| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 94
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči v pravdnem postopku : doktorska disertacija
Denis Baghrizabehi, 2023, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne in nadnacionalne vidike zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči v pravdnem postopku. Pravo EU ne določa procesnih pravil za zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, čeravno posameznikom daje pravico, da pred nacionalnimi sodišči zahtevajo odpravo negativnih učinkov ukrepov nezakonite pomoči. Pri nezakoniti pomoči gre za državno pomoč, ki je podeljena v nasprotju s t. i. klavzulo o mirovanju. V skladu z načelom nacionalne procesne avtonomije se takšni postopki vodijo pred nacionalnimi sodišči in v skladu z nacionalnim procesnim pravom. Ker evroavtonomno tolmačenje pojma »procesno« pravo zajema tudi pravila, ki jih v kontinentalnih sistemih praviloma razumemo kot materialnopravna, je treba v sklopu zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči uporabljati tudi nacionalna pravila materialnega prava. Kadar je bila nezakonita pomoč podeljena z aktom zasebne oziroma civilnopravne narave, pride v poštev uporaba institutov civilnega prava. Nacionalna pravila pravdnega postopka in civilnega materialnega prava niso prilagojena posebnostim prava državnih pomoči in se zaradi tega uresničuje riziko neučinkovitega izvrševanja subjektivnih pravic, izvedenih iz neposrednega učinka prava EU. V sklopu disertacije je opravljena holistična obravnava pravil in načel prava EU, ki naslavljajo področje zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči ter analiza medsebojnega delovanja prava EU in nacionalnega prava držav članic. Problem neučinkovitih pravnih sredstev je obravnavan kategorično, in sicer tako, da je najprej opredeljeno vprašanje civilnopravne neveljavnosti ukrepov nezakonite državne pomoči. Na podlagi primerjalnopravne analize med pravnimi redi Slovenije, Nemčije in Avstrije doktorska disertacija navaja zaključek, da bi se takšni ukrepi morali šteti za nične. Alternative, ki bi ukrep ohranjale v veljavi, iz pravnopolitičnih razlogov niso ustrezne. Predmetni zaključek predstavlja tudi premiso za nadaljnje ugotovitve v doktorski disertaciji. Učinkovito zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči je kompleksen fenomen, ki je omogočen zgolj skozi souporabo številnih pravnih institutov nacionalnega prava ter je mestoma popolnjen s sodniškim pravom oziroma s posegi v smeri lojalne razlage ali neuporabe nasprotujočih določb nacionalnega prava. Rešitve, ki so se v tej zvezi razvile v primerjalnopravnem kontekstu, niso vedno neposredno prenosljive v slovenski pravni red. Tako na primer nemški model zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči sloni na kvazi-negatornem varstvu in konceptu klavzule o mirovanju kot varstvenega zakona, medtem ko avstrijska sodišča posameznikom nudijo varstvo zgolj na podlagi prava nelojalne konkurence. V tej zvezi doktorska disertacija vsebuje sklep, da bi veljalo zaradi posrednega učinka prava EU v slovenskem pravu tolmačiti določbo 133. člena Obligacijskega zakonika ekstenzivno, tako da bi zajemala finančno škodo in delovanje, ki ni usmerjeno zgolj v prostor oziroma okolje. Prav tako bi kazalo na področju prava nelojalne konkurence lojalno razlagati določbe o aktivni legitimaciji. S procesnega vidika je navkljub zapadlosti dajatvenega zahtevka treba dopustiti ugotovitvene tožbe, s katerimi se ugotavlja ničnost ukrepa nezakonite pomoči ter si prizadevati za fleksibilno uporabo pravil o odločanju po prostem preudarku, o informativnih dokazih ter (na podlagi načela vestnosti in poštenja) omogočiti uporabo pravil o stopničasti tožbi. V okviru možnosti preseganja informacijske asimetrije je bila opravljena analiza možnosti zakonodajne harmonizacije pravil o uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zoper državo članico zaradi implementacije ukrepa nezakonite pomoči. Doktorska disertacija se končno opredeljuje tudi do meja pravnomočnosti v primeru ugotovitvenih sodb, ki zaradi zmotne uporabe materialnega prava vsebujejo (sanirajo) kršitev prava državnih pomoči. V tej zvezi je podan zaključek, da takšne sodbe nimajo učinka materialne pravnomočnosti.
Ključne besede: zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, priglasitev državnih pomoči, klavzula o mirovanju, nacionalna procesna avtonomija, načelo učinkovitosti, izterjava nezakonite državne pomoči, učinkovito sodno varstvo
Objavljeno v DKUM: 14.12.2023; Ogledov: 760; Prenosov: 143
.pdf Celotno besedilo (3,49 MB)

2.
Položaj toženca v arbitražnem postopku : magistrsko delo
Ana Velichkovska Jus, 2023, magistrsko delo

Opis: Položaj tožene stranke v arbitražnem postopku je specifičen, odvisen od več dejavnikov in okoliščin. Da bi lahko govorili o položaju obtoženca, morajo najprej obstajati dejanja, okoliščine in dogodki, ki so skupaj pripomogli, da je ena od strank prišla v položaj obtoženca. Osnova arbitražnega postopka je arbitražni sporazum. Arbitražni sporazum je sklenjen, ko se stranki dogovorita, da bosta spore reševali s pomočjo arbitraže. Položaj tožene stranke v arbitražnem postopku je edinstven. Za razliko od položaja tožene stranke v tradicionalnem sodnem postopku je v arbitražnem postopku toženec vključen v izbor arbitrov, torej prispeva k procesu oblikovanja senata, pa tudi k trajanju postopka. Po drugi strani pa obstajajo situacije, ko se toženec v arbitražnem postopku sooča z nekaterimi pomanjkljivostmi v primerjavi s tožencem v tradicionalnem sodnem postopku. Omejene možnosti pritožbe v arbitraži bi lahko tožencu pustile manj možnosti za izpodbijanje negativne odločitve. Položaj tožene stranke v arbitražnem postopku je izjemno pomemben. To se kaže v pomembnem vplivu tožnika tako na postopek kot na sam izid spora. Tožena stranka je vedno tista stranka, ki se brani proti zahtevkom tožnika. Končni cilj, ki ga želi obdolženec doseči, je dokazati neutemeljenost oziroma netočnost očitkov zoper njega. Za položaj toženca v postopku je izjemno pomembno razumevanje arbitražnega postopka in pravil, ki vplivajo tako na postopek kot na toženca kot stranko v sporu. Razviti mora močno in jasno strategijo za način podajanja svoje obrambe, prav tako je zelo pomembno spoštovanje rokov, ki jih določi arbitražno sodišče. V tem magistrskem delu sem podrobno predstavila položaj tožene stranke v arbitražnem postopku. Posebej pomemben je način sklenitve arbitražnega sporazuma, ki je ključen dejavnik za celotno obnašanje strank in potek postopka. Predstavljeni sta tudi vloga strank pri sklenitvi arbitražnega sporazuma in vloga strank v prihodnjem postopku s poudarkom na tožencu. Arbitražni postopek je podrobno prikazan po korakih od samega začetka do konca. Postopek je prikazan v skladu z Ljubljanskim arbitražnim pravilnikom. Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije je samostojna institucionalna arbitraža, ki deluje v okviru Gospodarske zbornice Slovenije in je od nje neodvisna. Namen je reševanje tako domačih sporov kot tudi sporov s tujim elementom v skladu z Arbitražnimi pravili Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije oziroma v skladu z Ljubljanskimi arbitražnimi pravili.
Ključne besede: tradicionalni sodni postopek, arbitražni sporazum, arbitražni postopek, institucionalna arbitraža, Ljubljanska arbitražna pravila
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 225; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

3.
Notarske skrbniške storitve : doktorska disertacija
Bojan Podgoršek, 2022, doktorska disertacija

Opis: Stranki se izogneta tveganju nasprotne neizpolnitve s pomočjo skrbnika (fiduciarja), ki prevzame in hrani predmet izpolnitve pogodbene stranke ter ga izroči drugemu pogodbeniku, ko tudi ta izpolni svojo obveznost. Skrbnik ima odgovorno nalogo, saj razpolaga s premoženjem pogodbenih strank. Zato je pomembna izbira strokovnjaka, ki mu bo zaupana naloga skrbnika. S skrbniškimi storitvami pri prometu nepremičnin se v praksi ukvarjajo predvsem notarji, odvetniki in nepremičninski posredniki. Notarska hramba je pravno razmerje med notarjem in strankama osnovnega pravnega posla, ki je praviloma prodajna pogodba. Notarska hramba je urejena z obveznimi zakonskimi pravili o javnih pooblastilih notarjev in s pravili mandatne pogodbe. Medsebojne obveznosti strank osnovnega pravnega posla same po sebi ne vplivajo na notarjeve obveznosti po pogodbi o notarski hrambi, razen če so vključene v pogodbo o notarski hrambi kot njen sestavni del. Slovenska zakonodaja določa splošne predpostavke notarske dejavnosti. Vendar ne določa posebnih predpostavk, ki jih je treba izpolniti za dopustnost notarske hrambe listin, denarja in vrednostnih papirjev, niti ne določa obveznih sestavin naloga za hrambo. Hramba denarnega dobroimetja in vrednostnih papirjev, ki lahko predstavljajo življenjske prihranke strank, je povezana s tveganji. Zato mora biti natančno zakonsko urejena. Dovoljena mora biti le ob natančno določenih pogojih hrambe. Poleg tega mora biti vnaprej izražen in natančno določen namen hrambe. Zakonsko določene morajo biti tudi predpostavke dopustnosti namena hrambe. Predmet notarske hrambe je v času do izpolnitve pogojev hrambe, nedosegljiv upnikom strank. Zato je institut notarske hrambe izpostavljen tveganju zlorabe pravic zaradi izogibanja upnikom. Po veljavnih zakonskih pravilih je neomejen tudi rok notarske hrambe denarja in vrednostnih papirjev. V zvezi s tem je potreben razmislek o zakonski omejitvi časa, ki ga ima upravičenec na razpolago za izpolnitev pogojev hrambe. Iz teh razlogov je treba slovensko zakonsko ureditev notarske hrambe ustrezno spremeniti.
Ključne besede: skrbniške storitve, notarske skrbniške storitve, notarska hramba denarja, notarska hramba listin, prodaja nepremičnin, predpostavke notarske hrambe, tveganje neizpolnitve, zakoniti interes za notarsko hrambo
Objavljeno v DKUM: 07.06.2022; Ogledov: 956; Prenosov: 206
.pdf Celotno besedilo (2,01 MB)

4.
Casebook on European Order for Payment Procedure and European Small Claims Procedure
2022, zbornik

Opis: Publication Case studies on European order for payment procedure and European small claims procedure was created as part of the Train to Enforce project and is the result of the collaboration of eight faculties of law across Europe. The publication contains numerous case studies focusing on European order for payment procedure (Regulation No. 1896/2006) and European small claims procedure (Regulation No. 861/2007). Case studies focus on both the practical and theoretical aspects of the European order for payment procedure and European small claims procedure. They will promote self-learning on cross-border debt collection in the EU.
Ključne besede: case study, european order for payment procedure, european small claims procedure, cross-border debt colletion, civil and commercial matters.
Objavljeno v DKUM: 30.05.2022; Ogledov: 685; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (3,73 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

5.
Problematika patoloških arbitražnih klavzul : magistrsko delo
Žan Lipnik, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo ''Problematika patoloških arbitražnih klavzul'' temelji na arbitražnem sporazumu – arbitražni klavzuli kot temelju za predložitev spora v reševanje arbitraži namesto državnemu sodišču. Kadar pa gre za določene pomanjkljivosti, dvoumnosti ali odsotnosti ključnih elementov pri sklepanju takšne arbitražne klavzule govorimo o patološki arbitražni klavzuli. Takšna klavzula oteži ali onemogoči sam arbitražni postopek, kar je v nasprotju s samim namenom arbitražnega reševanja sporov. Do takšnih klavzul pride bodisi zaradi nedoslednosti pri sklepanju ali pa enostavno zaradi nezadostnega poznavanja arbitražnega prava. S to tematiko pa se ne ukvarja samo slovenska praksa ampak gre za problem mednarodnih razsežnosti. V tem delu je ta tematika opredeljena podrobneje in lahko služi kot vodilo pri sklepanju arbitražnih klavzul z namenom izogiba patoloških arbitražnih klavzul. Podrobnejša opredelitev se nanaša na sam arbitražni sporazum, kjer je poudarjeno preučevanje tega sporazuma v obliki arbitražne klavzule. Predstavljeni so primeri dobro sklenjenih klavzul, tipični primeri patoloških klavzul, vodila in elementi, ki so nujno potrebni pri sklepanju teh, v izogib nastanku patoloških arbitražnih klavzul. V tem sklopu so tudi prikazani primeri vzorčnih arbitražnih klavzul, ki naj prav tako služijo kot vodilo, kaj morajo stranke upoštevati, ko sklepajo arbitražno klavzulo. Ta vodila in elementi so precej univerzalni, medtem ko univerzalne klavzule za vsak primer ni. Ne glede na to, da univerzalna klavzula ne obstaja, je vendarle mogoče skleniti popolno, perfektno – idealno klavzulo, v kolikor se upošteva narava arbitraže, vodila pri sklepanju arbitražne klavzule in pa narava same glavne pogodbe, v zvezi s katero stranki želita pooblastiti arbitražo za odločanju v sporu iz tega razmerja. Poenostavljeno rečeno mora arbitražna klavzula vsebovati jasno izraženo voljo za arbitražno reševanje spora, opredeliti mora na katero razmerje se nanaša in pa da odločba arbitraže velja za dokončno in je s tem izenačena s sodno. Nadalje so predstavljene vrste teh patoloških klavzul, ki se delijo na ozdravljive in težko ozdravljive patološke arbitražne klavzule in pa možne posledice, ki izvirajo iz njih. Ozdravljive klavzule kot že izhaja iz imena je mogoče pozdraviti oziroma z interpretacijo ozdraviti določen defekt, zaradi česar bo prišlo do uporabe takšne klavzule. Težko ozdravljive klavzule pa vsebujejo tako močen defekt, da bo postopek zelo otežen, končna posledica pa je lahko tudi, da bo morebiti prišlo celo do neuporabe arbitražne klavzule in bo za odločanje v sporu pristojno državno sodišče, kateremu sta se stranki z arbitražnim sporazumom ravno želeli izogniti. Iz tega izhaja, da patološke arbitražne klavzule niso neveljavne same po sebi, ampak je potrebna presoja v vsakem primeru posebej. Predstavljena je tudi analiza posameznih tipičnih primerov teh klavzul in vzroki zakaj prihaja do slednjih. Vse skupaj pa je opredeljeno še z vidika slovenske in mednarodne prakse, pri postopanju kadar naletijo na takšne klavzule.
Ključne besede: alternativno reševanje sporov, arbitraža, arbitražni sporazum, arbitražna klavzula, arbitražni postopek, stalna (institucionalna) arbitraža, priložnostna (ad hoc) arbitraža, patološka klavzula, vzorčna klavzula, defektne arbitražne klavzule
Objavljeno v DKUM: 24.09.2021; Ogledov: 1540; Prenosov: 427
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

6.
Perspectives of artificial intelligence in judiciary: application in selected parts of civil proceedings : application in selected parts of civil proceedings
Mariia Sokolova, 2021, magistrsko delo

Opis: The master’s thesis is devoted to the issue of Artificial Intelligence (AI) perspectives in the judiciary, in particular, its application to selected parts of civil proceedings. AI affects virtually the future of every industry and every human being. The application of AI technologies in the legal industry is an issue of growing interest. In particular, attention is drawn to the judicial system due to the fact that, apart from its position of guarantor of justice in society enabling its members to enjoy their rights and freedoms granted by law, it is a service of its nature. Almost all leading jurisdictions apply AI systems in attempts to enhance the efficiency of the court proceedings. Without any doubts, AI already and successfully can imitate activities traditionally performed by humans in the courts: from vision, recognising and extracting information, whether from the document, picture or natural speech, to analysing of information received and predicting the outcomes or decision-making. However, it is hard to say that AI-era in the judiciary has already begun. There is no jurisdiction in the world in which AI is fully given ‘green light’- they are all at the beginning of the AI-journey. That is mostly due to the fact that the same technical specifications, which power achievements, accuracy and flexibility of AI, place serious limitations for the wide application thereof. First of all, AI systems rely on data, which can be biased or spoiled in another way initially or easily manipulated later. Secondly, AI systems are not transparent (black-box-problem) and, as a result, are incomprehensible. These two shortcomings place an obstacle for the correct realisation of some fundamental rights in civil proceedings in their traditional understanding, and consequently, for the wide deployment of AI systems therein. It is concluded that the application of AI in the judiciary, in general, and in the civil proceedings, in particular, is subject of sufficient limitations mostly due to incompliance of AI systems with the traditional understanding of fundamental rights and principles the civil proceedings stand on. In the pursuit of the effectiveness of judiciary by means of AI application, fundamental guarantees can appear at stake, and vice versa, in the pursuit of respect of fundamental rights, the judiciary may be left out of the modern world in the stage of complete inadequacy to the needs of the society, therefore, the issue is required extensive research in order to find a fair and right balance.
Ključne besede: artificial intelligence, judiciary, civil proceedings, AI-judge, efficiency of the judiciary, automatic decision-making
Objavljeno v DKUM: 24.09.2021; Ogledov: 868; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

7.
Medicina, pravo in družba : Sodobne dileme IV
2021

Opis: Monografija 'Medicina, pravo in družba: sodobne dileme IV' predstavlja že četrto znanstveno monografijo te vrste. Tokratna monografija prinaša aktualne prispevke, povezane z osrednjo temo odgovornosti v zdravstvu. Avtorji v svojih prispevkih analizirajo in polemizirajo o različnih odprtih pravnih, etičnih in medicinskih vprašanjih in dilemah, s katerimi se srečuje danes zdravstvo, tako v Sloveniji, kakor tudi v primerjalnopravnih ureditvah in na globalni ravni. Vsebuje prispevke, ki s svojo vsebino posegajo na področje izbranih vprašanj civilnopravne in kazenskopravne odgovornosti (npr. zdravniške zbornice, zdravnikov, zdravstvenih delavcev, pacientov,…), evtanazije, nadomestnega materinstva in duševnega zdravja. Druga skupina prispevkov je posvečena temam, ki povezujejo pravo, šport in medicino (npr. sprememba spola, doping, delovnopravna vprašanja športnikov, odgovornost v športu,…). Tretjo skupino pa tvorijo prispevki, ki se nanašajo na teme, povezane z nalezljivimi boleznimi (Covid-19, SARS, H1N1, Ebola …) in z izbranimi vidiki glede zdravil (financiranje zdravil, iskanje novih zdravil, farmacevtsko pravo…).
Ključne besede: odgovornost, varnost, športno pravo, farmacija, nalezljive bolezni
Objavljeno v DKUM: 28.06.2021; Ogledov: 1132; Prenosov: 54
URL Povezava na datoteko

8.
Izterjava obveznosti na podlagi pomanjkljivo določenega izvršilnega naslova : doktorska disertacija
Irena Merc, 2021, doktorska disertacija

Opis: Disertacija obravnava problem nedoločenih izvršilnih naslovov ter analizira postopek izvršbe, kadar upnik predlaga izvršbo na podlagi pomanjkljivo določenega izvršilnega naslova. Problematika pomanjkljivo določenih izvršilnih naslovov se v večji meri pojavlja predvsem pri izvršilnih naslovih izdanih v delovnih sporih, ter pri izterjavi nedenarnih terjatev, težave pa lahko nastanejo tudi takrat, ko se v izvršilnem postopku v Republiki Sloveniji znajde tuj izvršilni naslov, v katerem je obveznost dolžnika določena v tuji valuti, ali pa so obresti določene tako, da se sklicujejo na tujo zakonodajo. V izvršilnem postopku velja temeljno načelo vezanosti na izvršilni naslov, ki ga imenujemo načelo formalne legalitete, zaradi katerega izvršilno sodišče ni upravičeno presojati, ali je konkretna terjatev v izvršilnem naslovu pravilno ugotovljena, temveč mora izvršbo dovoliti tako, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Terjatev, ki je v izvršilnem naslovu pomanjkljivo navedena, je težko izvršiti, zato smo v doktorski disertaciji preučili predvsem možnosti za odpravo teh pomanjkljivosti. Ugotovili smo, da je presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo treba opraviti v fazi dovolitve izvršbe, pri čemer se presoja primernosti nanaša tudi na obrestni del zahtevka. Prav tako smo ugotovili, da izvršilno sodišče ne sme samo pomensko določati obveznosti iz izvršilnega naslova, niti ne sme za namene razjasnitve vsebine terjatve postavljati izvedencev. Kadar je izvršilni naslov nedoločen, je neprimeren za izvršbo, zato mora sodišče upnikov predlog za izvršbo zavrniti. Zaključili smo, da zavrnitev upnikovega predloga zaradi neprimernosti izvršilnega naslova ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva. Izjemoma lahko izvršilni sodnik pomanjkljiv izrek izvršilnega naslova sam konkretizira, kadar so objektivno podani elementi za določitev obveznosti (npr. izvršilni sodnik sam konkretizira višino obrestne mere, kadar iz izreka tujega izvršilnega naslova izhaja sklicevanje na tuj zakon). Obravnavali smo tudi avstrijsko in hrvaško pravno ureditev ter ugotovili, da so avstrijski in hrvaški izvršilni naslovi v obrestnem delu veliko bolj določni kot slovenski izvršilni naslovi, ki vsebujejo le zapis »zakonske zamudne obresti«. V zvezi z izvrševanjem tujih izvršilnih naslovov smo ugotovili, da uporaba obveznih obrazcev, ki jih določajo evropske uredbe, zmanjšuje možnost, da tuj organ potrdi pomanjkljiv izvršilni naslov, vendar prihaja do težav predvsem pri izvršitvi obrestnega dela zahtevka, če le-ta ni dovolj preciziran v obrazcu. Zato bi bilo smiselno sprejeti skupna stališča glede zapisovanja obrestne mere. Po opravljeni primerjalno pravni analizi ureditve tožbe na dopolnitev izvršilnega naslova smo zaključili, da je pomanjkljivo določeno terjatev v izvršilnem naslovu mogoče dopolniti s t. i. »dopolnilnim izvršilnim naslovom«. Tožbo na dopolnitev izvršilnega naslova bi bilo treba z zakonodajno intervencijo po vzoru avstrijske pravne ureditve uvesti v slovenski pravni red.
Ključne besede: izvršilni naslov, načelo formalne legalitete, določnost tožbenega zahtevka, prisilna izvršba, zamudne obresti, izvršitev sodnih odločb
Objavljeno v DKUM: 31.05.2021; Ogledov: 1774; Prenosov: 364
.pdf Celotno besedilo (2,92 MB)

9.
Postopek za delitev skupnega premoženja v zapuščinskem in pravdnem postopku : diplomsko delo
Karmen Preložnik, 2020, diplomsko delo

Opis: V zaključnem delu sem analizirala procesne probleme, ki nastanejo v postopkih glede ugotavljanja obsega in delitve skupnega premoženja med zakonci tako v nepravdnem kot v pravdnem postopku. Namreč, sam sodni postopek delitve skupnega premoženja se praviloma začne na nepravdnem sodišču, ki bo o delitvi skupnega premoženja odločalo le, če med zakoncema oz. udeležencema ni spora o predmetu delitve in o velikosti njunih deležev. Če pa med zakoncema ne bo dogovora o višini deležev na skupnem premoženju in bo podano nestrinjanje s pravno domnevo o enakosti deležev, bo nepravdno sodišče postopek prekinilo ter stranki napotilo na pravdo. Največ pozornosti sem namenila težavam pri povezavi med različnimi vrstami postopka. Sodna praksa že več desetletij pragmatično dopušča tudi neposredno vložitev tožbe za delitev skupnega premoženja. Bivša zakonca praviloma ne zahtevata delitve skupnega premoženja najprej v nepravdnem postopku, ampak kar v pravdnem postopku. Sodna praksa tudi šteje, da so z določitvijo deležev na skupnem premoženju že določeni tudi solastninski deleži na vseh stvareh, ki spadajo v skupno premoženje. Sodišča tudi dovoljujejo, da udeleženci že v pravdnih postopkih z zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnih listin in zahtevki za izplačilo protivrednosti solastninskega deleža na posameznih stvareh dosežejo fizično delitev iz skupnega premoženja. Takšna sodna praksa je bolj ali manj tudi v zapuščinskih postopkih. Najprej ugotovijo obseg dediščine, nato ugotovijo dedni delež vsakega od dedičev, potem pa brez zapisa sporazuma dedičev o delitvi dediščine sodišča odredijo vpis solastninske pravice v višini dednega deleža za vsakega od dedičev na vsaki od nepremičnin, ki spadajo v zapuščino. Zaključno delo je tako podalo odgovore tudi še na druga, v sodni praksi bolj ali manj sporna vprašanja. Novi Družinski zakonik je po mojem mnenju glede delitve skupnega premoženja nadgradil pravno ureditev v delu, ki se nanaša na 75. člen, kjer je določeno, da se premoženje razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja in tako odstopa od 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ko se je premoženje razdelilo po pravilih, ki veljajo za skupno lastnino.
Ključne besede: skupno premoženje, delitev skupnega premoženja, pravdni postopek, nepravdni postopek, zapuščinski postopek
Objavljeno v DKUM: 24.03.2021; Ogledov: 2788; Prenosov: 370
.pdf Celotno besedilo (1,36 MB)

10.
Implications of unilateral arbitration clauses : master's thesis
Stefan Danojević, 2020, magistrsko delo

Opis: Unilateral arbitration clauses are clauses that provide one party with an option to choose between either arbitral or court proceedings. The other party does not have such choice, but its dispute resolution mechanism is predetermined from the outset. For that exact reason, the question is raised whether such clauses are problematic. This question stems from the proposition that there is inherent inequality between the parties arising out of the nature of such agreement. Especially problematic aspect of inequality is highlighted when the disadvantaged party is not granted any other contractional benefit in return. Interpretation regarding as to what is breaching the principle of equal treatment and at the same time possibly public policy of a relevant country differs throughout different jurisdictions. Highest regard must be given to interpretations of countries of the seat of arbitration or the countries where the final award is to be recognised and enforced. This is due to the fact that if the clause is considered contrary to public policy of these countries there is risk of award being set aside or of the refusal of recognition and enforcement of the award. However, even in the event that consequences are not as grave the risk remains that such arbitration agreement will not be respected its entirety. Thus, the utilisation of unilateral arbitration clauses is clouded by uncertainty. The uncertainty exists specifically in regard to the disadvantaged party as until the procedure is initiated, that party will not be able to anticipate what type of proceeding it will be subjected to. Further, there is uncertainty from the perspective of both parties as the concerns regarding validity and enforcement are ever present. Therefore, it is of utmost importance for parties to draft unilateral arbitration agreements with absolute precision and with due regard to the possible obstacles.
Ključne besede: international commercial arbitration, international investment arbitration, arbitration clause, unilateral arbitration clause, party equality, enforceability
Objavljeno v DKUM: 11.11.2020; Ogledov: 1633; Prenosov: 136
.pdf Celotno besedilo (536,03 KB)

Iskanje izvedeno v 2.76 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici