| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Kazenskopravne dileme prostitucije
Špela Sinič, 2020, magistrsko delo

Opis: Prisotnost prostitucije skozi zgodovino človeštva kaže na to, da gre za konstanten pojav, ki bo v naši družbi skoraj zagotovo prisoten tudi v bodoče. Nesporno gre pri prostituciji za stalen, izredno kompleksen in večplasten družbeni pojav, zato se mora nanj ustrezno odzivati tudi kazensko pravo. Države danes prostitucijo urejajo zelo različno. V osnovi pa lahko izpostavimo tri regulativne modele, ki so se izoblikovali skozi zgodovino in se kot prevladujoči ohranili do danes. To so prohibicionistični, regulacijski ter abolicionistični model. Slednji ima številne izpeljanke med katere spada tudi dekriminalizacija ali t.i. popolna abolicija. V zadnjih desetletjih so se na podlagi teh modelov izoblikovali še številni drugi, recimo t.i. nordijski model. Skozi zgodovino samostojne Slovenije je bila večkrat predmet političnih razprav tudi legalizacija prostitucije, s katero bi se področje prostitucije celovito zakonsko uredilo, hkrati pa je njen namen izboljšanje delovnih pogojev ter preprečevanje oziroma zmanjševanje zlorab in izkoriščanja oseb, ki se s prostitucijo ukvarjajo. V skladu z Zakonom o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM) je bila prostitucija opredeljena kot prekršek. Leta 2003 je novela ZJRM-B prostitucijo dekriminalizirala. S sprejetjem Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) je zakonodajalec ponovno, čeprav le delno, inkriminiral le t.i. ulično prostitucijo, ki ogroža javni red in mir. Ves čas pa je bila kazniva zloraba prostitucije, vendar se je stopnja inkriminacije s časom spreminjala. Do pomembne prelomnice je prišlo s sprejetjem novele Kazenskega zakonika leta 2004. Takrat sta se kaznivi dejanji »Zvodništvo« (185.člen KZ) in »Posredovanje pri prostituciji« (186. člen KZ) združila v novo kaznivo dejanje naslovljeno kot »Zloraba prostitucije« (sedanji 175. člen KZ-1). Od takrat je sodelovanje pri tuji prostituciji po naši zakonodaji kaznivo zgolj v primeru, da je izvršeno z namenom izkoriščanja. V jedru varstva tega kaznivega dejanja je kot varovana dobrina spolna samoodločba osebe, ki se prostituira. »Sodelovanje pri tuji prostituciji zaradi izkoriščanja« je zakonski znak kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1, ki ga prejšnja zakonodaja, po kateri je bilo prepovedano vsakršno sodelovanje pri prostituciji druge osebe, ni poznala. V tem smislu torej zožuje polje kaznivosti. Vendar pa je pri na novo vnesenem zakonskem znaku težava v njegovi nedoločenosti oz. nedefiniranosti, kar je preložilo breme, da ga pomensko zapolni, na pleča sodne prakse. Glavna naloga sodišč je torej, da razmejijo kaznive oblike sodelovanja pri prostituciji druge osebe od zakonitih. V dosedanjem procesu interpretacije se s ciljem, da bi to storila sodišča bolj ali manj uspešno sklicujejo na različne okoliščine, ki naj bi po njihovem mnenju kazale na izkoriščanje. Kot glavni element se izpostavlja koristoljubnost storilca. Čeprav je ekonomsko izkoriščanje v praksi najbolj pogosto pa lahko storilec osebo, ki se prostituira izkorišča tudi v osebnostno – dostojanstvenem smislu.
Ključne besede: prostitucija, legalizacija, zloraba prostitucije, spolna samoodločba, izkoriščanje, koristoljubnost, nadzor nad žrtvijo, ranljivost žrtve
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 216; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

2.
Psihiatrični izvedenec v kazenskem postopku
Špela Sinič, 2018, diplomsko delo/naloga

Opis: Psihiatrični izvedenec je pomemben del kazenskega postopka že stoletja. Teorija ga opredeljuje kot neodvisnega, zunanjega sodelavca sodišča. Njegova naloga je zlasti, da s svojimi specifičnimi znanji pomaga sodniku pri ugotavljanju obdolženčevega duševnega stanja. Od ustreznih psiho-fizičnih lastnostih le–tega je namreč odvisen razplet oziroma izid kazenskega postopka. Morebitna ugotovljena neprištevnost storilca kaznivega dejanja v času, ko je takšno dejanje izvršil, namreč tako pravno kot tudi moralno – etično preprečuje njegovo kaznovanje. V kolikor se ugotovi, da je bila njegova prištevnost le znatno okrnjena, pa je to faktor, ki lahko vpliva na odmero kazni. Naloga psihiatričnega izvedenca je tudi, da ugotavlja procesno sposobnost obdolženca. Če se pokaže, da ta ni sposoben aktivno uveljavljati svojih interesov na glavni obravnavi, je to razlog, ki preprečuje nadaljevanje kazenskega postopka. Izvedenec psihiatrične stroke torej ugotavlja ali je pri storilcu kaznivega dejanja prisotna katera od duševnih motenj ali duševna manj razvitost ter njeno povezavo z izvršenim kaznivim dejanjem ali sposobnostjo obdolženčeve udeležbe v sodnem postopku. Prištevnost je naravna predpostavka, ki se v kazenskem postopku ne dokazuje. Na podlagi te predpostavke 265. člen Zakona o kazenskem postopku jasno določa, da se mora izvedenstvo odrediti le, ko je prisoten sum o prizadetosti obdolženčeve prištevnosti ter njegovi sposobnosti udeležbe na glavni obravnavi. Delo izvedenca psihiatra se začne na podlagi odredbe, s katero mu sodišče naloži izdelavo izvedenjskega mnenja v konkretni kazenski zadevi. Zavezuje ga dolžnost, da svoje delo opravi strokovno in etično ter da nato predstavi svoje mnenje na način, da bo le – to razumljivo, ne le njemu samemo ter ostalim strokovnjakom sodne psihiatrije, pač pa tudi sodnikom in vsem drugim udeležencem postopka. Izvedensko mnenje je dokaz v kazenskem postopku in je kot vsi drugi dokazi podvržen prosti presoji sodišča. Slednje pomeni, da mora biti predmet kritične presoje sodnika, ki je na koncu tisti, ki poda svojo odločitev o obdolženčevi prištevnosti ali procesni sposobnosti. Zaradi narave svojega poklica so psihiatrični izvedenci izpostavljeni različnim nevarnostim in pritiskom s strani obdolženca ter drugih udeležencev v kazenskem postopku. Velik vir pritiskov pa predstavljajo tudi mediji, ki o njihovem delu poročajo predvsem z negativno noto. Pri opravljanju svojega dela se srečujejo tudi s številnimi etičnimi dilemami, ki izvirajo predvsem iz njihovega dvojnega položaja – po eni strani je psihiater zdravnik, po drugi pa je kot izvedenec »zaposlen« pri sodišču.
Ključne besede: psihiatrični izvedenec, sodni izvedenec, strokovno znanje, pisna odredba, prištevnost, procesna sposobnost, sum, etične dileme
Objavljeno: 23.11.2018; Ogledov: 916; Prenosov: 133
.pdf Celotno besedilo (274,72 KB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici