Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo obravnava tematiko dela otrok, ki navkljub večletnem trudu s strani mednarodnih organizacij, ostaja pereč problem, tovrstno problematiko pa lahko opazimo tudi v Republiki Sloveniji. V okviru predmetnega dela preverimo, na kakšen način je delo otrok urejeno v okviru različnih mednarodnih organizacij, med katerimi s svojim normativnim urejanjem izstopa Mednarodna organizacija dela. Velik vpliv na tem področju imajo tudi Organizacija združenih narodov, Svet Evrope ter Evropska unija, v okviru katerih delujejo različni nadzorni organi, ki skrbijo, da vse države, ki so zavezane k spoštovanjem njihovih aktov, te uresničujejo tudi v praksi. V Sloveniji normativni vidik dela otrok ureja ZDR-1, posamezna področja pa so podrobneje opredeljena v podzakonskih aktih. Veljavna zakonodaja določa, da je sklenitev delovnega razmerja in opravljanje dela prepovedano pred dopolnjenim 15 letom, vendar ta dopušča določene izjeme. Nacionalna zakonodaja, skladno z normativnimi akti mednarodnih organizacij, določa omejitve in stroge pogoje, pod katerimi lahko delo opravljajo otroci. Pri tem razlikuje med položaji, ko otroci opravljajo delo v okviru izjem, ki so določene za opravljanje dela pred dopolnjenim 15 letom in položaji, ko otroci opravljajo delo skladno s pogodbo o zaposlitvi, učno pogodbo, v okviru volonterskega pripravništva ter na podlagi študentske napotnice. Poleg klasičnih oblik dela otrok magistrsko delo obravnava tudi digitalno delo otrok, ki do sedaj v Sloveniji še ni bilo deležno širše pravne razprave, še manj pa posebne normativne obravnave. Tovrstno delo otrok je po svoji naravi drugačno od večine oblik dela otrok, saj se opravlja predvsem v domačem okolju, zaradi česar velikokrat ni jasno razvidno, da tovrstno udejstvovanje otroka negativno vpliva na njegovo zdravje, počutje, razvoj, moralo ali šolanje. Digitalno delo otrok je v Sloveniji že bilo zaznano in tudi sankcionirano s strani Inšpektorata Republike Slovenije za delo, vendar zgolj v primeru vsebin oglaševalske narave. Ugotovimo, da je konkretne primere digitalnega dela otrok, ki so mlajši od 15 let, mogoče podrediti abstraktno oblikovanim določbam ZDR-1, ki urejajo izjeme od prepovedi dela otrok, vendar pa aktualna normativna ureditev vsebinsko ni v celoti prilagojena za posebnosti, ki izhajajo iz narave digitalnega dela. Prav tako ne obstajajo ustrezna določila, ki bi varovala otroke, ki so že dopolnili 15 let. Skladno z navedenim se zavzemamo za ustrezno prilagoditev že obstoječega pravnega okvirja.
Ključne besede: delo otrok, otroško delo, izkoriščanje otrok, vplivnostni marketing, družbena omrežja, otroci vplivneži, digitalno delo
Objavljeno v DKUM: 04.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 6
Celotno besedilo (1,56 MB)

Opis: Doktorska disertacija obravnava nadnacionalne, primerjalnopravne ter nacionalne pravne vidike kolektivnih delavskih pravic platformnih delavcev. Pri tem je posebna pozornost namenjena vprašanjema dostopa platformnih delavcev do kolektivnih delavskih pravic ter odpravi ovir za uresničevanje kolektivnih delavskih pravic. V tej luči so v prvem delu doktorske disertacije sistematično obravnavani kriteriji za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Prav obstoj delovnega razmerja je namreč ključna vstopna točka za dostop platformnih delavcev do kolektivnih delavskih pravic. Ugotavljamo, da stanje tako na evropski, primerjalnopravni kot na slovenski ravni potrjuje, da so zaradi specifične narave in organizacije dela, značilne za platformno delo, potrebne določene prilagoditve razlage in vsebine kriterijev za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja platformnih delavcev. Razlaga ter posledična vsebina trenutnih kriterijev po slovenski pravni ureditvi ni popolnoma ustrezno prilagojena na področje platformnega dela. Še posebej relevanten zgled za možne prilagoditve kvantitativnega ter kvalitativnega vrednotenja relevantnih kriterijev predstavlja predlog Direktive o platformnem delu (2021). Pri čemer pa velja posebej izpostaviti, da razvoj na evropski in primerjalnopravni ravni nikakor ne utemeljuje odstopa od »tradicionalnega« koncepta delovnega razmerja, ki temelji na osebni odvisnosti oziroma podrejenosti delavca (obstoju subordinacije). Slednje še zmeraj ostaja ključno. Brez ugotovitve zadostne stopnje subordinacije ni mogoče ugotoviti obstoja delovnega razmerja. V drugem delu doktorske disertacije so sistematično obravnavani nadnacionalni, primerjalnopravni ter nacionalni pravni vidiki, ki so pomembni za preučitev vprašanj, ali bi morali biti tudi platformni delavci, ki opravljajo delo izven delovnega razmerja, upravičeni do kolektivnih delavskih pravic – ter ali je za odpravo ovir pri uresničevanju kolektivnih delavskih pravic platformnih delavcev treba prilagoditi ureditev posameznih kolektivnih delavskih pravic oziroma sprejeti specialna zakonska pravila. Ugotavljamo, da stanje na nadnacionalni in primerjalnopravni ravni potrjuje, da bi tudi platformni delavci, ki opravljajo delo izven delovnega razmerja, morali biti upravičeni do kolektivnih delavskih pravic. Vendar pa navedeno ne velja neomejeno – oziroma se ne nanaša na celotno vsebino kolektivnih delavskih pravic ter na vse platformne delavce, ki opravljajo delo izven delovnega razmerja. Iz dometa delovnopravnega varstva (kolektivnih delavskih pravic) je namreč treba izločiti tiste samozaposlene platformne delavce, ki so »pristno samozaposleni« oziroma se štejejo za podjetja. Prav tako na podlagi analize obravnavane literature ter pravnih virov na različnih pravnih ravneh ugotavljamo, da je za odpravo ovir pri uresničevanju kolektivnih delavskih pravic platformnih delavcev (v delovnem razmerju in izven delovnega razmerja) treba prilagoditi ureditev posameznih kolektivnih delavskih pravic oziroma sprejeti specialna zakonska pravila. V luči identificiranih ovir so v okviru doktorske disertacije predlagane številne pravne rešitve de lege ferenda, ki temeljijo predvsem na zgledu Direktive o platformnem delu ter obravnavanih primerjalnopravnih ureditev (ob upoštevanju temeljnih standardov s področja kolektivnih delavskih pravic po MOD – predvsem Konvencij MOD št. 135 in 154 ter pripadajočih priporočil). Ključno je, da zgolj zaradi tehnoloških sprememb v organizaciji delovnega procesa (ki so značilna za platformno delo) ne pride do izvotlitve temeljnih upravičenj platformnih delavcev in njihovih predstavnikov iz področja kolektivnih delavskih pravic.
Ključne besede: platformno delo, kolektivne delavske pravice, platformni delavci, delovno razmerje, samozaposlitev, ekonomsko odvisna oseba, delavski predstavniki, kolektivno dogovarjanje
Objavljeno v DKUM: 26.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 75
Celotno besedilo (4,29 MB)

Opis: Razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije ima velik vpliv na življenja vseh posameznikov, prav tako pa tudi na področje delovnega prava. Vsak posameznik je z razvojem tehnologije pridobil možnost, da ima kjerkoli in kadarkoli pri roki napravo, ki mu omogoča, da je vsakomur dosegljiv. To se odraža tudi na področju delovnega prava, in sicer na način, da delodajalci kontaktirajo delavce, ne le v času rednih delovnih ur, temveč tudi izven delovnega časa. Kontaktirajo jih lahko tudi sodelavci, z vprašanji v zvezi z delom. Delavci pa so velikokrat primorani na te klice ali sporočila odgovoriti, saj se bojijo izgube zaposlitve ali pa imajo naloženo delo, ki ga v rednem delovnem času niso morali opraviti. Pri tem nastaja težava v zvezi z dosegljivostjo delavcev, saj to pomeni, da delavci delo opravljajo brez možnosti za počitek oziroma svojega prostega časa ne izkoriščajo na način, kot bi si ga sami želeli. S tem razlogom se je razvila pravica do odklopa, in sicer pravica delavca, da se ne odziva na klice in sporočila delodajalca ter obveznosti delodajalcev, da delavcev ne kontaktirajo izven rednih delovnih ur. Pri tem so pomembna vsa pravila v zvezi z delovnim časom, dnevnim in tedenskim počitkom ter odmori, kateri so zajeti v mednarodnem, evropskem in nacionalnem pravu. Z dosledno uporabo vseh teh pravil se delavcem daje pravica do počitka. Kljub vsem obstoječim pravilom pa se je razvila posebna pravica, to je pravica do odklopa, ki ni le pravica delavcev, temveč tudi obveznost delodajalcev, ki jo je potrebno uzakoniti, saj obstoječa pravila v zvezi z delovnim časom, počitki in odmorom, ne zadostujejo. Potrebna so torej posebna pravna pravila, ki bodo delavcem dala pravico, da se odmakne od delovnega okolja in čas preživi po lastni volji. Pomembnost te pravice se kaže v tem, da se vedno več držav odloča za uzakonitev pravice do odklopa, od katerih je bila prva država Francija, kateri so sledile tudi druge. Tudi Slovenija je sprejela predlog spremembe ZDR-1, kjer bi poseben člen uredil pravico do odklopa ter sankcije v primeru nesprejema ukrepov za uveljavitev pravice do odklopa. Prav tako na ravni Evropske unije potekajo aktivnosti za uzakonitev pravice do odklopa, saj je bila sprejeta Resolucija Evropskega parlamenta s predlogom morebitne nove direktive o pravici do odklopa, ki bi harmonizirala ureditev v vseh državah članicah.
Ključne besede: delovno pravo, pravice iz delovnega razmerja, pravo Evropske unije, pravica do odklopa, odklop, delovni čas, dnevni in tedenski počitek, varnost in zdravje pri delu
Objavljeno v DKUM: 07.03.2024; Ogledov: 683; Prenosov: 272
Celotno besedilo (1,04 MB)

Opis: V preteklosti je tradicionalna delitev vlog očeta in matere pomenila, da so se za uveljavljanje starševskega dopusta in pravic do prožnih oblik dela največkrat odločale matere otrok, v zadnjem času pa se spodbujata tudi aktivno sodelovanje obeh staršev pri vzgoji in predvsem »aktivno« očetovstvo. Največje ovire za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja zaposlenih staršev so nedvomno neugodni in nepredvidljivi delavniki, saj morajo pretežni del dneva starši preživeti v službi, posledično toliko manj časa preživijo z družino. Vedno hitrejši tempo življenja pa od staršev pogosto terja še večjo pripadnost službi, kot kdaj koli prej. Varstvo pravic zaposlenih staršev že dolgo ne predstavlja zgolj varstva pred odpovedjo in pravic do starševskega dopusta ter nadomestila, vedno bolj pomembne postajajo prožne oblike dela, ki za starše predstavljajo dobro alternativo pri usklajevanju poklicne poti ter družinskega življenja. Direktiva 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU na pravni parket Evropske unije prinaša dobro smerno izhodišče za oblikovanje osnovnih pravic zaposlenih staršev, hkrati pa je do posameznih vprašanj novodobne družbe in s tem povezanih vedno novih oblik družin, še vedno precej zadržana, posledično je končni uspeh direktive tako še vedno odvisen tudi od tega, kako posamezna pravna vprašanja ureja notranji pravni red države članice. Sam nabor pravic in ugodnosti za zaposlene starše, ki jih je direktiva 2019/1158 prinesla, pa v slovenski pravni red ne vnaša bistvenih nadgradenj, saj je bil standard urejanja pravic zaposlenih staršev že do sedaj na zelo visokem nivoju, prav tako pa je bogata tudi slovenska sodna praksa.
Ključne besede: pravo EU, delovno pravo, socialna varnost, delavci, Direktiva EU 2019/1158, starševstvo, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, prožna ureditev dela
Objavljeno v DKUM: 17.10.2023; Ogledov: 629; Prenosov: 80
Celotno besedilo (1,01 MB)

Opis: Magistrsko delo podrobneje proučuje institut minimalne plače v Republiki Sloveniji in njegov vpliv ter pomen v luči mednarodnih in nacionalnih pravnih virov. Na tej podlagi je podrobneje analizirana pravica do minimalne plače s poudarkom na ugotavljanju skladnosti slovenske ure-ditve s standardi, ki jih določajo mednarodni dokumenti in pravo EU ter pravnih vprašanjih, povezanih z njeno določitvijo ter njenim uveljavljanjem. Ustrezna minimalna plača je ključnega pomena za vzpostavitev ustreznih delovnih in življenj-skih pogojev ter doseganja skupne blaginje, kar na mednarodno pravni ravni izpostavljajo predvsem konvencije, sprejete v okviru Mednarodne organizacije dela (MOD). Z vidika mini-malne plače sta pomembni predvsem Konvencija MOD št. 131 in njena predhodnica Konven-cija MOD št. 26, ki je kot »mati« instituta minimalne plače postavila temelje in podlago siste-ma določanja minimalne plače. Slednje, tako kot nedavno sprejeta Direktiva, ne določajo viši-ne (ustreznih) zneskov minimalnih plač, temveč zgolj kriterije za njeno določitev. V sklopu splošno sprejetih načel mednarodnega prava je minimalna plača vezana na tako ime-novani »prag dostojnosti« (decency threshold). V zvezi s slednjim je ključnega pomena Evrop-ska socialna listina-spremenjena (4. člen MESL). Slednja je poleg Evropskega stebra Socialnih pravic (alineja (b) 6. člena), ena izmed redkih, ki izpostavlja pomen tovrstnega mednarodnega standarda, ki neposredno naslavlja vprašanje pravičnega minimalnega plačila. Na nacionalnem nivoju je minimalna plača urejena z Zakonom o minimalni plači (ZMinP), ki je v okviru svoje geneze bil večkrat (ne)uspešno spremenjen. V okviru nazadnje sprejete novele ZMinP-B (nedaven predlog novele ZMinP-C ni bil sprejet), so bile med drugim spremenjene določbe, ki se navezujejo na ne-vštevanje dodatkov v znesek minimalne plače. V skladu s slo-vensko zakonodajo se znesek minimalne plače vsako leto uskladi najmanj z rastjo cen življenj-skih potrebščin. Z vidika kolektivnih pogodb magistrsko delo obravnava tudi vprašanje strukture plač in raz-merja med višino minimalne plače ter višino najnižje-osnovne plače, kot jo določajo posamezne panožne kolektivne pogodbe. V tej zvezi se postavlja ključno vprašanje višine zneska najnižje osnovne plače posameznega tarifnega razreda iz različnih kolektivnih pogodb napram trenutno določenem znesku minimalne plače v Republiki Sloveniji in uravnilovke, do katere prihaja za-radi tega. Z vidika prava EU pravico do minimalne plače uokvirja nedavno sprejeta Direktiva Evropske-ga parlamenta in Sveta o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji. Slednja predstavlja temelje in okvirne cilje, ki jih bodo države članice morale implementirati v svojo nacionalno zakonodajo s področja sistema urejanja minimalnih plač. V zvezi s postopkom implementacije Direktiva prav tako ne predstavlja podlage, ki bi državam članicam omogočala, da znižajo že zagotovljene nacionalne sisteme pravnega varstva. Cilj Direktive prav tako ni v spremembi obstoječih sistemov ureditve minimalnih plač držav članic EU, temveč v prilagoditvi in izbolj-šanju obstoječih. Pri tem je ključno tudi vprašanje skladnosti slovenske ureditve z vsebino in cilj sprejete Direktive.
Ključne besede: Plača, minimalna plača, Konvencija MOD, MESL, dodatki, ZMinP, Direktiva (EU) 2022/2041, kolektivne pogodbe
Objavljeno v DKUM: 30.08.2023; Ogledov: 446; Prenosov: 103
Celotno besedilo (2,23 MB)