SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 52
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
UDELEŽBA DELAVCEV PRI DOBIČKU
Klemen Gornik, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sem predstavil institut udeležbe delavcev pri dobičku družbe, predvsem z vidika statusnopravne, delovnopravne in davčne zakonodaje. Osrednji predmet mojega diplomskega dela je bila analiza Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku (ZUDDob). Udeležba delavcev pri dobičku pomeni, da se del dobička, ki ga gospodarska družba ustvari razdeli tudi med delavce družbe. Udeležbo delavcev pri dobičku ureja poleg ZUDDob tudi Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) ter Zakon o delovnih razmerjih (ZDR). ZUDDob ureja udeležbo delavcev pri dobičku družbe in udeležbo v lastništvu družbe, pogodbo o udeležbi in postopek za njeno sklenitev, denarno in delniško shemo ter olajšave pri davkih in prispevkih za socialno varnost. Pri tem pa ZUDDob navaja temeljna načela: prostovoljnost, neprenosljivost, enakost, prepoved posega v že pridobljene pravice ter načelo skrbnosti. ZUDDob prav tako določa posamezne omejitvi v zvezi z uresničevanjem finančne participacije delavcev v gospodarskih družbah, in sicer glede področja uporabe zakona, višine udeležbe pri dobičku ter izbire sheme udeležbe pri dobičku. ZUDDob kot pogoj za udeležbo delavcev pri dobičku določa sklenitev pogodbe o udeležbi delavcev pri dobičku, ki jo sklene gospodarska družba in delavci, preko pooblaščenih zastopnikov. Kot dobiček se šteje čisti poslovni izid (čisti dobiček) poslovnega leta. V skladu z ZUDDob delavcu pripada pripadajoči znesek dobička v denarju (denarna shema) ali v delnicah (delniška shema). Delavci pridobijo pravico do izplačila pripadajočega zneska dobička z dnem sprejetja sklepa o potrditvi letnega poročila. Pogodbo, ki ustreza zakonsko določenim merilom, mora minister oziroma ministrica pristojna za gospodarstvo odobriti. S tem pridobi družba pravico do vpisa v poseben register. To pa je podlaga za pridobitev davčnih olajšav. Delavec lahko uveljavlja tudi do 100% davčno olajšavo, v primeru, da zahteva izplačilo pripadajočega zneska dobička v roku treh let od sprejetja letnega poročila. Enako lahko na drugi strani takšne olajšave uveljavlja tudi družba.
Ključne besede: KLJUČNE BESEDE: udeležba delavcev pri dobičku, pogodba o udeležbi delavcev pri dobičku, denarna shema, delniška shema, davčne olajšave
Objavljeno: 22.03.2010; Ogledov: 2155; Prenosov: 238
.pdf Polno besedilo (384,08 KB)

