1. Motiv plesa v likovni umetnosti v drugi polovici 19. stoletja in prvi polovici 20. stoletja : magistrsko deloMateja Duh, 2022, master's thesis Abstract: V magistrskem delu z naslovom Motiv plesa v likovni umetnosti v drugi polovici 19. stoletja in prvi polovici 20. stoletja smo raziskovali tematiko plesa kot motiv, ki se pojavlja v likovnih delih. Govorili smo nasploh o plesu in o tem, kako se je pojavil v likovni umetnosti. Motiv smo raziskovali v evropskem prostoru v časovnem okviru od druge polovice 19. stoletja do prve polovice 20. stoletja.
Motiv, ki smo ga raziskovali, smo podrobneje interpretirali na podlagi izbranih avtorjev.
Naša glavna predpostavka je bila, da se izbrani motiv razlikuje glede na zgodovinski kot tudi individualni-psihološki kontekst, v katerem je umetniško delo nastalo.
Želeli smo ugotoviti, kakšen vpliv so imele umetniške smeri, ki so se v tem času razvijale na umetnike ter njihova dela, in kako se je to odražalo pri upodobitvah motiva plesa. Zanimal nas je tudi vpliv individualnega družabnega življenja na umetniška dela. Spraševali pa smo se tudi po namenu in funkciji slikarskih del.
Keywords: ples, glasba, barve, likovna umetnost
Published in DKUM: 22.04.2022; Views: 294; Downloads: 46
 Full text (1,95 MB) |
2. Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v opusu jožefa holzingerja (1735-1797)Boštjan Roškar, 2021, doctoral dissertation Abstract: Namen doktorske disertacije z naslovom Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v kiparstvu Jožefa Holzingerja (1735–1797) je izpostaviti pomen celovite obravnave sakralnega kiparstva 18. stoletja. Raziskovalci baročnega kiparstva na Slovenskem so se v svojih raziskavah doslej skoraj brez izjeme posvečali zgolj figuraliki, čeprav je večina obravnavanega gradiva sakralnega značaja, zanj pa sta značilna tesna povezanost oziroma prepletanje med figuro, ornamentiko in oltarno arhitekturo; ornamentika figuro dopolnjuje, arhitektura pa predstavlja njeno ozadje. Parcialno obravnavanje oltarnih celot oziroma zgolj figuralike je doprineslo k manjšemu naboru pridobljenih podatkov o avtorstvu, času nastanka ali provenienci. Celostna obravnava umetnin in upoštevanje širšega konteksta sta namreč predpogoja za ustrezne datacije in atribucije, zlasti ob upoštevanju dejstva, da arhivsko gradivo za velik del baročnega kiparstva na slovenskem Štajerskem bodisi ni ohranjeno bodisi ni v razvidu, oziroma je še neobdelano ali neurejeno.
Preučevanje opredeljene tematike je bilo najtehtnejše prav na primeru kiparstva Jožefa Holzingerja, saj je njegovo skoraj štiridesetletno kontinuirano kiparsko delovanje zajelo tri slogovna obdobja: pozni barok, rokoko in klasicizem. Številna ohranjena dela iz vseh treh slogovnih obdobij so predstavljala dovolj velik nabor, ki je omogočil, da je študija celostno zajela problematiko in dala rezultate, ki so širše uporabni in prenosljivi na preučevanje drugih kiparjev, nekatere izsledke pa je mogoče uporabiti tudi pri proučevanju slikarskih del. Holzinger se je enako skrbno posvečal kiparsko-figuralnemu delu, ornamentiki in oltarnim ter prižničnim arhitekturam, čeprav slednje niso bile v njegovi domeni v izvedbenem smislu, jih je pa gotovo načrtoval.
Iz pregleda stanja raziskav je razvidno, da so se raziskovalci kiparstva 18. stoletja na Slovenskem in v srednjeevropskem prostoru s tematiko ukvarjali parcialno. Večina raziskovalcev se je posvečala samo figuraliki, nekateri samo ornamentiki, zelo redke pa so raziskave oltarnih in prižničnih kulis. Glavni cilj disertacije je sistematična in poglobljena študija baročnega kiparstva na primeru opusa Jožefa Holzingerja. Obsežen, vsebinsko izčrpen in s fotografskim gradivom podprt katalog Holzingerjevih del je bil osnova za vsebinske sklope analitičnega dela disertacije. Holzingerjev opus je bil prvič obravnavan z vidika odnosa med figuraliko, ornamentiko in oltarnimi oziroma prižničnimi celotami, s čimer je disertacija bistveno dopolnila dosedanje obravnave baročnega kiparstva v štajerskem in slovenskem prostoru. Ker je bil velik del raziskav namenjen stilnim spremembam Holzingerjeve figuralike in ornamentike ter prepletanju stilnih smernic, je disertacija poglobila vedenje, zakaj je v izbranem časovnem obdobju prihajalo do prepletanja stilov. Med bistvenimi cilji disertacije je bilo na primeru opusa enega kiparja poglobljeno raziskati in predstaviti ornamentiko, njen izvor, zglede in grafične predloge, ki so jih uporabljali v kiparskih in rezbarskih delavnicah, s čimer je bilo osvetljeno tudi delo drugih kiparjev obravnavanega območja. Pomemben cilj disertacije je bila klasifikacija tipov oltarnih kulis oziroma sistematična opredelitev tipologije pomembnega dela oltarnih celot, ki so bile v dosedanjih raziskavah baročnega kiparstva večinoma zapostavljene. Disertacija je osvetlila tudi doslej povsem prezrt vidik polikromacij. Izpostavljen je delež, ki so ga pri finalizaciji cerkvene opreme imeli slikarji, ki so dali končni videz oltarnim in prižničnim celotam. Obravnavani so tudi naročniki in njihova vloga pri oblikovanju ikonografskih programov cerkvene opreme in njihovi morebitni vplivi na izbor stilnih elementov. Z obravnavo naročnikov kiparskih del Jožefa Holzingerja je bil osvetljen pomen Maribora kot regionalnega kiparskega središča druge polovice 18. stoletja. Prikazano je tudi, kako daleč na območje historične Štajerske in Hrvaške so segla dela mariborskih
Keywords: Jožef Holzinger, Štajerska, baročno kiparstvo, oltarna arhitektura, ornamentika, rokoko, klasicizem, 18. stoletje, poslikava, pozlata
Published in DKUM: 22.10.2021; Views: 1044; Downloads: 258
Full text (28,72 MB) |
3. Rogatec – umetnostnozgodovinski spomeniki kot odsev lokalne zgodovine in ljudskega izročilaBorut Krog, 2021, master's thesis Abstract: Naselje Rogatec leži ob današnji meji s Hrvaško in je tekom svoje celotne zgodovine predstavljalo pomembno razvojno in umetniško težišče v Obsotelju. Različni dejavniki so skozi časovni kontekst delovali spodbujevalno, spet drugič zaviralno. Zgodovina kraja sega vse do Rimljanov, na prisotnost katerih kažejo arheološke najdbe.
Svoj vrh v razvoju kraj doseže v srednjem veku, ko postane pomemben trg. Prvi pisni viri o kraju segajo vse do leta 1130, ko je omenjen pod imenom Purch de Rohacz. Kasneje, v obdobju baroka se njegov strmi vzpon samo še nadaljuje in posledično ima danes naziv »umetniške kolonije«.
Josef Ferdinand Fromiller (1693–1760), Janez Valentin Metzinger (1699–1759), Jožef Hofer (1700–1764), Jožef Straub (1712–1756) in Anton Jožef Lerchinger (1720–1787) so imena umetnikov, katerih dela lahko občudujemo v tem majhnem kraju. Baročna zapuščina je obsežna in vidna na vsakem koraku.
Skozi celotno zgodovino je domišljijo lokalnega prebivalstva burila tudi bližnja Donačka gora, ki je danes priljubljena izletniška točka številnih pohodnikov. Ponudbo kraja dopolnjuje tudi največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji, ki s svojimi delavnicami obuja zgodovino. Vse to je gotovo vplivalo tudi na ljudsko izročilo, ki svoj vpliv kaže tudi na nekaterih ohranjenih spomenikih.
S slednjimi je obsoteljski kraj bogat. Vedno bolj se zdi, da kljub spreminjanju v urbanizirano naselje Rogatec ni izgubil svojega konteksta. S silhueto specifične rogaške panorame in prizadevnostjo krajanov se kraj vedno bolj prebuja in bogati. Umetnostnozgodovinska zapuščina pa mu pri tem zgolj koristi.
