1. O anšlusu pred anšlusom: vprašanje priključitve avstrije nemčiji v luči slovenskega tiska v dvajsetih letih : vprašanje priključitve Avstrije Nemčiji v luči slovenskega tiska v dvajsetih letihMiha Arih, 2023, magistrsko delo Opis: Politični in finančni položaj Avstrije je bil v začetku dvajsetih let skrajno nezavidljiv. Država se je soočala z gospodarskimi in finančnimi težavami, socialnimi nemiri in splošno nestabilnostjo. Z določili Senžermenske pogodbe zapovedana prepoved priključitve Nemčiji je med avstrijskim prebivalstvom izzvala močno neodobravanje in nasprotovanje. Občutka, da mu je kratena pravica do samoodločbe, se avstrijski narod ni in ni mogel otresti. Kljub prepovedi in težkim pogojem pa se je priključitvena dejavnost neprestano odvijala. Vse od začetka dvajsetih let so v Avstriji obstajale in se kazale močne tendence po priključitvi, finančne težave pa so jih še stopnjevale. Grožnje po ukinitvi mednarodne finančne pomoči so v določeni meri sicer uspešno umirjale nazorno izkazovanje podpore anšlusu, a je ideja v glavah in srcih Avstrijcev tlela še naprej. Še več, Avstrijci so finančno situacijo nemalokrat izkoristili za grožnje z anšlusom in tako uspešno manipulirali z mednarodno skupnostjo. Medtem ko je bila v precejšnjem delu prve polovice dvajsetih let avstrijska politika do določene mere zadržana, pa se je v drugi polovici desetletja to korenito spremenilo. Glasovi uradnih avstrijskih političnih krogov so postajali vse glasnejši in odločnejši. Glede na število priključitvenih dejavnosti, v katerih so bili ti politiki ne zgolj zasebno, temveč tudi javno udeleženi, je moč sklepati, da se morebitnih posledic svojih dejanj več niso bali in so precej prosto izražali svoja stališča. Večji del politike je še vedno ostal dovolj zmeren, da je Avstrija uspešno ohranjala politične in gospodarske stike s sosedami in z drugimi državami, s tem pa v določeni meri pridobivala tudi na mednarodnem ugledu. Podporo anšlusu je vse bolj javno zagovarjala tudi nemška stran. Slednja je imela pri izražanju svojih stališč pogosto mnogo manj zadržkov kot avstrijska stran. Mednarodna skupnost je videnemu nasprotovala, a ni bila pripravljena zaustaviti zakonodajnih, političnih, religijskih, kulturnih in drugih prizadevanj za končno priključitev Avstrije Nemčiji. Dvajseta leta so bila tako za pripravo na anšlus ključna in so imeniten prikaz političnega teka na dolge proge.
Ključne besede: anšlus, priključitev, dvajseta leta, slovenski tisk, Avstrija
Objavljeno v DKUM: 04.10.2023; Ogledov: 337; Prenosov: 62
 Celotno besedilo (1,76 MB) |
2. Percepcija Winstona Churchilla v slovenskem tisku v obdobju od Münchenskega sporazuma do napada na Jugoslavijo : magistrsko deloLucija Kovačič, 2023, magistrsko delo Opis: Winston Churchill, eden izmed osrednjih politikov 20. stol., rojen 30. novembra 1874, v zlati viktorijanski dobi britanskega imperija, je zaključil šolanje na vojaški akademiji Sandhurst. Do leta 1900 je deloval kot vojak in vojni dopisnik. Državna politika ga je zanimala že vse od otroštva, zato je po zaključku vojaške službe začel graditi politično kariero. Svoj prvi vrhunec je dosegel leta 1915, ko je prevzel položaj ministra za vojno mornarico, s katerega je moral po porazu pri Dardanelah, ko je bil v celoti obtožen krivde, odstopiti. Po izgubi ministrskega položaja se je vrnil v vojsko, kjer je ostal do maja 1916. Šele konec velike vojne je prinesel ponovno oživitev Churchillove politične kariere. Do leta 1929, ko je konservativna stranka izgubila na volitvah, Churchill pa s tem za desetletje mesto v vladi, je zasedal številne odločilne ministrske položaje. V tridesetih letih 20. stol. pa je vseskozi svaril pred vzponom Adolfa Hitlerja na oblast in si s tem v slovenskem tisku do napada na Jugoslavijo pridobil sloves ne le uglednega in izkušenega politika, temveč tudi največjega Hitlerjevega sovražnika. Vrhunec svoje kariere je dosegel 10. maja 1940, ko je postal predsednik vlade Združenega kraljestva. Državo je uspešno pripeljal do zmage v drugi svetovni vojni, leta 1945 pa odstopil. Drugič je mesto predsednika vlade zasedal med letoma 1951 in 1955, skoraj do smrti (1965) pa je ostal poslanec v spodnjem domu parlamenta.
Ključne besede: Winston Churchill, Münchenski sporazum, slovensko časopisje, druga svetovna vojna, britanska politika
Objavljeno v DKUM: 02.06.2023; Ogledov: 581; Prenosov: 41
Celotno besedilo (2,62 MB) |
3. Zgodovinar Jan Šedivý : magistrsko deloManica Godec Čizmarevič, 2022, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava življenje in delo zgodovinarja Jana Šedivýja. Jan Šedivý se je rodil 11. septembra 1899 v Linzu. Zaradi očetove smrti je svoje otroštvo od prvega leta dalje preživel pri stricu v okolici Male Nedelje. Med letoma 1912 in 1920 je obiskoval Klasično gimnazijo Maribor. Po zaključku gimnazije se je vpisal na študij zgodovine in zemljepisa na Univerzi
v Ljubljani, ki ga je nadaljeval v Beogradu, v Pragi in v Sofiji. Diplomiral je leta 1929 v Beogradu. Leto kasneje je bil imenovan za profesorja na Klasični gimnaziji Maribor, kjer je poučeval vse do leta 1941. To je bilo najplodnejše obdobje njegovega delovanja. V Mariboru se je ustalil, si ustvaril družino in – razen med vojno – bival vse do svoje smrti. Poleg opravljanja profesorskega poklica je ves čas pisal ter bil odbornik Zgodovinskega društva v Mariboru, član Muzejskega društva v Mariboru in član Pedagoške centrale. V okviru klasične gimnazije in zgodovinskega društva je imel večkrat predavanja s področja zgodovine in poznavanja slovanskih narodov.
Z nemškim napadom na Jugoslavijo in začetkom druge svetovne vojne na Slovenskem se je kot prostovoljec odločil za vstop v jugoslovansko vojsko, kmalu pa je postal nemški vojni ujetnik.
Po uspešnem pobegu in prihodu njegove družine v Beograd je čas vojne preživel v Zrenjaninu. Tukaj je poučeval na gimnaziji do avgusta 1945. Leta 1945 je prevzel službo profesorja ruščine na I. gimnaziji Celje, kjer je poučeval do leta 1950, ko je sprejel službo na II. gimnaziji Maribor.
Menjava oblasti v Jugoslaviji in komunistične čistke, ki so zajele vsa področja javnega življenja, so privedle tudi do »obračuna« z državnimi uslužbenci, ki se temu niso uklonili. Februarja 1952 so na širšem področju Maribora uvedli postopke proti delavcem v prosveti. Eden izmed teh je bil tudi Jan Šedivý.
Sodišče ga je spoznalo za krivega in mu naložilo kazen – prepoved službovanja za eno leto.
Leta 1953 je bil Šedivý upokojen. Umrl je zaradi srčnega zastoja, 12. maja 1969, v Mariboru, kjer je tudi pokopan.
Njegov opus zajema številne članke, ki jih je objavljal v Straži, Novi straži, Mladiki, Slavistični reviji, Socialni misli, Časopisu za zgodovino in narodopisje, Jeziku in slovstvu, Pedagoškem zborniku Slovenske šolske Matice, Mariborskem koledarju, Kroniki, Domu in svetu ter Vestniku. Izdal je tudi dva samostojna učbenika: Oris zgodovine Jugoslovanov in Češčina za samouke.
Ključne besede: Jan Šedivý, zgodovinar, profesor, gimnazija, Maribor, sodišče
Objavljeno v DKUM: 06.01.2023; Ogledov: 1040; Prenosov: 62
Celotno besedilo (18,13 MB) |
4. Struktura zadnjega slovenskega zastopstva v dunajskem parlamentu (1911–1918)Vita Zgoznik, 2017, magistrsko delo Opis: Zadnje volitve v dunajski parlament so se zvrstile 13. junija 1911, kmalu za tem pa je izbruhnila prva svetovna vojna, ki je omogočila zadnjim poslancem, da so svoja poslanska mesta zasedali kar sedem let. Magistrska naloga predstavlja podrobnejše biografije zadnjih petindvajsetih slovenskih poslancev, ki so se borili za narodne pravice na Dunaju. Začetno poglavje je namenjeno lažjemu razumevanju zgodovinskega dogajanja in sistema volitev, saj je bil čas tisti, ki je diktiral posameznikove odločitve, volilni sistem pa je bil za razliko današnjega povsem drugačen. V nadaljevanju so predstavljene biografije, v katerih so načeloma podani podatki z vidika drugih področij delovanja, ki so jih poslanci spretno udejanjali vzporedno s političnim udejstvovanjem. Mnogi med njimi so bili odvetniki, uredniki, novinarji, duhovniki, župani in celo pisatelji, drugi pa so vse svoje življenje posvetili politiki. Življenja poslancev so med seboj prepletena, saj so se na političnem področju medsebojno povezovali.
Ključne besede: slovenski poslanci, biografije, zadnje volitve, dunajski parlament, 1911–1918, Avstro-Ogrska, Kraljevina SHS.
Objavljeno v DKUM: 11.10.2018; Ogledov: 1389; Prenosov: 195
Celotno besedilo (21,74 MB) |
5. Laška pihalna godba in kulturni utrip Laškega na prelomu časov (1862-1992)Nina Tovornik Jurgelj, 2018, magistrsko delo Opis: V Sloveniji so pihalne godbe pomemben del ljubiteljske kulture. Skozi zgodovino so s svojim delovanjem v kulturnem in družabnem življenju ljudi pridobile pomembno mesto.
V magistrskem delu spremljamo zgodovino Laške pihalne godbe, od njenega nastanka leta 1862 do leta 1992, ko je godba praznovala 130. obletnico svojega delovanja. V obravnavanem obdobju so se dogajale politične, družbene in socialne spremembe, ki so vplivale na razvoj godbe. V 130 letih je Laško pihalno godbo vodilo 14 kapelnikov. Delovanje laške godbe nista ustavili svetovni vojni, pomanjkanje finančnih sredstev in konstantno iskanje ustreznega vadbenega prostora. V magistrskem delu sem podrobno opisala tudi druge pomembne mejnike, kot so: prvi nastop izven slovenskih meja, ustanovitev dislociranega oddelka Glasbene šole Radeče v Laškem, sponzorstvo Pivovarne Laško, dva vzpona na Triglav, ustanovitev mažoretne skupine in še bi lahko naštevali.
Glavni vir pisanja magistrskega dela je bil arhiv Laške pihalne godbe, ki hrani zapisnike in dopise od leta 1933 dalje. Arhivskim virom so dodani spomini laških godbenikov, s katerimi sem opravila intervjuje.
Ključne besede: pihalna godba, kulturno društvo, godbeniki, Laško, Laška pihalna godba.
Objavljeno v DKUM: 08.10.2018; Ogledov: 1750; Prenosov: 117
Celotno besedilo (769,49 KB) |
6. Maribor in poveljstvo jugozahodne fronte med prvo svetovno vojnoGregor Antoličič, 2018, doktorska disertacija Opis: Pričujoča doktorska disertacija prikazuje ključne poteze poveljstva jugozahodne fronte v času njegove nastanitve v Mariboru. Poveljstvo je bilo namreč po vstopu Kraljevine Italije v prvo svetovno vojno v Mariboru nastanjeno od maja 1915 do marca 1916 ter od marca 1917 do novembra 1917. Disertacija na eni strani prikazuje ključne vojaške in politične poteze poveljstva, na drugi strani pa želi ugotoviti, kako je prisotnost poveljstva vplivala na življenje v Mariboru. Poveljstvo je bilo vmesni vojaški organ med armadami na bojišču in vrhovnim vojaškim poveljstvom. Opravljalo je pomembne naloge pri oskrbovanju bojišča z vsem, kar so enote potrebovale, poleg tega pa je na podlagi obsežnih političnih pristojnosti v zaledju fronte skrbelo za ohranjanje reda in miru. Poveljstvo s sedežem v Mariboru je tako imelo izredno širok delokrog delovanja na obsežnem območju, ki se je razprostiralo od švicarsko-italijansko-avstro-ogrske tromeje do izliva reke Timav v Jadransko morje. Če k fronti prištejemo še zaledje, ki je politično spadalo pod poveljstvo jugozahodne fronte, lahko ugotovimo, da je bilo poveljstvo s sedežem v Mariboru izredno pomemben vojaški in politični organ Avstro-Ogrske. Maribor je torej postal sedež najpomembnejšega vojaškega organa, ki je imel v dotedanji zgodovini Slovencev stalni sedež na ozemlju današnje Slovenije. S prihodom poveljstva jugozahodne fronte v Maribor se je spremenilo vsakdanje življenje številnih Mariborčanov, saj so bili glede na tedaj veljavno zakonodajo dolžni v svojih stanovanjih nastaniti vojaško osebje. Glede na to, da je poveljstvo v povprečju štelo ok. 300 uslužbencev, je to pomenilo veliko breme za mestno prebivalstvo. Tudi nekatere civilne stavbe so se spremenile v vojaške objekte. Scherbaumova vila ob mestnem parku je postala sedež poveljstva, stavba današnje Prve gimnazije Maribor je služila za nastanitev velikega dela uradniškega aparata poveljstva, v dvorani Pivovarne Götz (današnja Unionska dvorana) pa so častniki poveljstva vsak dan obedovali. Poleg teh stavb je poveljstvo za nastanitev svojih uslužbencev najelo mnoga druga poslopja v mestu. Tako je središče Maribora čez noč prepletla mreža vojaških objektov in v njih delujočih oseb, ki so spremenili podobo in utrip mesta. Tako je torej poveljstvo jugozahodne fronte s prihodom v mesto močno vplivalo na vsakdanje življenje številnih meščanov, hkrati pa je bilo pomemben vojaški organ, pod okrilje katerega je spadalo tudi soško bojišče. Temu pričujoča doktorska disertacija namenja posebno pozornost prav zaradi velikega pomena, ki ga je imelo za Slovence. Dogajanje ob Soči je postavljeno v širši kontekst tedanje organizacije jugozahodnega bojišča. Posebna pozornost je posvečena odnosom med 5. armado, ki se je borila na soškem bojišču, ter poveljstvom jugozahodne fronte. Hkrati pa pričujoča doktorska disertacija posebno pozornost posveča tudi odnosu poveljstva jugozahodne fronte in poveljstva 5. armade do slovenske politične inteligence. Kot ključni vojaški osebnosti dogajanja na jugozahodnem in soškem bojišču pa bosta predstavljena nadvojvoda Evgen in Svetozar Boroević.
Ključne besede: Prva svetovna vojna, Avstro-Ogrska, Maribor, 1914–1918, vrhovno vojaško poveljstvo, poveljstvo jugozahodne fronte, nadvojvoda Evgen, poveljstvo 5. armade, Svetozar Boroević, soško bojišče
Objavljeno v DKUM: 10.04.2018; Ogledov: 2738; Prenosov: 335
Celotno besedilo (2,11 MB) |
7. Ustavoverni veleposestniki na KranjskemRajmund Lampreht, ANDREJ RAHTEN, 2018, doktorska disertacija Opis: Avtor v svoji disertaciji obravnava politični Klub ustavovernih veleposestnikov na Kranjskem.
V 19. stoletju se je na Kranjskem razplamtel t. i. nacionalni boj, boj med Slovenci in Nemci. Avtor dokazuje, da ne na eni in ne na drugi strani nacionalno niso bili homogeni. Čeprav so ustavoverni veleposestniki bili označeni kot nemška stranka, avtor dokazuje, da so med njimi bili ljudje, ki so bili po narodnosti Slovenci.
Ustavovernim veleposestnikom so pogosto očitali pomanjkanje domoljubja in celo izdajstvo v obliki prusofilstva. Avtor ravno nasprotno dokazuje, da ustavoverni veleposestniki niso nikoli poveličevali Prusije in Bismarcka, ampak močno Avstrijo. Zagovarjali so zavezništvo z Nemčijo, ker so bili mnenja, da bi to Avstriji koristilo.
Ustavovernim veleposestnikom so pripisali tudi nasprotovanje slovenskemu šolstvu, zaviranje le-tega in poskus uničenja oz. izrinjanja. Avtor dokazuje, da ustavoverni veleposestniki niso nasprotovali slovenskemu šolstvu. Zagovarjali so ohranitev učenja nemščine. Njihovi argumenti so bili zelo praktične narave. Najbolj pogosto so navajali, da je nemščina omogočala nadaljnje šolanje in bila vsesplošno potrebna v državi.
Politični zaton ustavovernih veleposestnikov se je pričel z nastopom Taaffejeve vlade in Andreja Winklerja na Kranjskem. Avtor dokazuje, da je slednji zelo hitro in učinkovito obračunal z ustavovernimi veleposestniki. Uničil je njihov časnik Laibacher Tagblatt in jim tako odvzel glasilo, s katerim so dosegali širše množice. Še največji udarec je za ustavoverne veleposestnike predstavljalo umiranje njihovih dolgoletnih glavnih članov zaradi starosti. Tako je v osemdesetih letih 19. stoletja umrlo precej vidnih članov, recimo Karel Deschmann.
V novo epoho so ustavoverni veleposestniki stopili šele z Josephom Schweglom. Schwegel, po rodu Slovenec, je bil dolga leta v službi zunanjega ministrstva kot diplomat. Schwegel je postal eden izmed najbolj vplivnih ustavovernih veleposestnikov ne le na Kranjskem, temveč tudi v Avstriji. Razkol in razcepitev Narodnega kluba na Slovensko ljudsko stranko in Narodno napredno stranko je izkoristil ter se povezal s slednjim. Tako mu je uspelo ponovno oživiti klub na Kranjskem in ga politično reaktivirati. Tega ni izkoristil za sejanje nemira, ampak za konstruktivno sodelovanje. Ivan Hribar je ta uspeh Schwegla v svojih spominih najbolj slikovito opisal: ustavoverni veleposestniki so postali »jeziček na tehtnici« pri glasovanjih.
Ključne besede: Ustavoverni veleposestniki, Kranjska
Objavljeno v DKUM: 23.01.2018; Ogledov: 2412; Prenosov: 213
Celotno besedilo (3,34 MB) |
8. USTANOVNI OČETJE LJUBLJANSKE PRAVNE FAKULTETE V HABSBURŠKI MONARHIJI: PITAMIC, VOŠNJAK, ŽOLGERNuša Žirovnik, 2016, diplomsko delo Opis: Leonid Pitamic je bil slovenski pravnik. Sodeloval je pri komisiji za Narodno vlado v Ljubljani, na mirovni konferenci v Parizu, imenovan je bil v Deželno vlado za Slovenijo, dejaven je bil tudi na letnih skupščinah Društva narodov v Ženevi ter bil stalni član arbitražnega sodišča v Haagu in izredni poslanik ter pooblaščeni minister Kraljevine Jugoslavije pri vladi v Združenih državah Amerike v Washingtonu. Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani je bil imenovan med prve redne profesorje in izvoljen za prvega dekana na Pravni fakulteti v Ljubljani. Delovanje fakultete je otvoril s predavanjem Pravo in revolucija. Bil je član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu, od njene ustanovitve pa tudi redni član Akademije znanosti in umetnosti.
Bogumil Vošnjak je bil pisec, politik in diplomat. Skupaj s Hrvatom Antejem Trumbićem je med prvo svetovno vojno sodeloval pri razglasitvi Krfske deklaracije. Bil je tajnik Jugoslovanskega odbora v emigraciji, poslanec v Narodni skupščini in poslanik Kraljevine SHS v Pragi. Imenovan je bil za profesorja političnih ved na Univerzi v Zagrebu. Po drugi svetovni vojni je že drugič odšel v izseljenstvo, kjer je deloval kot član Slovenskega narodnega odbora v Washingtonu in nekaj časa pri Svobodni Evropi.
Ivan Žolger je bil slovenski pravnik in diplomat. Imenovan je bil v uradniško vlado Ernesta Seidlerja za ministra brez listnice. Kot minister je bil prvi in edini Slovenec na takšnem položaju v Avstriji v času habsburške monarhije. V Narodni vladi je bil imenovan za predsednika upravne komisije v oddelek za notranje zadeve, Anton Korošec pa ga je predlagal za glavnega slovenskega zastopnika Društva narodov v Ženevi. Med drugim je bil imenovan tudi za rednega profesorja na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Ključne besede: Leonid Pitamic, Bogumil Vošnjak, Ivan Žolger, Narodna vlada, Društvo narodov, mirovna konferenca v Parizu, Pravna fakulteta v Ljubljani.
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 2400; Prenosov: 155
Celotno besedilo (1,53 MB) |
9. ROBERT WILLIAM SETON-WATSON IN JUGOSLOVANSKO VPRAŠANJEAljaž Vobič, 2016, diplomsko delo Opis: Robert William Seton-Watson je bil zgodovinar iz Velike Britanije, ki je spremljal jugoslovansko vprašanje. Na območju Balkana je deloval v začetku 20. stoletja. Kot eden redkih ljudi se je lotil problema južnih Slovanov, na to temo je tudi napisal znano knjigo The Southern Slav Question. Uvidel je, da se morajo ti združiti v obliki trializma, kajti s tem bi se okrepila Avstro-Ogrska. Natančno je spremljal dogajanje ob aneksiji Bosne in Hercegovine. V času trajanja te krize je spoznal pokvarjenost ogrske in avstrijske politike, saj je osebno spremljal sojenje, s katerim je monarhija opravičevala aneksijo. Slovencev v rešitev jugoslovanskega vprašanja do začetka prve svetovne vojne ni vključeval. Z njenim začetkom si je premislil tudi glede monarhije. Tako je v času vojne že zagovarjal združitev južnih Slovanov v Jugoslavijo zunaj Avstro-Ogrske. Tudi med vojno je aktivno sodeloval z ljudmi na področju Balkana. Jugoslovansko vprašanje pa je bila ena izmed glavnih tem tudi v politiki habsburških narodov.
Ključne besede: Robert William Seton-Watson, jugoslovansko vprašanje, aneksija Bosne in Hercegovine, trializem.
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 2279; Prenosov: 137
Celotno besedilo (504,51 KB) |
10. BLED KOT DIPLOMATSKO STIČIŠČE V OBDOBJU MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMASaša Milešič, 2016, diplomsko delo Opis: Na Bledu se je med obema vojnama zvrstilo kar nekaj pomembnih političnih dogodkov. Med najpomembnejše zunanjepolitične dogodke sodijo trije sestanki Male antante in sestanek Balkanske zveze. Prvi sestanek Male antante se je odvijal junija 1926. Na njem so se zbrali zunanji minister Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev Momčilo Ninčić, zunanji minister Češkoslovaške Edvard Beneš in zunanji minister Romunije Jon Mitilineu. Na drugem sestanku Male antante na Bledu so se leta 1936 zbrali zunanji minister Češkoslovaške Edvard Beneš, zunanji minister Romunije Nikola Titulescu in predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije Milan Stojadinović. Tretji in zadnji sestanek Male antante na Bledu, je potekal konec avgusta leta 1938. Sestanka so se udeležili zunanji minister Češkoslovaške Emil Krofta, zunanji minister Romunije Nikolaj Komnen in predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije Milan Stojadinović.
Konferenca Balkanske zveze je potekala 10. julija 1936, udeležile so se je romunska, turška, jugoslovanska in grška delegacija.
Na notranjepolitičnem področju sta bila najpomembnejša dogodka podpis blejskega sporazuma med predsednikom vlade Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev Velimirjem Vukićevićem in voditeljem Slovenske ljudske stranke Antonom Korošcem 10. julija 1927 ter podpis sporazuma med tedanjim predsednikom vlade Kraljevine Jugoslavije Dragišo Cvetkovićem in predsednikom Hrvaške kmečke stranke dr. Vladkom Mačkom 26. avgusta 1939.
Številni sestanki diplomatov in jugoslovanskih politikov so Bled med obema svetovnima vojnama postavili v središče političnega življenja, saj so bili v veliki večini medijsko zelo odmevni in so vplivali na takratno politiko na Balkanu.
Ključne besede: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Jugoslavija, Češkoslovaška republika, Romunija, Mala antanta, Balkanska zveza, Bled, blejski sporazum, diplomatski stiki, zunanja politika med obema svetovnima vojnama.
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 2351; Prenosov: 153
Celotno besedilo (700,86 KB) |
