| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 42
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
1.
Gut microbiome composition in patients with chronic urticaria : a review of current evidence and data
Mirela Kristo, Liborija Lugović-Mihić, Melba Munoz, Maja Rupnik, Aleksander Mahnič, Petar Ozretić, Morana Jaganjac, Diana Cesić, Matea Kuna, 2023, pregledni znanstveni članek

Opis: Recent studies have linked gut microorganism composition and chronic urticaria (CU); however, the underlying mechanisms responsible for this connection are unknown. Since the human immune system is in homeostasis with microbiota, and the composition of the microbiome regulates the development and function of the immune system, it is likely that an alteration of microbiota components (a dysbiosis) could influence the course of chronic spontaneous urticaria (CSU), including disease severity, patient quality of life and treatment outcome. To date, several studies have identified changes in the gut microbiota composition of patients with CSU, though only a few have exhibited metabolic abnormalities associated with gut dysbiosis. The studies on CSU patients predominantly showed that the relative abundance of beneficial bacteria was decreased (Firmicutes and Bacteroides), while that of opportunistic bacteria was increased (Enterobacteria and Proteobacteria). In addition, serum metabolome analysis revealed that gut microbiota-associated alterations in unsaturated fatty acids and the butanoate metabolism pathway may play a role in CSU. These findings are potentially associated with inflammation mediated by the imbalance of Th1/Th2/Th17 cytokines, which might contribute to CSU pathogenesis. Further research in this field could improve clinical, diagnostic, and therapeutic approaches to patients with CSU. By applying new knowledge on gut microbial communities and metabolomics, future CSU therapies could modify the microbiota composition using agents such as probiotics or other similar agents, which, in combination with current standard therapies, could hopefully lead to a reduction in symptoms and an improved quality of life for CSU patients.Recent studies have linked gut microorganism composition and chronic urticaria (CU); however, the underlying mechanisms responsible for this connection are unknown. Since the human immune system is in homeostasis with microbiota, and the composition of the microbiome regulates the development and function of the immune system, it is likely that an alteration of microbiota components (a dysbiosis) could influence the course of chronic spontaneous urticaria (CSU), including disease severity, patient quality of life and treatment outcome. To date, several studies have identified changes in the gut microbiota composition of patients with CSU, though only a few have exhibited metabolic abnormalities associated with gut dysbiosis. The studies on CSU patients predominantly showed that the relative abundance of beneficial bacteria was decreased (Firmicutes and Bacteroides), while that of opportunistic bacteria was increased (Enterobacteria and Proteobacteria). In addition, serum metabolome analysis revealed that gut microbiota-associated alterations in unsaturated fatty acids and the butanoate metabolism pathway may play a role in CSU. These findings are potentially associated with inflammation mediated by the imbalance of Th1/Th2/Th17 cytokines, which might contribute to CSU pathogenesis. Further research in this field could improve clinical, diagnostic, and therapeutic approaches to patients with CSU. By applying new knowledge on gut microbial communities and metabolomics, future CSU therapies could modify the microbiota composition using agents such as probiotics or other similar agents, which, in combination with current standard therapies, could hopefully lead to a reduction in symptoms and an improved quality of life for CSU patients.
Ključne besede: gut microbiome, intestinal microbiome composition, chronic spontaneous urticaria, dysbiosis, metabolome
Objavljeno v DKUM: 19.02.2024; Ogledov: 186; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (4,12 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

2.
Clostridioides difficile in bakterije iz skupine Bacillus cereus v iztrebkih voluharic
Ursulla Krautberger Balažić, 2023, magistrsko delo

Opis: Bacillus cereus je Gram-pozitivna aerobna sporogena bakterija. Različni sevi B. cereus so si tako fenotipsko, kot v sekvencah genomov precej podobni z nekaterimi drugimi vrstami rodu Bacillus, zato jih skupaj uvrščamo v skupino B. cereus. Zaradi širokega temperaturnega optimuma je vsesplošno razširjena v naravnem okolju in naseljuje različne ekološke niše. Primerno okolje za rast in razvoj predstavljajo tudi prebavila žuželk in sesalcev. B. cereus povzroča tudi okužbe pri ljudeh. Pri okužbah so pomembni sevi, ki imajo gene za emetični in/ali diarealni toksin. Bakterija Clostridioides difficile je Gram-pozitivna oportunistična anaerobna bakterija, ki povzroča bolezni tako pri ljudeh, kot živalih. Razširjena je po vsem svetu. Okužba s C. difficile povzroča vnetje debelega črevesa in drisko, vendar samo pri osebah s porušeno črevesno mikrobioto. Razen pri človeku, jo najdemo v prebavilih mnogih živalskih vrst, tudi pri glodavcih. Ker so glodavci in žužkojedi v bližini človeških bivališč precej pogosti, prebavila voluharic pa predstavljajo rezervoar bakterije B. cereus, smo v nalogi ugotavljali ali in v kolikšnem deležu so te bakterije prisotne v prebavilih voluharic, v naši geografski regiji. Ugotovili smo, da je pojavnost bakterije B. cereus visoka. Iz 20 pobranih vzorcev smo izolirali 54 bakterijskih sevov B. cereus. Od tega smo jih 41 identificirali kot B. cereus sensu lato in 13 kot B. cereus sensu stricto. Seve identificirane kot B. cereus in sorodne seve (skupine B. cereus) smo testirali na prisotnost diarealnega ali emetičnega toksina. V večini sevov (39 izmed 45 testiranih) je bil prisoten diarealni toksin, ki se je pojavil pri 38 izoliranih sevih, medtem, ko pri nobenem sevu nismo zaznali emetičnega toksina. Poleg tega smo iskali tudi bakterijo C. difficile, ki je bila v Sloveniji že opisana pri različnih živalih, prsti in v vodi, ne pa še pri glodavcih. Bakterijo C. difficile smo potrdili samo v enem izmed vzorcev fecesa.
Ključne besede: Clostridioides difficile, skupina Bacillus cereus, voluharice, prebavni trakt, spore, toksini
Objavljeno v DKUM: 13.04.2023; Ogledov: 395; Prenosov: 31
.pdf Celotno besedilo (1,59 MB)

3.
How and why to analyze microbiota : a quick guide for clinicians
Sabina Horvat, Maja Rupnik, 2020, pregledni znanstveni članek

Ključne besede: microbiota, metagenomics, next generation sequencing, personalized medicine, disease markers
Objavljeno v DKUM: 24.01.2023; Ogledov: 409; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (192,59 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...
Gradivo je zbirka in zajema 1 gradivo!

4.
Vpliv prehrane in starosti goveda na kolonizacije s Clostridioides difficile : magistrsko delo
Urška Erker, 2022, magistrsko delo

Opis: Clostridioides difficile je anaerobna, sporogena bakterija, ki ob porušeni normalni črevesni flori proizvaja toksine in tako povzroči širok spekter črevesnih okužb pri ljudeh in živalih. V okviru magistrskega dela smo želeli raziskati vpliv spremenjene celotne krmne mešanice za govedo (TMR) na kolonizacije s C. difficile v fekalni mikrobioti 30-ih krav molznic glede na zaporedno laktacijo (1.‒6.) in fazo laktacije (I., II., III.). Prav tako smo v raziskavo vključili tudi 32 telet iz 6-ih starostnih skupin, da bi proučili, ali obstaja vpliv starosti in prehrane na kolonizacije s C. difficile v telečjem fecesu. Skupno smo 92 vzorcev inkubirali v bogatitvenem gojišču BHI z dodanim L-cisteinom, kvasnim ekstraktom in tauroholatom (BHIST) in kulturo po alkoholnem šoku inkubirali na selektivnem kromogenem gojišču. Analizo smo izvedli v laboratoriju Katedre za mikrobiologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. Noben fekalni vzorec ni bil pozitiven na bakterijo C. difficile. Na podlagi rezultatov sklepamo, da na kmetiji, zajeti v raziskavo, bakterija C. difficile v fecesu krav molznic in telet ni prisotna.
Ključne besede: krave molznice, TMR obrok, teleta, Clostridioides difficile, fekalni vzorci
Objavljeno v DKUM: 03.08.2022; Ogledov: 628; Prenosov: 100
.pdf Celotno besedilo (18,94 MB)

5.
Črevesne bakterije, ki razgrajujejo gluten
Tilen Seničar, Andraž Kukovičič, 2021, končno poročilo o rezultatih raziskav

Ključne besede: celiakija, črevesna mikrobiota, gluten, kratkoverižne maščobne kisline
Objavljeno v DKUM: 07.02.2022; Ogledov: 1604; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (2,75 MB)

6.
Molekularna in fenotipska karakterizacija stafilokokov, izoliranih iz kroničnih ran
Matija Primec, 2019, končno poročilo o rezultatih raziskav

Ključne besede: Staphylococcus aureus, kronične rane, kolonizacija, biofilm, enterotoksini, spa tipizacija
Objavljeno v DKUM: 27.11.2020; Ogledov: 732; Prenosov: 40
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

7.
Epidemiološki in mikrobiološki pristopi za spremljanje bolnišničnih okužb v UKC Maribor
Božena Kotnik Kevorkijan, 2019, doktorsko delo/naloga

Opis: Bolnišnične okužbe (BO) so okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo (OPZ), ki nastanejo v bolnišnici in predstavljajo najpogostejši zaplet zdravljenja v bolnišnici. Spremljanje njihove pogostosti se lahko uporablja kot kazalnik kakovosti za bolnišnice. K spremljanju spreminjanja pogostosti BO lahko pristopimo tudi s ponavljajočimi se presečnimi raziskavami BO. Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (angl. European Centre for Disease Prevention and Control, ECDC) vsakih pet let koordinira izvedbo evropske presečne raziskave BO. Leta 2011 smo v Sloveniji opravili drugo Slovensko nacionalno presečno raziskavo BO (SNPRBO II), prevalenčno presečno raziskavo na dan (angl. point prevalence survey - PPS) v okviru evropske prevalenčne presečne raziskave BO. V raziskavi je sodeloval tudi Univerzitetni klinični center (UKC) Maribor. Visoko usposobljena zdravnica za obvladovanje in preprečevanje BO (ZOBO) je v UKC Maribor opravila vzporedno validacijo metode zbiranja podatkov, ki so jih zbrali anketarji v skladu s standardizirano metodologijo zbiranja podatkov, ki jo priporoča ECDC. Preverila je pravilnost zabeleženih podatkov za vse bolnike, pri katerih so anketarji prepoznali BO, in za vsakega petega bolnika, pri katerem anketarji niso prepoznali BO. Ob spremljanju širjenja mikroorganizmov znotraj bolnišnice in prepoznavanju izbruhov je pomembna tipizacija mikroorganizmov, ki so povzročili BO. V UKC Maribor smo se odločili za tipizacijo proti meticilinu odpornih zlatih stafilokokov (angl. Methicillin resistant Staphylococcus aureus, MRSA), saj je spremljanje MRSA obvezni kazalnik kakovosti v slovenskih bolnišnicah. Tipizirali smo tudi bakterijo Clostridium difficile (CD), saj marsikje v zdravstveno razvitih državah CD predstavlja kazalnik kakovosti in povzroča klinično pomembne okužbe. Za MRSA smo uporabili spa tipizacijo, za CD pa ribotipizacijo. Cilji doktorske naloge so vključevali: razvoj modificirane, delovno intenzivnejše metode za validacijo uporabljene »običajne ECDC metode« za prepoznavanje BO v presečni raziskavi (»modificirana ECDC metoda«); ocenili smo prevalence BO ob uporabi »običajne ECDC metode« in »modificirane ECDC metode«, razvite v okviru doktorske naloge; občutljivost in specifičnost »običajne ECDC metode« za prepoznavanje BO v primerjavi z »modificirano ECDC metodo« ter potrebo po nadomestitvi »običajne ECDC metodo« z našo »modificirano ECDC metodo«. Opisali smo značilnosti bolnikov, vključenih v presečno raziskavo, izpostavljenost invazivnim postopkom, BO, izolirane mikroorganizme in odpornost nekaterih mikroorganizmov na izbrane antibiotike ali skupine antibiotikov, ter uporabo antibiotikov. Spremljali smo dva izbrana povzročitelja BO, MRSA in CD, v časovnem obdobju enega leta in ocenili pomen molekularnih tipizacij za prepoznavanje in nadzor BO. V PPS smo vključili 991 bolnikov, to je vse bolnike, ki so bili hospitalizirani v UKC Maribor na dan raziskave. O vsakem smo zabeležili številne podatke, tudi o dejavnikih tveganja za BO, zdravljenju s protimikrobnimi sredstvi in BO. Z obema metodama smo prepoznali 52 bolnikov, ki so na dan raziskave imeli vsaj eno BO oziroma so bili na dan raziskave še vedno zdravljeni zaradi BO. Ustrezna ocena prevalence BO je bila 5,2 % (s 95 % intervalom zaupanja 3,9 % - 6,8 %). Največ BO so imeli bolniki v enotah za intenzivno zdravljenje (EIZ) 25,0 %, na kirurških oddelkih je imelo BO 6,2 % bolnikov, na ginekološkem in porodnem oddelku 4,4 %, na internih oddelkih 3,1 % bolnikov. Z univariatnimi in multivariatnimi analizami smo opredelili neodvisne dejavnike tveganja za BO: prisotnost vsadka v zadnjem letu, prisotnost urinskega katetra, operacija v zadnjih 30 dneh in intubacija. Skupno smo prepoznali 66 BO. Najpogostejše so bile okužbe spodnjih dihal (25 %), okužbe kirurške rane in okužbe sečil. 9 % BO je bilo prisotnih že ob sprejemu bolnika v UKC Maribor, 91 % BO pa je bilo pridobljenih v času aktualne hospitalizacije, največ v obdobju 4.–7. dne po sprejemu. V
Ključne besede: bolnišnične okužbe, presečna raziskava, prevalenca, proti meticilinu odporen Staphylococcus aureus - MRSA, Clostridium difficile, spa tipizacija, ribotipizacija
Objavljeno v DKUM: 14.01.2020; Ogledov: 1727; Prenosov: 428
.pdf Celotno besedilo (2,01 MB)

8.
Interakcije različnih sevov bakterije Clostridium difficile s črevesno mikrobioto
Sabina Horvat, 2019, doktorska disertacija

Opis: Bakterija Clostridium difficile (Clostridioides difficile) povzroča črevesne okužbe, ki se najpogosteje kažejo kot lažja driska ali kolitis, redkeje pa kot pseudomembranozni kolitis. Okužba s C. difficile se najpogosteje razvije pri starejših hospitaliziranih bolnikih zaradi zdravljenja z antibiotiki širokega spektra, saj je predpogoj za uspešno kolonizacijo s C. difficile porušena črevesna mikrobiota. V zadnjem času je opazen porast okužb tudi pri mlajših generacijah, ki niso bile v stiku z bolnišničnim okoljem in niso prejemale antibiotične terapije. Mehanizmi kolonizacijske rezistence (tj. odpornosti), s katerimi funkcionalna črevesna mikrobiota preprečuje kolonizacijo in posledično okužbo s C. difficile, so relativno dobro raziskani. Ni pa znano, ali in kako C. difficile vpliva na črevesno mikrobioto med okužbo. V okviru doktorske naloge smo želeli ugotoviti, ali obstaja vpliv bakterije C. difficile na fekalno mikrobioto, ki je dober približek črevesni mikrobioti. Različne tipe fekalne mikrobiote (nezrelo, zdravo in porušeno) smo gojili in vitro ob prisotnosti vegetativnih celic C. difficile in/ali izrabljenega gojišča C. difficile. Testirali smo različne netoksigene in toksigene seve C. difficile različnih PCR-ribotipov, in sicer 010, 014/020, 027, 078 in 176, ki so v Evropi najbolj razširjeni. Za primerjavo smo fekalno mikrobioto gojili v izrabljenih gojiščih drugih bakterijskih vrst (Escherichia coli, Salmonella enterica serovar Enteritidis in Staphylococcus epidermidis). Spremembam v sestavi in pestrosti fekalne mikrobiote v različnih razmerah smo sledili s sekvenciranjem 16S-metagenoma na platformi MiSeq Illumina. V kokulturah fekalne mikrobiote s C. difficile smo spremljali rast in frekvenco sporulacije (tj. tvorbo spor) C. difficile. V določenem številu vzorcev smo z NMR-spektroskopijo pregledali tudi profile zunajceličnih metabolitov. Z raziskavo smo dokazali neposredni in specifični učinek bakterije C. difficile na pestrost in sestavo fekalne mikrobiote, ki je najverjetneje posledica spremenjene dostopnosti hranil. Fekalna mikrobiota, gojena v izrabljenih gojiščih E. coli, S. enterica serovar Enteritidis in S. epidermidis, je bila statistično značilno drugačna od fekalne mikrobiote, gojene v izrabljenem gojišču C. difficile. Naše ugotovitve so pokazale, da je učinek odvisen od tipa fekalne mikrobiote in ribotipa C. difficile. Nezrela in porušena mikrobiota sta bili in vitro bolj dovzetni za spremembe v pestrosti in sestavi zaradi C. difficile in sta omogočili boljše pogoje za sporulacijo C. difficile. Različni ribotipi C. difficile so podobno učinkovali na mikrobno pestrost, deloma pa se je razlikoval njihov vpliv na mikrobno sestavo, in sicer na nižjih taksonomskih nivojih. Spremembe, ki smo jih opazili, so podobne, kot so bile opisane pri pacientih, okuženih s C. difficile, in vključujejo manjšo mikrobno pestrost, povečan delež oportunističnih patogenov (enterokokov in enterobakterij) in zmanjšan delež bakterijskih skupin, povezanih s kolonizacijsko rezistenco (Lachnospiraceae in Ruminococcaceae). Z analizo metaboloma smo identificirali metabolite, ki bi lahko bili pomembni dejavnik pri okužbi s C. difficile. Predvsem povišane koncentracije tiramina, etanola in fenolnih kislin bi lahko pomembno doprinesle k disbiozi, ki je značilna za okužbo s C. difficile. Naši rezultati so pokazali, da lahko C. difficile aktivno vzdržuje črevesno mikrobioto v stanju neravnovesja. Spremembe v črevesni mikrobioti torej lahko razumemo ne le kot vzrok za okužbo s C. difficile, ampak tudi kot posledico prisotnosti C. difficile v črevesnem okolju.
Ključne besede: črevesna mikrobiota, Clostridium difficile, 16S-metagenom, sekvenciranje naslednje generacije, in vitro modeli
Objavljeno v DKUM: 14.01.2020; Ogledov: 1619; Prenosov: 202
.pdf Celotno besedilo (3,96 MB)

9.
Molekularna karakterizacija proti karpabenemom odpornih sevov bakterije Pseudomonas aeeruginosa iz kužnin in okolja
Andrej Golle, 2019, doktorsko delo/naloga

Opis: Pseudomonas aeruginosa je vseprisotna okoljska oportunistična bakterija. Občasno jo osamimo kot del človeške mikrobiote. Lahko povzroča okužbe povezane z zdravljenjem in je intrinzično odporna proti številnim antibiotikom. Med maloštevilnimi zdravili, ki so na voljo za zdravljenje psevdomonasnih okužb so karbapenemi, tudi odpornost proti njim narašča. P. aeruginosa iz bolnišnic lahko prehaja v komunalni sistem odpadnih vod in v vode čistilnih naprav. Primerjali smo klinično pomembne proti karbapenemom odporne P. aeruginosa (CRPA) in CRPA iz vod dveh čistilnih naprav, ter ugotavljali prekrivanje genotipov in razlike v genih za odpornost in virulenco. V laboratoriju, kamor pošiljajo na preiskave vzorce iz več zdravstvenih ustanov, smo zbrali seve CRPA iz urina in dihal v obdobju enega leta. V istem obdobju smo mesečno vzorčili vodo iz iztoka dveh čistilnih naprav in na selektivnem gojišču osamili seve CRPA. Občutljivost za protimikrobna zdravila smo določali z disk difuzijsko metodo po EUCASTu. Seve smo tipizirali s PFGE. Za vsak pulzotip smo izbrali enega do devet predstavnikov, pri katerih smo nato določali sekvenco celotnega genoma (WGS). Na osnovi WGS smo izvedli tipizacijo MLST in analizo rezistenčnih ter virulenčnih determinant. Skupaj smo osamili 213 CRPA sevov (65 pulzotipov), 130 iz kliničnih vzorcev (38 poulzotipov) in 83 iz okoljskih vzorcev (31 pulzotipov). Večino kliničnih CRPA sevov (125 od 130 sevov in 37 od 38 pulzotipov) smo izolirali iz kužnin iz večje učne bolnišnice. Ostale klinične seve (5 od 130) smo razvrstili v 3 pulzotipe. Najpogostejšemu kliničnemu pulzotip (Pt1) je pripadalo 57 sevov (45,6 %), našli pa smo ga samo v večji učni bolnišnici. Samo dva pulzotipa (Pt17 in Pt63) sta bila tako v večji učni bolnišnici kot tudi v manjših zdravstvenih organizacijah. Okoljske CRPA seve smo porazdelili v 31 pulzotipov (26 pulzotipov iz večje čistilne naprave, 11 pulzotipov iz manjše čistilne naprave). Podobno kot med kliničnimi sevi je tudi med sevi iz čistilnih naprav prevladoval posamični pulzotip (Pt10 – 21,7 %). Prekrivanje med kliničnimi in okoljskimi pulzotipi in MLST tipi CRPA, je bilo nizko. Le 9 pulzotipov se je pojavljalo v več kot eni inštituciji (zdravstveni inštituciji/čistilni napravi). Z MLST smo med 112 analiziranimi sevi določili 49 ST. Le 10 ST je bilo tako iz kliničnih kot iz okoljskih vzorcev, med njimi po vsem svetu razširjena ST111 in ST235. Klinični in okoljski sevi CRPA so se razlikovali glede odpornosti proti antibiotikom. Večina izolatov je bila odporna samo proti imipenemu in/ali meropenemu. Pri sevih, ki so bili dodatno odporni, smo opisali devet različnih različnih vzorcev odpornosti. Klinične seve smo našli pri vseh vzorcih odpornosti, medtem ko smo okoljske seve našli le pri 4 dodatnih vzorcih odpornosti. Analiza rezistoma je potrdila gene za intrinzične mehanizme odpornosti. Našli smo tudi ene povezane s horizontalnim genskim prenosom, kot so geni za karbapenemaze (16 % sevov) in različne encime, ki modificirajo aminoglikozide. Pri 33 % sevov smo potrdili mutacije v girazi. Vsi sevi z geni za karbapenemaze so bili večkratno odporni. Z WGS smo določili tudi prisotnost virulenčnih genov med analiziranimi sevi. Glede teh se sevi iz okolja in klinični sevi večinoma niso razlikovali. Izjema so bili geni za eksotoksine Y, U, T in S. Pri večini sevov smo našli gene za Y in T, gene za U in S smo našli le pri pri 14 oz. 36 sekvenčnih tipih. Geni za S in U so bili bolj pogosti pri kliničnih sevih, medtem ko so bili geni za T bolj pogosti med okoljskimi sevi. Nizka stopnja prekrivanja med kliničnimi in okoljskimi CRPA sevi kaže, da gre za dva neodvisna rezervoarja. Klinični CRPA sevi imajo nekoliko drugačen set virulenčnih determinant in bolj raznolike vzorce odpornosti.
Ključne besede: Pseudomonas aeruginosa, okužbe, čistilne naprave, protimikrobna odpornost, virulenca, karbapenemi, beta-laktamaze, čistilne naprave
Objavljeno v DKUM: 12.08.2019; Ogledov: 1949; Prenosov: 227
.pdf Celotno besedilo (2,19 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

10.
Izolacija in karakterizacija bakterije Clostridum difficile s površine krompirja
Tamara Simonič, 2018, magistrsko delo/naloga

Opis: Clostridium difficile je po Gramu pozitivna, anaerobna, sporogena bakterija, ki povzroča črevesne okužbe, najpogosteje po zdravljenju z antibiotiki, kemoterapiji in po kirurških posegih, ki privedejo do porušenja normalne črevesne mikrobiote. Bakterijo lahko najdemo v različnih naravnih okoljih, črevesju živali in tudi hrani. Namen magistrskega dela je bil izolirati in karakterizirati bakterijo C. difficile s površine krompirjev, kupljenih v različnih lokalnih trgovinah ter iz čim več različnih držav. Iz 8 različnih trgovin smo pridobili 23 vzorcev krompirja, ki so izvirali iz 10 različnih držav. Prisotnost C. difficile smo dokazali pri 14 vzorcih (60,9 %). Iz vseh vzorcev smo osamili 162 izolatov C. difficile, katerim smo najprej s PCR-pomnoževanjem potrdili za C. difficile specifični gen cdd3, ter jih opredelili s PCR-ribotipizacijo in toksinotipizacijo. Vseh 162 izolatov smo uvrstili v 9 različnih PCR-ribotipov: 012, 014/020, 023, 027, 053, 126, 150, SLO 129 in SLO187. Najpogostejši PCR-ribotip je bil 014/020, sledila sta ribotipa 053 in 126. Toksigenih je bilo 137 izolatov, kasneje uvrščenih v 5 različnih toksinotipov – toksinotip 0, I, III, IV in V, 26 izolatov pa je bilo netoksigenih (s PCR nismo mogli dokazati prisotnosti toksinskih genov). Naši rezultati kažejo, da je krompir kontaminiran s sporami bakterije C. difficile v visokem deležu in da lahko na krompirju najdemo enake PCR-ribotipe, kot se pojavljajo pri ljudeh, živalih in v okolju.
Ključne besede: Clostridium difficile, krompir, PCR-ribotipizacija, toksinotipizacija
Objavljeno v DKUM: 27.09.2018; Ogledov: 1848; Prenosov: 127
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

Iskanje izvedeno v 0.75 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici