Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Za nalogo smo si v razpravi zadali odgovoriti na nekaj ključnih vprašanj, vezanih predvsem na čas in vzrok prihoda judov v posamezne spodnještajerske urbane kraje. Kot vzorčne primere smo izbrali manjše kraje, kjer je judovska navzočnost zabeležena v dokumentih. Zaključiti smemo, da se vloga deželnih gospodov, predvsem Habsburžanov, kaže kot ključna pri spodbujanju in podpiranju judov pri odločitvi, da se naselijo v določenem kraju. To se verjetno najbolj jasno vidi pri različnih zgodbah dveh mejnih mestec, Ormoža in Brežic, obeh v lasti salzburškega nadškofa. Obe mesti sta torej last salzburškega nadškofa, toda če se je Ormož predvsem zaradi samosvoje politike družine Ptujskih in njihove naslonitve na štajerske vojvode tesne zveze s Salzburgom v veliki meri otresel, je ta podreditev oz. salzburška nadvlada ostala v Brežicah zelo izrazita. To povzroči, da v Ormožu pride do poskusa (sicer relativno kratkotrajnega, pa vendar) nastanka ormoške judovske skupnosti, medtem ko v Brežicah ni o čem podobnem ne duha ne sluha. Angažma štajerskih vojvod pa je najbolje viden na primeru (Slovenske) Bistrice, kjer je očitno, da je ravno njihov interes tisti, ki je ne samo omogočil prihod judov v mesto, temveč tudi v veliki meri uravnaval njihovo delovanje. Tudi primer Slovenj Gradca kaže na podoben vzorec. Tudi tu je za prihod judov v mesto odločilen vpliv deželnega gospoda, le da je ta v tem primeru izražen posredno, skozi delovanje deželnoministerialne družine Aufensteinov, ki pa je bilo brez dvoma povsem usklajeno z željami njihovega gospoda, koroškega vojvode. Iz celotne slike še najbolj izstopa primer Dravograda, kjer imamo opravka z dokaj nenavadnim momentom, ko se, kot kaže, štajerski judje (vsaj tako kaže dejstvo, da se podredijo sodniku za jude iz Gradca) naselijo v kraju. Ravno primer Dravograda tudi kaže, kako majhno količino podatkov imamo na razpolago, saj ni jasen niti čas prihoda in s tem dolgotrajnost tega niti povezava dravograjskih judov z morebitnimi skupnostmi iz koroškega oz. štajerskega prostora. Usoda juda Davida iz Dravograda na Dunaju kaže le na to, da je bila njegova povezanost z Dravogradom zelo velika in je morala presegati zgolj kratkotrajno bivanje. Vsekakor pa je mogoče zaključiti, da ne samo, da je bila vloga deželnih gospodov (pričakovano) tista, ki je v največji meri krojila prisotnost oz. neprisotnost judov po posameznih krajih, temveč tudi to, da je še prav posebej izpostavljena vloga Habsburžanov (in Tirolskih kot koroških vojvod) kot štajerskih deželnih gospodov. Različna pristopa k (ne)prisotnosti judov lahko vidimo skozi primerjavo salzburških Brežic, kjer jude zaman iščemo, in salzburškega Ormoža, kjer so prisotni v 14. stoletju. Poudarjeno vlogo Habsburžanov pa nam prinaša tudi analiza gradiva mesta Slovenska Bistrica. Vsekakor pa bo za več odgovorov treba tej analizi dodati še podobno za kranjsko deželo in za prostor Goriške in Istre.
Ključne besede: srednji vek, mesta, Judje, Štajerska, Koroška
Objavljeno v DKUM: 11.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 1
Povezava na datoteko

Opis: Cilj magistrskega dela z naslovom Kompleksnost srednjeveškega viteštva je predstaviti pogled na viteštvo kot celoto. Na začetku je govora o izvoru in razvoju viteštva ter procesu, skozi katerega je moral iti posameznik, da je sploh bil imenovan za viteza. Opisane so lastnosti in vrline, ki so odlikovale viteze, a hkrati se postavlja vprašanje, ali gre v primeru viteštva za kompleksen pojav ali ne. Podrobneje je pregledan vojaški vidik viteštva. V magistrskem delu ugotavlja, katere vrste opreme in orožja so uporabljali vitezi. Hkrati se raziskuje, ali se je kaj od tega skozi stoletja spreminjalo in na kakšen način. Opisano je udejstvovanje vitezov na vojnih pohodih, pozornost je namenjena tudi turnirjem. Opisani sta dve turnirski knjigi, ki sta izjemno pomembni za proučevanje turnirske dejavnosti srednjega veka – Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja in Turnirska knjiga Renéja Anžujskega. V vsebino je ob vitezu Gašperju Lambergerju in kralju Reneju Anžujskemu vključen še vitez Viljem Svibenski, vsak izmed njih je na svoj način prispeval k spominu na viteštvo in se zapisal v zgodovino.
Ključne besede: srednji vek, vitez, viteštvo, turnir, turnirska knjiga
Objavljeno v DKUM: 17.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,27 MB)

Opis: Predmet pričujočega magistrskega dela je obravnava samostanov uboštvenih redov na Slovenskem v srednjem veku, s poudarkom na ženskih dominikanskih samostanih. Samostani in redovi imajo tako na Slovenskem kot drugod po svetu različno zgodovino in dogajanje. Ustanovitev samostanov in njihov razvoj sta tesno povezana s širjenjem in z utrjevanjem katoliške vere; prav tako so imeli pomembno vlogo tudi v kulturnem in družbenem življenju, gospodarstvu, izobraževanju, znanosti itn. Na slovenskem območju so se v srednjem veku naselili vsi pomembnejši samostanski redovi, ki so bili izjemnega pomena tako za sam prostor kot njegovo prebivalstvo. Z razvojem mest in s spremenjenim načinom življenja so se pojavili uboštveni redovi. V tem delu bo izpostavljen dominikanski red, ki se je močno posvečal pridiganju in dušnemu pastirstvu nasploh. Predvsem pa je glavni namen izpostaviti dominikanke, katerih prvenstvena naloga sta bila vzgoja in izobraževanje plemiških deklet. Kljub dosedanji izčrpni literaturi so predvsem zaradi pomembnosti svojega dela še vedno premalo izpostavljene in omenjene.
Ključne besede: Srednji vek, samostani, uboštveni redovi, dominikanci, dominikanke, vzgoja in izobraževanje.
Objavljeno v DKUM: 28.11.2023; Ogledov: 594; Prenosov: 137
Celotno besedilo (994,74 KB)

Opis: Namen magistrskega dela je opisati in predstaviti stare nordijske rune in runske zapise, ki jih lahko najdemo na Norveškem, Švedskem, Danskem in v določenih deželah Evrope, kjer so takratni Vikingi imeli svoj vpliv. V sami nalogi se tudi osredotočam na določene vidike nordijske mitologije, razmišljanja in verovanja. Sama mitologija in takratno verovanje starih nordijskih ljudstev je igralo pomembno vlogo pri oblikovanju in razvoju run in runskih zapisov. Same rune so bile kot sistem pisave oziroma kot ljudski jezik v uporabi od začetka prvega stoletja našega štetja do nekje leta 1400. Tako moramo vzeti dobrih 1300 let zgodovine run in runskih zapisov. V takem obdobju je potemtakem lahko tudi prišlo do sprememb in tudi razvoja run in runskih zapisov. Rune so se manifestirale v zapisih v različnih podlagah, tipih in žanrih. Njihov kontekst pa se je raztezal od religioznih besedil do preprostega zapisa imena na kamnu. Sami zapisi nam tudi omogočajo, da lahko razumemo in preučujemo njihove avtorje, kulturo, ki je del njihove identitete in zgodovine. V sami nalogi niso dokumentirane vse nordijske rune in vsi runski zapisi, ki so obstajali in bili ustvarjeni skozi zgodovino. Predstavljeni so le tisti, ki so po mojem mnenju večji predstavniki svojih obdobij in tem. Le-ti si sledijo v kronološkem zaporedju, torej od najstarejšega do najmlajšega. Sami runski zapisi in nordijske rune so predstavljene v skladu s ''potrjenimi interpretacijami''. Viri in literatura so v tem smislu tudi temu primerno predstavljeni in uporabljeni. Ker je naloga filozofsko-zgodovinska, je tudi predstavljeno samo razmišljanje in ''filozofija'' starih nordijskih ljudstev. V tem ''filozofskem delu'' naloge so za vir staro nordijskega razmišljanja izpostavljene sage, ki v akademskem svetu nosijo večjo težo in so med samimi znanstveniki večkrat bile analizirane in predebatirane. Kot glavni del naloge je poudarjena runska abeceda, natančneje stari Futhark. Stari Futhark kot začetek runske besede je tudi oblika najstarejše runske abecede, ki tudi med svojimi simboli nosi elemente magičnosti in mitologije, ki so med starimi Nordijci nosili večji pomen. Runska abeceda je predstavljena iz zgodovinskega in filozofskega vidika, kolikor se da, pa se izogibam lingvističnim lastnostim in teorijam. Na koncu magistrskega dela predstavljam določene runske kamne kot predstavnike runskih zapisov. Izpostavljeni so runski kamni, preko katerih so predstavljene različne teme in razlogi za njihovo postavitev.
Ključne besede: runa, runologija, Saga, nordijci, runski kamni, Vikingi, Skandinavija
Objavljeno v DKUM: 10.08.2022; Ogledov: 835; Prenosov: 137
Celotno besedilo (3,65 MB)

Opis: Magistrska naloga obravnava plemiško rodbino Auersperg, ki jo na podlagi izvornega gradu Turjak na Kranjskem istovetimo z nazivom Turjaški. Gre namreč za plemiško rodbino, ki je prehodila dolgo pot ter s tem postala na slovenskem prostoru ena izmed najstarejših ter hkrati tudi najvplivnejših plemiških rodbin. Rodbina Turjaških oziroma rodbina Auerspergov najverjetneje izvira iz Bavarske oziroma Švabske, od koder pa je v 12. ali morda celo v 11. stoletju prišla na Kranjsko. Tako kot druge številne visoke plemiške družine je tudi rodbino Auerspergov v naše kraje privlačilo prav neizkoriščeno ozemlje, možnost vzpona ter s tem hkrati tudi povezana možnost bogatenja. Prvi, v virih izpričani Turjačan kljub vsemu ostaja Engelbert I., ki je omenjen leta 1162, in šele od takrat so Turjačani postali predmet znanstvenega zgodovinskega raziskovanja. V listinah se Engelbert I. pojavlja kot priča in to vedno na zelo visokem mestu, kar nam govori o njegovem velikem ugledu. V prvi listini, torej v listini iz leta 1162, je Engelbert I. omenjen kot svobodnjak, kot priča pa stoji takoj za svobodnimi gospodi Vovbrškimi. V turjaški rodbini je v sredini 13. stoletja prišlo do preloma. Tako osebe, ki so se pojavljale v listinah od takrat dalje, niso več pripadale višjemu plemstvu, temveč so izgubile visok družbeni položaj. Auerspergi so tako postali nesvobodni ministeriali ter se s tem spustili po plemiški hierarhični lestvici navzdol. Vendar kljub temu gre verjetno za rodbinsko povezavo med obema vejama. Novi rod je kljub vsemu od starega podedoval ime, grb ter nekaj posesti. Kljub padcu po plemiški hierarhični lestvici je rodbina Auersperg pokazala veliko sposobnost prilagajanja, saj se je v sporih za oblast vedno znala postaviti ter izbrati pravo stran. Najprej so bili trdno povezani s Spanheimi, od leta 1335 pa so se postavili na stran Habsburžanov. Pod njihovim okriljem so Turjaški tako počasi začeli prevzemati pomembne službe. Na podlagi tega se Turjaški niso dvignili samo politično, temveč tudi gospodarsko. Spretno so izkoriščali deželne gospode, ki so jim v zameno za zvestobo podeljevali različne fevde. Po drugi strani pa so se tudi pametno poročali. Kaj kmalu so Turjaškim zaradi njihove pametne politike kranjske deželne meje postale pretesne. Zato so se pričeli ozirati onkraj meja, kaj kmalu tudi na vzhod, in sicer na ozemlje Štajerske. V drugi polovici 14. stoletja so tako Turjaški pričeli iskati zveze oziroma partnerje izven meja Kranjske. Rodbino Turjaških je spremljal velik blagoslov, ki se je kazal v obliki številnih moških potomcev in prav ti moški člani glavne ter šumberške veje ter njihovi potomci so si neveste iskali predvsem na štajerskem prostoru. Janez I. Turjaški se je tako v drugo pametno poročil z Ano s Kacenštajna, blizu Šoštanja. Na podlagi te zveze je v turjaško rodbino prišlo ime Dipold, kakor je bilo ime sinu Janeza I. Turjaškega ter Ane. Pomembnejša od pridobitve družinskega imena Kacenštajnskih je bila pridobitev kacenštajnske dediščine, ki je Turjaškim kot sorodnikom pripadala v prvi polovici 15. stoletja. Očetovo tradicijo glede izbire štajerskih nevest je nadaljeval tudi njegov sin Dipold Turjaški, ki si je za svojo ženo izbral Uršolo z Lihteneka. Dipoldova sinova Volker in Engelhard sta prav tako kot njun dedek ter oče poiskala partnerici na Štajerskem. Dipoldov sin Volker je namreč za svojo ženo izbral Barbaro, doma iz Viltuša, njegov drugi sin Engelhard pa Sholastiko s Kunšperka. Po smrti Erazma Viltuškega, ki je bil Barbarin brat ter hkrati tudi Volkerjev svak, so leta 1471 viltuško dediščino podedovali dediči Volkerja Turjaškega. Po smrti strica Erazma Viltuškega sta si viltuško dediščino namreč razdelila njegova nečaka Viljem in Jurij Turjaški. Poleg navedene dediščine je v dediščino spadala tudi polovica gradu Gromperk pri Slovenski Bistrici. Pod Viljemovo štajersko posest je med drugim sodil tudi Rogatec pri Rogaški Slatini. V Rogatcu je Viljem med leti 1475 in 1478 opravljal funkcijo oskrbnika.
Ključne besede: rodbina Auersperg, Turjaški, slovenska Štajerska, Janez I. Turjaški, Dipold Turjaški, Volker Turjaški, Engelhard Turjaški, Viljem Turjaški, Jurij Turjaški, Janez Turjaški, Volf Engelbert Turjaški, kacenštajnska dediščina, viltuška dediščina, grad Gromperk, Rogatec pri Rogaški Slatini, gospostvo Podsreda, gospostvo Laško, Štatenberg z bližnjim gospostvom Kebelj, dvor Betnava.
Objavljeno v DKUM: 14.04.2022; Ogledov: 1262; Prenosov: 48
Celotno besedilo (2,91 MB)