| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 198
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravica delavca do odklopa : magistrsko delo
Anja Bertoncelj, 2023, magistrsko delo

Opis: Razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije ima velik vpliv na življenja vseh posameznikov, prav tako pa tudi na področje delovnega prava. Vsak posameznik je z razvojem tehnologije pridobil možnost, da ima kjerkoli in kadarkoli pri roki napravo, ki mu omogoča, da je vsakomur dosegljiv. To se odraža tudi na področju delovnega prava, in sicer na način, da delodajalci kontaktirajo delavce, ne le v času rednih delovnih ur, temveč tudi izven delovnega časa. Kontaktirajo jih lahko tudi sodelavci, z vprašanji v zvezi z delom. Delavci pa so velikokrat primorani na te klice ali sporočila odgovoriti, saj se bojijo izgube zaposlitve ali pa imajo naloženo delo, ki ga v rednem delovnem času niso morali opraviti. Pri tem nastaja težava v zvezi z dosegljivostjo delavcev, saj to pomeni, da delavci delo opravljajo brez možnosti za počitek oziroma svojega prostega časa ne izkoriščajo na način, kot bi si ga sami želeli. S tem razlogom se je razvila pravica do odklopa, in sicer pravica delavca, da se ne odziva na klice in sporočila delodajalca ter obveznosti delodajalcev, da delavcev ne kontaktirajo izven rednih delovnih ur. Pri tem so pomembna vsa pravila v zvezi z delovnim časom, dnevnim in tedenskim počitkom ter odmori, kateri so zajeti v mednarodnem, evropskem in nacionalnem pravu. Z dosledno uporabo vseh teh pravil se delavcem daje pravica do počitka. Kljub vsem obstoječim pravilom pa se je razvila posebna pravica, to je pravica do odklopa, ki ni le pravica delavcev, temveč tudi obveznost delodajalcev, ki jo je potrebno uzakoniti, saj obstoječa pravila v zvezi z delovnim časom, počitki in odmorom, ne zadostujejo. Potrebna so torej posebna pravna pravila, ki bodo delavcem dala pravico, da se odmakne od delovnega okolja in čas preživi po lastni volji. Pomembnost te pravice se kaže v tem, da se vedno več držav odloča za uzakonitev pravice do odklopa, od katerih je bila prva država Francija, kateri so sledile tudi druge. Tudi Slovenija je sprejela predlog spremembe ZDR-1, kjer bi poseben člen uredil pravico do odklopa ter sankcije v primeru nesprejema ukrepov za uveljavitev pravice do odklopa. Prav tako na ravni Evropske unije potekajo aktivnosti za uzakonitev pravice do odklopa, saj je bila sprejeta Resolucija Evropskega parlamenta s predlogom morebitne nove direktive o pravici do odklopa, ki bi harmonizirala ureditev v vseh državah članicah.
Ključne besede: delovno pravo, pravice iz delovnega razmerja, pravo Evropske unije, pravica do odklopa, odklop, delovni čas, dnevni in tedenski počitek, varnost in zdravje pri delu
Objavljeno v DKUM: 07.03.2024; Ogledov: 210; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

2.
Pregledni in predvidljivi delovni pogoji z vidika veljavne zakonodaje in direktive EU 2019/1152 : magistrsko delo
Nina Kotnik, 2023, magistrsko delo

Opis: Hiter razvoj tehnologije, digitalizacija, novi načini organizacije dela, demografske spremembe ter gospodarska in finančna kriza so prispevale k spremembam delovnega okolja. Slednje je dodatno povečalo potrebo po preglednih in predvidljivih delovnih pogojih, ki zajemajo obsežen spekter vidikov, vključno z delovnim časom, odmori, fizičnimi in psihičnimi zahtevami na delovnem mestu, organizacijo dela, delovnimi aktivnostmi, delovnim okoljem, usposabljanjem, pogoji zaposlitve ter ravnovesjem med poklicnim in zasebnim življenjem. V mednarodni in evropski ureditvi urejajo delavne pogoje predvsem konvencije in priporočila MOD, MPESKP, SDČP, ESL, MESL, Listina EU, direktive in sodna praksa SEU. V Republiki Sloveniji pa so delovni pogoji podrobno urejeni v ZDR-1 in ZVZD-1. V magistrskem delu so obravnavani pregledni in predvidljivi delovni pogoji, ki so jasni in razumljivi, kar omogoča delavcem jasno razumevanje njihovega dela, odgovornosti, pravic, obveznosti in pričakovanj. Takšni delovni pogoji so bistvenega pomena za zagotavljanje visoke ravni zaposlovanja in socialne zaščite, zato njihovo izboljšanje predstavlja eno ključnih prioritet EU. Tako sta Evropski parlament in Svet 20. junija 2019 sprejela Direktivo 2019/1152 o preglednih in predvidljivih delovnih pogojev, ki je nasledila Direktivo 91/533/EGS z dne 14. oktobra 1991 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje. Direktiva 91/533/EGS je določala elemente delovnega razmerja, ki morajo biti delavcem pisno sporočeni, z namenom zagotavljanja ustrezne obveščenost ter zagotavljanja večje varstvo. Analiza uresničevanja Direktive 91/533/EGS je sčasoma pokazala, da le-ta ni več celovito ustrezna, saj ne zagotavlja zadostnega varstva za vse delavce, zato jo je nadomestila Direktiva o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih, ki prinaša številne spremembe povezane z delovnimi pogoji, krepi preglednost in predvidljivost delovnih razmerij ter zagotavlja obsežnejše in posodobljene pravice za vse delavce v EU, vključno s tistimi v nestandardnih in novih oblikah dela, ki so bili doslej pogosto izključeni. Hkrati ohranja prožnost za prilagajanje spreminjajočemu se trgu dela. Državam članicam EU se je 1. avgusta 2022 iztekel rok za sprejem predpisov za prilagoditev nacionalne zakonodaje direktivi. Kljub temu, da slednje Republiki Sloveniji ni uspelo v predpisanem roku, je Državni zbor Republike Slovenije na seji 7. novembra 2023 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDR-1 (ZDR-1D) z vključitvijo določb iz Direktive o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih. Slednjega je predsednica Republike Slovenije razglasila 15. novembra 2023.
Ključne besede: trg dela, delovno razmerje, delavec, delodajalec, pogodba o zaposlitvi, obveščanje, pravice delavcev
Objavljeno v DKUM: 25.01.2024; Ogledov: 161; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

3.
Pravice zaposlenih staršev v luči direktive 2019/1158 : magistrsko delo
Teja Drofelnik, 2023, magistrsko delo

Opis: V preteklosti je tradicionalna delitev vlog očeta in matere pomenila, da so se za uveljavljanje starševskega dopusta in pravic do prožnih oblik dela največkrat odločale matere otrok, v zadnjem času pa se spodbujata tudi aktivno sodelovanje obeh staršev pri vzgoji in predvsem »aktivno« očetovstvo. Največje ovire za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja zaposlenih staršev so nedvomno neugodni in nepredvidljivi delavniki, saj morajo pretežni del dneva starši preživeti v službi, posledično toliko manj časa preživijo z družino. Vedno hitrejši tempo življenja pa od staršev pogosto terja še večjo pripadnost službi, kot kdaj koli prej. Varstvo pravic zaposlenih staršev že dolgo ne predstavlja zgolj varstva pred odpovedjo in pravic do starševskega dopusta ter nadomestila, vedno bolj pomembne postajajo prožne oblike dela, ki za starše predstavljajo dobro alternativo pri usklajevanju poklicne poti ter družinskega življenja. Direktiva 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU na pravni parket Evropske unije prinaša dobro smerno izhodišče za oblikovanje osnovnih pravic zaposlenih staršev, hkrati pa je do posameznih vprašanj novodobne družbe in s tem povezanih vedno novih oblik družin, še vedno precej zadržana, posledično je končni uspeh direktive tako še vedno odvisen tudi od tega, kako posamezna pravna vprašanja ureja notranji pravni red države članice. Sam nabor pravic in ugodnosti za zaposlene starše, ki jih je direktiva 2019/1158 prinesla, pa v slovenski pravni red ne vnaša bistvenih nadgradenj, saj je bil standard urejanja pravic zaposlenih staršev že do sedaj na zelo visokem nivoju, prav tako pa je bogata tudi slovenska sodna praksa.
Ključne besede: pravo EU, delovno pravo, socialna varnost, delavci, Direktiva EU 2019/1158, starševstvo, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, prožna ureditev dela
Objavljeno v DKUM: 17.10.2023; Ogledov: 428; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

4.
Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v slovenskem in srbskem pravu : magistrsko delo
Jelena Despinić, 2023, magistrsko delo

Opis: Za razliko od delavca, delodajalec ne more povsem prosto, iz katerega koli razloga, odpovedati pogodbe o zaposlitvi. To lahko stori le iz zakonsko določenih razlogov. Zakonodajalec je tisti, ki opredeljuje razloge, zaradi katerih lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Na ta način varuje delavca, kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju, pred neutemeljeno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je utemeljena, kadar izhaja iz zakonskega razloga in predstavlja skrajni ukrep delodajalca.Razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi so lahko na strani delavca, kadar so posledica pomanjkanja sposobnosti ter znanj za opravljanje dela, ali njegovega odnosa do delovnih obveznosti.Razlogi za odpoved se lahko nahajajo tudi na strani delodajalca in predstavljajo odraz njegovih operativnih poslovnih potreb. Predstavljene splošne značilnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so skupne slovenski ter srbski zakonski ureditvi tega instituta. Tako slovenska, kot tudi srbska zakonska ureditev instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, izhajata iz istih mednarodnih pravnih virov, predvsem Konvencije MOD št.158 s spremljajočim Priporočilom št.166. Položaj delavcev in delodajalcev v Sloveniji in Srbiji pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je različen, na kar kaže primerjava materialnih predpisov (delovne zakonodaje), oz. primerjava vsebinskih ter formalnih zahtev za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jih določata zakonodajalca ter dodatno oblikuje sodna praksa v Sloveniji in Srbiji. Slovenski Zakon o delovnih razmerjih ter srbski Zakon o radu, kot temeljna zakona za urejanje delovnih razmerij, pri urejanju instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, predvsem različno opredeljujeta potrebe delodajalca oz.poslovne razloge, zaradi katerih lahko pride do prenehanja potreb po določenem delu ter posledično do prenehanja delovnega razmerja. Posledice različne slovenske ter srbske ureditve se, med drugim, vidijo tudi v (ne)dovoljenosti enostranskih posegov delodajalcev v delovno razmerje na način, da zavrnitev ponudbe za spremembo pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, lahko predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S formalnimi zahtevami za odpoved, predvidi zakonodajalec potek postopka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in nalaga delodajalcu dolžnosti, ki jih mora opraviti, ter način njihovega izvrševanja. Vsaka formalna zahteva varuje posamezne interese delavca, kateremu delovno razmerje preneha proti njegovi volji. Vpliv postopkovnih pravil odpovedi na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je kazalec pomena, ki ga zakonodajalca v Sloveniji in Srbiji pripišeta določenim formalnim zahtevam. Neupoštevanje le-teh lahko povzroči nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se ugotavlja v morebitnem sodnem sporu. Pravne posledice takšnih kršitev so v slovenski in srbski zakonodaji različne.Po vročitvi odpovedi, lahko delavec v določenem, prekluzivnem roku, zahteva sodni preizkus zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišča imajo določene meje pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delodajalci sicer prosto organizirajo delovni proces in odločajo o spremembi le-tega, kar sodi v ustavno varovano pravico delodajalcev do svobodne gospodarske pobude. Zaradi tega sodišča praviloma ne posegajo v omenjeno pravico in ne presojajo utemeljenosti delodajalčevih poslovnih odločitev. Vendar te pravice ne smejo biti predmet delodajalčevih zlorab. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne more predstavljati le krinko za odpoved iz drugih, neutemeljenih razlogov. Zato bodo sodišča presojala resnične razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se bodo, z namenom varovanja delavčevih pravic, v večji ali manjši meri tudi ukvarjala z vprašanjem nujnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če za dosego poslovnih ciljev delodajalca obstajajo za delavc
Ključne besede: odpoved pogodbe o zaposlitvi, utemeljeni razlog, operativne potrebe delodajalca, odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, aneks k pogodbi o zaposlitvi
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 201; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

5.
Pravica do minimalne plače : magistrsko delo
Primož Seršen, 2023, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo podrobneje proučuje institut minimalne plače v Republiki Sloveniji in njegov vpliv ter pomen v luči mednarodnih in nacionalnih pravnih virov. Na tej podlagi je podrobneje analizirana pravica do minimalne plače s poudarkom na ugotavljanju skladnosti slovenske ure-ditve s standardi, ki jih določajo mednarodni dokumenti in pravo EU ter pravnih vprašanjih, povezanih z njeno določitvijo ter njenim uveljavljanjem. Ustrezna minimalna plača je ključnega pomena za vzpostavitev ustreznih delovnih in življenj-skih pogojev ter doseganja skupne blaginje, kar na mednarodno pravni ravni izpostavljajo predvsem konvencije, sprejete v okviru Mednarodne organizacije dela (MOD). Z vidika mini-malne plače sta pomembni predvsem Konvencija MOD št. 131 in njena predhodnica Konven-cija MOD št. 26, ki je kot »mati« instituta minimalne plače postavila temelje in podlago siste-ma določanja minimalne plače. Slednje, tako kot nedavno sprejeta Direktiva, ne določajo viši-ne (ustreznih) zneskov minimalnih plač, temveč zgolj kriterije za njeno določitev. V sklopu splošno sprejetih načel mednarodnega prava je minimalna plača vezana na tako ime-novani »prag dostojnosti« (decency threshold). V zvezi s slednjim je ključnega pomena Evrop-ska socialna listina-spremenjena (4. člen MESL). Slednja je poleg Evropskega stebra Socialnih pravic (alineja (b) 6. člena), ena izmed redkih, ki izpostavlja pomen tovrstnega mednarodnega standarda, ki neposredno naslavlja vprašanje pravičnega minimalnega plačila. Na nacionalnem nivoju je minimalna plača urejena z Zakonom o minimalni plači (ZMinP), ki je v okviru svoje geneze bil večkrat (ne)uspešno spremenjen. V okviru nazadnje sprejete novele ZMinP-B (nedaven predlog novele ZMinP-C ni bil sprejet), so bile med drugim spremenjene določbe, ki se navezujejo na ne-vštevanje dodatkov v znesek minimalne plače. V skladu s slo-vensko zakonodajo se znesek minimalne plače vsako leto uskladi najmanj z rastjo cen življenj-skih potrebščin. Z vidika kolektivnih pogodb magistrsko delo obravnava tudi vprašanje strukture plač in raz-merja med višino minimalne plače ter višino najnižje-osnovne plače, kot jo določajo posamezne panožne kolektivne pogodbe. V tej zvezi se postavlja ključno vprašanje višine zneska najnižje osnovne plače posameznega tarifnega razreda iz različnih kolektivnih pogodb napram trenutno določenem znesku minimalne plače v Republiki Sloveniji in uravnilovke, do katere prihaja za-radi tega. Z vidika prava EU pravico do minimalne plače uokvirja nedavno sprejeta Direktiva Evropske-ga parlamenta in Sveta o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji. Slednja predstavlja temelje in okvirne cilje, ki jih bodo države članice morale implementirati v svojo nacionalno zakonodajo s področja sistema urejanja minimalnih plač. V zvezi s postopkom implementacije Direktiva prav tako ne predstavlja podlage, ki bi državam članicam omogočala, da znižajo že zagotovljene nacionalne sisteme pravnega varstva. Cilj Direktive prav tako ni v spremembi obstoječih sistemov ureditve minimalnih plač držav članic EU, temveč v prilagoditvi in izbolj-šanju obstoječih. Pri tem je ključno tudi vprašanje skladnosti slovenske ureditve z vsebino in cilj sprejete Direktive.
Ključne besede: Plača, minimalna plača, Konvencija MOD, MESL, dodatki, ZMinP, Direktiva (EU) 2022/2041, kolektivne pogodbe
Objavljeno v DKUM: 30.08.2023; Ogledov: 280; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (2,23 MB)

6.
Socialna država in revščina
2022

Opis: V Ustavi Republike Slovenije je določba, po kateri je Slovenija pravna in socialna država. Pobuda za izdajo te monografije je vzniknila iz spoznanja, da je v Sloveniji senzibilnost za pomanjkljivo upoštevanje načel socialne države precej manjša kot senzibilnost za kršitve načel pravne države. Majhna senzibilnost za neupoštevanje načel socialne države se med drugim kaže v dopuščanju revščine in socialne izključenosti ali, kot pravi avtor enega od prispevkov v monografiji, kaže se v obravnavanju revščine kot smole posameznika. In kaže se tudi v ustavnosodnih zadevah. Avtorice in avtorji prispevkov v monografiji poudarjajo, da je revščina večplasten in kompleksen socialni problem. Ne glede na razlike med državami in družbami velja, da revščina vedno prizadene dostojanstvo človeka. Avtorice in avtorji posameznih prispevkov v monografiji podajajo analizo stanja in predlagajo možne rešitve za različne probleme, ki so posledica revščine in družbene izključenosti. Gre za iskanje sistemske rešitve za zmanjšanje revščine v Sloveniji. Skratka, obravnava pravnih vidikov socialne države, sistemsko tematiziranje revščine, zmanjšanje revščine kot izziv za socialno politiko in ozaveščanje o revščini v Sloveniji, o čemer govorijo avtorji prispevkov v tej monografiji, so teme, ki predstavljajo teoretično in empirično podlago za uveljavljanje načel socialne države in ustavnih socialnih pravic.
Ključne besede: revščina, socialna izključenost, blaginja, socialna država, ustava, dostojanstvo.
Objavljeno v DKUM: 14.11.2022; Ogledov: 971; Prenosov: 273
.pdf Celotno besedilo (17,80 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

7.
Zagotavljanje varnih delovnih razmer v času izbruha bolezni covid-19
Tim Zupan, 2022, magistrsko delo

Opis: Zagotavljanje varnih delovnih razmer spada med eno temeljnih in najpomembnejših pravic in obveznosti, ki jih morata spoštovati tako delavec, kot tudi delodajalec. Z izbruhom SARS-CoV-2 oziroma COVID-19, je kot nalezljiva bolezen svetovnih razsežnosti pomembno zaznamovala ne zgolj družbene odnose, temveč tudi področje zagotavljanja varnih in zdravih delovnih razmer. Vzporedno s prvo razglašeno epidemijo COVID-19, je Republika Slovenija začela sprejemati tudi interventno zakonodajo za čim hitrejšo preprečitev in omejitev širjenja omenjene bolezni in odloke, ki so področno urejali posamezne preventivne ukrepe. Za preprečitev širjenja COVID-19 so delodajalci bili dolžni reorganizirati delovni proces, na novo analizirati oceno tveganja in le-to prilagoditi specifikam COVID-19. Poleg interventne zakonodaje, so tudi Odloki Vlade Republike Slovenije zapovedovali minimalne standarde za preprečevanje in širjenja COVID-19. Kljub izrednim razmeram, ki so vladale v času najvišje stopnje okuženosti oseb s COVID-19, stopnji umrljivosti in zasedenosti bolnišničnih kapacitet, to ne pomeni, da je s sprejemom interventne zakonodaje in sprejetimi odloki prenehala veljati veljavna nacionalna zakonodaja kot tudi dokumenti Organizacije združenih narodov, Mednarodne organizacije dela, Sveta Evrope in Evropske unije, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. Zakonodaja sprejeta v času izrednih razmer ima zgolj možnost korigirati veljavno zakonodajo in jo prilagajati izrednim razmeram, vse z namenom čim večje omejitve razširjanja COVID-19. Spoštovanje prilagojenega delovnega procesa so morali sprejeti tudi delavci. Interventna zakonodaja je v dvoletnem obdobju spremenila navade delavcev, ki so morali sprejeti nošenje obveznih zaščitnih mask, držati zaščitno razdaljo pri opravljanju svojega dela, omogočiti dostop in obdelavo posebno občutljivih osebnih podatkov, do katerih je dostopal delodajalec z uveljavitvijo obveznosti izpolnjevanja pogoja testiranja, prebolevnosti in cepljenja. Zagotavljanje varnosti v času COVID-19 je pripeljalo do tega, da so se delodajalci na delovnih mestih kjer je to mogoče, enostransko odrejali opravljanje dela na domu, sklicujoč se na 169. člen Zakona o delovnih razmerjih. Omenjeni člen dopušča možnost spremembo opravljanja kraja dela zgolj v primerih, ko je ogroženo življenje in zdravje ljudi ter v primeru naravnih in drugih nesreč oz. okoliščin.
Ključne besede: varne delovne razmere, COVID-19, zaščitni ukrepi, delo na domu, varstvo osebnih podatkov
Objavljeno v DKUM: 17.10.2022; Ogledov: 465; Prenosov: 116
.pdf Celotno besedilo (1,59 MB)

8.
Vpliv prava EU na substančno delovno pravo: izbrani vidiki : izbrani vidiki
Teja Peče, 2022, magistrsko delo

Opis: EU ima danes na podlagi 2. odstavka 4. člena PDEU na področju socialne politike z državami članicami deljene pristojnosti. Naravo in obseg pooblastil EU pa podrobneje opredeljuje zlasti 153. člen PDEU, ki kot krovna določba predstavlja tudi podlago za sprejem direktiv in priporočil. Neimplementacija ali nepopolna implementacija direktive, po poteku implementacijskega roka, je na področju delovnega prava izredno problematična, saj se skladno s sodno prakso Sodišča možnost sklicevanja na neposredni učinek direktiv priznava le zaposlenim v javnem sektorju in ne tudi zaposlenim v zasebnem sektorju. Z vidika varstva temeljnih (socialnih) pravic je navedeno razlikovanje arbitrarno, nevzdržno in nedopustno. Na podlagi podrobne vsebinske analize sodne prakse Sodišča in stališč priznanih akademikov je mogoče zaznati, da pravo EU izravnava odsotnost horizontalnega učinka direktiv s široko razlago pojma »država«, lojalno oz. konsistentno razlago in dopustnostjo sklicevanja na splošna načela prava EU. Navedeno od nacionalnih sodnikov zahteva dobro poznavanje prava EU in veliko mero kreativnosti. Prav tako pa de iure in de facto ustvarja »sivo polje« (učinkovite) zaščite, kadar dejansko stanje zadeve ne izpolnjuje (zahtevanih) kriterijev. Varstvo temeljnih (socialnih) pravic je dobilo nove razsežnosti s sprejemom Lizbonske pogodbe, ki je Listini EU podelila zavezujočo pravno naravo. Uporaba Listine EU je na področju nacionalnega (delovnega) prava zahtevna, kar nekaj nejasnosti pa povzroča tudi pravna narava njenih določb. Listina EU kljub temu predstavlja pomemben premik v smeri izboljšanja varstva zaposlenih v zasebnem sektorju, saj skladno s sodno prakso Sodišča temeljne pravice Listine EU (ob izpolnjevanju določenih pogojev) varujejo tudi zasebno-pravna razmerja. Sklepno je možna ugotovitev, da je sodna praksa Sodišča izjemno pomembna tudi z vidika razlage in razumevanja materialnega delovnega prava EU. Analiza sodne prakse Sodišča na izbranem vidiku delovnega časa potrjuje, da restriktivna razlaga pojma ni mogoča. Prav tako pa je tudi odličen primer neuspešnemu nasprotovanju, s strani držav članic in Komisije, po pridobivanju ter, kot se na prvi pogled zdi, širitvi pristojnosti prava EU.
Ključne besede: Temeljne pravice, človekove pravice, pravo EU, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, pravica do poštenih in pravičnih delovnih pogojev, delovno pravo EU, Direktiva o delovnem času, pojem »delovni čas«.
Objavljeno v DKUM: 17.03.2022; Ogledov: 1236; Prenosov: 405
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

9.
Delovnopravna zaščita žvižgačev v Republiki Sloveniji v luči Direktive EU o žvižgačih : magistrsko delo
Patricija Kržan, 2021, magistrsko delo

Opis: Žvižgači imajo ključno vlogo pri odkrivanju kršitev, ki lahko ogrožajo javni interes in nasploh vladavino prava, vendar jih lahko neučinkovita in razdrobljena zaščita pred povračilnimi ukrepi odvrača od razkrivanja nepravilnosti. Direktiva EU o žvižgačih z vzpostavitvijo močnih minimalnih standardov poskuša poenotiti do sedaj razdrobljeno in neenakomerno zaščito žvižgačev v EU, vendar pa velja le za prijave oziroma razkritja kršitev določenih področij prava EU. V Republiki Sloveniji je zaščita žvižgačev razdrobljena v različnih področnih zakonih, ki v različnem obsegu žvižgačem zagotavljajo zaščito pred povračilnimi ukrepi, ki so najpogosteje delovnopravne narave in spreminjajo delovnopravni status žvižgača. Slovenska delovnopravna zakonodaja trenutno ne ureja vprašanja zaščite žvižgačev, ugotavljamo pa, da se lahko žvižgači kljub temu sklicujejo na nekatere institute, katerih namen je varstvo delavcev pred nedopustnimi ravnanji delodajalca. Ugotavljamo, da s trenutno ureditvijo ni dosežen poglavitni cilj zaščite žvižgačev, to je spodbujati razkrivanje nezakonitih, neetičnih in nevarnih dejavnosti, s čimer se omogoča odprava posledic kršitev in preprečevanje prihodnjih kršitev. Zato se zavzemamo za sprejem specialnega predpisa, s katerimi bi se v nacionalni pravni red prenesla Direktiva EU o žvižgačih, hkrati pa naj se zaščita razširi tudi na osebe, ki prijavijo kršitve domačega prava. Menimo, da je poleg tega potrebna dopolnitev delovnopravne zakonodaje, s čimer bi se okrepila delovnopravna zaščita žvižgačev.
Ključne besede: žvižgači, žvižgaštvo, postopek prijave, zaščita, prepoved povračilnih ukrepov, zaščita identitete žvižgačev
Objavljeno v DKUM: 11.10.2021; Ogledov: 959; Prenosov: 150
.pdf Celotno besedilo (837,54 KB)

10.
Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev : doktorska disertacija
Mojca Tancer Verboten, doktorska disertacija

Opis: Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev izvirajo iz posebnega statusa univerz, na katerih delujejo, saj to niso samo institucije posebnega pomena, temveč imajo določeno univerzitetno avtonomijo, ki je v posameznih državah različno definirana in pravno normirana. Ustava Republike Slovenije določa, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Kljub dejstvu, da Ustava Republike Slovenije slovenskim državnim univerzam priznava institucionalno avtonomijo in jo na splošno definira v ZVis, je zaradi popolne regulacije posameznih področij prekomerno omejena z zakonsko ureditvijo nekaterih vidikov delovnih razmerij visokošolskih učiteljev. Kadrovska avtonomija univerz naj bi predstavljala visoko stopnjo samoregulacije na štirih področjih, in sicer pri zaposlitvenih postopkih na univerzi, pri določanju plačnega sistema in politike določanja plač, pri pristojnosti univerze za določanje lastnih kriterijev za napredovanje ter možnosti univerz v postopkih prenehanja delovnih razmerij, vendar prihaja v Republiki Sloveniji do posegov v avtonomijo univerze. Slovensko visokošolsko pravo ne pozna koncepta zakona o univerzi, v katerem bi bile urejene vse posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev, ki ne morejo biti prepuščene splošni delovnopravni in uslužbenski zakonodaji. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev so vprašanja, ki so bila v preteklem razvoju visokošolskega prava neustrezno določena ali sploh niso bila vključena v visokošolsko zakonodajo. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev je zaslediti pri postopku zaposlitve, pri izvolitvi v naziv, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta, pri definiranju delovnih obveznosti in določitvi delovnega časa, ki terja specialno ureditev, ki izhaja iz narave dela visokošolskih učiteljev. Posebno ureditev terja tudi atipična oblika dela na domu, ki je vezana na znanstvenoraziskovalno delo visokošolskega učitelja. Visokošolski učitelji so nosilci izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega procesa na univerzah, kar pomeni, da je za njih izobraževanje nujno potrebno, še posebej je izpostavljen mednarodno uveljavljen institut sobotnega leta (sabbatical), kjer zakonska (ne)ureditev pušča pravno praznino. Prenehanje delovnega razmerja in poseg v socialno varnost je pomemben institut tudi za visokošolskega učitelja, predvsem pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga izgube naziva ter iz razloga "prisilne upokojitve."
Ključne besede: visokošolski učitelji, delovnopravni položaj, kadrovska avtonomija univerz, delovne obveznosti visokošolskih učiteljev, izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, določitev delovnega časa visokošolskih učiteljev, tveganje prekarnosti za visokošolske učitelje, disertacije
Objavljeno v DKUM: 30.09.2021; Ogledov: 1226; Prenosov: 194
.pdf Celotno besedilo (3,20 MB)

Iskanje izvedeno v 19.97 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici