Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo ''Problematika patoloških arbitražnih klavzul'' temelji na arbitražnem sporazumu – arbitražni klavzuli kot temelju za predložitev spora v reševanje arbitraži namesto državnemu sodišču. Kadar pa gre za določene pomanjkljivosti, dvoumnosti ali odsotnosti ključnih elementov pri sklepanju takšne arbitražne klavzule govorimo o patološki arbitražni klavzuli. Takšna klavzula oteži ali onemogoči sam arbitražni postopek, kar je v nasprotju s samim namenom arbitražnega reševanja sporov. Do takšnih klavzul pride bodisi zaradi nedoslednosti pri sklepanju ali pa enostavno zaradi nezadostnega poznavanja arbitražnega prava. S to tematiko pa se ne ukvarja samo slovenska praksa ampak gre za problem mednarodnih razsežnosti. V tem delu je ta tematika opredeljena podrobneje in lahko služi kot vodilo pri sklepanju arbitražnih klavzul z namenom izogiba patoloških arbitražnih klavzul. Podrobnejša opredelitev se nanaša na sam arbitražni sporazum, kjer je poudarjeno preučevanje tega sporazuma v obliki arbitražne klavzule. Predstavljeni so primeri dobro sklenjenih klavzul, tipični primeri patoloških klavzul, vodila in elementi, ki so nujno potrebni pri sklepanju teh, v izogib nastanku patoloških arbitražnih klavzul. V tem sklopu so tudi prikazani primeri vzorčnih arbitražnih klavzul, ki naj prav tako služijo kot vodilo, kaj morajo stranke upoštevati, ko sklepajo arbitražno klavzulo. Ta vodila in elementi so precej univerzalni, medtem ko univerzalne klavzule za vsak primer ni. Ne glede na to, da univerzalna klavzula ne obstaja, je vendarle mogoče skleniti popolno, perfektno – idealno klavzulo, v kolikor se upošteva narava arbitraže, vodila pri sklepanju arbitražne klavzule in pa narava same glavne pogodbe, v zvezi s katero stranki želita pooblastiti arbitražo za odločanju v sporu iz tega razmerja. Poenostavljeno rečeno mora arbitražna klavzula vsebovati jasno izraženo voljo za arbitražno reševanje spora, opredeliti mora na katero razmerje se nanaša in pa da odločba arbitraže velja za dokončno in je s tem izenačena s sodno. Nadalje so predstavljene vrste teh patoloških klavzul, ki se delijo na ozdravljive in težko ozdravljive patološke arbitražne klavzule in pa možne posledice, ki izvirajo iz njih. Ozdravljive klavzule kot že izhaja iz imena je mogoče pozdraviti oziroma z interpretacijo ozdraviti določen defekt, zaradi česar bo prišlo do uporabe takšne klavzule. Težko ozdravljive klavzule pa vsebujejo tako močen defekt, da bo postopek zelo otežen, končna posledica pa je lahko tudi, da bo morebiti prišlo celo do neuporabe arbitražne klavzule in bo za odločanje v sporu pristojno državno sodišče, kateremu sta se stranki z arbitražnim sporazumom ravno želeli izogniti. Iz tega izhaja, da patološke arbitražne klavzule niso neveljavne same po sebi, ampak je potrebna presoja v vsakem primeru posebej. Predstavljena je tudi analiza posameznih tipičnih primerov teh klavzul in vzroki zakaj prihaja do slednjih. Vse skupaj pa je opredeljeno še z vidika slovenske in mednarodne prakse, pri postopanju kadar naletijo na takšne klavzule.
Ključne besede: alternativno reševanje sporov, arbitraža, arbitražni sporazum, arbitražna klavzula, arbitražni postopek, stalna (institucionalna) arbitraža, priložnostna (ad hoc) arbitraža, patološka klavzula, vzorčna klavzula, defektne arbitražne klavzule
Objavljeno: 24.09.2021; Ogledov: 123; Prenosov: 32
Celotno besedilo (1,56 MB)

Opis: Monografija 'Medicina, pravo in družba: sodobne dileme IV' predstavlja že četrto znanstveno monografijo te vrste. Tokratna monografija prinaša aktualne prispevke, povezane z osrednjo temo odgovornosti v zdravstvu. Avtorji v svojih prispevkih analizirajo in polemizirajo o različnih odprtih pravnih, etičnih in medicinskih vprašanjih in dilemah, s katerimi se srečuje danes zdravstvo, tako v Sloveniji, kakor tudi v primerjalnopravnih ureditvah in na globalni ravni. Vsebuje prispevke, ki s svojo vsebino posegajo na področje izbranih vprašanj civilnopravne in kazenskopravne odgovornosti (npr. zdravniške zbornice, zdravnikov, zdravstvenih delavcev, pacientov,…), evtanazije, nadomestnega materinstva in duševnega zdravja. Druga skupina prispevkov je posvečena temam, ki povezujejo pravo, šport in medicino (npr. sprememba spola, doping, delovnopravna vprašanja športnikov, odgovornost v športu,…). Tretjo skupino pa tvorijo prispevki, ki se nanašajo na teme, povezane z nalezljivimi boleznimi (Covid-19, SARS, H1N1, Ebola …) in z izbranimi vidiki glede zdravil (financiranje zdravil, iskanje novih zdravil, farmacevtsko pravo…).
Ključne besede: odgovornost, varnost, športno pravo, farmacija, nalezljive bolezni
Objavljeno: 28.06.2021; Ogledov: 131; Prenosov: 10
Povezava na datoteko

Opis: V zaključnem delu sem analizirala procesne probleme, ki nastanejo v postopkih glede ugotavljanja obsega in delitve skupnega premoženja med zakonci tako v nepravdnem kot v pravdnem postopku. Namreč, sam sodni postopek delitve skupnega premoženja se praviloma začne na nepravdnem sodišču, ki bo o delitvi skupnega premoženja odločalo le, če med zakoncema oz. udeležencema ni spora o predmetu delitve in o velikosti njunih deležev. Če pa med zakoncema ne bo dogovora o višini deležev na skupnem premoženju in bo podano nestrinjanje s pravno domnevo o enakosti deležev, bo nepravdno sodišče postopek prekinilo ter stranki napotilo na pravdo. Največ pozornosti sem namenila težavam pri povezavi med različnimi vrstami postopka. Sodna praksa že več desetletij pragmatično dopušča tudi neposredno vložitev tožbe za delitev skupnega premoženja. Bivša zakonca praviloma ne zahtevata delitve skupnega premoženja najprej v nepravdnem postopku, ampak kar v pravdnem postopku. Sodna praksa tudi šteje, da so z določitvijo deležev na skupnem premoženju že določeni tudi solastninski deleži na vseh stvareh, ki spadajo v skupno premoženje. Sodišča tudi dovoljujejo, da udeleženci že v pravdnih postopkih z zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnih listin in zahtevki za izplačilo protivrednosti solastninskega deleža na posameznih stvareh dosežejo fizično delitev iz skupnega premoženja. Takšna sodna praksa je bolj ali manj tudi v zapuščinskih postopkih. Najprej ugotovijo obseg dediščine, nato ugotovijo dedni delež vsakega od dedičev, potem pa brez zapisa sporazuma dedičev o delitvi dediščine sodišča odredijo vpis solastninske pravice v višini dednega deleža za vsakega od dedičev na vsaki od nepremičnin, ki spadajo v zapuščino. Zaključno delo je tako podalo odgovore tudi še na druga, v sodni praksi bolj ali manj sporna vprašanja. Novi Družinski zakonik je po mojem mnenju glede delitve skupnega premoženja nadgradil pravno ureditev v delu, ki se nanaša na 75. člen, kjer je določeno, da se premoženje razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja in tako odstopa od 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ko se je premoženje razdelilo po pravilih, ki veljajo za skupno lastnino.
Ključne besede: skupno premoženje, delitev skupnega premoženja, pravdni postopek, nepravdni postopek, zapuščinski postopek
Objavljeno: 24.03.2021; Ogledov: 444; Prenosov: 94
Celotno besedilo (1,36 MB)

Opis: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Ključne besede: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Objavljeno: 12.09.2019; Ogledov: 950; Prenosov: 168
Celotno besedilo (1,56 MB)

Opis: Diplomsko delo obravnava tematiko neodvisnosti arbitrov, ki so jih izbrale stranke. Najprej so predstavljene osnovne teme, kot so pojem neodvisnosti, načini postavitve arbitrov, število arbitrov v tribunalu, ter vloga arbitra, ki ga je izbrala stranka v arbitražnem postopku. Le te služijo kot vsebinski uvod za osrednjo problematiko tega dela. Nato sledi obravnava specifike razmerja med arbitrom in stranko, kjer je pojasnjena razlika s sodniško funkcijo ter s kakšnimi problemi se lahko soočamo zaradi same vsebine takšnega razmerja. Arbitri, ki sodelujejo v postopku morajo biti ves čas nepristranski in neodvisni. V primeru, ko arbiter, ki ni neodvisen ni pravočasno izločen iz postopka je pa to lahko tudi podlaga za izpodbijanje arbitražne odločbe. Obravnavani so tudi poskusi omejitve sodelovanja odvisnih in pristranskih arbitrov. Tako se predstavijo Smernice IBA, ki pomenijo sistematično sestavljeno orodje, ki je namenjeno zmanjševanju možnosti, da je odvisen ali pristranski arbiter prisoten v postopku. Hkrati pa so v pomoč tistim, ki odločajo o potencialni izločitvi arbitra. Predstavljeno je tudi nekaj primerov arbitražne prakse s katerimi se skuša prikazati, da pomanjkanje konkretnejših standardov glede ocenjevanja neodvisnosti in nepristranskosti lahko pripelje do nasprotujočih si odločb o izločitvi arbitra.
Ključne besede: neodvisnost arbitra, izločitev arbitra, Smernice IBA, arbitraža, večkratna imenovanja, razmerje arbiter-stranka
Objavljeno: 22.11.2018; Ogledov: 490; Prenosov: 57
Celotno besedilo (508,55 KB)