1. Preverjanje ustreznosti analitske metode za določanje vsebnosti aktivnih učinkovin : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeNika Proje, 2019, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo preverja ustreznost analitske metode za določanje vsebnosti aktivnih učinkovin v izbranem zdravilu. Ustreznost metode za testiranje stabilnosti zdravil se preveri s pomočjo prisilnega oz. pospešenega razkroja aktivnih farmacevtskih učinkovin, zato je namen diplomskega dela določiti stresne pogoje, ki povzročajo razkroj, ter ovrednotiti spremembe vsebnosti aktivnih učinkovin. Za vse teste smo pripravili vzorce placeba, aktivnih učinkovin A in B ter vzorce zdravila. Vzorce smo izpostavili okolju prisilne oksidacije (0,03 % H2O2, sobna temperatura, 1 ura), povišani temperaturi za različne čase (raztopina, 60 °C, 1 ura, 1 ura 30 min, 2 uri), bazični hidrolizi z različnimi množinskimi koncentracijami baze (0,005 mol/L, 0,010 mol/L, 0,050 mol/L NaOH, sobna temperatura, 5 min) ter kislinski hidrolizi z različnimi množinskimi koncentracijami kisline (0,005 mol/L, 0,010 mol/L, 0,050 mol/L HCl, sobna temperatura, 20 min). Vzorce, izpostavljene stresnim pogojem, smo primerjali z nerazkrojenimi vzorci ter tako ugotavljali, kako različni stresni pogoji vplivajo na vsebnost aktivnih farmacevtskih učinkovin. Spremembe vsebnosti smo spremljali s HPLC-metodo, pri čemer smo ugotovili, da je izmed dveh aktivnih učinkovin zdravila učinkovina A ob izbranih stresnih pogojih manj dovzetna za razkroj od učinkovine B. Zanimivo je bilo spoznanje, da je aktivna učinkovina A bolj stabilna sama, nasprotno pa je učinkovina B bolj stabilna v zdravilu, torej v kombinaciji z učinkovino A in komponentami placeba. V vzorcih placeba, kot pričakovano, ni bilo prisotnih aktivnih farmacevtskih učinkovin. Ugotovili smo, da je analitska metoda za določanje vsebnosti aktivnih učinkovin A in B ustrezna za testiranje stabilnosti in kakovosti zdravila, saj z njo lahko zaznamo padce vsebnosti aktivnih farmacevtskih učinkovin.
Keywords: HPLC, ustreznost analitske metode, vsebnost aktivnih učinkovin, stresni testi, razkroj vzorcev
Published in DKUM: 11.09.2019; Views: 1606; Downloads: 42
 Full text (2,17 MB) |
2. Polyester type polyHIPE scaffolds with an interconnected porous structure for cartilage regenerationJakob Naranđa, Maja Sušec, Uroš Maver, Lidija Gradišnik, Mario Gorenjak, Andreja Vukasović, Alan Ivković, Marjan Rupnik, Matjaž Vogrin, Peter Krajnc, 2016, original scientific article Abstract: Development of artificial materials for the facilitation of cartilage regeneration remains an important challenge in orthopedic practice. Our study investigates the potential for neocartilage formation within a synthetic polyester scaffold based on the polymerization of high internal phase emulsions. The fabrication of polyHIPE polymer (PHP) was specifically tailored to produce a highly porous (85%) structure with the primary pore size in the range of 50–170 μm for cartilage tissue engineering. The resulting PHP scaffold was proven biocompatible with human articular chondrocytes and viable cells were observed within the materials as evaluated using the Live/Dead assay and histological analysis. Chondrocytes with round nuclei were organized into multicellular layers on the PHP surface and were observed to grow approximately 300 μm into the scaffold interior. The accumulation of collagen type 2 was detected using immunohistochemistry and chondrogenic specific genes were expressed with favorable collagen type 2 to 1 ratio. In addition, PHP samples are biodegradable and their baseline mechanical properties are similar to those of native cartilage, which enhance chondrocyte cell growth and proliferation.
Keywords: polyester, polymerization, polyHIPE
Published in DKUM: 23.06.2017; Views: 1974; Downloads: 405
Full text (1,24 MB)
This document has many files! More... |
3. |
4. Polihipe materiali za rast bioloških celic pripravljeni s tiol-en polimerizacijoMaja Sušec, 2014, doctoral dissertation Abstract: Tkivno inženirstvo je tehnika, ki temelji na regeneraciji različnih tipov celic, ki rastejo na ustrezni podlagi. V zadnjem času tkivno inženirstvo in tkivne kulture pridobivajo na pomembnosti zaradi uspešne uporabnosti v biomedicini. Tkivno inženirstvo je zelo uporabno predvsem na področju rasti tkiv, presajanja organov in na področju rekonstruktivne kirurgije. Uporaba ustreznih materialov kot matrik je ključnega pomena za tkivno inženirstvo in tudi pri oblikovanju umetne, zunajcelične matrike (podlage), ki podpira 3D tkivno tvorbo.
Polimeri so primarni materiali, ki se uporabljajo za ustrezno podlago na področju tkivnega inženirstva, vključno za rast kosti, hrustanca, krvnih žil, mehurja, kože in drugih tkiv. Gre za uporabo kombinacije celic in materialov ter pripadajočih biokemijskih in fizikalno-kemijskih faktorjev za izvajanje ali nadomestilo bioloških funkcij.
Za uspešno rast tkiva in razmnoževanje celic je ustrezna podlaga nujna in tako je tudi zelo pomembno, da kontroliramo morfologijo, porozno strukturo in velikost porazdelitve por ustreznega materiala. Poroznost polimernega materiala je lahko dosežena skozi različne procese, med njimi je emulzija osnova za pripravo poroznih materialov. Poleg omenjenih parametrov je znano, da je rast celic boljša na tridimenzionalni porozni podlagi. Dodatno pa je potrebno upoštevati še biokompatibilnost in biorazgradljivost podlage.
Ustrezne nosilce smo pripravili tudi s pomočjo polimerov pripravljenih s pomočjo emulzij. Pripravili smo emulzije z visokim deležem notranje faze, pri čemer volumen notranje faze emulzije presega 74.05 % in tako pripravili poliHIPE materiale, ki so bili uporabljeni tudi kot substrati za tkivno inženirstvo. O poliHIP-ih je glede tkivnega inženirstva poznanega zelo malo. Ponavadi so poliHIPE materiali producirani tekom radikalne verižne polimerizacije in tako biodegradibilnost nastalega materiala lahko predstavlja problem.
Klasične metode za procesiranje polimernih materialov kot so ekstruzija ali brizganje so pogosto uporabljene za proizvajanje tipičnih biokompatibilnih in biodegradabilnih materialov kot so poli(mlečna kislina) za izdelavo šivov, materiali za vezavo kosti in materiali za druge medicinske pripomočke. Na žalost pa imajo te tehnike zelo omejene zmogljivost za proizvodnjo celičnih matrik. Alternativna metoda kot je litje topila, izpiranje delcev, penjenje plinov and lepljenje vlaken imajo tudi nekatere omejitve kot so nizka sposobnost za natančno kontrolo velikosti por, geometrije por, medsebojne povezanosti por, prostorsko porazdelitev por in konstrukcijo notranjih poti v matriko (podlago). Eden od pomembnih dosežkov v tkivnem inženirstvu je bil razvoj tridimenzionalnih matrik, ki usmerjajo celice, da tvorijo funkcionalna tkiva. Nedavno poznane proizvodne tehnike poznane kot izdelava prosto oblikovanih površin (Solid Freee Form Fabrication-SFF), ali hitra izdelava prototipov (rapid prototoyping-RP), se uspešno uporabljajo za proizvodnjo kompleksnih matrik.
Fotopolimerizabilen metakrilat se uporablja kot večina ostalih monomerov, ki so danes na tržišču oz. kot biokompatibilen in biodegradabilen monomer, ki je pogosta tema raziskav v zadnjem obdobju. Čeprav ima ta material številne prednosti pred PLA (poli mlečna kislina) saj na mehanske lastnosti in degradacijsko obnašanje lahko vplivamo. je kot monomer dražljiv. Zato smo razvili novo generacijo biokompatibilnih in biodegradabilnih fotopolimerov, ki temeljijo na vinilestrih in vinilkarbonatih, ki imajo enake prednosti kot (met)akrilati in se izogibajo večini slabih lastnosti. Poleg enostavne sinteze in zelo nizke monomerne citotoksičnosti, nastanejo nestrupeni razgradni produkti, ki se zlahka izločajo iz človeškega telesa. Prvi in vivo eksperimenti so takšni materiali pokazali odlično biokompatibilnost.
Raziskovalno doktorsko delo je bilo osredotočeno tudi na pripravo biokompatibilnih in biorazgradljivih poroznih polimerov preko HIPE in uvedba druge hierarhične ravni v 50-100 µm preko 3D fotopolimerizacije.
Preizkuï
Keywords: poliHIPE, tiol-ene kemija, biološke celice, fotopolimerizacija
Published in DKUM: 05.12.2014; Views: 3107; Downloads: 283
Full text (9,56 MB) |
5. PRENOS SEDEŽA HOLDING PODJETJA V DAVČNO OAZO-NA PRIMERU KD GROUPMaja Sušec, 2010, undergraduate thesis Abstract: Offshore centri oziroma davčne oaze so države s privilegiranim davčnim statusom in predstavljajo davčno konkurenco tradicionalnim državam, ki ne morejo obstajati brez pobiranja davkov. Prav zaradi njih so le-te pod nenehnim pritiskom zniževanja davkov, predvsem na kapital, saj ta najlažje pobegne v davčno prijaznejšo državo. Iz tega razloga pa države s tradicionalnim davčnim sistemom uvajajo predpise, s katerimi želijo preprečiti beg kapitala v proste cone in z dodatno obdavčitvijo izničijo ugodnosti te selitve. Teh predpisov je namreč vse več in so vse strožji. Res pa je, da vse države nikoli ne bodo enako zanimive in vabljive za tuje investitorje. Optimiranje davčnih obveznosti je vsekakor dinamičen, aktiven in večplasten proces, pri čemer je potrebno upoštevati tako makroekonomske kot mikroekonomske pogoje optimiranja davčnih obveznosti. Izbira ustrezne davčne strategije in politike je zahtevno delo, h kateremu bi moral pristopiti management vsakega podjetja. V diplomskem delu raziskujem konkretne prenose premoženja v različne offshore centre, predvsem sem se osredotočila na prenose lastništva družbe KD d.d. Kakor mnogi managerji v Sloveniji, so tudi vodilni iz družbe KD domnevno prenašali svoje lastniške deleže v davčne oaze in se na tak način izognili visoki obdavčitvi v Sloveniji. Podrobno sem raziskala kdo so največji lastniki družbe in kako naj bi si prenašali deleže iz Slovenije v različne davčne oaze in nazaj v matično državo. Pomembne ugotovitve so bile tudi posledice prenosa premoženja iz matične države v davčno oazo, prav tako pa sem predstavila različne bonitete, ki jih pridobi družba oziroma fizična oseba, če prenese svoj sedež podjetja ali svoje premoženje v davčno ugodnejše okolje.
Keywords: davčne oaze, davčna konkurenca, tradicionalni davčni sistem, »beg kapitala«, optimiranje davčnih obveznosti, davčna strategija, prenos lastništva, prenos premoženja, prenos sedeža.
Published in DKUM: 08.03.2011; Views: 3292; Downloads: 306
Full text (730,14 KB) |
6. POLIMORFIZMI V IZBRANIH APOPTOZNIH GENIH KOT NAPOVEDNI DEJAVNIK ZA ODZIV NA ADALIMUMAB PRI BOLNIKIH S CROHNOVO BOLEZNIJOMaja Sušec, 2010, undergraduate thesis Abstract: Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je kompleksna bolezen, ki se lahko pojavi predvsem kot Crohnova bolezen (CB) ali kot ulcerozni kolitis (UK). Na razvoj bolezni vplivajo tako okoljski kot tudi genetski dejavniki. Bolniki, ki so oboleli za KVČB, zelo različno odgovarjajo na različna zdravila, zato zdravljenje poteka v več stopnjah. Najprej se preizkusijo 5-aminosalicati, nato kortikosteroidi in nazadnje imunosupresivi. Pri Crohnovih bolnikih, ki so neodzivni na omenjena standardna zdravila, se v zadnjem času uporabljajo nove biološke učinkovine, kot sta infliximab (komercialno dostopno zdravilo pod imenom Remicade) in najnovejše zdravilo adalimumab (komercialno dostopno zdravilo pod imenom Humira), ki inhibirajo provnetni citokin TNF-ï¡. Namen dela je bil poiskati farmakogenomske biooznačevalce, ki bi potencialno služili kot napovedni dejavniki odziva na biološko učinkovino adalimumab pri bolnikih s Crohnovo boleznijo. V nalogi smo se osredotočili na analizo polimorfizmov v izbranih apoptoznih genih TIMP-1 (SNP +372C/T oz. rs4898), CASP-9 (SNP 93C/T oz. rs4645983), FCGR3A (SNP 158V/V oz. rs396991 in FAS (SNP -670C/T oz. rs1800682), ki so predhodno pokazali povezavo z odzivom na infliximab. Namen je bil tudi ugotoviti ali so ti polimorfizmi v apoptoznih genih povezani tudi s tveganjem pri slovenskih bolnikih s Crohnovo boleznijo, ki ne odgovarjajo na standardno terapijo oziroma je bila standardna terapija prekinjena zaradi prehudih stranskih učinkov. Prav tako smo želeli raziskati ali obstaja in kakšna je korelacija med polimorfizmi v zgoraj navedenih genih in kliničnimi značilnostmi bolnikov.
Vzorci krvi za izolacijo DNK ter za določitev laboratorijske krvne slike in drugih parametrov so bili odvzeti pred prvim odmerkom zdravila in nato še po 4., 12., 20. in 30. tednih. Pri vsakem odvzemu se je stanje bolezni analiziralo še z indeksom IBDQ. Genetske analize izbranih polimorfizmov smo izvedli z metodo RFLP in analizo fragmentov na agaroznem gelu ter s KASPar tehniko.
Ugotovili smo povezavo polimorfizma v genu CASP-9 z odzivom na adalimumab. Bolniki z genotipom C/C so imeli slabši odziv opažen predvsem po štirih (p = 0,05) in 20 tednih (p = 0,031) zdravljenja kot bolniki z genotipom C/T ali T/T. Rezultat naše študije je skladen s študijo pri zdravljenju z infliximabom, kjer so bolniki s C/C genotipom v genu CASP-9 prav tako imeli slabši odziv. Pri ostalih 3 analiziranih genih povezava ni bila statisično značilna. Nadalje smo ugotovili povezavo polimorfizmov v genih CASP-9 (SNP rs4645983) in FCGR3A (SNP rs396991) pri slovenskih CB bolnikih vključenih v študijo. Frekvenca alela C na SNP-u rs4645983 gena CASP-9 je pri bolnikih s CB signifikantno nižja (0,68) v primerjavi s frekvenco kontrolne skupine (0,86, p = 9,9*10-5). Prav tako je frekvenca genotipa C/C nižja pri bolnikih s CB (60,22%) v primerjavi z zdravimi posamezniki (78,41%, p = 0,01). Pri primerjavi alelne frekvence SNP-a rs396991 na genu FCGR3A smo ugotovili, da je frekvenca alela T signifikantno nižja pri bolnikih s CB (0,54) v primerjavi z zdravimi posamezniki (0,67, p = 0,01), prav tako se signifikantno razlikuje frekvenca genotipa in sicer 33,3% genotipa T/T pri CB bolnikih v primerjavi s 45,06% pri kontrolni skupini (p = 0.010). Ugotovili smo povezavo med polimorfizmom v genu CASP-9 in trajanjem bolezni, vendar samo v skupini bolnikov, ki so bili dobri odzivniki na adalimumab. Bolniki s T/T genotipom v skupini dobrih odzivnikov so imeli dalj časa diagnosticirano bolezen kot bolniki z genotipom C/C ali C/T (p = 0,002). Boljši odziv na adalimumab je bil tudi pri mlajših bolnikih ne glede na genotip.
Naša študija je pokazala, da bi analiza polimorfizma v genu CASP-9 pomagala pri napovedi odziva Crohnovih bolnikov na adalimumab, analiza genov CASP-9 in FCGR3A pa pri napovedi odziva na standardna zdravila za Crohnovo bolezen.
Keywords: Crohnova bolezen, polimorfizem posameznega nukleotida, farmakogenomika, biološka zdravila
Published in DKUM: 12.07.2010; Views: 4764; Downloads: 453
Full text (1,09 MB) |