Keywords: Rogatec, barok, ljudsko izročilo, Josef Ferdinand Fromiller, Janez Valentin Metzinger, Jožef Hofer, Jožef Straub, Anton Jožef Lerchinger
Published in DKUM: 24.05.2021; Views: 758; Downloads: 143
Full text (5,30 MB) |
4. Kipar in pedagog Alojzij RepičMartina Ivanuša, 2020, master's thesis Abstract: Kipar in pedagog Alojzij Repič je v slovenski javnosti približno sedemdeset let po smrti slabo znan in prepoznaven. Alojzij Repič se v zgodovinskem smislu ni pomembneje zapisal v spomin Slovencem, saj je redkokatero izmed njegovih del preseglo takratna pričakovanja v umetnostnem oblikovanju.
Kot kipar, ki se je šolal na dunajski akademiji, je tudi on po študiju odprl lastno kiparsko delavnico na Dunaju. Zaradi velike prepoznavnosti v domači javnosti in želji, da na domačih tleh dvigne pojmovanje umetnosti, se je po nekaj letih preselil v domači kraj in se tam ustalil. Zaradi svoje izobrazbe je kot akademski kipar z izkušnjami in dobrimi referencami iz akademije dobil službo na ljubljanski srednji umetnoobrtni šoli. Z nastopom v službo je tako nasledil kiparja Alojzija Gangla, za katerim je ostala praznina, saj je z njegovim odhodom upadlo zanimanje za kiparstvo. Repič je kiparstvu in kiparski delavnici na šoli hitro dvignil ugled in si s tem prislužil pomemben naziv kot »nestor« slovenskih kiparjev. Pri njem so se učili vsi mlajši in izjemno pomembni kiparji, ki so po šolanju razvili vsak svoj stil in tako pridobili na prepoznavnosti, ki je še danes v veljavi. Njegovi učenci so bili: brata Kalin, France Kralj, Lojze Dolinar, Ivan Napotnik in mnogi drugi.
Repič pa se ni zanimal le za poučevanje kiparstva, ampak je želel umetnost kiparjenja in potek šolanja podati tudi širši množici s pisanjem člankov v časopisu Učiteljski tovariš. Že takrat se je soočal z velikim problemom, ki šolstvo tare še danes – pomanjkanje praktičnega usposabljanja v šolah.
Repičev opus je v nalogi obravnavan, kolikor je bilo mogoče celovito.
Keywords: Kiparstvo, akademski realizem, Alojzij Repič, pedagog, smernice izobraževanja, katalog del.
Published in DKUM: 10.03.2020; Views: 843; Downloads: 94
Full text (10,14 MB) |
5. Poznobaročni kipar Ferdinand GalloKarin Požin, 2018, master's thesis Abstract: Magistrsko delo obravnava ustvarjalni opus poznobaročnega kiparja Ferdinanda Galla (ok. 1709–1788), ki je velik del svojega življenja preživel v Celju. Njegova dela so pustila pečat v številnih cerkvah Posavinja, Šaleške doline in širše. Kot večina pomembnih kiparjev svojega časa, ni deloval sam, temveč je vodil kiparsko-rezbarsko delavnico, s katero je pri izdelavi sakralne opreme sodeloval z drugimi umetnoobrtnimi mojstri in umetniki. Naloga je osnovana kot pregledno delo, ki je rezultat terenskega dela, podkrepljenega z znanimi arhivskimi viri in ključno literaturo. Najprej ugotavlja stanje raziskav in ponuja sistematičen pregled kiparjevega življenja med letoma 1744 in 1788, s posebnim poudarkom na preučitvi njegovih del – oltarjev, oltarne in orgelske ornamentike, sakralnih plastik, bozzettov in prižnic. Ker ta v literaturi še niso bila natančno opredeljena, je bil poglavitni cilj pričujočega magistrskega dela izoblikovati katalog poznanih kiparjevih del z umetnostnozgodovinskimi opisi, opremljenimi z aktualnim fotografskim gradivom. Ugotovljeno je bilo, da je Ferdinand Gallo značilen predstavnik srednje kakovostne smeri znotraj poznobaročnega sakralnega kiparstva na slovenskem Štajerskem, saj v svojih delih združuje vplive reprezentativnega kiparstva s čustveno obarvanim ljudskim rezbarstvom. Posluževal se je tipov oltarjev, pri katerih gre za prehajanje med poznobaročnimi, tektonsko izoblikovanimi kompozicijami in slikovitejšimi, rokokojsko razrahljanimi oltarnimi arhitekturami, ki jih spremljajo bogata ornamentika in svetniške plastike. Zanje so značilna manieristična telesa s sorazmerno majhnimi, lutkasto izoblikovanimi glavami, razgibanim kontrapostom in živahno gestikulacijo. Večkrat jih je v oltarnih kompozicijah scensko razporedil, dodaten učinek pa dosegal z živahno rokokojsko ornamentiko. Ferdinanda Galla odlikujeta mnogovrstnost in izvirnost umetniškega snovanja, ki ga je v štirih desetletjih svojega delovanja zapustil na slovenskem Štajerskem.
Keywords: sakralna umetnost, poznobaročno kiparstvo, rokoko, slovenska Štajerska, Ferdinand Gallo, cerkvena oprema, oltar, sakralna plastika, bozzetto, oltarna in orgelska ornamentika, prižnica
Published in DKUM: 09.10.2018; Views: 1400; Downloads: 204
Full text (9,88 MB) |
6. Pomen inspiracije in duhovnosti v vizionarski umetnosti: možni koncepti med sodobnimi slovenskimi umetnikiDona Pratnekar, 2017, undergraduate thesis Abstract: Sfero vizionarskega srečujemo na mnogih področjih človeškega bivanja, od znanosti do politike in ne le v umetniškem in duhovnem kontekstu. Vizionarsko slikarstvo in umetniško gibanje se v svojem delovanju gibljeta preko vseh teh sfer, jih povezujeta, prepletata in tolmačita skozi nove in stare simbolne podobe. Diplomsko delo raziskuje vizionarsko umetnost, kot skupek umetniško duhovnih praks, tehnik in konceptov, ki jo oblikujejo v eno izmed mlajših in zmuzljivejših sodobnih umetniških form. Akademsko šolani eksperimentatorji so skozi svobodna psihedelična desetletja prejšnjega stoletja vzpostavili določene smernice, te pa temeljijo na vedno vnovični deviaciji od že poznanega in poglabljanje v še ne raziskano ali že pozabljeno iz začetkov človeške zavesti. Tako se v vizionarski umetnosti stakneta vsa zgodovina in prihodnost svetega in umetnostnega: magija šamanizma, mitskega in orientalskih ved je neločljivo zvezana z napredkom tehnologije in spoznanji znanosti, ki pa tudi sama korenini v alkemični duhovni znanosti. Vizionarska osebnost, energija in izkušnja so vodilni koncepti v vizionarski umetnosti, ki pa jih zasledimo povsod v povezavi z duhovnim, svetim, notranjim in domišljijskim. Slikanje notranjih, arhetipskih motivov vizionarskemu slikarstvu omogoča transpersonalno univerzalnost, ne le v okviru zahodne kulture, temveč vseh ljudskih duhovnih tradicij. S pojavom vizionarskega slikarstva v Sloveniji je določeno število sodelujočih umetnikov dodatno objasnilo koncept vizionarske umetnosti kot duhovne prakse in inspiracijsko podobo vizionarske umetnosti v zahodni internetni civilizaciji.
Keywords: umetnostna zgodovina, vizionarstvo, duhovnost, navdih, znanost, šamanizem, stanja zavesti, Ana Baraga, Lili Hribovšek, Nik Anikis Skušek, vizionarsko slikarstvo
Published in DKUM: 20.10.2017; Views: 1308; Downloads: 107
Full text (2,90 MB) |
7. Pekel v umetnosti 19. stoletjaRobin Fidler, 2016, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo pod naslovom Pekel v umetnosti 19. stoletja obravnava likovno upodabljanje pekla v umetnostnem obdobju med letoma 1800 in 1899.
Podan je zgodovinski oris pekla skozi različna časovna obdobja in kulture, ob tem pa tudi njegov pomen in značilnosti. Poleg pekla v zgodovinskih obdobjih je del naloge usmerjen tudi na pekel v literarnih delih Božanska komedija, delo Danteja Alighierija iz leta 1320, in Izgubljeni raj, ki je delo Johna Miltona iz leta 1667. Podane so, kot že omenjeno, značilnosti slednjih ter povezave in razlike med njimi.
Glavna tema diplomskega dela so likovne upodobitve pekla v 19. stoletju, ki so nastale v povezavi z Božansko komedijo in Izgubljenim rajem, ter tudi ostale najvidnejše upodobitve pekla iz omenjenega obdobja. Predstavljeni so vplivi obeh literarnih del na upodabljanje pekla in vplivi starejših likovnih del na samo podobo pekla v Božanski komediji in Izgubljenem raju.
Keywords: pekel, 19. stoletje, Božanska komedija, Izgubljeni raj, likovna umetnost, Gustave Doré, William Blake, John Martin, Eugène Delacroix, William Bouguereau
Published in DKUM: 26.09.2016; Views: 1041; Downloads: 140
Full text (4,78 MB) |
8. OBRAZNI IZRAZI IN VLOGA UPODABLJANJA ČUSTEV V PORTRETNI UMETNOSTIMonika Pocrnjić, 2016, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo z naslovom Obrazni izrazi in vloga upodabljanja čustev v portretni umetnosti je sestavljeno iz dveh delov, teoretičnega in praktičnega. V teoretičnem delu smo predstavili telesno govorico in izražanje čustev. Osredotočili smo se na opisovanje čustvenih izrazov na obrazu in izražanje ekspresije v likovni umetnosti. Nato smo obravnavali upodobitve obrednih in izraznih gibov, ki so se ohranile v ikonografiji. Proti koncu teoretičnega dela smo predstavili še tri umetnike: Charlesa Le Bruna, Rembrandta Harmenszoon van Rijna in Francisa Bacona, ki so v svojih v portretih in avtoportretih raziskovali in ustvarjali različne izraze človekove ekspresije. Telo v kontekstu gibanja in čustev smo proučevali zato, da bi obravnavano vsebino uporabili pri odkrivanju psiholoških lastnosti portretirancev. V praktičnem delu smo na začetku predstavili izdelavo kartonske praskanke s kombiniranjem materialov in uporabo različnih orodij pri modeliranju oblik v beli risbi. Na koncu smo predstavili še ustvarjalni proces ter lastne portrete in avtoportrete.
Keywords: likovna umetnost, likovno izražanje, telo, obraz, čustva, psihološki portret, ekspresija, risba, praskanka.
Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 1385; Downloads: 219
Full text (6,58 MB) |
9. Kapucinska arhitektura v slovenskem etničnem prostoru do nastanka Ilirskih provincTanja Martelanc, 2016, doctoral dissertation Abstract: Doktorska disertacija je interdisciplinarno zasnovano delo, v katerem je podrobno predstavljena, analizirana in ovrednotena arhitektura kapucinskega reda na Slovenskem v razponu od začetka 17. do začetka 19. stoletja. V delu so zajeti vsi kapucinski samostani, ki so nastali v okviru nekdanje Štajerske kapucinske province, detajlno pa predstavljeni le tisti, ki so bili zgrajeni v okvirih državnih meja Slovenije. Raziskava je osredotočena na čas od ustanovitve prvega samostana do razpustitve nekaterih samostanskih hiš. Le obrobno je orisana kasnejša arhitekturna zgodovina ohranjenih samostanskih kompleksov.
Disertacijo uvajajo opredelitev problema, predstavitev raziskovalnih hipotez in metodologije dela ter pregled stanja raziskav.
Nadalje je predstavljena zgodovina reda manjših bratov, še posebej kapucinov, ki so se na prelomu iz 16. v 17. stoletje začeli naseljevati na Slovenskem.
Detajlno je predstavljen tudi duhovni utrip v času, ko so se kapucini naselili v naše kraje. Kapucini so imeli pomembno vlogo pri rekatolizaciji habsburških dednih dežel. Izredno pomembna je bila tudi vloga plemenitih mecenov in klerikov, ki so za samostan največkrat darovali zemljo in finančno podprli njegovo gradnjo. V nekatere kraje so se kapucini naselili tudi na pobudo meščanov in okoliških prebivalcev, ki so pomagali pri gradnji.
V nadaljevanju je izpostavljen odnos reda manjših bratov do gradnje redovnih domovanj. Prvi samostani manjših bratov so bili izredno skromni in preprosto grajeni, a so se sčasoma oddaljili od prvotnega Frančiškovega ideala uboštva in postali prostorni ter bogato okrašeni. Zato so se kapucini želeli vrniti h koreninam arhitekture reda manjših bratov in so sledili naukom svojega ustanovitelja.
Nadrobno je tako osvetljen vpliv sv. Frančiška Asiškega na zasnovo prvotne arhitekture reda manjših bratov, ki je pomembno vplivala na kasnejšo zasnovo kapucinskih samostanov in na sprejemanje določil, zapisanih v kapucinskih konstitucijah. Detajlno sta dodelana tudi zgodovina in razvoj kapucinske arhitekture v Evropi.
Poznavanje redovnih gradbenih priročnikov in traktatov je za razumevanje kapucinske arhitekture na Slovenskem neobhodno. Zato je detajlno razčlenjen in ovrednoten traktat kapucinskega p. Antonia da Pordenone iz Beneške kapucinske province, ki je na začetku 17. stoletja zapustil štiri izvode, ki se hranijo v Benetkah in Innsbrucku ter so dobro izhodišče za interpretacijo kapucinske arhitekture na Slovenskem. V tej zvezi sta pomembna dva vpliva: beneški, saj so prvi kapucini na naših tleh prišli prav iz Beneške kapucinske province, ter tirolski, kjer se je izoblikoval poseben tip samostana, prilagojen hladnejšim klimatskim razmeram. Zato ta tip samostana imenujemo beneško-tirolski tip kapucinskega samostana. Omenjeni tip se je razširil po celotni Srednji Evropi, se pravi tudi na Slovenskem.
Osrednja pozornost raziskave je namenjena predstavitvi kapucinske arhitekture na Slovenskem. Detajlno so predstavljene zgodovina samostanov, njihova prvotna zasnova, pomembnejše kasnejše predelave in dozidave, na kratko je orisano današnje stanje. Opisu je pridan bogat slikovni material.
Doktorsko disertacijo zaključujejo podrobna analiza in sinteza zbranih podatkov, opredelitev tipa kapucinskega samostana na Slovenskem, interpretacija tipične kapucinske opreme in ikonografije ter poskus slogovne umestitve. Umetnosti kapucinskega reda je dodeljena tudi pomembna vloga v širši pastoralni dejavnosti kapucinov v okviru rekatolizacije.
Zaradi strogega upoštevanja Frančiškovih besed in rigoroznih pravil o gradnji je kapucinska arhitektura kljub različnim arhitektom in lokalni stavbarski tradiciji dobro prepoznavna, uniformirana in zaradi tega brezčasna. Nekateri pisci se pri opisu redovne arhitekture zato poslužujejo termina "kapucinski stil".
Keywords: kapucini, redovna arhitektura, arhitektura uboštvenih redov, kapucinske konstitucije, kapucinski redovni arhitekti, arhitekturni traktati, p. Antonio da Pordenone, Štajerska kapucinska provinca, kapucinska arhitektura na Slovenskem, oprema kapucinskih samostanov, ikonografija kapucinskega reda, rekatolizacija
Published in DKUM: 26.08.2016; Views: 1821; Downloads: 292
Full text (8,61 MB) |
10. REPREZENTACIJA SMRTI V SLIKARSTVUMojca Hribernik, 2016, master's thesis Abstract: V magistrski nalogi je na podlagi izbranih primerov na pregleden način prikazan motiv smrti v slikarski umetnosti. Motiv smrti v slikarstvu smo raziskali tudi v slovenskem prostoru. Janez iz Kastva in Mrtvaški ples, France Mihelič in Mrtvi kurent, opus Nismo poslednji Zorana Mušiča ter Jože Tisnikar in njegovo delo v prosekturi.
V magistrskem delu z naslovom Reprezentacija smrti v slikarstvu smo se soočali s tematsko razdelitvijo na reprezentacijo smrti, zgodovinski pregled in interpretacijo slikarjevih intenc. Raziskovali smo pod predpostavko, da vsakršen motiv na slikarjevem platnu zrcali zgodovinski in individualno-psihološki kontekst, v katerem je umetniško delo nastalo. Naš cilj je bil raziskati večplastnost morbidne tematike v slikarstvu. Na podlagi tega smo ugotavljali razlike in podobnosti med svetovnimi ter slovenskimi slikarskimi deli. Raziskali smo odnos med umetniškim delom, družbeno percepcijo smrti in konkretno izkušnjo slikarjev. Reprezentacijo smrti smo klasificirali na neposredno in posredno z namenom podrobneje raziskati ta diadni odnos.
S pojmovno mrežo, ki smo jo razvili pri t. i. eksplicitnih in obsesivnih delih, nam je bilo omogočeno raziskovanje tudi bolj subtilnih elementov reprezentacije smrti v likovni umetnosti.
Keywords: bolezen, France Mihelič, Jože Tisnikar, reprezentacija, umetnost, smrt, slikarstvo, kontekst, motiv, morbidnost, mrtvaški ples, simbol, uboj, vojna, Zoran Mušič.
Published in DKUM: 23.08.2016; Views: 1349; Downloads: 203
Full text (3,91 MB) |
