1. |
2. Fiziologija acinarnih celic trebušne slinavke; pomen kalcijevih signalnih poti v fizioloških in patofizioloških pogojihUrška Marolt, 2023, doktorska disertacija Opis: Fiziologija in patofiziologija eksokrinega dela trebušne slinavke sta v tesni povezavi s spremembami znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov. Večina našega znanja o kalcijevih signalnih poteh v acinarnih celicah temelji na poskusih in vitro, kjer celice encimsko izoliramo, kar spremeni njihovo strukturo, fiziologijo in omeji naše razumevanje. Zaradi teh omejitev smo uvedli metodo tkivne rezine trebušne slinavke kot eksperimentalni model in situ. Ocenili smo sposobnost za preživetje in morfološke značilnosti acinarnih celic z uporabo testa preživetja celic (LIVE/DEAD assay), transmisijske elektronske mikroskopije in imunofluorescenčnih metod. V glavnem delu raziskave smo opredelili funkcionalni odziv acinarnih celic na stimulacijo z acetilholinom in ga primerjali z odzivi na cerulein. Spremembo znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov smo merili s konfokalno mikroskopijo. Pokazali smo, da so različni parametri kalcijevih oscilacij koncentracijsko odvisni in da je aktivnost precej dobro usklajena znotraj acinusov, ne pa med acinusi. Metoda tkivne rezine trebušne slinavke tako v naših očeh predstavlja pomemben nov in zanesljiv eksperimentalni model za oceno normalne in patološke morfologije in fiziologije acinarnih celic.
Ključne besede: trebušna slinavka, acinarna celica, kalcijeve oscilacije, metoda tkivne rezine, konfokalna mikroskopija
Objavljeno v DKUM: 19.04.2023; Ogledov: 806; Prenosov: 87
 Celotno besedilo (6,86 MB) |
3. Achievements in surgical treatment for colorectal liver metastases from 2000 until 2020Irena Plahuta, Tomislav Magdalenić, Špela Turk, Stojan Potrč, Arpad Ivanecz, 2022, izvirni znanstveni članek Ključne besede: colorectal cancer, liver metastases, hepatectomy, survival
Objavljeno v DKUM: 17.01.2023; Ogledov: 537; Prenosov: 49
Celotno besedilo (180,00 KB)
Gradivo je zbirka in zajema 1 gradivo! |
4. Zdravljenje primarnih jetrnih tumorjev z elektrokemoterapijo (ect)Mihajlo Đokić, 2019, doktorsko delo/naloga Opis: Izhodišče in namen: Incidenca primarnih jetrnih tumorjev v svetu se povečuje. Najpogostejši med njimi (90 %) je hepatocelični karcinom (HCC) in skupaj z intrahepatičnim holangiokarcinom (CHC) predstavlja 98,5 % primarnih jetrnih tumorjev. Ne glede na dejstvo, da je to eden najpogostejših vzrokov smrti zaradi raka v svetu, je manj kot 20 % bolnikov s HCC kandidatov za kurativno zdravljenje – kirurško resekcijo ali presaditev jeter. Samo kurativno zdravljenje omogoča bolnikom možnost za dolgoletno preživetje s petletnim preživetjem do 70 % pri kirurških resekcijah in presaditvi jeter. Ko radikalni/kurativni tretmaji zaradi splošnega stanja telesne zmogljivosti, pridružene okvare jeter ali velikosti in razširjenosti tumorja ne pridejo v poštev, uporabljamo druge metode, kot sta transarterijska kemoembolizacija (TACE) in transarterijska radioembolizacija (TARE), ali lokalne ablativne tehnike, kot so radiofrekvenčna ablacija (RFA), mikrovalovna ablacija (MWA), krioterapija in druge metode za zdravljenje primarnih jetrnih tumorjev, ki podaljšajo preživetje teh bolnikov.
Elektrokemoterapija (ECT) omogoča netoplotno ablacijo kožnih in tudi globlje ležečih tumorjev. Na podlagi dobrih rezultatov pri zdravljenju jetrnih zasevkov raka debelega črevesa in danke smo opravili prospektivno raziskavo zdravljenja hepatoceličnega karcinoma z namenom ugotavljanja izvedljivosti, varnosti in učinkovitosti elektrokemoterapije pri primarnih jetrnih tumorjih.
Metode: Elektrokemoterapijo z bleomicinom smo izvedli pri 25 bolnikih s hepatoceličnim karcinomom, skupno je bilo tretiranih 33 lezij po predvidenem protokolu. Zdravljenje je bilo izvedeno med odprto laparotomijo pri 24 od 25 bolnikov, pri enem bolniku je bila elektrokemoterapija izvedena perkutano pod kontrolo računalniške tomografije. Ob zaključku spremljanja bolnikov je bila mediana opazovanja 23,5 meseca.
Rezultati: Elektrokemoterapija je bila izvedljiva pri vseh 33 hepatoceličnih karcinomih. Pri nobenem bolniku ni prišlo do neželenih stranskih učinkov zdravljenja ali večjih pooperativnih zapletov. Do popolnega odgovora na zdravljenje je po 3 do 6 mesecih prišlo pri 92 % bolnikov in 94 % zdravljenih lezij. Ob zaključku spremljanja, tj. po medianem času spremljanja 23,5 meseca, je pri 31 od 33 lezij prišlo do popolnega odgovora.
Zaključki: Elektrokemoterapija primarnih jetrnih tumorjev se je izkazala kot izvedljiv in varen način zdravljenja pri vseh 25 bolnikih. Za dokončno oceno učinkovitosti zdravljenja je potreben daljši interval sledenja bolnikov. Elektrokemoterapija je predvsem primerna pri bolnikih z zmanjšano jetrno funkcijo zaradi jetrne ciroze, pri bolnikih z zmerno do hudo portalno hipertenzijo in/ali pri zdravljenju lezij, pri katerih bi lahko zgolj operacija z velikim tveganjem za zaplete ponudila možnost popolne ozdravitve, saj elektrokemoterapija ponuja možnost popolnega odgovora lezije na zdravljenje.
Ključne besede: Hepatocelični tumor, elektrokemoterapija, Bleomicin, elektroporacija, varnost, učinkovitost
Objavljeno v DKUM: 18.11.2019; Ogledov: 3171; Prenosov: 155
Celotno besedilo (2,25 MB) |
5. Intenzivnejše neoadjuvantno zdravljenje lokalno napredovalnega raka dankeDanijela Golo, 2018, doktorsko delo/naloga Opis: Izhodišče in namen
Z namenom izboljšanja učinkovitosti zdravljenja lokalno napredovalega raka danke (LNRD) smo okrepili neoadjuvantni del z umestitvijo treh krogov sicer adjuvantne kemoterapije kot en indukcijski in dva konsolidacijska kroga.
Materiali in metode
Med oktobrom 2011 in aprilom 2013 je bilo v raziskavi zdravljenih 66 bolnikov z LNRD z uvodnim krogom, kemoradioterapijo in dvema konsolidacijskima krogoma kemoterapije. Operacija je sledila po 2 tednih, nato so bolniki prejeli še 3 kroge adjuvantne kemoterapije. Obsevani so bili na linearnem pospeševalniku, s tumorsko dozo 45 Gy ter dodatkom doze do 50,4 Gy na T2-3 in do 54 Gy na T4 tumor, v dnevnih odmerkih po 1,8 Gy. Sočasno so prejemali kapecitabin v odmerku 825 mg/m² dvakrat dnevno, vključno z vikendi. Uvodno, konsolidacijsko in pooperativno so prejemali kapecitabin v odmerku 1250 mg/m²/12 ur v 14-ih zaporednih dneh s tedenskim razmikom med krogi. Primarni cilj je bil popolni patološki odgovor (pCR).
Rezultati
Triinštirideset (65.1%) bolnikov je prejelo zdravljenje po protokolu. Skladnost z indukcijsko, konsolidacijsko in adjuvantno kemoterapijo je bila 98,5 %, 92 % in 87,3 %. Radiokemoterapijo je zaključilo 65/66 bolnikov z 13,6 % G ≥ 3 ne-hematološko toksičnostjo. Stopnja pCR (17,5 %) sicer ni bila statistično značilno boljša, opazovali pa smo precejšnje znižanje N (77,7 %) in celokupnega stadija (79,3 %). V srednjem času sledenja 55 mesecev smo zabeležili en lokalni recidiv (LR = 1,6 %), 64,0 % (95 % IZ 63,89 – 64,11) 5 letno preživetje brez bolezni (PBB) in 69,5 % (95 % IZ 69,39 – 69,61) 5 letno celokupno preživetje (CP).
Zaključki
Okrepitev predoperativnega zdravljenja LNRD z dodatno kemoterapijo s kapecitabinom pred in po kemoradioterapiji spremlja sprejemljiva toksičnost, zato jo bolniki dobro prenašajo in jih večina tudi zaključi zdravljenje po protokolu. Z njim sicer ne izboljšamo lokalnega učinka, dosegamo pa dobro lokalno kontrolo, PBB in CP.
Ključne besede: rak danke, neoadjuvantna kemoterapija, predoperativna kemoradioterapija, popolni patološki odgovor, popolna neoadjuvantna terapija
Objavljeno v DKUM: 18.12.2018; Ogledov: 2387; Prenosov: 129
Celotno besedilo (1,41 MB) |
6. Single nucleotide polymorphisms in genes MACC1, RAD18, MMP7 and SDF-1[alpha] as prognostic factors in resectable colorectal cancerMatej Horvat, Uroš Potočnik, Katja Repnik, Rajko Kavalar, Vesna Zadnik, Stojan Potrč, Borut Štabuc, 2016, izvirni znanstveni članek Opis: Background: Colorectal cancer (CRC) represents one of the most common malignancies worldwide. Research has indicated that functional gene changes such as single nucleotide polymorphism (SNP) influence carcinogenesis and metastasis and might have an influence on disease relapse. The aim of our study was to evaluate the role of SNPs in selected genes as prognostic markers in resectable CRC.
Patients and methods: In total, 163 consecutive patients treated surgically for CRC of stages I, II and III at the University Medical Centre in Maribor in 2007 and 2008 were investigated. DNA was isolated from formalin-fixed paraffin-embedded CRC tissue from the Department of Pathology and SNPs in genes SDF-1alpha, MMP7, RAD18 and MACC1 were genotyped using polymerase chain reaction followed by high resolution melting curve analysis or restriction fragment length polymorphism.
Results: We found worse disease-free survival (DFS) for patients with TT genotype of SNP rs1990172 in gene MACC1 (p = 0.029). Next, we found worse DFS for patients with GG genotype for SNP rs373572 in gene RAD18 (p = 0.020). Higher frequency of genotype GG of MMP7 SNP rs11568818 was found in patients with T3/T4 stage (p = 0.014), N1/N2 stage (p = 0.041) and with lymphovascular invasion (p = 0.018). For MACC1 rs1990172 SNP we found higher frequency of genotype TT in patients with T3/T4 staging (p = 0.024). Higher frequency of genotype GG of RAD18 rs373572 was also found in patients with T1/T2 stage with disease relapse (p = 0.041).
Conclusions: Our results indicate the role of SNPs as prognostic factors in resectable CRC.
Ključne besede: single nucleotide polymorphism, colorectal cancer, MACC1, RAD18, MMP7, SDF-1a
Objavljeno v DKUM: 05.04.2017; Ogledov: 1682; Prenosov: 170
Celotno besedilo (698,90 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
7. Ishemična lezija debelega črevesa kot posledica akutnega pankreatitisaManca Godec Novak, Arpad Ivanecz, Stojan Potrč, Matjaž Horvat, Eldar Gadžijev, 2006, pregledni znanstveni članek Opis: Akutni nekrozantni pankreatitis v redkih primerih prizadene debelo črevo. V nastanek so vključeni številni patogenetski mehanizmi. Diagnoza prizadetosti debelega črevsa je zahtevna in se v večini primerov postavi šele med operativnim posegom. Zdravljenje izbire je resekcija prizadetega črevesa z izpeljavo (začasne) kolo- ali ileostome in distalne mukozne fistule. Predstavljamo dva bolnika srednjih let, ki sta bila zaradi akutnega nekrozantnega pankreatitisa sprva zdravljena konzervativno, nato pa je prišlo zaradi nekroze pankreatičnega tkiva do vnetne infiltracije mezekolona prečnegadela debelega črevesa s posledično nekrozo. Zdravljenja sta bila operativno. Prizadetost debelega črevesa kot zaplet akutnega nekrozantnega pankreatitisa je povezana z visoko smrtnostjo. V dveh primerih smo prikazali, da je do nekroze prečnega dela debelega črevesa s perforacijo prišlo šele po določenem času, vzrok in obseg prizadetosti pa je bil odkrit šele med operacijo. Glede na starost bolnikov, odlično splošno kondicijo in težnje po kakovostnem življenju smo se eno leto po resekciji prizadetega črevesa odločili za poseg, s katerim smo spet vzpostavili kontinuiteto črevesja.
Objavljeno v DKUM: 21.12.2015; Ogledov: 2255; Prenosov: 62
 Povezava na celotno besedilo |
8. |
9. Perforacija želodca v neonatalnem obdobju : a case reportKlavdija Sukič, Mirjana Miksić, Tomaž Jagrič, Stojan Potrč, 2011, strokovni članek Opis: Purpose: Neonatal gastric perforation is a rare life-threatening clinical condition. It is usually handled in a neonatal intensive care unit setting. Many theories have been proposed to explain the etiology and pathogenesis of gastric perforation in the neonatal period, but in many cases they remain unknown. Prematurity and low birth weight are known as risk factors. Case report: We report a 4-day- old male infant that was delivered by emergency Cesarean section because of placental abruption at 29-weeks gestational age. On the 4th day, the baby developed rapid abdominal distension with rapid progression to shock. Abdominal radiography showed free intra-peritoneal air. An emergency laparotomy revealed a perforation in the smaller curvature of the stomach that was sutured after excision of the surrounding ischemic stomach wall. Conclusion: Gastric perforation in a newborn infant represents an immediate surgical emergency with high mortality. Early diagnosis and early intervention may improve the prognosis associated with vigorous supportive measures.
Ključne besede: perforacija želodca, nedonošenček, pnevmoperitonej, gastrektomija
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1856; Prenosov: 37
Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več...
Gradivo je zbirka in zajema 1 gradivo! |
10. Vbodne rane trebuha - analiza 10-letne serijeArpad Ivanecz, Tomaž Jagrič, Borut Gajzer, Stojan Potrč, 2011, izvirni znanstveni članek Opis: Purpose: The incidence of abdominal stab wounds (ASWs) is high in some regions of the world. In general, the dilemma of the workup of these patients remains unsolved. We analyzed the epidemiological and demographical characteristics, and presented the strategy of the workup of patients with ASWs. Our results were compared with those from the literature. Methods: In this retrospective study we reviewed the records of all patients with ASWs treated between 1997 and 2007 at University Medical Center - Maribor (Maribor, Slovenia). In patients with circulatory instability and in those with signs of peritoneal irritation, explorative laparotomy was done immediately. The indication for laparotomy was also given in all asymptomatic patients with penetration across the peritoneum as evidenced by exploration of ASWs. Results: Fifty-six patients with ASWs were treated in our institution; 51 had a single stab wound and were asymptomatic on hospital admission. There were 23 explorative laparotomies for ASWs, the mean number being 2 per year (range, 0-4 per year). The liver and small intestine were the most often injured. Perioperative complications occurred in 13% of 23 stabbed patients. Late morbidity (after hospital discharge) was 26%. No patient from the present study died as a result of ASWs or perioperative complications. Conclusion: The incidence of ASWs in our part of the country is much lower than in many other urban regions in the world. The selective conservative approach to ASWs is advantageous and this is reflected in a lower number of unnecessary laparotomies. An experienced surgical team, continuous access to imaging systems and invasive procedures, and the possibility of immediate surgical intervention are necessary for this approach. If these conditions are not fulfilled, then the traditional approach- laparotomy - may be safer if there is evidence of a penetrating abdominal stab wound.
Ključne besede: vbodne rane trebuha, laparotomija
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1641; Prenosov: 50
Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več...
Gradivo je zbirka in zajema 1 gradivo! |
