1. Pomen nujne endoskopije zgornjih prebavil pri odstranjevanju tujkov - rezultati obdobja 1994-2008Pavel Skok, Andreja Ocepek, 2008, original scientific article Abstract: Purpose: Foreign bodies in the upper gastrointestinal tract (GIT) rarely cause urgent problems in gastroenterology. The purpose of the study was to assess the percentage of patients in whom urgent endoscopic investigation revealed true foreign bodies in the upper GIT and to evaluate the success of emergency endoscopic procedures. Methods: The study includes patients in whom urgent endoscopic investigations of the upper GIT were performed in the period 1 January 1994 to 1 May 2008. Results: 8552 patients were investigated,average age 60,6 years (SD +/- 17,1 years, range 1 - 106 years), with 3276 (38 %) females and 5276 males (62 %). In 69 patients (0,8 %), "true" foreign bodies were detected in the esophagus or stomach. In these patients a total of 90 endoscopic investigations were performed: in 65/69 patients (94,2 %) the foreign bodies were removed endoscopically; in 4 (5,8 %) cases the endoscopic procedures were unsuccessful. Among the foreign bodiesremoved were a variety metal or plastic objects, such as coins, keys, screws, hooks, batteries, razor blades, needles, lighters, buttons and parts of kitchen, toilet or writting utensils. In patients with successful endoscopic removal of the objects, no significant complications were noted. In 4 patients (4/69, 5,8 %) mild hemorrhages from the region of the esophagogastric junction were observed. Conclusion: Endoscopic technologies allow successful removal of a variety of types of foreign bodies from the upper GIT.
Keywords: tujki, zgornja prebavna cev, endoskopija, odstranitev, zapleti
Published in DKUM: 19.04.2024; Views: 156; Downloads: 2
 Full text (144,82 KB)
This document is also a collection of 1 document! |
2. |
3. Biološki procesi in napovedovanje neodzivnosti na zaviralce dejavnika tumorske nekroze pri Crohnovi bolezni z integracijo genomskih podatkovGregor Jezernik, 2020, doctoral dissertation Abstract: Razvoj bioloških zdravil je pomembno prispeval k možnostim zdravljenja raka in imunsko pogojenih bolezni. Med najpogosteje uporabljenimi biološkimi zdravili so zaviralci dejavnika tumorske nekroze (TNF). Crohnova bolezen je pogosta imunsko pogojena bolezen prebavil, ki se zdravi z zaviralci TNF. Kljub tarčnemu delovanju zaviralcev TNF del bolnikov s Crohnovo boleznijo žal ne doseže dobrega odziva na zaviralce TNF že ob uvedbi terapije ali pa sprva dober odziv na zaviralce TNF s časom izzveni. Neodzivnost na zaviralce TNF predstavlja pomeni izgubo nadzora nad pogosto hudim bolezenskim stanjem bolnika s Crohnovo boleznijo, ki je po nepotrebnem izpostavljen potencialno hudim neželenim stranskim učinkom bioloških zdravil, in tudi precejšnje finančno breme za zdravstveno blagajno. Ti razlogi utemeljujejo potrebo po napovedovanju odziva na biološka zdravila, po možnosti še pred uvedbo zdravljenja.
V doktorski disertaciji smo celostno raziskali biološke označevalce odziva na zaviralce dejavnika tumorske nekroze na ravni DNA in RNA ter maščobnih kislin v vzorcih periferne venske krvi skupine slovenskih bolnikov s Crohnovo boleznijo, ki se je zdravila z adalimumabom. Rezultate teh analiz smo uporabili za oblikovanje novih napovednih modelov s pristopi strojnega učenja, t.i. metode podpornih vektorjev. Za namene iskanja vzročnih bioloških procesov, ki pogojujejo neodzivnost na zaviralce dejavnika tumorske nekroze, smo sistematsko preučili gensko ontologijo že objavljenih bioloških označevalcev odziva na zaviralce dejavnika tumorske nekroze v kronični vnetni črevesni bolezni. Za primerjalno analizo genske ontologije smo zbrali tudi biološke označevalce odziva v revmatoidnem artritisu. Ker je neodzivnost pogostejša med pediatričnimi bolniki, smo analizo genske ontologije razširili še na vzročne gene pediatričnih dednih oblik kronične vnetne črevesne bolezni in sindrome s klinično sliko, skladno s kronično vnetno črevesno boleznijo. Dodatno smo tudi poskusili ponoviti že objavljen napovedni model odziva na infliksimab, ki temelji na izražanju petih genov v črevesni sluznici.
Rezultati genske ontologije že objavljenih označevalcev kažejo na povezavo med krvnimi lipoproteini in odzivom na zaviralce dejavnika tumorske nekroze pri kronični vnetni črevesni bolezni, kot tudi pri revmatoidnem artritisu. Na osnovi rezultatov genske ontologije pediatričnih dednih oblik kronične vnetne črevesne bolezni lahko sklepamo, da so zelo zgodnje pediatrične oblike z nastopom bolezni pred šestim letom starosti ločena genetska entiteta in je neodzivnost pogojena z drugimi procesi, npr. s primarno imunsko pomanjkljivostjo.
Analiza bioloških podatkov na ravni DNA in RNA ter maščobnih kislin ni pokazala biološkega označevalca, ki bi dosegel statistično značilnost, kar odraža tudi analiza napovedne moči s pristopi strojnega učenja. Profili maščobnih kislin nimajo napovedne moči za določevanje odziva na zaviralce dejavnika tumorske nekroze, genomski in transkripromski podatki pa imajo le nizko napovedno moč. Napovedni model na osnovi že objavljenega modela izražanja genov v črevesni sluznici smo uspešno ponovili in prenesli na drugo učinkovino (adalimumab). Na osnovi izražanja štirih genov v vneti in nevneti črevesni sluznici je možno napovedati odziv na zaviralce dejavnika tumorske nekroze s natančnostjo do 100 %. Nato smo še analizirali diagnostično napovedno moč bioloških podatkov s vključitvijo bioloških podatkov zdravih prostovoljcev, ki so že bili na voljo. Napovedni model na osnovi dednega zapisa in profilov maščobnih kislin je z natančnostjo do 100 % ločil med zdravimi prostovoljci in bolniki s Crohnovo boleznijo.
Keywords: Crohnova bolezen, genomika, transkriptomika, adalimumab, izid zdravljenja, genska ontologija
Published in DKUM: 20.01.2021; Views: 1462; Downloads: 146
Full text (3,69 MB) |
4. Vloga endoskopskega ultrazvoka in protivnetnih citokinov pri pojasnitvi etiologije in potekaakutnega pankreatittisaDavorin Ćeranić, 2019, doctoral dissertation Abstract: Izhodišča in namen raziskave
Akutni pankreatitis (AP) je akutno vnetje tkiva trebušne slinavke. Prizadene tako bližnje kot oddaljene organe, lahko poteka kot blago vnetje ali kot hudo, z zapleti, ko je potrebno intenzivno zdravljenje. Namen raziskave je bil opredeliti etiologijo obolenja s slikovnimi metodami, vključno z endosonografijo, napovedati potek bolezni z vnetnimi pokazatelji, določitvijo interlevkinov (IL) IL-6, IL-8, IL-10 ter uporabo napovednih točkovnih sistemov.
Bolniki in metode
V raziskavo smo vključili bolnike, ki smo jih zdravili zaradi akutnega vnetja trebušne slinavke v obdobju od maja 2012 do januarja 2015 in so izpolnjevali vključitvene kriterije: značilno klinično sliko, trikratni porast aktivnosti serumske amilaze/lipaze in/ali potrditev s slikovnimi preiskavami. Raziskavo je odobrila Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko (št. 36/11/09). Bolnikom smo v prvih 24-tih urah po sprejemu in nato čez 48 ur odvzeli dodatne krvne vzorce za določitev interlevkinov ter razširjene laboratorijske preiskave. Zdravljenje je potekalo v skladu s smernicami in priporočili slovenskega gastroenterološkega združenja ter mednarodnih zdravniških združenj (ESGE, AGA). Opravljena je bila statistična analiza in inteligentna analiza podatkov s tvorjenjem napovednega modela.
Rezultati
V končno analizo smo uvrstili 117 bolnikov, prevladovali so moški, v 59 % (69/117), žensk pa je bilo 41 % (48/117). Povprečna starost bolnikov je bila 62,5 let, v razponu 22-91 let, SD 15,4 let. Žolčni kamni so bili najpogostejši vzrok za akutni pankreatitis, v 56 %; alkohol v 33 % in v 14 % ostali vzroki. Po Ransonovem točkovanju in BISAP lestvici je večina bolnikov (81 %) sodila v skupino z blagim potekom vnetja, pri ostalih (19 %) pa je bil potek težji. Le trije bolniki, 2,5 % (3/117) so umrli zaradi večorganske odpovedi. Razvoj psevdociste smo potrdili pri 11 % bolnikov. Pred ERCP smo vsem bolnikom endosonografsko potrdili holedoholitiazo. V analizi smo ugotavljali največjo napovedno vrednost IL-6 ob sprejemu AUC 0.782, pri mejni vrednosti IL-6=70.05 je občutljivost 0.80 in specifičnost 0.701, ob kontroli je AUC 0.835, pri mejni vrednosti IL-6=35.1 je občutljivost 0.867 in specifičnost 0.75. Ob primerjavi količnika IL-6/IL-10 ob sprejemu, in količnika IL-6/IL-10 ob kontroli, ima višjo napovedno vrednost količnik ob kontroli, AUC=0.789. Pri mejni vrednosti količnika 7.2, je občutljivost 0.667 in specifičnost 0.663.
Zaključek
Kljub sodobnim postopkom zdravljenja, imajo bolniki s hudo potekajočim AP, še vedno pomembno število zapletov. Žolčni kamni in alkohol sta najpogostejši vzroka AP v skupini naših bolnikov. V naši raziskavi smo potrdili vrednost določanja IL-6, IL-8 in IL-10 ob sprejemu in kontroli za napoved poteka bolezni, endosonografija pa je učinkovita slikovna metoda za pojasnitev etiologije. Z napovednimi modeli lažje napovemo potek AP, še posebej ob podpori s sodobnimi laboratorijskimi metodami in endoskopsko-radiološkimi slikovnimi preiskavami.
Keywords: akutni pankreatitis, vnetni pokazatelji, prognoza z napovednim modelom, provnetni in protivnetni interlevkini, endosonografija
Published in DKUM: 14.01.2020; Views: 1463; Downloads: 188
Full text (2,21 MB) |
5. |
6. Hepatic encephalopathy after transjugular intrahepatic portosystemic shunt in patients with recurrent variceal hemorrhagePeter Popović, Andrej Zore, Katarina Šurlan Popović, Manca Garbajs, Pavel Skok, 2013, original scientific article Abstract: Purpose.The purpose of this study was to determine the incidence and predictors of hepatic encephalopathy (HE) after transjugular intrahepatic portosystemic shunt (TIPS) and endoscopic therapy (ET) in the elective treatment of recurrent variceal hemorrhage. Methods. Seventy patients were treated with elective TIPS and fifty-six patients with ET. Median observation time was 46.28 months in the TIPS group and 42.31 months in the ET group. Results. 30 patients (42.8%) developed clinically evident portosystemic encephalopathy in TIPS group and 20 patients (35.6%) in ET group. The difference between the groups was not statistically significant (P=0.542; X2 test). The incidence of new or worsening portosystemic encephalopathy was 24.3% in TIPS group and 10.7% in ET group. Multivariate analysis showed that ET treatment (P=0.031), age of >65 years (P=0.022), pre-existing HE (P=0.045), and Childs class C (P=0.051) values were independent predictors for the occurrence of HE. Conclusions. Procedure related HE is a complication in a minority of patients treated with TIPS or ET. Patients with increased age, preexisting HE, and higher Child-Pugh score should be carefully observed after TIPS procedure because the risk of post-TIPS HE in these patients is higher.
Keywords: veins, dilated veins, rebleeding, portacaval encephalopathy, liver, cirrhosis, portal hypertension, transjugular intrahepatic portosystemic shunt
Published in DKUM: 14.06.2017; Views: 1290; Downloads: 341
Full text (1,18 MB)
This document has many files! More... |
7. IZRAŽANJE GENOV TNFAIP6, S100A8, IL11, G0S2 IN S100A9 V KRVNIH LIMFOCITIH IN ČREVESNI SLUZNICI BOLNIKOV S CROHNOVO BOLEZNIJO KOT NAPOVEDNI BIOOZNAČEVALEC ODZIVA NA ZDRAVLJENJE Z ADALIMUMABOMAlja Gabor, 2016, master's thesis Abstract: Faktor tumorske nekroze alfa (TNFα) je glavni provnetni citokin, ki je vključen v imunski odgovor pri Crohnovi bolezni (CB). Za zdravljenje CB se v primerih, ko standardna terapija s kortikosteroidi in antibiotiki ni uspešna, uporabljajo zdravila, ki delujejo proti citokinu TNFα (antiTNF), kot sta infliksimab (IFX) in adalimumab (ADA), vendar pa se približno tretjina bolnikov na takšno terapijo ne odziva. Cilj magistrskega dela je bil ugotoviti, ali izražanje genov TNFAIP6, S100A8, IL11, G0S2 in S100A9 v krvnih limfocitih in črevesni sluznici slovenskih bolnikov s CB vpliva na odziv na terapijo z ADA in ali je možno z izbranimi geni napovedati odziv na zdravljenje, kar bi lahko bil korak naprej k personaliziranemu zdravljenju CB. Izražanje izbranih genov smo izmerili z verižno reakcijo s polimerazo v realnem času (rt-PCR) pred terapijo in v 4., 12., 20. in 30. tednu terapije. Genotipe za izbrane polimorfizme smo pridobili iz mikromreže »Immunochip«. Odziv na terapijo smo ocenili s pomočjo IBDQ vprašalnika in nivoja CRP v krvi. Za statistično obdelavo smo uporabili statistični paket SPSS. Ugotovili smo signifikantno spremenjeno izražanje gena S100A8 pri primerjavi izražanja gena pred terapijo z izražanjem v 4. (p = 5×10-5, Z = -3,975) in 12. tednu (p=0,050). Signifikantno povišano ekspresijo gena S100A9 smo ugotovili po štirih tednih zdravljenja (p = 0,012). Pri primerjavi izražanja genov pred terapijo in v posameznih tednih med terapijo pri istem bolniku smo ugotovili dve signifikantni povezavi v okviru 95 % intervala zaupanja. Za gen S100A8 smo po 4 tednih terapije ugotovili signifikantno višje izražanje tega gena, saj je razlika median 2-ddct znašala 0,519 (p = 0,009), po 20. tednih zdravljenja z ADA pa smo ugotovili signifikantno nižje izražanje gena S100A9 (p = 0,045). Na podlagi IBDQ vprašalnika in izmerjene ekspresije izbranih genov smo ugotovili povečano ekspresijo gena G0S2 po 30. tednih zdravljenja z ADA (p = < 1×10-8, Z = -5,745), signifikantno nižje pa je bilo tudi izražanje gena TNFAIP6 pri dobrih odzivnikih na terapijo po 20. tednih terapije. Glede na kriterij CRP smo ugotovili signifikantno višjo ekspresijo gena G0S2 po 20. tednih terapije z ADA pri dobrih odzivnikih (p = 0,022). Ugotovili smo, da so proučevani geni in SNP-ji povezani z odzivom na ADA pri bolnikih s CB in nedvoumno predstavljajo dobre kandidate za potencialne napovedovalce odziva na zdravljenje CB z ADA. V prihodnosti je potrebno identificirati še večje število genov za napoved odziva in jih združiti v ustrezen napovedni model.
Keywords: Crohnova bolezen, adalimumab, antiTNF, genska ekspresija, napoved odziva, biološka zdravila
Published in DKUM: 05.09.2016; Views: 2097; Downloads: 155
Full text (3,27 MB) |
8. |
9. Tujki v zgornji prebavni cevi in nujni endoskopski posegi - pregled desetletnega obdobjaPavel Skok, Andreja Ocepek, Davorin Ćeranić, Milan Pocajt, 2005, original scientific article Abstract: Izhodišča. Tujki v zgornji prebavni cevi le redko povzročajo nujna stanja v gastroenterologiji. V prebavno cev zaidejo običajno ob hranjenju ali po pomoti. Nekatere skupine oseb, kaznjenci in psihiatrični bolniki, jih zaužijejo tudi namenoma. Avtorji so želeli ugotoviti delež bolnikov, pri katerih smo ob nujni endoskopski preiskavi ugotovili prave tujke v zgornji prebavni cevi, oceniti uspešnost endoskopskih posegov ter morebitne zaplete. Preiskovanci in metode. Raziskava zajema bolnike, pri katerih smo v desetletnem obdobju od 1. januarja 1994 do 31. decembra 2003 opravili nujne endoskopske preiskave zgornjih prebavil. Rezultati. Pregledali smo 6416 bolnikov, povprečne starosti 59,3 leta, SD +/- 17,2, v razponu od 1-106 let, 2452 žensk in 3964 moških. Pri 51 bolnikih, 0,8% vseh preiskovancev, smo ugotovili tujke v požiralniku ali želodcu. Skupaj smo opravili 65 endoskopskih posegov, v 94% smo tujke endoskopsko odstranili (48/51 bolnikov), pri treh pa endoskopski posegi niso bili uspešni. Med tujki smo odstranili najrazličnejše kovinske in plastične predmete: kovance, ključe, vijake, kljuke, baterije, britvice, igle, dele kuhinjskega, toaletnega ali pisalnega pribora, vžigalnike, gumbe, igrače, zobno ščetko, pa tudi zagozdene kosti. Pri bolnikih, ki so imeli uspešno endoskopsko odstranitev, nismo opazovali pomembnejših zapletov, le pri 3 bolnikih (3/48, 6,3%) smo opazovali blažje krvavitve iz predela ezofagogastrične stičnice. Zaključki. Tehnološki razvoj endoskopskih instrumentov je omogočil različne interventne posege. Metoda se je potrdila kot učinkovita pri odstranjevanju tujkov v zgornji prebavni cevi. Na uspeh posega vplivajo različni dejavniki, med pomembnejšimi so ustreznost opreme, izkušenost in potrpežljivost preiskovalca in endoskopske sestre ter seznanjenost in sodelovanje bolnika.
Published in DKUM: 21.12.2015; Views: 1292; Downloads: 26
 Link to full text |
10. Rak debelega črevesa in danke - preprečevanje in presejanjeMojca Žerdin, Miran Koželj, Pavel Skok, 2006, review article Abstract: Rak debelega črevesa in danke je drugi najpogostejši vzrok smrti zaradi raka v Sloveniji, njegova incidenca je v zadnjih desetletjih v porastu. Po epidemioloških podatkih iz leta 2001 je incidenca pri moških 64/100.000 prebivalcev, pri ženskah 48/100.000 prebivalcev. Kljub temu, da se relativno 5-letno preživetje bolnikov s to boleznijo daljša, jih še vedno največ odkrijemo, ko je bolezen že v napredovalem stadiju in je prognoza slabša. Rak debelega črevesa in danke je ozdravljiva bolezen, če ga ugotovimo in kirurško odstranimo v zgodnji razvojni stopnji. S presejalnimi testi: preiskavo blata na prikrito krvavitev (hematest) in endoskopijo spodnje prebavne cevi lahko zaznamo in zdravimo premaligne spremembe sluznice in zgodnje oblike raka. Ta oblika maligne bolezni bi lahko bila tretja v Sloveniji, za rakom materničnega vratu in dojke, pri kateri bi bilo smiselno uvesti sekundarno preventivo in tako zmanjšati pojavnost in smrtnost. V prispevku avtorju predstavljajo in razpravljajo o izsledkih študij o preprečevanju raka debelega črevesa in danke, o najpogosteje uporabljanih presejalnih metodah, a tudi o nekaterih, ki se še razvijajo. Predlagajo nekatere možnosti ukrepanja v Sloveniji, ki naj bi jih udejanili.
Published in DKUM: 21.12.2015; Views: 2180; Downloads: 75
Link to full text |