3.
PRAVNA PROBLEMATIKA FINANČNE KRIZE Z VIDIKA STRUKTURIRANIH FINANČNIH INSTRUMENTOV
Miran Vrbanić, 2010, diplomsko delo

Opis: Finančna kriza, ki ima svoje korenine v ameriškem nepremičninskem trgu, je hitro prerasla v svetovno gospodarsko recesijo. Vzrok temu je bila izjemna povezanost finančnega sistema, z izpostavljenostjo drugorazrednim hipotekarnim posojilom ter ugodna pravna pravila, ki so dovoljevala prenos tveganja na druge finančne subjekte in investitorje. Prenos kreditnega tveganja je omogočal institut listinjenja, ki v osnovi predstavlja izdajo vrednostnih papirjev, na podlagi kritnega premoženja. Vrednost tem vrednostnim papirjem je predstavljal bodoči denarni tok olistinjenih hipotekarnih posojil. Ko so kreditojemalci, zaradi povečane referenčne obrestne mere, prenehali plačevati svoje anuitete; premije imetnikom teh vrednostnih papirjev niso bile izplačane. Posebnost teh vrednostnih papirjev je netransparenten način njihove kreacije, kjer se ni vedelo kakšno kritje vsebujejo. Zaradi takšne strukture na emisije različnih bonitetnih ocen, jih imenujemo strukturirani finančni instrumenti. So pa hipotekarna posojila bila kritno premoženje samo določeni vrsti strukturiranih finančnih instrumentov, ostali so tako vsebovali kritje v delih emisij drugih strukturiranih finančnih instrumentov in tako se je nadaljevalo do izjemno velike netransparentnosti in negotovosti. Ko investitorjem niso bile več izplačane premije, je trg zgubil zaupanje v vse vrste strukturiranih finančnih instrumentov. Tudi v tiste, ki niso bili osnovani na drugorazrednih hipotekarnih posojilih. Investitorji so se začeli umikati in nastajale so težave z likvidnostjo - domine so padale. Diplomsko delo uvodoma predstavlja korelacijo nepremičninskega trga in trga finančnih instrumentov ter tako postavlja strukturirane finančne instrumente v kontekst finančne krize. Bistvo pričujočega dela pa je v predstavitvi okoliščin in interpovezanosti finančnih instrumentov, ki so botrovale nastanku finančne krize. Pravna pravila, ki so nalagala finančnim institucijam kapitalsko ustreznost glede na njihovo izpostavljenost, so bila sprva zastarela, kasneje pa nezadostna in tako omogočala kapitalsko arbitražo s pomočjo listinjenja. Agencije za ocenjevanje bonitete so podajale najvišjim (ne najvarnejšim delom emisij) svoje najvišje ocene in tako pretentale »naivne« investitorje ter celotni trg.
Ključne besede: finančna kriza, drugorazredna hipotekarna posojila, listinjenje, prenos kreditnega tveganja, kapitalska arbitraža, kapitalska ustreznost, strukturirani finančni instrumenti, kreditni izvedeni finančni instrumenti, vrednostni papirji, interpovezanost
Objavljeno: 12.07.2010; Ogledov: 1596; Prenosov: 164
.pdf Polno besedilo (7,45 MB)

4.
MANIPULACIJA NA TRGU VREDNOSTNIH PAPIRJEV
Sana Koudila, 2010, diplomsko delo

Opis: Dandanes tržna manipulacija, poleg zlorabe notranjih informacij, predstavlja eno izmed prepovedanih ravnanj na trgu vrednostnih papirjev. Za razliko od zlorabe notranjih informacij se zdi, da je tržna manipulacija še bolj nevarna za trg vrednostnih papirjev in tudi težje izsledljiva. Vzrok se skriva v neštetih možnih načinih za manipuliranje trga in v njegovem nenehnem razvijanju, ki s tem omogoča, da si manipulatorji zamislijo vedno nove metode za manipuliranje. Poleg teh dveh razlogov bi se jima v nekaterih državah pridružila še pomanjkljiva pristojnost nadzornih institucij za preganjanje tega prepovedanega ravnanja, kot tudi smešno nizke kazni, ki kršitelje utegnejo doleteti. Zelo pereč problem, zlasti v Sloveniji, predstavlja tudi možnost povrnitve škode oškodovancem manipulacije. Kot piše Hren, imamo na eni strani namreč manipulatorja, ki je pridobil ogromno premoženjsko korist, na drugi strani pa kup oškodovanih vlagateljev, katerim je vsakemu posebej v bistvu nastala relativno majhna škoda. Če si preračunamo, kakšne stroške bi ti vlagatelji utrpeli, da bi dosegli pravico in povrnitev svoje škode ter pri tem upoštevali še časovni okvir trajanja postopka, ugotovimo, da v bistvu njihova nezainteresiranost za sprožitev postopka niti ni tako nerazumljiva. A upanje vseeno ostaja. Tako smo v okviru Evropske Unije z Direktivo 2003/6/ES že pridobili neke minimalne standarde za pregon tržne manipulacije. A če hočemo vlagateljem zagotoviti učinkovit trg vrednostnih papirjev in jih tako spodbuditi k nadaljnjemu trgovanju, se moramo zavedati, da brez učinkovitega nadzora in ostrejših kazni za kršitelje to ne bo izvedljivo. Potrebno je namreč poudariti, da je za celotno gospodarstvo pomembno, da denar kroži in ne stagnira oziroma se ne valja v nogavicah pod posteljo.
Ključne besede: tržna manipulacija, trg vrednostnih papirjev, manipulator, vlagatelj, vrednostni papirji, trgovanje, goljufija
Objavljeno: 02.09.2010; Ogledov: 1605; Prenosov: 249
.pdf Polno besedilo (470,87 KB)

5.
PARCIARIČNI POSLI IN SORODNA RAZMERJA - PRIMERJALNO PRAVNI VIDIK
Mateja Dežman Brili, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo se ukvarja z hibridnimi oblikami obligacijskih pravic in s tiho družbo v pogledu na slovensko in nemško pravo. Primerjajo se tri različne oblike hibridnih pravnih razmerij, ki vsebujejo premoženjska (korporacijska) upravičenja (oz. upravičenja, podobna premoženjskim korporacijskim upravičenjem): tiho družbo, užitniško pravico in posojilo parciarične vrste. Pravna narava tihe družbe se občutno razlikuje od ostalih dveh omenjenih pravnih oblik, ker je korporacijsko razmerje. Drugače sta drugi dve razmerji v pogledu njune pravne narave obligacijski pravici. Vsi trije obravnavani instituti vzpostavljajo t.i. zunanje konkurenčno razmerje med upravičencem (t.j. upnikom v primeru parciaričnega razmerja in užitniške pravice) na eni in družbeniki gospodarske družbe, ki je zavezana kot dolžnik iz takšnega razmerja na drugi strani. To konkurenčno razmerje je zakonodajalec vzel v obzir v primeru užitniških pravic, ne pa tudi v primeru parciaričnega posojila. Drugi del naloge se ukvarja s podobnostjo in razlikami med tiho družbo, užitniško pravico in parciaričnim razmerjem. Avtorica poskuša določiti, katere značilnosti so ključne za opredelitev pravne narave konkretnega razmerja.
Ključne besede: parciarični posli, sorodna razmerja, tiha družba, užitniška pravica, parciarično posojilo, parčiarična najemna in zakupna razmerja, notranje konkurenčno razmerje, zunanje konkurenčno razmerje
Objavljeno: 24.12.2010; Ogledov: 1548; Prenosov: 0

6.
UGOVORI POROKA IZ KREDITNO-POROŠTVENE POGODBE - analiza praktičnega primera
Ajda Pleterski, 2011, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo se ukvarja z vprašanjem veljavnosti kreditno-poroštvene pogodbe, sklenjene med pogodbenima strankama. Na praktičnem primeru, sklenjeni kreditno-poroštveni pogodbi med kreditodajalcem in kreditojemalcem ter hkrati med upnikom in štirimi poroki, se avtorica osredotoča predvsem na veljavnost obveznosti točno določenega poroka. Na podlagi predstavljenih okoliščin in opisanega dejanskega stanja se v prvem delu predvsem analizira sklenjeno pogodbeno razmerje oz. pogodba, značilnosti tovrstnih razmerij, kot jih narekuje zakonodajalec in praksa, ter ocenjuje primernost ravnanja pogodbenih strank. Bistveni del diplomske naloge pa predstavlja drugi del, ki se osredotoči predvsem na institut poroštva in ugovore poroka, ki so izbrani in primerni glede na dano situacijo ter ustrezno teoretsko podkrepljeni. Avtorica se za potrebe analize opisanega pogodbenega razmerja poslužuje veljavne zakonodaje na podlagi katere želi ugotoviti veljavnost porokove zaveze do upnika.
Ključne besede: Kreditno-poroštvena pogodba, poroštvo, ugovori poroka
Objavljeno: 09.05.2011; Ogledov: 1681; Prenosov: 644
.pdf Polno besedilo (345,48 KB)

7.
(CIVILNO)PRAVNA ODGOVORNOST PRI POSLOVANJU NA PODLAGI NOTRANJIH INFORMACIJ
Anita Hiršl, 2011, diplomsko delo

Opis: Zloraba notranjih informacij je ena najpogostejših kršitev poslovanja na organiziranem trgu z vrednostnimi papirji v današnjem času. Toda težavnost dokazovanja in odkrivanja poslovanja na podlagi notranjih informacij zamegljuje predstavo o resnični razširjenosti tega pojava. Narava ravnanja je taka, da ga je na trgu, kakršen je borza, zelo težko dokazati. Predmet diplomskega dela je obravnava problematike v zvezi z zlorabo notranjih informacij z vidika civilnega prava, predvsem ugotavljanja in vzpostavitve odškodninske odgovornosti. Uveljavljanje slednje je povezano s številnimi vprašanji, ki jih lahko delimo v dve skupini in sicer na tista, ki zadevajo pravno podlago za uveljavljanje odškodninskega zahtevka pri insiderskih poslih, sklop oškodovancev, probleme glede razporeditve dokaznega bremena pri predpostavkah odškodninske odgovornosti za sklenitev prepovedanega insiderskega posla, in na drugi strani na tista, ki se navezujejo na posamezne predpostavke, zlasti na obseg škode in s tem povezanega vprašanja višine odškodnine. Prav ti problemi so predstavljeni v diplomski nalogi. V ZDA se pomen teh civilnih sankcij poudarja, ker se insiderski posli uvrščajo med zelo težko dokazljiva kazniva dejanja. Dokazno breme v civilnih pravdah je lažje in s tem bi tudi pri nas prišlo do več obsodilnih civilnih sodb, na podlagi katerih bi domnevni insiderji plačali veliko več, kot bi nezakonito pridobili. Efekt tovrstne ureditve bi bil tudi preventivne narave, saj bi potencialne storilce odvračal od poslovanja na podlagi notranjih informacij. Zakonodajalec mora v Republiki Sloveniji urediti in vzpostaviti sistem civilnopravnih sankcij za primere poslovanja na podlagi notranjih informacij po vzoru ZDA in povečati pooblastila ATVP ter na ta način zapolniti precejšnje pravne praznine ter tako zaokrožiti pravni sistem na tem področju. To bi močno vplivalo na povečanje števila pregonov domnevnih insiderjev.
Ključne besede: insider, zloraba notranjih informacij, javna objava, notranja informacija, vrednostni papir, trg finančnih instrumentov, civilna odgovornost, škoda
Objavljeno: 18.07.2011; Ogledov: 1313; Prenosov: 147
.pdf Polno besedilo (631,81 KB)

8.
SODELOVALNA DOLŽNOST UPNIKA - PRIMERJAVA SLOVENSKE, MEDNARODNE IN BRITANSKE UREDITVE
Petra Weingerl, 2011, diplomsko delo

Opis: Sodelovalna dolžnost upnika (ang. duty to mitigate) je načelo, s katerim se limitira višina odškodnine, ki jo mora dolžnik povrniti upniku za povzročeno škodo. V skladu s tem načelom mora oškodovana stranka storiti razumne ukrepe, da bi se škoda zmanjšala, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine v višini izgube, ki bi se ji z razumnimi ukrepi lahko izognila. V praksi se pogosto zgodi, da oškodovana stranka ne stori ničesar, da bi preprečila povečanje že nastale škode, čeprav je v njeni moči, da bi lahko to storila z razumnimi ukrepi. Njena aktivnost je omejena na terjanje odškodnine, čim se da ugotoviti obseg nastale škode, ki je morda tudi zaradi njene pasivnosti večja kot bi bila, če bi ravnala v skladu s svojo sodelovalno dolžnostjo. Iz načela dobre vere izhaja, da za škodo, ki bi se ji oškodovana stranka lahko izognila, ni kompenzacije. Vendar pa sodelovalna dolžnost ne pomeni dolžnosti v pravem pomenu besede, ki bi narekovala sankcijo v primeru kršitve. Upnik lahko mirno ignorira svojo dolžnost, a v tem primeru ni upravičen do poplačila celotne škode, ki mu je nastala, če bi se lahko delu le-te izognil. Gre za pomemben element korekcije načela popolne odškodnine, kadar je v upnikovi sferi možnost zmanjšanja škode, pa ostane pasiven. Pri tem ni pomembno, če je bil upnik v izvrševanju sodelovalne dolžnosti uspešen, pomembno je, da je ravnal skrbno in uporabil vse razumne ukrepe. Kateri so ti ukrepi in kako daleč sega ta dolžnost je stvar presoje od primera do primera (ang. case-by-case analysis), pri čemer je v veliko pomoč sodna praksa. Ureditev sodelovalne dolžnosti upnika je v slovenski, mednarodni in britanski ureditvi zelo podobna. V poštev pride le pri eni vrsti civilnih sankcij, pri odškodnini. Razlike so predvsem v bolj ali manj natančnih dikcijah, na primer glede obsega zmanjšanja odškodnine. Razlike so tudi glede povrnitve stroškov, nastalih s storitvijo razumnih ukrepov in glede možnosti sporazumne izključitve te dolžnosti. Teorija in praksa zavzemata različna stališča glede vprašanja, ali je potrebno storiti razumne ukrepe za zmanjšanje škode, če še ni prišlo do kršitve pogodbe, možne rešitve pa se razlikujejo tudi glede na ureditev.
Ključne besede: sodelovalna dolžnost upnika, kršitev pogodbe, obseg odškodnine, zmanjšanje odškodnine, razumni ukrepi, skrbnost, povrnitev stroškov
Objavljeno: 25.07.2011; Ogledov: 2058; Prenosov: 519
.pdf Polno besedilo (1,50 MB)

9.
ODŠKODNINSKA OBVEZNOST ČLANA NADZORNEGA SVETA DELNIŠKE DRUŽBE
Zlatko Ratej, 2012, diplomsko delo

Opis: Avtor se v prispevku ukvarja s pojmom odškodninske obveznosti članov nadzornega sveta delniške družbe v dvotirnem sistemu upravljanja. Dejanja članov nadzornega sveta, tudi škodna, neposredno zavezujejo družbo. Vsak član mora, ko ravna kot član organa družbe, delovati v skladu s standardom vestnega in poštenega strokovnjaka. S prevzemom funkcije je splošna obveznost članov nadzornega sveta dolžnost skrbnosti, dolžnost zvestobe družbi in varovanje poslovnih skrivnosti. V nasprotnem primeru nastane odškodninska obveznost do družbe, upnikov ali delničarjev. Avtor ugotavlja, da je odškodninska obveznost članov nadzornega sveta individualna in da ne nastane odškodninska obveznost organa. V vsakem konkretnem primeru moramo ugotoviti, ali je določen član nadzornega sveta ravnal s skrbnostjo dobrega in poštenega strokovnjaka. Merilo za presojo krivde je tipizirano in določeno kot objektivne dolžnosti, ki niso odvisne od znanja in izkušenj določenega člana.
Ključne besede: odškodninska obveznost, nadzorni svet, delniška družba, skrbnost in odgovornost, predpostavke odškodninske obveznosti
Objavljeno: 15.03.2012; Ogledov: 1425; Prenosov: 264
.pdf Polno besedilo (887,56 KB)

10.
INSTITUT GARANCIJE ZA BREZHIBNOST PRODANEGA BLAGA V PRAVU ES IN USTREZNOST UREDITVE V SLOVENSKEM PRAVU
Martina Metelko, 2011, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi se ukvarjam z vprašanjem odgovornosti prodajalca in/ali proizvajalca v primeru sklenitve prodajne pogodbe in obstoja napak na kupljeni stvari. Bistveni interes vsakega kupca je namreč, da za plačilo dobi stvar, ki je v skladu z njegovimi pričakovanji. Z integracijo Slovenije v Evropsko unijo smo se integrirali tudi v acquis communitarie, kjer se v vsakdanji praksi potrošnikov z nakupovanjem uresničuje ena izmed temeljnih svoboščin, prost pretok blaga. V dosedanjem razvoju področja prava varstva potrošnikov v Uniji se je v okviru sekundarnega prava v consumer acqius uveljavilo večje število direktiv, s katerimi je evropski zakonodajalec k varstvu potrošnikov pristopil na vertikalen način ureditve po posameznih področjih. Z Direktivo 1999/44/ES se je s ciljem enotne minimalne ravni varstva potrošnikov opredelil do nekaterih vidikov prodaje potrošniškega blaga in z njimi povezanih garancij v primeru neskladnosti blaga s potrošnikovimi razumnimi pričakovanji. Potrošnik kot kupec v primerjavi s prodajalcem ali proizvajalcem predstavlja šibkejšo stranko, zato mu v primeru neskladnosti blaga s prodajno pogodbo, ki je z našo pravno ureditvijo definirana kot stvarne napake, prodajalec objektivno odgovarja. Direktiva in slovenska zakonodaja v teh okoliščinah predvidevata katalog jamčevalnih zahtevkov, med katerimi ima prednost naknadni izpolnitveni zahtevek v obliki popravila ali zamenjave stvari. V primerih, ko je izpolnitveni zahtevek nemogoč, nesorazmeren ali neuspešen, lahko kupec alternativno uveljavlja, ali znižanje kupnine ali odstop od pogodbe. S ciljem sorazmernosti objektivne prodajalčeve odgovornosti je kogentno določeno trajanje zakonite odgovornosti, in sicer prodajalec jamči za napake, ki se pokažejo v roku dveh let od izročitve blaga oziroma v primerih rabljenega blaga v krajšem roku najmanj enega leta. Glede na dolžnost pravočasnosti potrošnikovega obvestila o obstoju napake v dveh mesecih od seznanitve z napako, je kogentno določena tudi domneva, da je napaka, ki se je pokazala v prvih šestih mesecih, obstajala že ob izročitvi blaga. Iz jamčevanja kot zakonske odgovornosti za skladnost izdelka s pričakovanim se je z razvojem industrije in proizvodnje razvil institut garancije, ki je opredeljen kot enostranska prostovoljna izjava (v primeru prostovoljne garancije) in na podlagi slovenske ureditve tudi kot zakonska obveznost (v primeru obvezne garancije). V nalogi so najprej predstavljeni vsi relevantni pojmi v zvezi z institutom garancije v slovenskem pravu in pravu Evropske unije. Za bolj kritično presojo teze te naloge je predstavljena tudi primerjalna angleška in nemška ureditev (prostovoljne) garancije. V tretjem delu naloge je predstavljena geneza instituta garancije v slovenskem, primerjalnem pravu in pravu EU ter v nadaljevanju ureditev zakonske odgovornosti za proizvode po slovenskem pravu z analitično primerjavo ureditve uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v pravu EU ter v slovenskem, nemškem in angleškem pravu. S ciljem dodatnega varstva potrošnikov je z Direktivo 1999/44/ES poleg zakonske odgovornosti za napake na izdelku določen tudi institut garancije. Slednja je po svoji osnovi opredeljena kot prostovoljna izbira na strani garanta kot dajalca garancije, ki se odloči, da bo s svojo garancijsko izjavo na določeno blago potrošniku v določenem časovnem obdobju (garancijski rok) poleg zakonitega nudil tudi dodatno varstvo. S tem je potrošniku v primeru napak na stvari omogočena alternativna izbira med uveljavljanjem ali jamčevalnih ali garancijskih zahtevkov. Potrošnik mora seveda zadostiti ostale pogoje za uveljavljanje zahtevkov na eni izmed pravnih podlag, z omejitvijo neupravičene pridobitve pa mu je omogočeno kombinirano uveljavljanje istovrstnih zahtevkov. Slovenski zakonodajalec je z upoštevanjem načela minimalne harmonizacije bistveno presegel cilje Direktive 1999/44/ES in na ta način bistveno zmanjšal funkcijo garancije kot elementa konkurenčnega prava, ki lahko garantu izboljša položaj na trgu. Z narav
Ključne besede: Prostovoljna garancija, obvezna garancija, pooblaščeni servis, garancija kot tržni mehanizem, jamčevanje, stvarne napake, objektivna odgovornost prodajalca/proizvajalca, zakonska odgovornost, napake na stvari, garancijski rok, jamčevalni rok, podaljšana garancija, vrste škode, damnum quod rem, damnum circa rem, damnum extra rem, neustreznost implementacije Direktive 1999/44/ES v slovenski pravni red, geneza instituta garancije v slovenskem, primerjalnem angleškem in nemškem pravu ter pravu EU, gara
Objavljeno: 19.04.2012; Ogledov: 2873; Prenosov: 494
.pdf Polno besedilo (1,25 MB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici