1. Aristotelovi matematični predmeti kot "vmesne stvari"Boris Vezjak, 2000, izvirni znanstveni članek Opis: In his “Metaphysics” Aristotle often claims plainly that Plato believed in a third class of entities, which are identical neither with Forms nor with physical objects – these are the so-called intermediates (ta metaxu). But although there are passages in Plato where similar ideas seem to be indicated, nowhere does he accept this important and rather unexpected doctrine in a straightforward way. Since the intermediates are identified with mathematical objects, the very concept of the former helps us to understand the features of the latter. But why should the intermediates be exactly and only the objects of mathematics? Can't we postulate the same form of intermediate objects for every other science? In this article I also tackle different approaches to understanding Aristotle's reading of Plato: is the existence of intermediates something claimed by Plato, by Aristotle only or a kind of modification of Plato's concepts in Aristotle's work in order to overcome his own difficulties within the philosophy of mathematics?
Ključne besede: filozofija, filozofija matematike, vmesne stvari, ta metaxu, števila, Aristoteles, 384-322 pr.n.š., Platon, 427-347 pr.n.š.
Objavljeno v DKUM: 08.08.2024; Ogledov: 50; Prenosov: 8
 Povezava na celotno besedilo |
2. Politika in novinarstvo v Sloveniji: vprašanje pritiskov in korupcije : vprašanja pritiskov in korupcijeMaruša Lubej, Žiga Petraš, 2023, magistrsko delo Opis: Cilj naše naloge je bil raziskati percepcije novinarjev in urednikov ter (nekdaj) zaposlenih na Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) glede potencialnih političnih vplivov in pritiskov nanje, glede njihovega dojemanja korupcije v slovenski politiki (predvsem v strankah SD, NSi, SDS in Levica) ter glede prepletov med polji novinarstva, politike in korupcije v Sloveniji. Za uresničitev tega cilja smo analizirali podatke, ki smo jih pridobili z lastnim anketnim vprašalnikom (odzive smo zbrali leta 2019 z vzorcem 103 novinarjev in urednikov) ter na podlagi intervjujev, ki smo jih izpeljali med letoma 2019–2023 z novinarji, uredniki ter (nekdaj) zaposlenimi na KPK (n = 27). Raziskali smo tudi podatke prijav napadov na novinarsko delovanje iz spletne baze Društva novinarjev Slovenije (DNS) (n = 60). Na podlagi analiz opisanega vzorca smo ugotovili, da novinarji in uredniki, vključeni v raziskavo, dojemajo korupcijo v Sloveniji kot pogosto in intenzivno – pri tem stranke, ki jih dojemajo kot starejše, smatrajo za tendenčno bolj koruptivne. Načeloma se zavedajo potencialnega vpliva, ki ga lahko imajo (tesnejši) odnosi s politiki na njihovo poročanje, čeprav zavedanje tega vpliva nekoliko šepa, ko gre za odnos med vprašanim novinarjem oz. urednikom in politiki, s katerimi so sami spletli tesen odnos. Večina novinarjev in urednikov je prav tako pretežno kritična do poklicnih prehodov iz politike v novinarstvo. Kot obliko vplivov oz. pritiskov nase s strani politikov so novinarji in uredniki največkrat omenjali verbalne napade preko socialnih omrežij. Večinoma so se strinjali, da pripadniki vseh političnih strank nanje ne vplivajo enako. Pri tem se je večina strinjala, da so vplivi oz. pritiski stranke SDS bolj »neprefinjeni« oz. »surovi«, vplivi oz. pritiski strank SD, Levica in NSi pa bolj »prefinjeni« oz. »blagi«. Na podlagi odgovorov vseh intervjuvancev sklepamo, da novinarji oz. uredniki in (nekdaj) zaposleni na KPK vzdržujejo pretežno dobre odnose. Prav tako večina intervjuvancev meni, da je KPK »brezzobi tiger« in da je neodvisnost te institucije odvisna predvsem od njenega vodstva. Zaključimo lahko, da so politični vplivi in pritiski na novinarsko delo in na delo KPK v Sloveniji resen ter večplasten problem, ki se potencialno odseva v pogostosti in intenzivnosti korupcije v Sloveniji, prav tako pa tudi v sami percepciji korupcije v očeh slovenske javnosti.
Ključne besede: odnosi med politiki in novinarji, percepcija korupcije, vplivi na novinarje, pritiski na novinarje, Komisija za preprečevanje korupcije
Objavljeno v DKUM: 13.11.2023; Ogledov: 460; Prenosov: 63
 Celotno besedilo (3,75 MB) |
3. Razumevanje moralnih vrednot v osnovni šoliAlenka Žarn, 2015, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi smo obravnavali razumevanje in dojemanje moralnih vrednot pri učencih. Cilj raziskave je bil ugotoviti, kako učenci razumejo in dojemajo strpnost, resnicoljubnost, potrpežljivost in odgovornost. Pri tem nas je zanimalo, ali obstajajo razlike v dojemanju in razumevanju vrednot med učenci tretjega in šestega razreda.
Magistrska naloga je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu smo najprej razložili definicijo pojma »vrednota« ter zapisali lastnosti vrednot. Predstavili smo otrokov moralni razvoj skozi starostna obdobja. Opisali smo dejavnike, ki vplivajo na razvoj; to so družina, šola, vrstniki in mediji. Vsi imajo pomembno vlogo tako pri otrokovem moralnem razvoju kot tudi pri razvoju vrednot. Podrobneje smo opisali vrednote, ki smo jih proučevali pri učencih. V empiričnem delu pa smo s pomočjo anketnega vprašalnika ugotavljali, kako otroci razumejo in dojemajo določene vrednote (strpnost, resnicoljubnost, potrpežljivost, odgovornost). Raziskava je temeljila na neslučajnostnem priložnostnem vzorcu učencev iz osnovne šole Leskovec pri Krškem in je zajemala 49 učencev tretjega ter 51 učencev šestega razreda. Prišli smo do ugotovitev, da med učenci tretjega in šestega razreda ne obstajajo večje razlike v razumevanju in dojemanju naštetih vrednot. Pri šestošolcih se v določenih primerih pojavi bolj natančna razlaga izbranih pojmov. Najslabše razumljena vrednota je bila strpnost, ki jo je večina učencev napačno interpretirala. Učenci so si pri razlaganju vrednot pomagali z lastnimi moralnimi in osebnimi izkušnjami. Rezultate smo uredili s pomočjo programa SPSS in jih predstavili v tabelah.
Ključne besede: vrednote, moralni razvoj, družina, strpnost, resnicoljubnost, potrpežljivost, odgovornost
Objavljeno v DKUM: 13.10.2023; Ogledov: 437; Prenosov: 78
Celotno besedilo (1,27 MB) |
4. VPRAŠANJE SVOBODE IN DETERMINIZMA PRI STOIKIHTanja Valente, 2009, diplomsko delo Opis: V seminarski nalogi smo razpravljali o stoiškem pojmovanju svobode in determinizma iz stališča dveh avtorjev. Gouldova kritika, znotraj njegovega dela Stoiško pojmovanje usode, se usmeri na stoike ter njihov neuspeh v poskušanju definiranja človeka kot svobodnega znotraj determinističnega sveta. Stoiki so bili veliki privrženci ideje determinizma, po kateri je dogodek determiniran, kadar obstajajo predhodni pogoji tako, da je njihov nastop zadostni pogoj za nastop tega dogodka. Problem pa nastopi, ko stoiki želijo vzporedno s to idejo ohraniti status posameznika kot odgovornega za svoja dejanja in posledično kot svobodnega. Gould le to ostro zavrača in dokazuje, da jim kaj takšnega nikakor ni uspelo.
Avtorica Botros pa v svojem delu Svoboda, vzročnost, fatalizem in zgodnja stoiška filozofija, Gouldovo kritiko le še nadgradi in trdi, da se stoikom ta problem, ki nastane z združevanjem ideje determinizma in svobodne volje sploh ni pripetil, saj se s tem niso ukvarjali. Stoike so mnogi obravnavali kot mehke deterministe, ki so zagovarjali idejo determinizma in obenem trdili, da ljudje imamo svobodno voljo, Botrosova pa temu ostro nasprotuje in zagovarja, da stoiki v tradicionalnem smislu nikakor niso bili mehki deterministi. To se kaže v njihovem ne hotenju po analiziranju svobode v terminih 'moč ravnati drugače', kar je posledično tudi pomenilo, da se jim konflikt med svobodo in determinizmom ni mogel pripetiti.
Ključne besede: Svoboda, determinizem, stoiki, usoda, vzročnost.
Objavljeno v DKUM: 29.01.2021; Ogledov: 1047; Prenosov: 85
Celotno besedilo (299,48 KB) |
5. Razumevanje socialno konotiranih moralnih vrednot pri osnovnošolskih otrocihAmadeja Janžič, 2019, magistrsko delo Opis: Moralne vrednote so predvsem vrednote, ki temeljijo na odgovornosti in dolžnosti. Tako smo se v magistrskem delu z naslovom Razumevanje socialno konotiranih moralnih vrednot pri osnovnošolskih otrocih lotili teoretičnega in empiričnega raziskovanja. V teoretičnem delu smo se osredotočali predvsem na vrednote, moralo in moralni razvoj pri otrocih. Predstavili smo dejavnike, kot so družina, vrstniki, šola in družba, saj le-ti najpomembneje vplivajo na razvoj vrednot in morale. Dotaknili smo se različnih teorij moralnega razvoja in razvoja vrednot. Podrobno smo raziskali tudi moralne vrednote, kot so prijateljstvo, solidarnost, pravičnost in sočutje. V empiričnem delu smo se osredotočili na štiri moralne vrednote, in sicer na prijateljstvo, pravičnost, sočutje ter solidarnost. Pri otrocih, ki obiskujejo 4. in 5. razrede osnovnih šol, smo raziskovali razumevanje moralnih vrednot in pojma moralnosti, če v vsakdanjih situacijah ravnajo moralno ali nemoralno ter kdo ima največji vpliv na njihove moralne vrednote. Podatke smo pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika. Iz rezultatov smo lahko razbrali, da iz izkušenj, ki so jih do sedaj pridobili, otroci razumejo nekatere moralne vrednote. Iz opisanih situacijah, ki so iz vsakdanjega življenja otrok, smo prepoznali, da otroci prej ravnajo moralno kot pa nemoralno. Ugotovili smo, da imata po njihovem mnenju največji vpliv na oblikovanje osebnih vrednot družina in vrstniki.
Ključne besede: vrednote, morala, moralne vrednote, prijateljstvo, sočutje, pravičnost, solidarnost
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1201; Prenosov: 110
Celotno besedilo (1,44 MB) |
6. Posmrtno življenje v filozofski perspektiviDoris Kutnjak, 2019, magistrsko delo Opis: Smrt in posmrtno življenje sta vedno aktualna fenomena, posebej v filozofiji. V magistrski nalogi smo raziskali zgodovino pojmovanja posmrtnega življenja v dveh znamenitih knjigah mrtvih. Zanimalo nas je egipčansko pojmovanje smrti in umiranja, zato smo proučili ritual pokopavanja mrtvih in vse obrede, ki spadajo zraven. Zanimala nas je tudi Tibetanska knjiga mrtvih in pojmovanje smrti in posmrtnega življenja v njej. Proučili smo mnenja filozofov iz antike ter srednjega in novega veka. V tretjem poglavju magistrske naloge smo obravnavali filozofske probleme smrti, pri čemer smo ugotovili, da definicija smrti ni dovolj pojasnjena. Zanimalo nas je, kaj pomeni pojem smrti za človeka in kako se sooča z lastno smrtnostjo, ali je strah pred smrtjo racionalen in ali ima smrt sploh smisel. V četrtem poglavju smo obravnavali dušo kot pogoj za posmrtno življenje. Če namreč posmrtno življenje obstaja, potem pomeni, da mora obstajati nekaj takšnega, kot je duša. V tem poglavju smo raziskali Platonovo in Aristotelovo teorijo ter problem duše in telesa pri Descartesu. V zadnjem poglavju magistrske naloge smo predstavili dva ključna in najbolj znana navidezna dokaza posmrtnega življenja, in sicer NDE ali obsmrtne izkušnje in reinkarnacijo ali vnovično rojstvo. Pri raziskovanju posmrtnega življenja s filozofske perspektive smo spoznali, da je bila tema aktualna tako v preteklosti kot sedanjosti in da o njej lahko povemo veliko, obenem pa nič, kar bi lahko z gotovostjo znanstveno dokazali ali ovrgli. Lahko le predpostavljamo in sklepamo na podlagi mnenj različnih mislecev, se z njimi strinjamo ali ne, ali pa si ustvarimo lastno mnenje in v tem prepričanju živimo.
Ključne besede: smrt, posmrtno življenje, duša, obsmrtna izkušnja, reinkarnacija
Objavljeno v DKUM: 18.09.2019; Ogledov: 1585; Prenosov: 230
Celotno besedilo (1,25 MB) |
7. DISKRIMINACIJA OTROK PRISELJENCEV V RAZREDUMaša Drevenšek, 2019, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu smo raziskali pojav diskriminacije otrok priseljencev v razredu. Naloga je razdeljena na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu so opredeljeni pojmi, s katerimi se lahko otroci priseljencev srečajo znotraj šolskega območja in tudi v širši socialni skupnosti. Temelj raziskovalnega interesa je neenako obravnavanje, ki nima upravičenega razloga. Zakaj so ljudje obravnavani slabše od drugih? Ali le zaradi določene osebne okoliščine (npr. spol, starost, rasa, etnično poreklo, invalidnost, spolna usmerjenost, versko prepričanje …) ali kakšnega drugega razloga.
Opredelili bomo pojem diskriminacija, zanimali so nas vzroki zanjo in kakšne vrste le te poznamo. Zanimalo nas je, kdo so pravzaprav priseljenci in kakšna je politika priseljevanja v Sloveniji. Skozi literaturo smo preučili, kako poteka vključevanje priseljencev v vzgojno izobraževalni sistem. Na katerih področjih vzgoje in izobraževanja se najpogosteje pojavlja diskriminacija, kdo je največkrat podvržen diskriminaciji, kako se ta zaznava in ali se ozavešča in preprečuje.
V empiričnem delu magistrskega dela smo uporabili deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo empiričnega pedagoškega raziskovanja. Zanimalo nas je, katera vrsta diskriminacije se pojavlja najpogosteje in kakšni so vzroki, pogostost pojavljanja, vloga spola, kakšno mnenje imajo učenci o priseljencih na splošno ter vzroki za pojav diskriminacije. Rezultate smo interpretirali na nivoju opisa in vzorčnega razlaganja, ki sloni na empiričnem preverjanju odvisnih zvez med pojavi. Naša raziskava temelji na vzorcu učiteljev razrednega pouka, ki poučujejo na različnih osnovnih šolah v mestu Maribor ter osnovnih šolah iz podeželja (okolica Maribora) in je usmerjena v opažanja tistih, ki delajo z otroki.
Na podlagi dobljenih rezultatov ugotavljamo, da se diskriminacija v razredih še vedno pojavlja, da so vzroki najpogosteje narodna pripadnost oziroma rasa. Pojavlja se predvsem pri ženskem spolu, torej deklicah. S starostjo učencev se povečuje tudi pogostost pojavljanja diskriminatornega vedenja, katerega lahko povezujemo s strahom, ki ga prav tako starejši učenci občutijo ob priseljencih. Dobljeni rezultati kažejo, da imajo bistven vpliv na učence njihovi starši in skrbniki, mediji ter vrstniki. Diskriminatorno vedenje oz. stereotipe in predsodke učenci prevzamejo iz svojega vsakdanjega okolja.
Ključne besede: diskriminacija, otroci, priseljenci, vključevanje, integracija
Objavljeno v DKUM: 10.05.2019; Ogledov: 2012; Prenosov: 371
Celotno besedilo (566,04 KB) |
8. Okoljska retorika in njeno stanje v slovenski javnostiDanijel Davidović, 2018, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu je obravnavana okoljska retorika v slovenskih množičnih medijih. Retorika je lahko opredeljena kot veda in veščina učinkovite uporabe besed, ki obsega razumska, značajska in čustvena sredstva, s katerimi se na razumljiv, privlačen in etičen način posreduje sporočilo in spodbuja k izvajanju želenih dejanj. Pri tem je okoljska retorika lahko opredeljena kot posebno področje retorike, v sklopu katerega se obravnava učinkovito poročanje o okoljskih težavah in spodbuja k ukrepanju za njihovo odpravljanje.
V delu je sprva podana opredelitev retorike tako, da je opisana grška retorična teorija, ki je osnova sodobne retorike. Poleg tega so dodana deljena mnenja nekaterih filozofov o retoriki ter njeno stanje in vloge v sodobnosti. Nato so opisane osnovne sestavine in sredstva retorike, kot jih opredeljuje Aristotel. Nadalje je opredeljena okoljska retorika kot področna retorika, ki se razvija v drugi polovici 20. stoletja. Pregledane so znanstvene in humanistične ugotovitve o retoriki oziroma okoljskem poročanju, iz katerih so izpeljana navodila učinkovitega poročanja in preglednica uporabnih retoričnih orodij. Na koncu so izbrani primeri slovenskih besedil z okoljsko tematiko analizirani in primerjani z oblikovanimi navodili in preglednico z namenom spoznavanja vključevanja osnovnih sredstev retorike v slovenski javnosti oziroma načina poročanja o okolju.
Ugotovitve obsegajo pester nabor retoričnih orodij, ki so uporabna pri okoljski retoriki. Nekatera izmed orodij se v slovenski okoljski retoriki pojavljajo, vendar obstajajo možnosti za njihovo dodatno uporabo, s čimer se lahko prispeva k večji razumljivosti okoljskih težav in spodbuja k ukrepanju.
Ključne besede: retorika, okoljska retorika, sredstva retorike, okoljsko poročanje
Objavljeno v DKUM: 22.11.2018; Ogledov: 934; Prenosov: 150
Celotno besedilo (877,76 KB) |
9. Racionalnost in čustva - problem odločanjaTina Peruš, 2018, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu raziskujemo odnos med čustvi in razumom na primeru odločanja. Zgodovinsko gledano je bil odnos med čustvi in razumom vedno aktualna filozofska tema, o čemer priča krajši zgodovinski prikaz pomembnejših idej. Obravnavamo teorije čustev ter opredelimo pojma racionalnost in odločanje. Pokazati želimo, da sta racionalnost in čustvovanje med seboj povezana in prepletena procesa in pri odločanju oba igrata pomembno vlogo – ločevanje na razcepljena pola je tako neupravičeno in prenagljeno. Teorije dvojnega procesiranja govorijo o analitičnem in intuitivnem procesu sklepanja, ki se po svojih značilnostih razlikujeta, med seboj pa se dopolnjujeta, saj so prednosti enega šibke točke drugega. Tako sta v svojih lastnostih komplementarna, saj različne lastnosti obeh sistemov prispevajo k optimalnemu delovanju človeka. Čustva imajo pomembno vlogo pri intuitivnem sklepanju in s tem zavzemajo pomembno mesto v procesu odločanja. Teoretične ugotovitve o povezanosti čustev in razuma podkrepimo z izsledki nevroznanstvenih raziskav. Trdimo, da so čustva zapleten biološki sistem, ki lahko pripravi podlago za podrobnejšo kognitivno oceno. Čustvene pojave opredelimo s teorijo Antonia Damasia in dokazujemo, da imajo čustva pri presojanju v moralnih dilemah hevristično funkcijo. Hevristika je mentalni mehanizem, ki nas brez zavestnega napora vodi do rešitve problema; deluje s pomočjo zamenjave, saj namesto na kompleksen problem hevristika ponudi odgovor na manj zapleten problem. Čustva nosijo pomembne epistemske informacije o vrednostih in to lahko v veliko primerih storijo razmeroma točno. Toda primeri, v katerih je čustveni odziv povsem neupravičen ali neprimeren, dokazujejo, da čustva kot nosilci vrednostnih lastnosti ne bi smela imeti večvredne vloge pri moralnem presojanju. To pomeni, da čeprav prinašajo edinstvene informacije o vrednostih, čustva niso avtomatično najvišja instanca, ko se sprašujemo o tem, ali lahko upravičijo sodbo v moralnih dilemah.
Ključne besede: Čustva, racionalnost, odločanje, hevristika, moralno presojanje
Objavljeno v DKUM: 15.10.2018; Ogledov: 1857; Prenosov: 297
Celotno besedilo (719,57 KB) |
10. |
