SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 54
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
PRIMERJAVA URBARJA ZA URAD PTUJ 1495 IN URBARJA URADOV IN GLAVARSTVA GRADU PTUJ O. 1500
Barbara Bedenik, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo, z naslovom Primerjava Urbarja za urad Ptuj 1495 in Urbarja uradov in glavarstva gradu Ptuj o. 1500, v prvem delu predstavlja geografski oris prostora, ki ga je v času nastanka obeh urbarjev obsegala ptujska gospoščina ter zgodovinski oris časa, v katerem sta oba urbarja nastala. Predstavljeni so lastniki ptujske gospoščine do leta 1500; Salzburška nadškofija, gospodje Ptujski ter lastniki gospoščine po njihovem izumrtju leta 1438. Predstavljena sta oba urbarja in njune značilnosti ter vsebina. Nato sledi transkripcija dela obeh urbarjev, ki je oblikovana tako, da bralec že na prvi pogled opazi podobnosti in razlike. V analizi sledi primerjava obeh urbarjev in zapis ugotovitev glede primerjave posesti, prebivalstva ter obveznosti podložnikov do zemljiškega gospostva, tako za ravninski kot gorski del. Razložene in interpretirane so posamezne mere in izrazi, ki jih najdemo v urbarjih. Podane so jezikovne značilnosti, ki jih je avtorica opazila ob primerjavi. Na koncu so dodani seznami virov in literature ter seznam tabel.
Ključne besede: ‎ urbar, gospoščina Ptuj, gospodje Ptujski, Salzburška nadškofija, 1495, 1500‎
Objavljeno: 18.07.2013; Ogledov: 1006; Prenosov: 114
.pdf Celotno besedilo (13,21 MB)

2.
OBRT V SREDNJEVEŠKEM PTUJU
Albina Kukovec, 2010, diplomsko delo

Opis: Z mostom, mitnico, pravico do sejmov, cerkveno upravo in gradom je bil Ptuj v srednjeveškem obdobju pomemben kraj na slovenskem ozemlju. V srednjem veku je bil Ptuj cvetoče mesto, kjer so se križale poti mnogih trgovcev. Zraven trgovine je bila v mestih razvita tudi obrt. V manjših mestih, kot je bil Ptuj, je ta delovala predvsem za potrebe domačega prebivalstva. Na Ptuju je bila obrt za izvoz redka; v času nastanka statuta iz leta 1376 in iz leta 1513 je v mestu delovalo več kot 30 različnih obrti. Najpomembnejši obrtniki v srednjeveškem Ptuju so bili peki in mesarji, ker so skrbeli za prehrano ljudi v mestu. Da so oboji delovali brezhibno, se je v njihovo delovanje vmešaval tudi mestni svet. Tudi čevljarji in usnjarji so bili med pomembnimi obrtniki v srednjeveškem Ptuju. Dejavnost predelava kože oziroma izdelovanje izdelkov iz usnja je imela na Ptuju ugodne možnosti za razvoj. Med številčnejšimi obrtniki v srednjem veku so še nožar, jermenar, krznar, kovač, krojač, zidar in sodar. Na Ptuju so poleg teh obrti nastopali še eden ali dva zlatarja, mizar, kositer, tkalec, sedlar, steklar, lončar, tesar, brivec, barvar, žganjar in kuhar. Kmalu so se obrtniki začeli združevati v bratovščine, ki so bile v srednjeveškem Ptuju številčne. Iz teh bratovščin so se kasneje razvili cehi. Nekateri pa so nastali samostojno. Cehi, ki so sicer začeli nastajati v 14. in 15. stoletja, so bili pogosti v kasnejših obdobjih. Na Ptuju pa so delovali čevljarski, kovaški, krojaški, lončarski, mesarski in usnjarski cehi.
Ključne besede: srednji vek, gospodarstvo, Ptuj, statut, obrt, cehi
Objavljeno: 18.07.2013; Ogledov: 2180; Prenosov: 437
.pdf Celotno besedilo (4,26 MB)

3.
POLOŽAJ ŽENSKE V VISOKEM PLEMSTVU NA PRIMERU MARGARETE TIROLSKE IN BARBARE CELJSKE
Nina Lešnik, 2011, diplomsko delo

Opis: Položaj ženske v visokem plemstvu v srednjem veku je bil zaznamovan predvsem z njeno podrejenostjo moškemu spolu. Idealno podobo ženske so narekovali krščanski duhovniki in teologi, ki s samimi ženskami niso imeli neposrednega stika. Ženskina življenjska pot je bila določena že ob rojstvu. Najprej je zanjo odgovarjal oče, ki je želel svojo hčer čim bolje omožiti, in tako je bilo dekle velikokrat le sredstvo za dosego očetovih ciljev. Po poroki je zanjo odgovarjal mož in poskrbeti je morala za potomstvo. Samostojnosti so ženske uživale bolj malo. Kljub temu pa najdemo izjeme – ženske, ki so se uspele povzpeti iz danega družbenega okvirja. Plemkinje so ob poroki dobile doto, s katero so samostojno razpolagale, nadzirale so svoja posestva, nekatere so nadomeščale svoje može pri njihovih poslih, ko so bili ti odsotni ... Zato ne moremo trditi, da ženske oziroma plemkinje v srednjem veku niso imele politične moči. Takšna primera sta med drugim Margareta Tirolska in Barbara Celjska. Ženski, ki sta obvladali politično dogajanje in dobro poznali diplomacijo takratnega časa. Čeprav sta se razlikovali po družbenem položaju in sta prihajali iz različnih rodbin, sta bili obe pomembni predstavnici sodobnih žensk.
Ključne besede: Srednji vek, položaj ženske v družbi, visoko plemstvo, Margareta Tirolska, Barbara Celjska.
Objavljeno: 05.04.2011; Ogledov: 2506; Prenosov: 281
.pdf Celotno besedilo (931,90 KB)

4.
PLEMIČI NA SLOVENSKIH TLEH KOT KRIŽARSKI VOJŠČAKI
Anja Smogavc, 2011, diplomsko delo

Opis: V drugi polovici 10. stoletja so začele nastajati slovenske dežele, zaradi česar pride na naših tleh tudi do razvoja slovenskega plemstva, ki je samo določalo, kam spada. Ne glede na to h kateri deželi so se prištevali, so plemstvo povezovali skupni politični in vojaški interesi ter družinske vezi in pogodbe. Evropa pa se je v tem času znašla v vojni, katere ideal je bil širjenje krščanstva ter boj proti islamu. Plemiči s področja današnjega slovenskega ozemlja so bili izredno aktivni kot spremljevalci takratnih evropskih kraljev na njihovih križarskih pohodih v Palestino. Prva križarska vojna je trajala od leta 1095 do 1099 in ni vključevala vidnejših predstavnikov slovenskega plemstva. Je pa slednje predvsem sodelovalo v drugi križarski vojni, ki je trajala od leta 1145 do 1149, ter v tretji križarski vojni med 1189 in 1192. Teh dveh pohodov so se udeležili: Bernhard Spanheimski, mejni grof Štajerske, Otokar III., andeška grofa Popon in Bertold IV. ter Leopold V., štajerski vojvoda. Bertold IV. je nekaj let kasneje skupaj z nemškim kraljem Henrikom VI. ponovil potovanje v Palestino, skupaj z njim pa so v tem času na vzhod potovali še koroški vojvoda Ulrik II., ortenburški grof Oton II. in goriški grof Majnhard II. V virih ni moč zaslediti slovenskega plemiča, ki bi se udeležil četrtega pohoda v Jeruzalem, sta se pa pete križarske vojne, ki je trajala od leta 1217 do 1221, udeležila štajerski vojvoda Leopold VI. in Friderik III. Ptujski. Po peti križarski vojni so plemiči namreč raje sodelovali s križarskimi redovi, kot pa se udeleževali pohodov v Jeruzalem. Eden takšnih je bil tudi avstrijski in štajerski vojvoda, Friderik II. Prepirljivec, njegovemu vzoru pa je sledil tudi goriški grof Majnhard III.
Ključne besede: plemstvo, dežela, križarske vojne, viteški redovi, Bernhard Spanheimski.
Objavljeno: 18.07.2011; Ogledov: 3411; Prenosov: 335
.pdf Celotno besedilo (1,51 MB)

5.
ZGODOVINA RODBINE KACENŠTAJNSKIH V ŠALEŠKI DOLINI
Urška Kljajič, 2011, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo Zgodovina rodbine Kacenštajnskih v Šaleški dolini obsega pregled rodbine od njene prve omembe leta 1173 vse do njenega izumrtja in izginotja iz virov in listin, ki so nam na razpolago. Pojav Kacenštajnskih v Šaleški dolini se začne z gospodi Ptujskimi, ki so bili njihovi seniorji. Prav ti naj bi jih pripeljali na to področje s Koroške. V nadaljevanju njihovo pojavljanje zaznamuje hitro in spretno menjavanje gospodarjev, kar leta 1337 privede celo do delitve rodbine Kacenštajnskih na dve veji. Ena veja ostane zvesta Ptujskim in dobi ime Poelanni, druga pa svojo ministerialno vlogo podreja Žovneškim oz. kasneje grofom Celjskim. Že pred delitvijo je mogoče zaznati njihovo spretno krmarjenje med Ptujskimi in Vovbrškimi, ki jih po njihovem izumrtju nasledijo Žovneški. Vse to priča o spretni politični in gospodarski vlogi Kacenštajnskih. Rodbina je vseskozi imela svoj sedež na gradu Kacenštajn, ki naj bi ga po domnevnih teorijah zgradili Dravsko/Šoštanjski še pred gradom Šoštanj in naj bi ga zaradi skorajšnje obubožanosti prodali Ptujskim. Grad naj bi še pred izumrtjem rodbine podrli. Druge posesti rodbine pa so Habsburžani po letu 1456 pridružili šoštanjskemu gospostvu. Pomemben del rodbine Kacenštajnskih so bile, tako kot pri vsem ministeralnem plemstvu, poroke, ki so bile pomembno načrtovane in izbrane. Nimamo vseh podatkov, kdaj in s kom so se zgodile, a tiste, ki jih je mogoče zaslediti, pričajo o njihovi politični in gospodarski spretnosti. Večina podatkov in informacij, ki jih poznamo o rodbini Kacenštajnskih, izvira iz listin zasebnih arhivov kranjske grofovske in knežje linije Turjaških (Auerspergov), ki jim je leta 1440 Elizabeta, hči Hansa Kacenštajnskega, prodala svoj del posesti, in tako so dobili tudi njihov arhiv.
Ključne besede: Šaleška dolina, zgodovina Šaleške doline, rodbina Kacenštajskih
Objavljeno: 06.02.2012; Ogledov: 1765; Prenosov: 159
.pdf Celotno besedilo (794,50 KB)

6.
RELIGIOZNO IN KULTURNO ŽIVLJENJE PRI INKIH
Mihaela Šuper, 2012, diplomsko delo

Opis: Inki so bili eno izmed starodavnih ljudstev predkolumbovske dobe, ki je v kratkem času doseglo svoj razvoj od majhnega plemena do stopnje največjega in najrazvitejšega imperija svojega časa. Njihovo življenje je bilo prežeto z religioznimi elementi in njihov panteon bogov je bil postavljen v središče dogajanja. Temelji religije so bili prevzeti od predhodnih kultur, Inki pa so jo prilagodili za svoje potrebe. Vsak član skupnosti je imel neko funkcijo in vrednost, njihov sistem recipročnosti in prerazdeljevanja dobrin pa je vsem omogočal dostojno življenje. Vse to pa se je spremenilo s prihodom španskega konkvistadorja Francisca Pizzara, ki je leta 1532 dosegel meje inkovskega kraljestva in s tem zapečatil njihovo nadaljnjo usodo, ki je vodila v propad mogočne civilizacije. Religija in njihov vsakdan sta bili med seboj izjemno povezani področji, njihova religiozna prepričanja in običaji pa so v andskem svetu marsikje živi še danes.
Ključne besede: Inki, religija, vsakdanje življenje, predkolumbovska doba, Francisco Pizzaro, konkvistador
Objavljeno: 09.07.2012; Ogledov: 1877; Prenosov: 273
.pdf Celotno besedilo (2,72 MB)

7.
POPOL VUH - SVETA KNJIGA MAJEVSKEGA LJUDSTVA QUICHÉ
Barbara Vorih, 2013, diplomsko delo

Opis: Quiché Maji so potomci nekdanje velike majevske civilizacije in njihovo ljudstvo še danes naseljuje visoka področja Gvatemale. Najbolj so poznani po znameniti sveti knjigi Popol Vuh, ki izvira iz 16. stoletja in je ena izmed najpomembnejših pisanih dokumentov ter virov za proučevanje stare majevske zgodovine. V njej je opisan nastanek sveta, kot so si ga predstavljali, mitologija ter zgodovina quichéjskega ljudstva. Na podlagi tega pisnega dela dobimo majhen vpogled v bistvo in njihovo dojemanje sveta, ki je bilo prepleteno z religijo in kozmologijo. Poznali so tri različne koledarje, ki so jih skrbno upoštevali in z njimi skušali preprečiti nesreče ter slabe stvari. Bili so močno povezani z naravo in imeli zelo raznolik panteon bogov, ki so bili zelo spremenljivi in so pogosto menjali oblike. Zelo pomembna sestavina vseh obredov je bilo žrtvovanje ali puščanje krvi na različne načine, obrednega pomena pa je bila tudi njihova znamenita igra z žogo, pri kateri so bili poraženci pogosto žrtvovani. S prihodom španskih osvajalcev je njihova kultura padla pod evropski vpliv, toda njeni vplivi so vidni še danes. Ohranila se je v Popol Vuhu, ki so ga, ko so se od španskih menihov naučili latinice, prepisali in nam tako omogočili majhen vpogled v razumevanje in dojemanje sveta te čudovite kulture.
Ključne besede: Quiché Maji, Popol Vuh, koledar, religija, bogovi.
Objavljeno: 28.05.2013; Ogledov: 1004; Prenosov: 0

8.
NORMANI IN SREDNJEVEŠKA SICILIJA
Daniel Mitrović, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu Normani in srednjeveška Sicilija je predstavljeno normansko ljudstvo od časa njihovega pojava v predvikinški Skandinaviji pa vse do prihoda v Sredozemlje. Njihova zgodba se je začela ob koncu osmega stoletja, ko so začeli s prvimi roparskimi vdori na britanskemu otoku. V slabih dveh stoletjih so na svojih pohodih uspeli doseči vse konce evropskega kontinenta, prečkali Atlantik ter ustanovili naselbino v Novem svetu. Svojo oblast so na vzhodu razširili vse do Črnega morja, na jugozahodu pa vse do obal severne Afrike. Poudarek naloge je predvsem na razširitvi oblasti v Sredozemlju. V začetku 11. stol. so se v južni Italiji začeli pojavljati prvi Normani, kot tedanji plačanci lokalnih plemičev, ki so se udeleževali vojnih pohodov proti Bizantincem, Arabcem ter ostalim lokalnim vladarjem. V nekaj desetletjih so uspeli razširiti svoj vpliv, postopoma prevzeli oblast v južni Italiji, zavzeli Sicilijo ter ustanovili enega najmočnejših evropskih kraljestev tedanjega časa. Pri tem je glavno vlogo odigrala rodbina Hauteville, izvirajoča iz Normandije. Svoje ekspanzionistične cilje so razširili vse do severne Afrike in Male Azije, kjer so ustanavljali svoje kneževine. V času svoje vladavine so močno spremenili usodo južne Italije in Sicilije ter odigrali pomembno vlogo krščanske sile pri zaustavitvi vedno večjega prodiranja islama v Evropo.
Ključne besede: Normani, Vikingi, osvajalni pohodi, Sicilija, južna Italija, kraljestvo, Hauteville
Objavljeno: 22.04.2013; Ogledov: 1505; Prenosov: 211
.pdf Celotno besedilo (1,77 MB)

9.
OBRTNIKI IN TRGOVCI V SREDNJEVEŠKI SLOVENSKI BISTRICI
Suzana Berlak, 2013, diplomsko delo

Opis: Slovenska Bistrica se je razvila iz vaškega jedra, imenovanega Gradišče, okrog leta 1147. Pri vasi je leta 1227 nastal trg in nato leta 1310 mesto. Pridevek ''Slovenska'' je dobila Bistrica šele v drugi polovici 16. stoletja, z namenom, da bi se ločila od ''Nemške'' Bistrice (''Deutsche Freistritz'') pri Gradcu. Slednja je šele konec 16. stoletja postala trg. V srednjem veku se ''naša'' – Slovenska Bistrica imenuje vedno le Bistrica. V diplomski nalogi je poimenovana s polnim imenom – Slovenska Bistrica. Prednost Slovenske Bistrice je bila v legi in s tem povezano trgovino. Leži namreč na vozlišču pomembnih cest proti Mariboru in Ptuju. Prvi znani zgodovinski viri povezani z mesti Ptuj, Maribor in Slovenska Bistrica so ohranjeni kot vinske pravice oziroma pravica do skladiščenja vina, ki jih je vojvoda Albert II., leta 1339, izdal kot pravico meščanom Slovenske Bistrice. Z mestoma Maribor in Ptuj so sklepali raznovrstne sporazume povezane z vinskim trgovanjem. Zaradi nenehnih sporov okrog prevoza vina so Bistričani z obema mestoma prišli do prave ''vinske vojne''. Slednja se je začela v 14. stoletju in ob koncu srednjega veka še vedno ni bila končana. Pravice, ki so si jih vsa tri mesta lastila, so bile ravno tako stoletja sporne. S transportom vina je povezana tudi bistriška trgovina. Trgovali so predvsem z vinom, lodnom, usnjem, kožami, voskom, oljem, suknom, oblačili in drugo robo. Vzporedno z razvojem trgovine se je razvijala tudi obrt. Najpomembnejše obrti v srednjeveški Slovenski Bistrici so bile usnjarstvo in predelovanje lodna, pa tudi čevljarstvo, mesarstvo, peka kruha, kovinarstvo, vlivanje zvonov, tekstilstvo, steklarstvo in zidarstvo.
Ključne besede: zgodovina, srednji vek, Slovenska Bistrica, obrt, obrtniki, trgovina, trgovci, vinska vojna, skladiščna pravica
Objavljeno: 18.06.2013; Ogledov: 2248; Prenosov: 305
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

10.
PREHRANJEVALNE NAVADE PLEMSTVA V POZNEM SREDNJEM VEKU
Mateja Praprotnik, 2013, diplomsko delo

Opis: Poznavanje prehranjevalnih navad predstavlja eno izmed zelo pomembnih okoliščin za razumevanje in preučevanje posameznih zgodovinskih obdobij. Posebej zanimivo obdobje prehranjevanja je predstavljal srednji vek, katerega so zaznamovale spremembe prehranjevalnih navad plemstva kot tudi novi in drugačni pogledi na prehrano. Polno obložene mize s prehrano, ki je bila večinoma sestavljena iz maščob in drugih visokokaloričnih sestavin, so zamenjale sicer še vedno zelo obložene mize, na katerih pa se je proti koncu srednjega veka znašla nekoliko bolj zdrava in kvalitetnejša prehrana. Vsekakor se je na krožnikih plemstva ves čas pojavljalo meso, razlika se je pokazala le v načinu priprave te priviligerane jedi. Poleg prehrane je pomembno sestavino vsakega obeda predstavljalo tudi vino, tako rdeče kot belo, ki se je pilo v velikih količinah. V obdobju poznega srednjega veka so ljudje vedno bolj pisali kuharske knjige, s katerimi so si služabniki pomagali pri pripravi jedi za svoje gospode. Poleg spremembe v prehrani pa so se začela pojavljati tudi določena pravila obnašanja pri mizi in pa pravila, povezana z načinom prehranjevanja. O vseh značilnostih prehrane in načinih prehranjevanja je pisal tudi oglejski kancler Paolo Santonino, ki nam je s svojimi zapiski podal podobo prehranjevanja ob koncu 15. stoletja.
Ključne besede: alkohol, bonton, kuharske knjige, kuhinja, meso, oglejski kancler Paolo Santonino, plemstvo, pozni srednji vek, prehrana, prehranjevalne navade, pribor, začimbe.
Objavljeno: 16.10.2013; Ogledov: 2656; Prenosov: 469
.pdf Celotno besedilo (523,71 KB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici