting, temu pa sledi primerjava med njima. Končno je predstavljena relevantna sodna praksa sodišč Republike Slovenije na tem področju. Najprej je na kratko predstavljen zgodovinski razvoj obeh institutov, temu pa sledi razlaga pojma faktoring in forfeting. Faktoring se kot moderen posel bančnega prava nenehno prilagaja aktualnim tokovom poslovne prakse, zaradi česar se je razvilo več različnih tipov faktoringa, ki so prav tako podrobneje predstavljeni v prvem sklopu. Predstavljen je tudi t.i. sekundarni forfeting ter stranke, ki sodelujejo pri realizaciji omenjenih pravnih poslov. Sledi primerjava prej omenjenih tematik. Drugi sklop je namenjen funkcijam faktoringa in forfetinga ter njuni primerjavi, tretji pa prednostim in pomanjkljivostim poslovanja z njima v sami poslovni praksi. Sledi pravna ureditev faktoringa in forfetinga, pri čemer je faktoring tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni urejen podrobneje od forfetinga. Pravna ureditev faktoringa je zato ločena na dve podpoglavji, za predstavitev pravne ureditve forfetinga pa to ni bilo potrebno. Tudi ta sklop se zaključi s primerjavo. V zadnjem sklopu sta najprej opredeljeni pogodbi o faktoringu ter forfetingu in njuna pravna narava. Pri forfetingu poznamo dve vrsti cesije: globalno cesijo in prenos terjatev z več posamičnimi cesijami, pravni temelj za izvedbo forfetinga pa je bodisi cesija posamezne konkretne terjatve, bodisi indosament. Omenjena tematika je predstavljena v predzadnjem poglavju, zadnji skop pa se konča s poglavjem, namenjenim dogovoru o prepovedi cediranja. Sledi še zadnja primerjava. Končno je predstavljena sodna praksa sodišče Republike Slovenije na področju faktoring poslov. Forfeting posli na naših sodiščih svojega mesta do danes še niso dobili, zato sodne prakse na to tematiko v magistrski nalogi ni predstavljene.
Keywords: faktoring, forfeting, pogodba o faktoringu, pogodba o forfetingu, jamstvo del credere, globalna cesija, posamična cesija, indosament
Published: 16.09.2020; Views: 142; Downloads: 44
.pdf Full text (909,91 KB)

9.
Odškodninska odgovornost za škodo, ki jo povzročijo živali z analizo sodne prakse
Eva Kaštrun, 2020, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu bo obravnavana odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače, nevarne in divje živali. Pravna podlaga za odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače živali izhaja iz 2. odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za vso potrebno varstvo in nadzor. Za to škodo imetnik domače živali odgovarja krivdno oziroma subjektivno. Imetnik domače živali je pod določenimi pogoji lahko tudi prost svoje odgovornosti, a dokazati mora, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Smisel nadzorstva in varstva živali je v tem, da se na učinkovit način prepreči, da bi žival kogarkoli lahko poškodovala. Sodišče mora v postopkih sojenja mnogokrat odgovoriti na odločilno vprašanje, kdo je bil v konkretnem primeru v času škodnega dogodka imetnik psa (živali) in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Iz odškodninskega vidika je zelo pomembna opredelitev pojmov »domače živali« in »nevarne živali«. O nevarnih živalih govori 1. odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik. Imetnik nevarne živali se lahko odgovornosti razbremeni le tako, da dokaže, da škode ni povzročila njegova žival, ali da škoda izvira iz nekega drugega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti, oziroma, da škoda izvira iz dejanja tretje osebe ali oškodovanca, ki ga imetnik živali ni mogel pričakovati, se mu izognili ali preprečiti njegovih posledic. Gre torej za zelo strogo odgovornost, ki se ji je težko izogniti. Tretji del magistrske naloge je namenjen škodi, ki jo povzročijo divje živali. Odgovornost za to škodo je lahko krivdna ali objektivna. Z vidika odškodninske odgovornosti je treba ločiti divjad na splošno, divjad zavarovano s posebno uredbo in pojem zavarovane vrste živali, ki pa zajema tudi živali, ki se ne štejejo za divjad (plazilci, žuželke, itd.). Država objektivno odgovarja za škodo, ki jo povzroči divjad (srna, jelen, gams, zajec, divji prašič itn.) na področjih izven lovnih površin, če zanjo (krivdno) ne odgovarja upravljavec lovišč. Država pod določenimi pogoji objektivno odgovarja tudi za škodo, ki jo povzročijo zavarovane prosto živeče živali, kot npr. medved, volk ali ris. Poseben pogoj odgovornosti je, da je oškodovanec na primeren način, kot dober gospodar izvedel vse potrebne ukrepe, da bi škodo preprečil.
Keywords: domača žival, nevarna žival, divja žival, država, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, divjad, ugriz, zavarovane vrste živali, odškodninska odgovornost
Published: 26.06.2020; Views: 461; Downloads: 122
.pdf Full text (998,75 KB)

10.
Maksimalna hipoteka v slovenskem in primerjalnem pravu s pregledom sodne prakse
Marko Samardžija, 2020, master's thesis

Abstract: Predmet preučevanja in analiziranja je bila maksimalna hipoteka in v zvezi z njo tudi navadna hipoteka, brez katere učinkovite primerjave in analize ne bi bilo možno izpeljati. Prav tako je bila naloga osredotočena na ugotavljanje značilnosti avstrijske in hrvaške pravne ureditve hipoteke in maksimalne hipoteke, kar je nadalje rezultiralo v preučitvi in opisu razlik in podobnosti med omenjenima pravnima ureditvama z vidika instituta maksimalne hipoteke in slovensko ureditvijo le-te. Ključna razlika je vsekakor togost slovenskega pravnega reda, ki ne omogoča konverzije maksimalne hipoteke v navadno hipoteko in razpolaganja s še neizbrisano hipoteko v zemljiški knjigi ter možnostjo zamenjave vrstnega reda hipotek. Na drugi strani pa se kaže njegova prednost na področju izvensodne prodaje notarske hipoteke, ki je avstrijsko pravo v takšni obliki ne pozna, prav tako pa izvensodne prodaje ne dovoljuje hrvaška ureditev. V okviru magistrske naloge sem analiziral tudi sodno prakso na področju maksimalne hipoteke, pri čemer velja opozoriti na sodbe Vrhovnega sodišča v zvezi s prenosom terjatev in maksimalnih hipotek iz bank na družbo za upravljanje terjatev bank, ki so odstopile od klasičnega stališča sodišč, da je pri prenosu terjatev, nastalih iz temeljnega upniško-dolžniškega razmerja, prehod maksimalne hipoteke izključen. Kljub temu da si je slovenski zakonodajalec vzel zgled predvsem po nemškem in avstrijskem pravu, pa očitno ni prevzel vsega v celoti in v takšnem kontekstu, kot ga razumejo ti pravni redi, zaradi česar je s svojo togostjo povzročil težave gospodarstvu in trgovini med udeleženci v pravnem prometu, ki zaradi nefleksibilnosti ureditve najbolj trpijo. Glede na navedeno in vse predstavljeno v tej nalogi sem mnenja, da je potrebno izboljšati pravne možnosti preoblikovanja maksimalne hipoteke v klasično, hkrati pa urediti možnost razpolaganja s hipoteko tudi po tem, ko ta še ni izbrisana iz zemljiške knjige in bi lahko služila kot nadaljnje zavarovanje za druge terjatve, tako da bi upniku vseeno nudila boljši vrstni red nastanka, kot če bi se ta na novo vpisovala v zemljiško knjigo.
Keywords: stvarno pravo, zastavna pravica, maksimalna hipoteka, navadna hipoteka, akcesornost, temeljno upniško-dolžniško razmerje
Published: 18.06.2020; Views: 317; Downloads: 96
.pdf Full text (836,65 KB)

Search done in 0.39 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica