1. |
2. |
3. |
4. |
5. |
6. |
7. PROBLEM DOKAZOV, PRIDOBLJENIH NA NEDOPUSTEN NAČIN, V CIVILNEM POSTOPKUMatjaž Mešnjak, 2009, diplomsko delo Opis: Sodobna tehnologija je omogočila enostaven način pridobivanja velikih količin podatkov. Sledenje vozilom s pomočjo GPS, podatki iz spletnih in poštnih strežnikov, video posnetki nadzornih kamer, »slučajno« posneti telefonski pogovori, izpiski telefonskih pogovorov so enostavni načini pridobivanja informacij. Do teh podatkov, ob upoštevanju pravice zasebnosti, ne bi smeli imeti dostopa. In ti podatki dokazujejo, da nekdo krši naše pravice, povzroča nam škodo, krade naše informacije in jih prodaja konkurentom, ne opravlja svojega dela in uporablja sredstva podjetja v lastno korist. Podatki pridobljeni na nedopusten način so vdor v pravico do zasebnosti. Ali jih lahko kljub temu uporabimo kot dokaz v civilnih postopkih?
Ključne besede: civilno procesno pravo, dokazni postopek, dokaz, nedopustni dokazi, izključitev dokazov, pravica do zasebnosti, pravica do dokaza
Objavljeno: 15.12.2009; Ogledov: 2546; Prenosov: 759
 Celotno besedilo (497,36 KB) |
8. INSTITUT RAZDEDINJENJA SKOZI TEORETIČNI IN PRAKTIČNI PRIKAZMaja Durič, 2009, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je obravnavano področje dednega prava, katerega temelj osnovne in vsake nadaljnje razprave ter izhajanj je dedovanje, proces, ki skozi določene predpostavke, pomeni upravičenje dedičev, da nasledijo zapustnikovo imetje in določbe, na kak način lahko do nasledstva pride. Ker se je skozi zgodovino udejanjil princip svobode testiranja, ki daje zapustniku možnost, da z oporoko razpolaga s svojim premoženjem tudi za čas po njegovi smrti, se ta svoboda razdelitve vseeno omejuje zaradi omogočanja koristi zapustnikovih najbližjih svojcev, z institutom nujnega deleža. Poudarek diplomskega dela se tako od temeljev dedovanja, zoži na specifično področje, ki se razprostira od upravičenja do nujnega deleža, do situacij, ko postane zaradi nedopustnega ravnanja dediča v odnosu do zapustnika, zagotavljanje nujnega deleža neobvezno. Neskladno z življenjskimi razmerami in moralo bi namreč bilo, če bi dedič navkljub svojim nedopustnim dejanjem, bil upravičen do določenega deleža samo na podlagi sorodstvene vezi. Ravno v izogib temu, je na voljo institut razdedinjenja, ki zapustniku omogoča, da določene dediče zaradi njihovega vedenja in dejanj, izključi iz dedovanja. Razdedinjenje spada tako rekoč poleg oporočnega dedovanja, pod dodatno, razširjeno avtonomijo zapustnika. Vendar ga tudi tu omejujejo taksativno našteti razlogi za razdedinjenje, ki določajo primere, v katerih lahko samo zapustnik razdedini nujnega dediča. Tako v primeru kršitve zakonite ali moralne dolžnosti, storitve hujšega kaznivega dejanja zoper zapustnika ali njegove bližnje sorodnike ter zaradi vdajanja brezdelju ali nemoralnemu življenju, tvega dedič, da bo z razdedinjenjem, izgubil to, kar bi mu drugače po naravi zakona nedvomno pripadalo, namreč, nujni dedni delež po svojem umrlem sorodniku ali zakoncu.
Osrednja tema, razdedinjenje, pa ima stične točke, sploh glede razširjene avtonomije zapustnika glede določitve in izločitve dedičev ter možnostjo razpolaganja s svojim premoženjem po smrti, z institutoma dedno nevrednostjo ter odvzemom nujnega deleža v korist potomcev, katera sta tudi opisana in vsebinsko primerjana z razdedinjenjem. Celotno delo je tako zaokrožen prikaz - od temeljev pravic in možnosti dedovanja, do omejitev s strani oporočnika in zakonodajalca - skozi teoretičen in praktičen vidik.
Ključne besede: Dedno pravo, dedovanje, nujni delež, razdedinjenje
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 2747; Prenosov: 626
Celotno besedilo (397,18 KB) |
9. Ustanove v dednem pravu in primerjava z trusti anglo-ameriškega pravaAlen Naglič, 2010, diplomsko delo Opis: To diplomsko delo se po vsebini ukvarja in primerja dva instituta, ki sta oba temeljna in zelo pomembna v svojih pravnih sistemih, in sicer ustanovo ter trust. Anglo-ameriški pravni red ustanov ne pozna, kontinentalno pravo pa, razen redkih izjem, trustov ne ureja.
Ustanova je, na določen namen vezano premoženje, ki ima lastnosti pravne osebe, pri čemer je potreben trajen, splošno-koristen ali dobrodelni namen. Za njeno ustanovitev je potrebna odobritev državnega organa. Ustanovni namen in premoženje določi ustanovitelj z enostranskim pravnim poslom med živimi (»inter vivos«), lahko pa izjavi voljo tudi z pravnim poslom za primer smrti (»mortis causa«). Dopustnost tega posla je povezana s t.i. načelom svobode testiranja, ki zapustniku omogoča svobodno razpolaganje s svojim premoženjem.
Če zapustnik v svoji oporoki odredi ustanovitev ustanove in nameni sredstva za njen namen, govorimo o pravnem poslu »mortis causa« in o ustanovitvi ustanove na podlagi tega posla. Ustanovitev ustanove na podlagi pravnega posla »mortis causa« pa je samo eden od načinov razpolaganja v dovoljen namen. Zapustnik se lahko namreč odloči, da svoje premoženje ali njegov del zapusti že obstoječi pravni osebi, ki že izvršuje svoj namen ali pa zapusti določeno premoženje v določen namen, ne da bi imenoval tistega, ki mu naklanja to premoženje.
Čeprav je ustanova pravna oseba brez članov, ima koristnike (»beneficiarje«). To so tisti, ki uživajo koristi ustanove in zaradi katerih je pomembno, da je premoženje ustanove dovolj veliko, da omogoča trajno financiranje namena. V zvezi z vrstami ustanov velja posebej opozoriti na nesamostojne ustanove, ki so po opredelilnih kriterijih podobne samostojni ustanovi, vendar pa nimajo lastne pravne osebnosti in so kot take na nek način podobne institutu trusta v anglo-ameriškem pravnem redu. Lahko bi celo dejali, da so v nesamostojni ustanovi tudi zgodovinske korenine trustov. Ustanovitelj takšne ustanove, nakloni premoženje za določen namen, ter ga prenese fizični ali pravni osebi z nalogom, da njegove prihodke uporabi za namen, ki ga je določil ustanovitelj.
Namen razpolaganja mora biti trajen in tudi v tem primeru se v izročeno premoženje ne sme posegati. Za uresničitev namena se uporabljajo dohodki od premoženja oziroma obresti.
Posledica naklonitve premoženja ustanovi je, da dosedanji lastnik preneha biti lastnik premoženja, ki ga je naklonil ustanovi. Ker bi lahko ustanovitelj ustanove na takšen način prikrajšal dediče in upnike, za premoženje, ki jim bi sicer pripadlo, so njihovi interesi varovani s splošnimi predpisi civilnega, dednega in obligacijskega prava.
Trust je pravni institut katerega korenine segajo v Anglijo, kjer se je tudi razvil, kot odraz sodne prakse in ne nekega zakonskega akta. Gre za institut, pri katerem je premoženje ustanovitelja (»settlor«) preneseno na določeno osebo (»trustee«), ki postane obligacijsko zavezana, da s premoženjem ravna na določen način, brez koristi in osebnega interesa, v korist tretje osebe (»beneficiarja«), v korist katere je bil ustanovljen. Ustanovitelj ustanovi trust s pravnim dejanjem, kjer zadostuje že enostranska izjava volje iz katere izhaja, da hoče ustanovitelj tretjemu nakloniti določeno korist. Kot bistvene elemente trusta lahko opredelimo premoženje, ustanovitelja, ter namen iz katerega izhaja kdo so koristniki. Pomemben je tudi upravitelj trusta, ter jasno izražena volja o ustanovitvi trusta. Ustanovitelj je lahko fizična ali pravna oseba, ter tudi organizacija brez pravne osebnosti.
Bistvena razlika med ustanovami in trusti je prav v pravni subjektiviteti. Kontinentalni pravni redi opredeljujejo ustanove kot pravne osebe, prav zaradi tega, je težko razumeti anglo-ameriški pravni red, ki pravni subjektiviteti sploh ne posveča pozornosti, saj trusti za razliko od ustanov niso pravne osebe. Ustanovitelj ob ustanovitvi trusta prenese lastnino na upravitelja, ki postane tako imenovani pravni lastnik (»legal owner«), ki mora trust upravljati v korist
Ključne besede: ustanova, trust, dedovanje, charitable trust, testamentary trust, nesamostojna ustanova, mortis causa
Objavljeno: 26.02.2010; Ogledov: 2384; Prenosov: 370
Celotno besedilo (423,58 KB) |
10. POLOŽAJ DOLŽNIKOVEGA DOLŽNIKA V IZVRŠILNEM POSTOPKUEster Spetič, 2010, diplomsko delo Opis: Zakon o izvršbi in zavarovanju je doživel že številne spremembe. Da bi uspel zagotoviti upnikovo željo po čimprejšnjem poplačilu in obenem zagotoviti pravice dolžnikov ter uspešno slediti gospodarski situaciji bi moral biti deležen številnih sprememb. Spremembe , ki se pripravljajo bi vsekakor morale slediti potrebam in zahtevam današnjega časa po hitrosti in učinkovitosti postopka. Preprečiti bi bilo potrebno izmikanje spretnih dolžnikov in ustrezno preprečiti možnost zlorab.
Elektronsko vlaganje izvršbe je vsekakor velik korak naprej , vendar je potrebno postoriti še marsikaj, da bo izvršba dosegla svoj namen.
Položaj izvrševalcev sklepa o izvršbi je odgovoren in zahteven, pogostokrat izvrševalci sklepov naletijo na ovire pri izvrševanju sklepov. Potrebno bi bilo zagotoviti, da se postopke pospeši ne le v fazi dovolitve, ampak tudi v fazi oprave izvršbe.
Ključne besede: dolžnikov dolžnik, delodajalec, upnik, dolžnik, izvršilni postopek
Objavljeno: 31.03.2010; Ogledov: 3115; Prenosov: 872
Celotno besedilo (11,29 MB) |
