SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 19
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
VPLIV ERITROPOETINA NA PREŽIVETJE IN NEVROLOŠKI IZHOD PO OŽIVLJANJU
Matej Strnad, 2010, doktorska disertacija

Opis: Ozadje: Eritropoetin aktivira znotrajcelične poti, ki delujejo zaščitno in preprečijo propad celice, tudi miokarda. Aplikacija eritropoetina med srčnim zastojem ohrani podajnost miokarda in omogoči hemodinamsko bolj učinkovito zunanjo masažo srca. Namen: Namen študije je bil raziskati učinek eritropoetina, ki ga apliciramo znotraj 2 minut od začetka oživljanja pri bolnikih zaradi srčnega zastoja izven bolnišnice. Metode: Primerjali smo skupino bolnikov, ki so med oživljanjem prejeli eritropoetin (90.000 enot eritropoetina beta, n = 24), s kontrolno skupino bolnikov, ki so med oživljanjem prejeli fiziološko raztopino (0,9% NaCl, n = 30) in retrospektivno z enakovredno skupino bolnikov, ki smo jih oživljali po enakem protokolu kot prejšnji skupini, vendar v času pred začetkom te študije (n = 48). Rezultati: V primerjavi s kontrolno skupino, ima skupina bolnikov, ki je med oživljanjem prejela eritropoetin, višji odstotek sprejema na oddelek za intenzivno interno medicino (OIIM) (92% vs 50%, p = 0.004), povratek spontanega krvnega obtoka na terenu (92% vs 53%, p = 0.006), 24-urno preživetje (83% vs 47%, p = 0.008) in odpust iz bolnišnice (54% vs 20%, p = 0.011). Po multivariantni analizi spremenljivk, ki vplivajo na razplet oživljanja, sta statistično značilni razliki le pri sprejemu na OIIM in pri povratku spontanega krvnega obtoka na terenu. V primerjavi skupine bolnikov, ki je med oživljanjem prejela eritropoetin, z enakovredno skupino z enakovrednimi izhodiščnimi spremenljivkami, ima skupina bolnikov, ki je prejela eritropoetin, višji odstotek sprejema na OIIM (92% vs 65%, p = 0.024) in 24-urno preživetje (83% vs 52%, p = 0.014) ter statično neznačilno razliko pri povrnitvi spontanega krvnega obtoka na terenu (92% vs 71%, p = 0.060) in odpustu iz bolnišnice (54% vs 31%, p = 0.063). Po multivariantni analizi spremenljivk, ki vplivajo na razplet oživljanja, so vsi štirje izhodi statistično značilno različni med skupinama. Vrednosti delnega tlaka ogljikovega dioksida (PCO2) na koncu izdiha, ki so pokazatelj zadostnosti krvnega obtoka med oživljanjem in s tem kvalitete zunanje masaže srca, so bile višje v skupini bolnikov, ki so med oživljanjem prejeli eritropoetin. Zaključek: Uporaba eritropoetina med oživljanjem poveča odstotek povrnitve spontanega krvnega obtoka na terenu, sprejem na OIIM, 24-urno preživetje in odpust iz bolnišnice. Ta učinek eritropoetina gre pripisati zaščitnemu delovanju na miokard in posledično hemodinamsko bolj učinkoviti zunanji masaži srca.
Ključne besede: KArdiopulmonalno oživljanje, eritropoetin, ishemija, miokard, študija
Objavljeno: 18.02.2013; Ogledov: 1839; Prenosov: 179
.pdf Celotno besedilo (3,71 MB)

2.
Prehospital hyperoxemia does not influence the functional neurological outcome in polytraumatized patients with traumatic head injury
Vitka Vujanović, Tine Pelcl, Mateja Špindler, Zalika Klemenc-Ketiš, Matej Strnad, 2013, objavljeni povzetek znanstvenega prispevka na konferenci

Opis: Introduction: The association between hyperoxemia and neurological outcome in trauma patients is not clear. We examined the association between prehospital hyperoxemia and neurological outcome in polytraumatized patients. Methods: This was a retrospective study of polytraumatized patients with traumatic head injury who were endotracheal intubated and ventilated with supplemental oxygen (100%) in the prehospital emergency setting. Arterial partial oxygen pressure (PaO2) was measured after the arrival to the hospital trauma center. We included the patients with initial PaO2 above 160 mmHg (hyperoxemia group). The severity of the trauma was determined upon the admission to the hospital by injury severity scale (ISS) and the outcome was assessed at the discharge from the hospital using Glasgow coma scale (GCS), Glasgow outcome scale (GOS) and Cerebral performance categories scale (CPC). Mann-Whitney's test was used for data analysis. Results: Sixty patients were involved in the study. Forty-eight (80%) of them were men and 86.7% sustained blunt trauma. Hyperoxemia was present in 41.6% of patients. Initial average ISS was 38, in patients with normoxemia 32.5 and in patients with hyperoxemia 35.4. Discharge GCS, GOS and CPC in hyperoxemia group compared to normoxemia group were 9.86 vs. 9.33 (p=0.503), 2.52 vs. 2.24 (p=0.613) and 3.10 vs. 3.19 (p=0.936) with the duration of hospitalization of 26.64 days vs. 27.72 days (p=0.984). Conclusions: Prehospital hyperoxemia did not influence the functional neurological outcome. One of the reasons for this finding could be short arrival time to the trauma center where repeated analysis of arterial blood gases were performed. Therefore, correction of fraction of inspired oxygen according to the arterial blood gases analysis shorten the time of hyperoxemia thus reduced neuronal brain damage. References: Beynon et al. Brain tissue oxygen monitoring and hyperoxic treatment in patients with traumatic brain injury. J Neurotrauma 2012;29:2109-23. Brenner et al. Association between early hyperoxia and worse outcomes after traumatic brain injury. Arch Surg. 2012; 16:1-5. Davis et al. Both hypoxemia and extreme hyperoxemia may be detrimental in patients with severe traumatic brain injury. J Neurotrauma 2009;26:2217-23.
Ključne besede: poškodba glave, nujna medicina
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 512; Prenosov: 26
URL Povezava na celotno besedilo

3.
Predictors of mortality and prehospital monitoring limitations in blunt trauma patients
Matej Strnad, Vesna Borovnik Lesjak, Vitka Vujanović, Tine Pelcl, Miljenko Križmarić, 2015, izvirni znanstveni članek

Opis: This study aimed at determining predictors of in-hospital mortality and prehospital monitoring limitations in severely injured intubated blunt trauma patients. We retrospectively reviewed patients' charts. Prehospital vital signs, Injury Severity Score (ISS), initial Glasgow Coma Scale (GCS), Revised Trauma Score (RTS), arterial blood gases, and lactate were compared in two study groups: survivors (n=40) and nonsurvivors (n=30). There were no significant differences in prehospital vital signs between compared groups. Nonsurvivors were older (P=0.006), with lower initial GCS (P<0.001) and higher ISS (P<0.001), along with higher lactate (P<0.001) and larger base deficit (BD; P=0.006 ), whereas RTS (P=0.001) was lower in nonsurvivors. For predicting mortality, area under the curve (AUC) was calculated: for lactate 0.82 (P<0.001), for ISS 0.82 (P<0.001), and for BD 0.69 (P=0.006). Lactate level of 3.4mmol/L or more was 82% sensitive and 75% specific for predicting in-hospital death. In a multivariate logistic regression model, ISS (P=0.037), GCS (P=0.033), and age (P=0.002) were found to be independent predictors of in-hospital mortality. The AUC for regression model was 0.93 (P<0.001). Increased levels of lactate and BD on admission indicate more severe occult hypoperfusion in nonsurvivors whereas vital signs did not differ between the groups.
Ključne besede: vital signs, nonsurvivors, survivors
Objavljeno: 14.06.2017; Ogledov: 264; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
Combination of lung ultrasound (a comet-tail sign) and N-terminal pro-brain natriuretic peptide in differentiating acute heart failure from chronic obstructive pulmonary disease and asthma as cause of acute dyspnea in prehospital emergency setting
Gregor Prosen, Petra Klemen, Matej Strnad, Štefek Grmec, 2011, izvirni znanstveni članek

Opis: Introduction: We studied the diagnostic accuracy of bedside lung ultrasound (the presence of a comet tail sign), N-terminal pro-brain natriuretic peptide (NT-proBNP), and clinical assessment (modified Boston criteria) in differentiating heart failure (HF)- related acute dyspnea from pulmonary (COPD/asthma) related acute dyspnea in the prehospital setting. Methods: Prospective study was performed at the Center for Emergency Medicine Maribor, Slovenia, between July 2007 and April 2010. Two groups of patients were compared: HF-related acute dyspnea group (n = 129) vs pulmonary-related (asthma/COPD) acute dyspnea group (n = 89). All patients underwent lung ultrasound examination, along with basic laboratory, rapid NT-proBNP testing and chest X-ray. Results: Ultrasound comet tail sign has 100% sensitivity, 95% specificity, 100% negative predictive value (NPV) and 96% positive predictive value (PPV) for the diagnosis of HF. NT-proBNP (cut-off point 1000 pg/ml) has 92% sensitivity, 89% specificity, 86% NPV and 90% PPV. Boston modified criteria have 85% sensitivity, 86% specificity, 80% NPV and 90% PPV. Comparing the three methods, we found significant differences between ultrasound sign vs NT-proBNP (P<0.05) and Boston modified criteria (P<0.05). Combination of ultrasound sign and NT-proBNP has 100% sensitivity, 100% specificity, 100% NPV and 100% PPV. With ultrasound we can exclude HF in patients with pulmonary related dyspnea who have positive NT-proBNP (> 1000 pg/ml) and previous history of HF. Conclusions: Ultrasound comet tail sign alone or in combination with NT-proBNP has a high diagnostic accuracy in differentiating between acute HF and COPD/asthma causes of acute dyspnea in prehospital emergency setting.
Ključne besede: lungs, ultrasound, N-terminal pro-brain natriuretic peptide, acute heart failure, chronic obstructive pulmonary disease, asthma, acute dyspnea
Objavljeno: 29.06.2017; Ogledov: 746; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (420,76 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

5.
POZNAVANJE IN UPORABA ZDRAVIL V NUJNI MEDICINSKI POMOČI
Grega Šober, 2016, diplomsko delo

Opis: Aplikacija zdravil je ena najpomembnejših in temeljnih nalog reševalcev s katerimi se vsakodnevno srečujejo. Izrednega pomena je, da imajo dovolj ustreznega znanja s tega področja. V procesu uporabe zdravil je vedno nujno potrebno varovanje kakovosti, varnosti in uspešnosti z doslednim spoštovanjem »10P« dobre prakse aplikacije zdravil. Osnovna naloga, ki jo z aplikacijo terapije po zdravnikovem naročilu reševalci v zdravstvu želijo doseči, je lajšanje akutnih težav, ki mnogokrat ogrožajo življenje pacienta. Zdravstveni reševalci pri tem prevzemajo odgovornost za poseg, ki ga pri pacientu opravijo, kljub temu, da s tem mnogokrat presegajo svoja pooblastila za delo. Namen diplomskega dela je predstaviti zdravila in njihovo uporabo v nujni medicinski pomoči ter z raziskavo ugotoviti poznavanje in uporabo zdravil s strani reševalcev. Uporabili smo kvantitativno metodologijo z deskriptivno metodo dela. Podatke smo zbrali s pomočjo anonimne ankete z vprašanji zaprtega in odprtega tipa, ki ga je izpolnilo 60 zaposlenih v Službi za nujno medicinsko pomoč. Rezultati raziskave so pokazali, da zaposleni v nujni medicinski pomoči prihajajo v stik z različnimi zdravili. Najpogosteje uporabljajo zdravila za lajšanje bolečine, reanimacijska zdravila in antihistaminike. Le te so že v 81 % aplicirali samostojno brez zdravnikovega naročila in prisotnosti. Kljub temu pa si le 44 % vseh anketiranih želi višjih kompetenc pri dajanju zdravil. Ugotovili smo tudi dobro poznavanje zdravil glede na preverjanje znanja o le teh. Ravnanje z zdravili je v nujni medicinski pomoči vsakodnevno opravilo in je uporaba zdravil vključena v samo oskrbo pacienta. Le ta velikokrat presega njihovo znanje in kompetence. Iz tega razloga je nujno potrebno vključiti v izobraževanja zaposlenih osnovna znanja s področja farmakologije.
Ključne besede: zdravila, aplikacija, nujna medicinska pomoč, neželeni učinki, znanje.
Objavljeno: 13.04.2016; Ogledov: 1278; Prenosov: 328
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

6.
Učinek uvajanja prvih posredovalcev v sistem nujne medicinske pomoči na skrajševanje dostopnih časov in preživetje nenadoma obolelih bolnikov
Bojan Lešnik, 2016, magistrsko delo

Opis: Izhodišča: Preživetje bolnika, ki je doživel srčni zastoj izven bolnišnice (SZIB), je odvisno od hitrega in učinkovitega ukrepanja očividcev, ki so v tistem trenutku prisotni na kraju dogodka. Glede na izkušnje in raziskave se očividci v Sloveniji, ko gre za primer SZIB, malokrat odločijo nuditi prvo pomoč. Da bi skrajšali dostopne čase in s tem izboljšali možnosti preživetja za bolnike, ki so doživeli SZIB, smo v sistem nujne medicinske pomoči (NMP) začeli vključevati prve posredovalce (PPO) in to na območjih, kjer je dostopni čas ekip NMP daljši od 10 minut. Le-ti se v sistem NMP vključujejo v svojem domačem kraju in nudijo ukrepe prve pomoči ter izvajajo temeljne postopke oživljanja z uporabo AED do prihoda ekipe NMP. Namen magistrskega dela je predstaviti pomen vključevanja PPO v sistem NMP, raziskati njihovo vlogo v verigi preživetja in ugotoviti razlike v dostopnih časih njih in ekip NMP. Metodologija: V teoretičnem delu smo uporabili deskriptivno metodologijo za opis raziskovalnega področja. V empiričnem delu pa smo uporabili kvantitativno raziskovalno metodologijo, kjer smo vključili vsa kardio-pulmonalna oživljanja (KPO) v letih 2014 in 2015 na območju Prehospitalne enote Maribor (PHE Maribor) in jih primerjali s tistimi KPO, kjer so bili aktivirani PPO. Pridobljene kvantitativne rezultate smo predstavili v obliki grafov in tabel, hipoteze pa potrdili z uporabo neparnega t-testa in univariatnega testa enega vzorca. Rezultati: V letih 2014 in 2015 je bilo na teritorialnem območju PHE Maribor opravljenih 178 intervencij, kjer je bilo potrebno KPO. Med temi 178 intervencijami so PPO izvajali KPO v 30 primerih (16,85 %). PPO so bili na zahtevo ekipe NMP aktivirani 85-krat. V 96,67 % sočasnih intervencij so bile ekipe PPO na kraju dogodka pred ekipami NMP, v povprečju 10,13 (± 6,63) minut (p < 0,001)! Povprečni dostopni čas ekip PPO od klica do prihoda je med vsemi aktivacijami bil 9,26 (± 5,18) minut, medtem ko so ekipe NMP od klica do prihoda na te iste intervencije v povprečju potrebovale 19,33 (± 7,78) minut. PPO so bili na kraju dogodka v povprečju 5,29 (± 4,42) minut po alarmiranju, najpogosteje pa v drugi minuti. Med pričakovanimi in dejanskimi dostopnimi časi PPO ni statistično pomembnih razlik (p = 0,541). Razprava in sklep: Številne raziskave v tujini in nekatere tudi pri nas so v preteklosti že pokazale, da zgolj nameščanje AED na javnih mestih ni in ne bo izboljšalo možnosti preživetja bolnikov, ki so doživeli SZIB, saj se v danem trenutku očividci dogodka redko spomnijo nanj, še redkeje pa ga tudi uporabijo. Prav tako kratkoročno ne moremo pričakovati izboljšanja možnosti preživetja z novostmi na področju oživljanja ali z agresivnejšo obravnavo bolnikov s SZIB s strani ekip NMP, saj je največji sovražnik preživetja bolnikov s SZIB dostopni čas. Glede na naše ugotovitve bi bilo smiselno, da se takšen ali podoben sistem vključevanja PPO v sistem NMP uvede po celotni državi. Nadzor nad njim naj ima Ministrstvo za zdravje, za vključevanje PPO v sistem NMP, njihovo izobraževanje in opremljenost pa naj skrbi lokalna služba NMP.
Ključne besede: prvi posredovalci, laični očividci, defibrilacija, srčni zastoj izven bolnišnice, nujna medicinska pomoč, reševalci, gasilci, prva pomoč
Objavljeno: 10.10.2016; Ogledov: 1522; Prenosov: 348
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

7.
HEMODINAMIČNE SPREMEMBE PRI ISHEMIČNEM PREKONDICIONIRANJU
Aljaž Holc, 2016, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil raziskati spremembe v sistemski in lokalni hemodinamiki človeških obtočil med manevrom oddaljenega ishemičnega prekondicioniranja. Predvsem sistoličnega in diastoličnega krvnega tlaka, minutnega iztisa srca, frekvence srca in regionalne tkivne oksigeniranosti. Izvedli smo eksperimentalno prospektivno raziskavo, izvedba pa je potekala v simulacijskem okolju. Gibanje vrednosti parametrov sistemske hemodinamike smo spremljali z monitorjem Task Force, reginalno oksigeniranost pa z napravo INVOS™ 5100c. Prvi nam ponuja kontinuirano merjenje krvnega tlaka v realnem času skupaj z merjenjem minutnega iztisa in frekvence srca s pomočjo bioimpendančne metode. Manever prekondicioniranja pa smo izvedli s pomočjo običajne manšete za oscilometrično merjenje krvnega tlaka. Ugotovili smo porast sistoličnega tlaka pri polovici in stagnacijo pri drugi polovici preiskovancev hkrati pa porast diastoličnega krvnega tlaka pri vseh preiskovancih. Frekvenca srca je porasla pri dveh preiskovancih, pri istih pa hkrati povzročila porast v minutnem iztisu srca. Pri preostalih so vrednosti stagnirale. Zabeležili smo močan padec tkivne oksigeniranosti pri vseh preiskovancih v fazi ko je manšeta napolnjena in preseganje začetnih vrednosti v fazi reoksigenacije kar poznamo kot pojav reakcijske hiperemije. Povzamemo lahko da manever oddaljenega prekondicioniranja sicer vpliva na parametre sistemske hemodinamike v pričakovani smeri vendar ne povzroča močnih nenadnih sprememb, ki bi utegnile ogrožati bolnika. Drugače je pri regionalni hemodinamiki kjer so bile spremembe precejšnje (tudi 50% razlike v rSO2). Raziskava je bila izvedena na zdravih posameznikih pri zavesti, zato ni bilo moč popolnoma izključiti psiholoških vplivov na parametre, ki so kljub konstantnem fizičnem okolju vsekakor bili prisotni.
Ključne besede: Ishemično prekondicioniranje, hemodinamika, krvni tlak, frekvenca srca, minutni iztis, oksigeniranost.
Objavljeno: 03.10.2016; Ogledov: 444; Prenosov: 39
.pdf Celotno besedilo (663,64 KB)

8.
PASIVNA OKSIGENACIJA BOLNIKOV MED IZVAJANJEM STISOV PRSNEGA KOŠA
Damjan Lešnik, 2016, magistrsko delo

Opis: Preživetje bolnikov, ki doživijo zastoj srca izven bolnišnice, je odvisno od mnogih dejavnikov. Posamezne celice v organizmu lahko preživijo, če vsak trenutek dobijo zadostno količino kisika in ostalih hranil. Le-teh pa v času zastoja srca ne dobijo. Znano je, da je potrebno zagotoviti zgodnje temeljne in dodatne postopke oživljanja, med katere spada tudi primerna oksigenacija oz. ventilacija. Ker prvi posredovalci običajno niso vešči primerne ventilacije, smo poizkušali ugotoviti vpliv pasivne oksigenacije bolnikov med izvajanjem temeljnih postopkov oživljanja. Pasivno oksigenacijo smo izvajali preko osnovnih pripomočkov za aplikacijo kisika (binazalni kateter in NRB maske). Namen magistrskega dela je bil ugotoviti vpliv pasivne oksigenacije z različnimi pripomočki na hemodinamske spremenljivke.
Ključne besede: pasivna oksigenacija, sapnična oksigenacija, neprekinjena insuflacija kisika, neinvazivna oksigenacija, oksigenacija v apneji, insuflacija v apneji, oživljanje, stisi prsnega koša, Meti HPS
Objavljeno: 07.02.2017; Ogledov: 407; Prenosov: 103
.pdf Celotno besedilo (1,20 MB)

9.
Vloga medicinske sestre pri manchesterskem triažnem sistemu v urgentni ambulanti
Petra Šafarič, 2017, magistrsko delo

Opis: Število pacientov v urgentnih ambulantah povsod po svetu narašča in pogosto presega zmogljivosti sprotne obravnave vseh pomoči potrebnih. Zato je bil vzpostavljen sistem »Triaža«, ki lahko med množico akutno prizadetih pacientov odkrije tiste, ki takoj potrebujejo zdravstveno oskrbo. Prvi triažni sistemi so temeljili predvsem na intuiciji ter niso omogočali zanesljivosti in ponovljivosti. V Sloveniji se s problemom sprejema in umestitvijo vloge medicinske sestre v urgentnih ambulantah aktivno ukvarjajo šele zadnja štiri leta.
Ključne besede: MTS, medicinska sestra, triaža, urgentna ambulanta
Objavljeno: 01.03.2017; Ogledov: 759; Prenosov: 169
.pdf Celotno besedilo (1,66 MB)

10.
Analiza obravnav bolnikov v pediatričnem Urgentnem centru Splošne bolnišnice Celje
Mateja Rehar Cokan, 2019, magistrsko delo

Opis: Izhodišča: Urgentni centri v Sloveniji so v novi razporeditvi že oblikovani, tako da bodo vsaj v popoldanskem in nočnem času sposobni oskrbeti nujne otroške primere, zato lahko Urgentni center Celje izpostavimo kot primer dobre prakse, saj je kot edini v Sloveniji z njegovim odprtjem poskrbel tudi za 24-urno neprekinjeno nujno medicinsko pomoč otrokom. Raziskovalna metodologija in metode: Po vnaprej načrtovanem vzorcu smo ugotavljali številčno strukturo bolnikov glede na čas prihoda, razlog za obisk Pediatričnega urgentnega centra, način prihoda v ambulanto pediatrične nujne medicinske pomoči ter končno obravnavo bolnikov in njihovo triažno kategorijo po Menchestreskem triažnem sistemu. Rezultati: Raziskava nam pove, da je bilo v mesecu aprilu 2018 77,6 % nenujnih in le 22,4 % nujnih obravnav. Od tega jih je bilo v modri triažni kategoriji 2,8 %, 74,8 % v zeleni, 17,0 % v rumeni, 4,8 v oranžni, in najmanj, 0,6 %, v rdeči triažni kategoriji. Največ bolnikov je bilo ambulantno obravnavanih (67,8 %), 22,2 % jih je bilo sprejetih na oddelek. Najpogosteje so prihajali zaradi težav, povezanih s povišano telesno temperaturo (27,7 %,), 17,2 % so jih pripeljali zaradi težav s prebavili, 14,2 % zaradi težav z dihanjem. Z napotnico je bilo obravnavanih 38,2 % bolnikov, večina jih je v ambulanto prišla brez napotnice (58,2 %), 3,6 % jih je bilo pripeljanih urgentno z reševalnim vozilom. Diskusija in zaključek: Pediatrični urgentni center je enovit dokaz, da je integracija otroka v sistem nujne medicinske pomoči nujna. Nedopustne so obravnave, kjer so oddelki, ki obravnavajo otroke, ki potrebujejo nujno medicinsko pomoč, dislocirani od ostalih urgentnih oddelkov v bolnišnici, saj je tam bistveno večja možnost preiskav na enem mestu s konzultacijo specialistov drugih strok.
Ključne besede: pediatrija, urgenca, pediatrična urgenca, obravnava bolnika, nujna medicinska pomoč, triaža, Manchesterski triažni sistem
Objavljeno: 06.03.2019; Ogledov: 172; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (1,44 MB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici