Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Preteklo je pet stoletij, odkar so prvi Portugalci stopili na Madeiro, to je otok v Atlantskem oceanu, ga začeli naseljevati in izkoriščati njegove naravne vire. Kmalu so visoki potencial otoka, za obdelavo vinske trte in sladkornega trsa, odkrili tuji trgovci, ki so prišli na Madeiro in začeli izkoriščati vse tisto, kar jim je otok ponujal. Med tujci so se največkrat pojavili Angleži, ki so z njihovimi sposobnostmi trgovanja in obdelovanja zemlje, kar hitro prevzeli otoško ekonomijo v svoje roke. Število angleških naseljencev je iz dneva v dan naraščalo, kar je vplivalo na ekonomski in kulturni razvoj otoka. Danes se na otoku najde veliko angleških elementov, kot na primer angleška cerkev in pokopališče, angleška šola, veliko vinskih podjetij z angleškimi imeni in nasploh veliko angleških družin živečih na otoku. V nalogi sem raziskala in opisala faktorje, ki so vplivali na odnose med britansko skupnostjo na Madeiri in portugalskimi prebivalci na otoku in faktorje, ki so vplivali na to, da je danes na otoku mogoče najti toliko elementov angleške kulture. Uporabila sem zgodovinsko metodo za pridobitev in preučitev zgodovinskih določenih dejstev, na katere je imela velik vpliv britanska skupnost na Madeiri, kot je na primer razvoj domačih obrti, šolstva, turizma idr. Analizirala sem statistične dokumente za pridobitev podatkov o vplivu Britancev na ekonomski razvoj, še posebej izvoz in uvoz vina, sladkorja in drugih proizvodov. Za vpogled v britansko življenje na Madeiri danes, sem opravila standardiziran intervju in nestrukturirano opazovala dogodke, ki vključujejo britansko skupnost na Madeiri danes. Kot pričakovano, gre velik del zaslužka za ekonomski in kulturni razvoj otoka, pripisati britanski skupnosti, ki je od 17. stoletja živela na Madeiri in vodila otoško ekonomijo, skrbela za izobraževanje otočanov, razvoj domačih obrti ter pomagala v katastrofalnih situacijah.
Ključne besede: Madeira, Britanska skupnost, Anglikanska cerkev, ekonomija Portugalske, Portugalska – odnosi s tujino – Velika Britanija.
Objavljeno v DKUM: 03.02.2021; Ogledov: 971; Prenosov: 29
Celotno besedilo (9,72 MB)

Opis: Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija leta 1819 v Škocjanu na Dolenjskem, umrl pa je leta 1858 v Neaplju, kjer je tudi pokopan. Za pot v misijone se je odločil, ko je prebiral Baragova misijonska pisma in v Novem mestu poslušal njegovo pridigo. Po študiju v Rimu ga je Urad za širjenje vere izbral za misijon v Afriki. Jeseni leta 1849 se je odpravil v Sudan, da bi preučil tamkajšnje razmere in poiskal lokacije za ustanovitev misijonskih postaj. V misijonu je deloval deset let in v tem času je, kljub številnim oviram, ustanovil tri misijonske postaje: Kartum, Gondokoro in Sv. Križ. O njegovi misijonski dejavnosti so redno poročali takratni časopisi - med njimi tudi katoliški cerkveni list ''Zgodnja Danica''. Knobleharjeva raziskovanja in misijone so podprli cesar Franc Jožef I., Rim in Dunajsko geografsko društvo. Poleg misijonarske dejavnosti je bil Knoblehar pomemben tudi kot raziskovalec. V času njegovega bivanja v Sudanu je kar štiri leta in pol preživel na reki Nil in postal njen dober poznavalec. Bil je prvi beli človek, ki je po reki Nil prišel do najjužnejše točke. Načrtno se je lotil njenih raziskav in za dragocene podatke z njegovega ladijskega dnevnika se je zanimala vsa takratna Evropa. Nemški naravoslovec Alfred Edmund Brehm je poudaril, da ima Knoblehar izvrstne znanstvene zapiske. Njegovo znanje je visoko cenil tudi francoski inženir Ferdinand de Lesseps — slavni graditelj sueškega prekopa, ki si je pri gradnji pomagal tudi s Knobleharjevimi zapiski. Zaradi svojega dela in ugleda, ki ga je užival v Evropi, je bil leta 1857 imenovan za častnega člana dunajskega geografskega društva. Knoblehar je želel kulturo nilotskih ljudstev čim bolj približati evropskemu človeku. Tako je med potovanjem po južnem Sudanu zbral več raznovrstnih predmetov, ki jih je leta 1850 prinesel v Ljubljano. Njegova zbirka danes sodi med najstarejše zbirke nilotskih ljudstev, ki se nahajajo zunaj Afrike. Človeku, ki je s svojim delom in raziskavami zaslovel po Evropi, o katerem se je pisalo in govorilo na Dunaju, v Parizu, Ljubljani, Angliji, se danes dela velika krivica — Ignacij Knoblehar je med svojimi rojaki skorajda nepoznan!
Ključne besede: Ignacij Knoblehar, katoliški misijon, raziskovalec, Afrika, Sudan, Nil
Objavljeno v DKUM: 03.02.2021; Ogledov: 793; Prenosov: 31
Celotno besedilo (2,66 MB)

Opis: Diplomska seminarska naloga nosi naslov Gradovi na slovenskem Štajerskem skozi čas in problem izginjanja kulturne dediščine na primeru falskega gradu. Razdelila sem jo na dva dela. V prvem, teoretičnem delu, sem se lotila gradov, večjih in manjših na območju slovenske Štajerske oziroma v SV Sloveniji. V tem delu lahko spremljamo, kaj se je z gradovi dogajalo v preteklosti, takrat, ko so bili na vrhuncu svojega razcveta, ko so delovali kot vojaške utrdbe in kot najpomembnejše gospodarsko, upravno, kulturno in socialno središče nekega kraja ali mesta. Okoli njih ali pod njimi so nastajala naša mesta, kraji, vasi. Gradovi so v svoji preteklosti usmerjali in določali življenje ljudi, ki so živeli na njem ali v njegovi okolici. Število gradov se je večalo, stavbe so dograjevali in opremljali v duhu tistega časa, tako so danes tisti, ki so se ohranili, pomemben vir preteklosti mnogim zgodovinarjem in drugim raziskovalcem. Na samem začetku se dotaknem tudi lastništva gradov in namena njihove uporabe v zgodovini. Žal pa skozi nadaljnja poglavja lahko spremljamo žalostno pot teh nekdaj veličastnih stavb. V naslednjih poglavjih se lotevam tematike, kaj se je z gradovi zgodilo skozi čas, poskušam odgovoriti na vprašanje, kaj je povzročilo njihov propad, uničenje in pri nekaterih tudi popoln zaton v pozabo. O gradovih v zadnjih stoletjih ni veliko podatkov. Za čas od nekje 17. do 20. stoletja so podatki bistveno bolj skopi kot za čas zgodnjega srednjega veka. Podatki postanejo nekoliko bolj zgovorni znova okoli leta 1945, po drugi svetovni vojni. V nadaljevanju pa sem se odločila nekoliko pobliže predstaviti tudi grad v moji neposredni bližini, grad Fala. Po pogovoru z sokrajani sem ugotovila, da grad zelo slabo poznajo, tako njegovo preteklost, kot sedanjost. Sama menim, da je to narobe, zato sem se odločila, da s tem delom nekako s podatki v strnjeni obliki nekoliko približam grad tistim, ki bi jih morebiti zanimal, a niso vedeli, kje bi podatke dobili. Dejansko sem črpala podatke iz zelo različnih sekundarnih virov, jih dopolnjevala in usklajevala, saj je o gradu Fala malo napisanega. Sploh za čas od 15. stoletja dalje. Grad pa tudi danes še vedno, kljub temu, da se obnavlja, oživlja z raznimi vsebinami, ki jih predstavljam v poglavju Grad Fala danes, nekako ne najde poti do tukajšnjih ljudi ali bolje rečeno oni do njega. In morda bo moje delo nekoliko pomagalo tudi tukaj. Grad Fala je skozi zgodovino skoraj propadel, v 20. stoletju ga je zob časa že precej načel, kar zadeva zidove, tla, strope, streho, omete. Nov lastnik se zadnjih pet let trudi z obnovo, vendar se mu tukaj na pot postavlja veliko ovir in vprašanje je, kako se bo pot gradu nadaljevala. Moj namen je, da poudarim pomen kulturne dediščine za narod. Temu sem se posvečala tudi v empiričnem delu diplomske seminarske naloge. Tukaj sem najprej izvedla intervju z lastnikom gradu Fala, Milanom Slavičem, kjer sva se osredotočila zlasti na načrte, ki jih ima z gradom, na njegov pogled na grad in pomen le-tega za okoliške prebivalce. Spregovorila pa sva tudi o težavah, s katerimi se sooča pri obnovi. Tukaj ni mogel mimo Zavoda za kulturno dediščino Republike Slovenije, ki žal deluje po predpisih, ki večkrat zavirajo, kot pa spodbujajo obnovo naših kulturnih spomenikov. Njihove zahteve po navadi terjajo velike finančne vložke v papirje, medtem ko bi ta denar lahko šel že za samo delo na gradu. Drugi del empiričnega dela diplomske seminarske pa sem posvetila anketnemu vprašalniku, izvedenemu med okoliškimi prebivalci gradu Fala. Tukaj me je zanimal predvsem odnos ljudi do gradu in nasploh do naše kulturne dediščine. Kaj jim pravzaprav pomeni, je po njihovem mnenju smiselno ohranjati te materialne ostanke, ki nam jih je zapustila preteklost, in če da, zakaj. Z analizo tega vprašalnika bom tudi potrdila ali pa zavrgla hipoteze, ki sem si jih zastavila na začetku naloge.
Ključne besede: Gradovi, Grad Fala, kulturna dediščina.
Objavljeno v DKUM: 29.01.2021; Ogledov: 1264; Prenosov: 93
Celotno besedilo (3,40 MB)

Opis: Diplomska seminarska naloga prikazuje šolsko, cerkveno in kulturno zgodovino Lendave. Pri svojem delu sem uporabila deskriptivno, komparativno in zgodovinsko metodo, s katerimi sem opisala najpomembnejše dogodke skozi stoletje. Tisočletna pripadnost Prekmurja k Madžarski je pustila svoje sledove na cerkvenem, šolskem, kulturnem in socialnem področju in je vplivala na samosvoj razvoj le-teh. Šolstvo ima v tem kraju dolgo tradicijo, saj je že v drugi polovici 16. stoletja v takratni Dolnji Lendavi delovala protestantska šola. Sedanja zgradba Dvojezične osnovne šole I Lendava pa je odprla svoja vrata leta 1968. Cerkev ima zametke že v letu 840, saj prvo cerkev v Lendavi omenjajo viri prav v tem letu. Sedanjo cerkev sv. Katarine so dali zgraditi Esterházyjevi v letih od 1749 do 1751. Skozi zgodovino se je podoba cerkve spreminjala, saj so jo morali večkrat obnoviti. Te obnove pa so vplivale tudi na njen baročni stil. O kulturnem življenju na področju lendavske občine pred letom 1945 je ohranjenih izredno malo podatkov. Danes ima Lendava izredno bogato in razvejano društveno dejavnost, saj deluje kar 36 kulturnih, mladinskih in drugih društev, med katerimi imajo nekatera dolgoletno tradicijo. Vsa ta društva pa v veliki meri vplivajo na sedanje družbeno-socialno življenje ljudi. Vsako obdobje je v Lendavi pustilo svoj pečat in na svojstven način vplivalo na razvoj kraja ter na življenje prebivalstva.
Ključne besede: Prekmurje, Lendava, šolska zgodovina, cerkvena zgodovina, kultura, življenje ljudi.
Objavljeno v DKUM: 27.01.2021; Ogledov: 939; Prenosov: 60
Celotno besedilo (2,54 MB)

Opis: Diplomska seminarska naloga z naslovom Šolska, kulturna in družbena zgodovina Polzele v 19. in v 1. polovici 20. stoletja obravnava moj domači kraj. Naloga temelji na dogajanju na Polzeli in v njeni bližnji okolici v letih od 1826 do 1941. Mejni letnici predstavljata razvoj kraja od začetka delovanja redne osnovne šole do prihoda okupatorjev. Nalogo sem začela s krajšim opisom kraja in z gibanjem prebivalstva v omenjenem času. Ker so raziskovani samo posamezni drobci polzelske zgodovine, sem v uvodnem poglavju zaradi boljše preglednosti umestila zgodovino kraja v razvoj celotne Spodnje Savinjske doline. Sledita najpomembnejši poglavji o zgodovini polzelske osnovne šole, od ustanovitve do aprila 1941 in začetki kulturnega življenja s pregledom vseh najpomembnejših društev v obravnavanem času. Germanizacija ni prizanesla niti Polzeli, zato sem to problematiko opisala v posebnem poglavju. Nalogo sem zaključila s kratkim pregledom razvoja gospodarstva, po katerem je Polzela poznana še danes.
Ključne besede: Polzela, zgodovina, šolstvo, kultura, društva, gospodarstvo.
Objavljeno v DKUM: 03.06.2020; Ogledov: 975; Prenosov: 82
Celotno besedilo (2,73 MB)