| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 85
Na začetekNa prejšnjo stran123456789Na naslednjo stranNa konec
1.
Postopek za delitev skupnega premoženja v zapuščinskem in pravdnem postopku
Karmen Preložnik, 2020, diplomsko delo

Opis: V zaključnem delu sem analizirala procesne probleme, ki nastanejo v postopkih glede ugotavljanja obsega in delitve skupnega premoženja med zakonci tako v nepravdnem kot v pravdnem postopku. Namreč, sam sodni postopek delitve skupnega premoženja se praviloma začne na nepravdnem sodišču, ki bo o delitvi skupnega premoženja odločalo le, če med zakoncema oz. udeležencema ni spora o predmetu delitve in o velikosti njunih deležev. Če pa med zakoncema ne bo dogovora o višini deležev na skupnem premoženju in bo podano nestrinjanje s pravno domnevo o enakosti deležev, bo nepravdno sodišče postopek prekinilo ter stranki napotilo na pravdo. Največ pozornosti sem namenila težavam pri povezavi med različnimi vrstami postopka. Sodna praksa že več desetletij pragmatično dopušča tudi neposredno vložitev tožbe za delitev skupnega premoženja. Bivša zakonca praviloma ne zahtevata delitve skupnega premoženja najprej v nepravdnem postopku, ampak kar v pravdnem postopku. Sodna praksa tudi šteje, da so z določitvijo deležev na skupnem premoženju že določeni tudi solastninski deleži na vseh stvareh, ki spadajo v skupno premoženje. Sodišča tudi dovoljujejo, da udeleženci že v pravdnih postopkih z zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnih listin in zahtevki za izplačilo protivrednosti solastninskega deleža na posameznih stvareh dosežejo fizično delitev iz skupnega premoženja. Takšna sodna praksa je bolj ali manj tudi v zapuščinskih postopkih. Najprej ugotovijo obseg dediščine, nato ugotovijo dedni delež vsakega od dedičev, potem pa brez zapisa sporazuma dedičev o delitvi dediščine sodišča odredijo vpis solastninske pravice v višini dednega deleža za vsakega od dedičev na vsaki od nepremičnin, ki spadajo v zapuščino. Zaključno delo je tako podalo odgovore tudi še na druga, v sodni praksi bolj ali manj sporna vprašanja. Novi Družinski zakonik je po mojem mnenju glede delitve skupnega premoženja nadgradil pravno ureditev v delu, ki se nanaša na 75. člen, kjer je določeno, da se premoženje razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja in tako odstopa od 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ko se je premoženje razdelilo po pravilih, ki veljajo za skupno lastnino.
Ključne besede: skupno premoženje, delitev skupnega premoženja, pravdni postopek, nepravdni postopek, zapuščinski postopek
Objavljeno: 24.03.2021; Ogledov: 65; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (1,36 MB)

2.
Implications of unilateral arbitration clauses
Stefan Danojević, 2020, magistrsko delo

Opis: Unilateral arbitration clauses are clauses that provide one party with an option to choose between either arbitral or court proceedings. The other party does not have such choice, but its dispute resolution mechanism is predetermined from the outset. For that exact reason, the question is raised whether such clauses are problematic. This question stems from the proposition that there is inherent inequality between the parties arising out of the nature of such agreement. Especially problematic aspect of inequality is highlighted when the disadvantaged party is not granted any other contractional benefit in return. Interpretation regarding as to what is breaching the principle of equal treatment and at the same time possibly public policy of a relevant country differs throughout different jurisdictions. Highest regard must be given to interpretations of countries of the seat of arbitration or the countries where the final award is to be recognised and enforced. This is due to the fact that if the clause is considered contrary to public policy of these countries there is risk of award being set aside or of the refusal of recognition and enforcement of the award. However, even in the event that consequences are not as grave the risk remains that such arbitration agreement will not be respected its entirety. Thus, the utilisation of unilateral arbitration clauses is clouded by uncertainty. The uncertainty exists specifically in regard to the disadvantaged party as until the procedure is initiated, that party will not be able to anticipate what type of proceeding it will be subjected to. Further, there is uncertainty from the perspective of both parties as the concerns regarding validity and enforcement are ever present. Therefore, it is of utmost importance for parties to draft unilateral arbitration agreements with absolute precision and with due regard to the possible obstacles.
Ključne besede: international commercial arbitration, international investment arbitration, arbitration clause, unilateral arbitration clause, party equality, enforceability
Objavljeno: 11.11.2020; Ogledov: 446; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (536,03 KB)

3.
Odškodninska odgovornost sodnika za sodniške napake in odgovornost države zanj (primerjalni vidik s hrvaškim pravnim redom)
Eva Radanović, 2019, magistrsko delo

Opis: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Ključne besede: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Objavljeno: 12.09.2019; Ogledov: 671; Prenosov: 137
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

4.
Tajnost pri opravljanju zdravstvenih storitev
Matej Koželj, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo Tajnost pri opravljanju zdravstvenih storitev temelji na izhodišču, da je zaupanje bistveni del razmerja med zdravnikom in bolnikom. Bolniki se lahko zaradi pomanjkanja zaupanja začnejo izogibati zdravljenju ali zdravniku zaupajo premalo potrebnih informacij za uspešno zdravljenje. Dolžnost varovati poklicno skrivnost, ki je opredeljena v Zakonu o pacientovih pravicah, je tesno povezana s poklicno etiko. Za poklicno skrivnost se šteje informacija, ki jo zdravnik pridobi med opravljanjem svojega poklica. Načela medicinskega kodeksa zdravnika ne vežejo, če za skrivnost izve zasebno ali po naključju. Sodoben zdravstveni sistem brez zbirke velikega števila medicinskih podatkov v računalniških sistemih ne bi mogel delovati, saj prav te pospešujejo delovanje učinkovitega zdravstvenega sistema. Za zbiranje medicinskih podatkov je potrebna dosledna uporaba varnostnih ukrepov, kar mora izhajati iz nacionalne zakonodaje (Zakona o varstvu osebnih podatkov in Zakona o pacientovih pravicah) in zakonodaje Evropske unije. Maja 2016 je Evropska unija sprejela novo Splošno uredbo 2016/679 o varovanju osebnih podatkov (z angleško kratico GDPR), ki je stopila v veljavo 25. 5. 2018. Uredba zagotavlja pacientom več pravic, predvsem da so bolje obveščeni o uporabi njihovih osebnih podatkov, na drugi strani pa nalaga več odgovornosti subjektom, ki upravljajo osebne podatke. Nacionalni informacijski sistem eZdravje omogoča veliko pozitivnih rešitev za učinkovito obdelavo pacientovih podatkov, vendar je treba opozoriti na možnost zlorab znotraj sistema. V magistrskem delu bodo analizirani bistveni elementi podanih iztočnic in zaključne ugotovitve glede na opravljeno raziskavo predmetne tematike.
Ključne besede: medicinska tajnost, zdravniška skrivnost, zasebnost pacienta, varstvo osebnih podatkov pacientov, Zakon o varstvu osebnih podatkov, Zakon o pacientovih pravicah, GDPR, eZdravje
Objavljeno: 18.12.2018; Ogledov: 2091; Prenosov: 172
.pdf Celotno besedilo (1,75 MB)

5.
Neodvisnost arbitra, ki ga je izbrala stranka
Stefan Danojević, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava tematiko neodvisnosti arbitrov, ki so jih izbrale stranke. Najprej so predstavljene osnovne teme, kot so pojem neodvisnosti, načini postavitve arbitrov, število arbitrov v tribunalu, ter vloga arbitra, ki ga je izbrala stranka v arbitražnem postopku. Le te služijo kot vsebinski uvod za osrednjo problematiko tega dela. Nato sledi obravnava specifike razmerja med arbitrom in stranko, kjer je pojasnjena razlika s sodniško funkcijo ter s kakšnimi problemi se lahko soočamo zaradi same vsebine takšnega razmerja. Arbitri, ki sodelujejo v postopku morajo biti ves čas nepristranski in neodvisni. V primeru, ko arbiter, ki ni neodvisen ni pravočasno izločen iz postopka je pa to lahko tudi podlaga za izpodbijanje arbitražne odločbe. Obravnavani so tudi poskusi omejitve sodelovanja odvisnih in pristranskih arbitrov. Tako se predstavijo Smernice IBA, ki pomenijo sistematično sestavljeno orodje, ki je namenjeno zmanjševanju možnosti, da je odvisen ali pristranski arbiter prisoten v postopku. Hkrati pa so v pomoč tistim, ki odločajo o potencialni izločitvi arbitra. Predstavljeno je tudi nekaj primerov arbitražne prakse s katerimi se skuša prikazati, da pomanjkanje konkretnejših standardov glede ocenjevanja neodvisnosti in nepristranskosti lahko pripelje do nasprotujočih si odločb o izločitvi arbitra.
Ključne besede: neodvisnost arbitra, izločitev arbitra, Smernice IBA, arbitraža, večkratna imenovanja, razmerje arbiter-stranka
Objavljeno: 22.11.2018; Ogledov: 381; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (508,55 KB)

6.
Začasne odredbe v sporih glede neveljavnosti sklepov skupščine
Sara Mernik, 2018, magistrsko delo

Opis: Dolgotrajni sodni spori povzročajo negotovost pri vsakodnevnem poslovanju gospodarskih družb. Slovenski pravni red zato določa sredstva zavarovanja, med njimi tudi začasno odredbo. V nalogi je podrobno predstavljen institut regulacijskih začasnih odredb. Slednje nimajo običajne zavarovalne narave temveč ureditveno. Z regulacijsko začasno odredbo se začasno uredijo pravna razmerja med udeleženci glavnega postopka. Temelj za uveljavitev takšnih začasnih odredb je pri nas postavilo Ustavno sodišče RS. Ustavno sodišče RS je ubralo glede regulacijskih začasnih odredb restriktiven pristop do pogojev, nujnih za uporabo regulacijske začasne odredbe. Ti so zakonsko in nezakonsko določeni, prvi zakonsko določeni je verjetnost, da terjatev obstaja ali da bo nastala, nato pa je potrebno izkazati še obstoj eno izmed treh alternativno določenih zakonskih predpostavk. Te so nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Zadnji pogoj, je pogoj reverzibilnosti, ki ga je postavilo Ustavno sodišče. Z regulacijskimi začasnimi odredbami se zavarujejo zahtevki delničarjev kadar je sklep skupščine domnevno neveljaven. Sklep skupščine je korporacijskopravni akt, s katerim skupščina ureja voljo družbe in njeno poslovanje. Sklep skupščine pa je zaradi kršitev zakonskih določb velikokrat ničen ali izpodbojen. Upniki lahko uveljavljajo ničnost ali izpodbijajo sklep skupščine le sodno. Vendar pa je zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov potrebno stanje do izida pravnomočne sodne odločbe začasno urediti. V takšnih primerih se lahko zgodi, da družba tudi več let posluje na podlagi neveljavnega sklepa skupščine. V izogib temu lahko sodišče izda regulacijsko začasno odredbo s katero dolžniku naloži opravo določenih ravnanj oziroma vzdržanje določenih ravnanj. S tem začasno zavaruje stanje, do pravnomočnosti sodne odločbe o glavni zadevi, na katero se začasna odredba nanaša.
Ključne besede: začasna odredba, regulacijska začasna odredba, sklep skupščine, neveljavnost sklepa skupščine, ničnost sklepa skupščine, izpodbojnost sklepa skupščine.
Objavljeno: 12.10.2018; Ogledov: 664; Prenosov: 118
.pdf Celotno besedilo (612,79 KB)

7.
Medicine, law & society
2015, revija

Opis: Medicine, Law & Society is an international journal for the study of medicine, law and society. The journal publishes articles which contribute to the better understanding and practice of medicine and law and which are of interest to scholars, policy analysts, policymakers and practitioners. The focus of the journal is on the critical analysis of developments in medicine, law and society throughout the world. Medicine, Law & Society is is a peer-reviewed journal published in April and October by University of Maribor, Faculty of Law (Slovenia). The journal is co-published by University of Maribor, Faculty of Medicine (Slovenia), Karl Franzens University, Faculty of Law (Austria), Institute of Social Sciences, Belgrade (Serbia), University of Split, Faculty of Medicine (Croatia) and University Portucalense Infante D. Henrique, Faculty of Law (Portugal).
Ključne besede: medicine, law, society, scientific journals
Objavljeno: 08.10.2018; Ogledov: 586; Prenosov: 18
URL Povezava na datoteko; Gradivo je zbirka in zajema 29 gradiv!

8.
Postulacijska sposobnost v pravdnem postopku
Zala Sirše, 2018, diplomsko delo

Opis: Civilni pravdni postopek je postopek, kjer sta v ospredju stranki, tožnik in toženec. Stranka je tisti, ki zahteva od sodišča pravno varstvo določene vsebine ter tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo. Za potek postopka zakon zahteva, da ima stranka izpolnjene pogoje za sposobnost biti stranka, pravdno sposobnost in postulacijsko sposobnost. Postulacijska sposobnost je sposobnost dati procesnim dejanjem pravno relevantno obliko. Gre za predpostavko opravljanja procesnih dejanj, ki jo sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Če postulacijska sposobnost ni podana, gre za absolutno bistveno kršitev postopka. Zakon o pravdnem postopku v 86. členu določa, da smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu. V postopkih pred prvostopenjskem sodiščem lahko stranke opravljajo procesna dejanja same ali po pooblaščencu. Uveljavljen je t.i. sistem popolne postulacijske sposobnosti. Če ima stranka pooblaščenca, lahko sodišče v posebnih primerih zahteva od nje, da se sama izjavi o določenih dejstvih, ki jih je potrebno ugotoviti v pravdi. To pomeni, da ima pred sodiščem na prvi stopnji vsaka stranka postulacijsko sposobnost, drugače pa je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjemoma lahko opravlja procesna dejanja sama, če ima opravljen pravniški državni izpit ali če ga ima opravljenega njen zakoniti zastopnik. V Sloveniji je tako uveljavljeno obvezno zastopanje po odvetnikih. Takšno ureditev imamo predvsem zaradi javnega interesa, prav tako pa je obvezno zastopanje po odvetnikih v korist strank samih. Pripomore k manjši obremenjenosti sodišč in k hitrejšem reševanjem sporov, hkrati pa pomaga strankam pri uspešnem uveljavljanju njihovih interesov, ker v večini primerov stranke same niso dovolj vešče prava. Vloge sestavljene s strani odvetnikov so preglednejše, procesno gradivo jasneje opredeljeno, kar pripomore k hitrejšim postopkom in boljši kakovosti sojenja. Na takšen način se prepreči tudi, da so vložene očitno neutemeljene tožbe in tako ne obremenjujejo že preobremenjenih sodišč.
Ključne besede: civilni pravdni postopek, postulacijska sposobnost, sposobnost biti stranka, pravdna sposobnost, obvezno zastopanje po odvetniku, izredna pravna sredstva, odvetništvo, pravniški državni izpit, sodna praksa
Objavljeno: 21.09.2018; Ogledov: 1183; Prenosov: 140
.pdf Celotno besedilo (244,77 KB)

9.
Uvodnik
Vesna Rijavec, 2010, predgovor, spremna beseda

Ključne besede: pravo, uvodniki, čezmejna izterjava obveznosti, nepravdni postopki
Objavljeno: 23.07.2018; Ogledov: 292; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (27,59 KB)

10.
AVTOMATIZACIJA ODLOČANJA: PRIHODNOST SODIŠČ?
Nina Marin, 2018, magistrsko delo

Opis: Digitalna tehnologija je postala nepogrešljiv del vseh področij in vidikov tako zasebnega kot javnega življenja in posega tako v prosti čas kot v sfero podjetništva. Takšne avtomatizirane sisteme uporabljajo banke, delodajalci, zdravstvene ustanove, podjetja idr. Posamezniki so vse pogosteje podvrženi avtomatizaciji, vprašanje pa je, v kolikšni meri se tega zavedajo. Z vnosom zahtevanih podatkov v posamezne obrazce npr. na banki, računalnik sam na podlagi algoritmov odloči o tem, ali je nekdo upravičen da pridobi kredit ali ne. Pri tem se zastavlja vprašanje, v kolikšni meri lahko pride pri takšnem odločanju do diskriminacije na podlagi posameznih vnešenih podatkov, ki jih algoritem ovrednoti različno. Razvoj avtomatizacije in umetne inteligence pa gre celo tako daleč, da lahko pričakujemo avtomatizacijo tudi na sodiščih, vprašanje pa je, v kolikšni meri lahko do tega pride. Mnogi so pri tem zaskrbljeni, kaj avtomatizacija odločanja pomeni za pravnike in ali lahko ogrozi poklic pravnika, saj npr. v nekaterih odvetniških pisarnah v Združenih državah Amerike že uporabljajo sistem algoritmov, ki stranki preko izpolnjenega spletnega obrazca sporoči, ali je v določeni zadevi primeren posvet pri odvetniku in pravno postopanje ali ne. Splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR - General Data Protection Regulation), ki je bila sprejeta 27. aprila 2016 in se je pričela uporabljati 25. maja 2018, vsebuje pomembne določbe, ki urejajo področje avtomatiziranega odločanja. Oddelek 4 drugega poglavja ima naslov Pravica do ugovora in avtomatizirano sprejemanje posameznih odločitev, ki v členih 21 in 22 določa, kdaj lahko posameznik ugovarja obdelavi osebnih podatkov in kdaj je mogoče avtomatizirano sprejemanje posameznih odločitev, vključno z oblikovanjem profilov. V skladu z 22. členom Splošne uredbe o varstvu podatkov ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico, da zanj ne velja odločitev, ki temelji zgolj na avtomatizirani obdelavi, vključno z oblikovanjem profilov, ki ima pravne učinke v zvezi z njim ali na podoben način nanj znatno vpliva. Nadalje pa je določeno, da se omejitev iz prvega odstavka ne uporablja, če veljajo določene izjeme. Moja magistrska naloga bo napisana na podlagi predhodno opravljene raziskave o tem, kako se avtomatizacija in avtomatizirano odločanje uporablja v praksi, kje se že uporablja in v katerih postopkih se že uporablja, kakšne so njene prednosti in slabosti, kakšne spremembe na tem področju lahko pričakujemo po pričetku uporabe Splošne uredbe o varstvu podatkov in ali je možna avtomatizacija odločanja na sodiščih ter v kolikšni meri.
Ključne besede: avtomatizacija, avtomatizacija odločanja, umetna inteligenca, Splošna uredba o varstvu podatkov, algoritem, oblikovanje profilov
Objavljeno: 20.07.2018; Ogledov: 748; Prenosov: 151
.pdf Celotno besedilo (622,30 KB)

Iskanje izvedeno v 0.35 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici