| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


71 - 80 / 126
First pagePrevious page45678910111213Next pageLast page
71.
VLOGA RECEPTORJEV ENDOKANABINOIDNEGA SISTEMA CB1 IN CB2 PRI INHIBICIJI CITOKINA TNF-e1 V MONONUKLEARNIH LIMFOIDNIH CELICAH BOLNIKOV S CROHNOVO BOLEZNIJO
Žan Hribar, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Kronično vnetna črevesna bolezen (KVČB) je avtoimunska kompleksna bolezen, ki lahko prizadene celoten prebavni trakt pri človeku. Pojavlja se v obliki Crohnove bolezni (CD), ulceroznega kolitisa (UC) ter intermedialnega kolitisa (IK). Sama patogeneza bolezni še ni povsem pojasnjena, so pa različne študije že identificirale kar nekaj potencialnih genov, ki bi lahko sodelovali pri tej bolezni. Velik problem te bolezni se kaže predvsem v tem, da še ni zdravila, ki bi absolutno odpravilo vzroke bolezni, pa tudi simptomatsko zdravljenje je pogosto neučinkovito, z mnogimi stranskimi učinki. Zadnje čase je za zdravljenje KVČB v uporabi humanizirano monoklonsko protitelo adalimumab (ADA), ki specifično in z visoko afiniteto veže dejavnik tumorske nekroze-α (TNF). TNF je osrednji citokin vnetnega in imunskega odziva, torej ADA deluje protivnetno in zmanjšuje imunski odziv telesa. Vendar je već kliničnih študij pokazalo, da je zdravljenje z ADA uspešno le pri približno dveh tretjinah bolnikov. O genetskih in biokemijskih razlogih za neodziv na zdravljenje z ADA je znanega zelo malo, se pa v tem pogledu zdi endokanabinoidni sistem (EKS) kot zelo verjeten vzročni dejavnik, saj je njegovo sodelovanje pri vnetnih in imunskih procesih dobro poznano. Glavna cilja naše raziskave sta bila proučiti povezanost polimorfizmov enega nukleotida (SNP) ter gensko ekspresijo endokanabinoidnih receptorjev (CB) 1 in 2, na eni strani z dovzetnostjo za posamezen podtip KVČB, in na drugi strani z odzivom bolnikov s CD na zdravljenje z ADA. V ta namen smo v mononuklearnih celicah periferne krvi iz 276 zdravih posameznikov, 61 bolnikov z ulcerativnim kolitisom, 113 bolnikov s Crohnovo boleznijo na standardni terapiji (CB) in iz 119 bolnikov s Crohnovo boleznijo, zdravljenih z ADA genotipizirali 6 SNP v CNR1 in CNR2 ter izmerili njuno gensko ekspresijo. Na osnovi rezultatov smo naredili dva tipa asociacijskih analiz, ti. "case-control" in farmakogenomsko asociacijsko študijo. Za potrditev ekspresije CNR1 in CNR2 na proteinskem nivoju smo v vzorcih najbolj očitnih odzivnikov in neodzivnikov na zdravljenje z ADA izvedli analizo s prenosom western. "Case-control" študija je pokazala signifikantne razlike v frekvencah genotipov med kontrolami in posameznimi kohortomi bolnikov. Genotipa CT in TT rs4237 (PITHD1) sta bila povezana z večjo dovzetnostjo za razvoj hujših oblik CD, katere je potrebno zdraviti z biološkimi zdravili, medtem ko je bil genotip CC rs13197090 (RARS2) povezan z večjo dovzetnostjo za pojav oblik CD in UC, za zdravljenje katerih zadostuje klasična terapija. Starost ob diagnozi ni bila povezano z nobeno od genskih ekspresij CNR1 in CNR2, sta pa obe bili v signifikantni medsebojni korelaciji v vseh kohortah, z izjemo bolnikov z UC. Farmakogenomska študija je pokazala signifikantne razlike med frekvencami alelov in genotipov odzivnikov in neodzivnikov v 4. tednu zdravljenja z ADA. Bolniki z genotipom GG rs1049353 (CNR1) oz. genotipoma CCTT in TTTT rs35761398 (CNR2) so se v večjem deležu odzvali na zdravljenje z ADA. V 30. tednu zdravljenja je bila genska ekspresija CNR2 signifikantno nižja pri odzivnikih na zdravljenje z ADA v primerjavi z neodzivniki.
Keywords: kronična vnetna črevesna bolezen, Crohnova bolezen, kanabinoidi, adalimumab, genotipizacija, genska ekspresija, asociacijska analiza
Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 1654; Downloads: 154
.pdf Full text (2,76 MB)

72.
Učinek agonistov in antagonistov endokanabinoidnih receptorjev CB1 in CB2 na izražanje nekaterih citokinov v celičnih kulturah gojenih limfoidnih celic bolnikov z astmo
Rok Petrijan, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Astma je kronična vnetna bolezen dihal, pri kateri se pod vplivom različnih dražljajev zožijo dihalne poti, pojavi se njihovo kronično vnetje in nabiranje sluzi v bronhijih. Vse to vodi v oteženo dihanje, občutek stiskanja prsnega koša in kašljanja, predvsem sredi noči ali zgodaj zjutraj. V diplomski nalogi smo se osredotočili na ex vivo proučevanje endokanabinoidnega sistema pri imunskem odzivu bolnikov z astmo in predlagali alternative trenutnim načinom zdravljenja s protivnetnimi (ti. preprečevalci) in bronhodilatornimi (ti. olajševalci) zdravili. Zanimal nas je učinek agonistov in antagonistov kanabinoidnih receptorjev CB1 in CB2 na izražanje citokinov in obeh receptorjev. V ta namen smo v limfoidnih celičnih kulturah bolnikov z astmo in zdravih posameznikov izmerili izražanje genov CNR1, CNR2, IL4, IL5, IL6, IL8, IL10 in CSF2 v odvisnosti od tretiranja z različnimi sintetičnimi kanabinoidi. Da bi ex vivo simulirali vnetno okolje smo celične kulture gojili v prisotnosti dejavnika tumorske nekroze-α (TNF), ki se je v različnih raziskavah izkazal kot pomemben posrednik vnetnega odgovora. Za najbolj optimalne rezultate gojenja celičnih kultur iz vzorcev astmatičnih bolnikov in zdravih posameznikov, smo najprej izvedli optimizacijo koncentracije uporabljenega TNF in časa njegove inkubacije ter optimalne koncentracije uporabljenih sintetičnih kanabinoidov, pri čemer nam je kot merilo služila stopnja izražanja genov. Med samo optimizacijo parametrov nismo potrdili predpostavljene odvisnosti izražanja CNR2 od učinkov TNF, zato načrtovanega tretiranja z njegovimi agonisti in antagonisti nismo izvedli. V celičnih kulturah tretiranih z ACEA (sintetični agonist receptorja CB1) smo pri vzorcih astmatičnih bolnikov izmerili povišano ekspresijo IL5 v primerjavi z netretiranimi celicami in celicami zdravih posameznikov. V astmatičnih vzorcih je bila povišina tudi ekspresija genov CNR1 in IL4 v primerjavi z zdravimi posamezniki, vendar ni bilo učinka ACEA. S tretiranjem celic z AM251 (sintetični antagonist receptorja CB1) smo potrdili, da učinki ACEA dejansko potekajo preko CB1 receptorja. Iz dobljenih rezultatov je mogoče sklepati, da kanabinoidi z učinkom na izražanje citokinov lahko vplivajo na delovanje vnetnega procesa pri bolnikih obolelih za astmo, zato bi lahko v prihodnosti služili kot pomembne farmakološke učinkovine za zdravljenje astme.
Keywords: astma, kanabinoidi, kanabinoidni receptorji, citokini, dejavnik tumorske nekroze alfa, periferne mononuklearne celice, genska ekspresija
Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 1562; Downloads: 126
.pdf Full text (30,70 MB)

73.
GENOTIPIZACIJA SLOVENSKIH BOLNIKOV Z REVMATOIDNIM ARTRITISOM ZA DNA POLIMORFIZME PREDHODNO POVEZANE Z BOLEZNIJO V ASOCIACIJSKIH ŠTUDIJAH V CELOTNEM GENOMU
Doroteja Gselman, 2016, master's thesis

Abstract: Revmatoidni artritis je kronična avtoimunska bolezen s kompleksno genetsko etiolologijo. Prizadene vse sklepne dele telesa. Študije so pokazale da poleg okoljskih dejavnikov k razvoju bolezni pomemben delež prispevajo tudi genetski dejavniki. Ocenjen prispevek dednega dejavnika je 60 %. V patogenezo bolezni je vpleteno veliko število polimorfizmov posameznega nukleotida (SNP). Namen magistrskega dela je ugotoviti ali so SNP-ji, ki so bili najbolj statistično značilni v GWA študijah statistično značilni tudi za slovenske bolnike z RA. V raziskavi smo izbrali rs1571878 (CCR6), rs7574865 (STAT4), rs909685 (SYNGR1), rs2476601 (PTPN22) in rs3087243 (CTLA4). Izvedli smo genotipizacijo s PCR-RFLP metodo in HRM metodo na 276 vzorcih bolnikov in 276 vzorcih zdravih kontrol. Rezultate smo analizirali s statistično analizo. Statistična analiza je pokazala povezavo med RA in SNP-jema rs2476601 (PTPN22) (p=0,000013) in rs3087243 (CTLA4) (p=0,002). Alel A za SNP rs2476601 zvišuje tveganje za nastanek RA. Za SNP rs3087243 ima alel G zaščitno vlogo proti nastanku RA.
Keywords: revmatoidni artritis, asociacijske študije na celotnem genomu, verižna reakcija s polimerazo, polimorfizem dolžin celotnega genoma, genotipizacija
Published in DKUM: 06.09.2016; Views: 1554; Downloads: 153
.pdf Full text (2,29 MB)

74.
VPLIV POLIMORFIZMOV V CELOTNEM GENOMU NA PROFILE MAŠČOBNIH KISLIN PRI BOLNIKIH S KRONIČNO VNETNO ČREVESNO BOLEZNIJO
Gregor Jezernik, 2016, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu smo s intenzivno bioinformacijsko analizo preučevali povezave med profili maščobnih kislin in polimorfizmi posameznega nukleotida (SNP-ji), ki so bili genotipizirani na SNP mikromreži, ki obsega več kot 200.000 SNP-jev celotnega genoma. Namen tega dela je bil najti genetske regije, ki vplivajo na deleže maščobnih kislin v membranah rdečih krvnih celic bolnikov s kronično vnetno črevesno boleznijo (KVČB) in razložiti, kako s tem prispevajo k patogenezi bolezni ali njenemu poteku. Pri bioinformacijski analizi smo uporabili več programskih orodij, med njimi PLINK, R in Haploview. Bioinformacijska analiza je pokazala močan statistično značilen signal v FADS regiji, ki vpliva na delež dihomo-γ-linolenske kisline (p = 6.84 × 10-7). Signal je del večjega haplotipskega bloka, katerega vpliv na kinetiko metabolizma maščobnih kislin in eikozanoidov je že dobro opisan. Haplotip D namreč poveča sintezo daljših maščobnih kislin. V prisotnosti moderne zahodnjaške diete bogate s krajšimi ω-6 maščobnimi kislinami vodi do proizvodnje velikih količin arahidonske kisline, katere derivati delujejo vnetno. Ta mehanizem je lahko patogen za kronično vnetno črevesno bolezen. Haplotip D v KVČB deluje negativno tudi s porabo esencialnih maščobnih kislin v času hudega vnetja in s tem vpliva na potek bolezni. Rezultati te asociacijske študije kažejo na vlogo maščobnih kislin v poteku KVČB. Nadaljnje raziskave na tem področju bi prispevale k napovedovanju poteka bolezni in uspešnosti terapij ter odkrivanju novih terapevtskih tarč.
Keywords: kronična vnetna črevesna bolezen, profil maščobnih kislin, asociacijska študija, študija celotnega genoma
Published in DKUM: 05.09.2016; Views: 1965; Downloads: 124
.pdf Full text (2,10 MB)

75.
IZRAŽANJE GENOV TNFAIP6, S100A8, IL11, G0S2 IN S100A9 V KRVNIH LIMFOCITIH IN ČREVESNI SLUZNICI BOLNIKOV S CROHNOVO BOLEZNIJO KOT NAPOVEDNI BIOOZNAČEVALEC ODZIVA NA ZDRAVLJENJE Z ADALIMUMABOM
Alja Gabor, 2016, master's thesis

Abstract: Faktor tumorske nekroze alfa (TNFα) je glavni provnetni citokin, ki je vključen v imunski odgovor pri Crohnovi bolezni (CB). Za zdravljenje CB se v primerih, ko standardna terapija s kortikosteroidi in antibiotiki ni uspešna, uporabljajo zdravila, ki delujejo proti citokinu TNFα (antiTNF), kot sta infliksimab (IFX) in adalimumab (ADA), vendar pa se približno tretjina bolnikov na takšno terapijo ne odziva. Cilj magistrskega dela je bil ugotoviti, ali izražanje genov TNFAIP6, S100A8, IL11, G0S2 in S100A9 v krvnih limfocitih in črevesni sluznici slovenskih bolnikov s CB vpliva na odziv na terapijo z ADA in ali je možno z izbranimi geni napovedati odziv na zdravljenje, kar bi lahko bil korak naprej k personaliziranemu zdravljenju CB. Izražanje izbranih genov smo izmerili z verižno reakcijo s polimerazo v realnem času (rt-PCR) pred terapijo in v 4., 12., 20. in 30. tednu terapije. Genotipe za izbrane polimorfizme smo pridobili iz mikromreže »Immunochip«. Odziv na terapijo smo ocenili s pomočjo IBDQ vprašalnika in nivoja CRP v krvi. Za statistično obdelavo smo uporabili statistični paket SPSS. Ugotovili smo signifikantno spremenjeno izražanje gena S100A8 pri primerjavi izražanja gena pred terapijo z izražanjem v 4. (p = 5×10-5, Z = -3,975) in 12. tednu (p=0,050). Signifikantno povišano ekspresijo gena S100A9 smo ugotovili po štirih tednih zdravljenja (p = 0,012). Pri primerjavi izražanja genov pred terapijo in v posameznih tednih med terapijo pri istem bolniku smo ugotovili dve signifikantni povezavi v okviru 95 % intervala zaupanja. Za gen S100A8 smo po 4 tednih terapije ugotovili signifikantno višje izražanje tega gena, saj je razlika median 2-ddct znašala 0,519 (p = 0,009), po 20. tednih zdravljenja z ADA pa smo ugotovili signifikantno nižje izražanje gena S100A9 (p = 0,045). Na podlagi IBDQ vprašalnika in izmerjene ekspresije izbranih genov smo ugotovili povečano ekspresijo gena G0S2 po 30. tednih zdravljenja z ADA (p = < 1×10-8, Z = -5,745), signifikantno nižje pa je bilo tudi izražanje gena TNFAIP6 pri dobrih odzivnikih na terapijo po 20. tednih terapije. Glede na kriterij CRP smo ugotovili signifikantno višjo ekspresijo gena G0S2 po 20. tednih terapije z ADA pri dobrih odzivnikih (p = 0,022). Ugotovili smo, da so proučevani geni in SNP-ji povezani z odzivom na ADA pri bolnikih s CB in nedvoumno predstavljajo dobre kandidate za potencialne napovedovalce odziva na zdravljenje CB z ADA. V prihodnosti je potrebno identificirati še večje število genov za napoved odziva in jih združiti v ustrezen napovedni model.
Keywords: Crohnova bolezen, adalimumab, antiTNF, genska ekspresija, napoved odziva, biološka zdravila
Published in DKUM: 05.09.2016; Views: 1905; Downloads: 151
.pdf Full text (3,27 MB)

76.
ANALIZA METILACIJE TUMOR SUPRESORSKIH GENOV PRI RAKU GLAVE IN VRATU
Staša Hamzić Gregorčič, 2015, master's thesis

Abstract: Rak glave in vratu predstavlja heterogeno skupino malignih tumorjev. Mednje uvrščamo malignome nosu, obnosnih votlin, ustne votline, žrela, grla in žlez slinavk. Ti tumorji se med seboj razlikujejo ne le po mestu, od koder izvirajo, temveč tudi po bolezenskih znakih, histološki sliki, načinu in pogostosti metastaziranja, hitrosti napredovanja ter ne nazadanje tudi po načinu zdravljenja in izidu bolezni. Resno ogrožajo bolnikovo življenje, hkrati pa prizadenejo del telesa z izredno pomembnimi fiziološkimi funkcijami, ki so bistvenega pomena v človekovem psihičnem, emocionalnem in socialnem življenju. V nastanek raka sta vpleteni predvsem dve skupini genov, in sicer protoonkogeni in tumor supresorski geni. Prvi so med procesom karcenogeneze spodbujeni k čim večjemu izražanju, medtem ko so drugi spremenjeni tako, da je njihovo izražanje zmanjšano ali da je njihov produkt funkcionalno neaktiven. Na sam proces karcenogeneze vplivajo tudi drugi dejavniki, ki ne povzročajo sprememb v nukleotidnem zaporedju DNA in jih imenujemo epigenetski dejavniki. Epigenetski dejavniki se izražajo predvsem tako, da celico vzpodbujajo in jo stalno silijo v izražanje določenih genov. Med karcenogenezo se spremeni metilacija protoonkogenov, tumor supresorskih genov ter genov, ki so odgovorni za popravljalne mehanizme DNA v celici. Hipermetilirajo in s tem se utišajo tumor supresorski geni ter geni, odgovorni za popravljanje nastalih napak na DNA. Hipometilirajo in s tem se aktivirajo protoonkogeni in geni, odgovorni za tumorsko metastaziranje. Namen magistrske naloge je analiza mutacij in metilacije tumor supresorskih genov pri raku glave in vratu. Določali smo tudi prisotnost humanih papiloma virusov (HPV) v tumorskih vzorcih, saj je predvideno, da je status metilacije povezan s HPV povezanimi tumorji raka glave in vratu. Uporabili smo referenčne vzorce zdravega tkiva in testne vzorce tumorskega tkiva. V študijo je bilo vključenih 59 bolnikov, starih med 46 in 80 let. Okužbo s HPV smo odkrili pri petih bolnikih. Mutacije v tumor supresorskem genu predstavljajo povečano verjetnost za nastanek raka v ORL področju. Za testiranje prisotnosti mutacij v tumor supresorskem genu smo uporabili metodo metilacije specifičnega hkratnega pomnoževanja od ligacije odvisnih prob, MS – MLPA. Pri 49 bolnikih je bila ugotovoljena prisotnost metilacije v več kot enem genu. Najpogosteje hipermetilirani geni so RARB, TIMP3, DAPK1 in CDH13, in jih lahko povežemo z razvojem raka glave in vratu. Pravočasno odkrivanje mutacij v genih, povezanih z nastankom raka, je za nosilce mutacij pomembno, saj je dokazana mutacija razlog za prilagojeno klinično spremljanje in preventivne ukrepe pri nosilcih mutacije.
Keywords: Rak glave in vratu, ORL področje, protoonkogeni, tumor supresorski geni, metilacija, hipermetilacija, HPV, MS – MLPA.
Published in DKUM: 24.12.2015; Views: 2168; Downloads: 274
.pdf Full text (2,88 MB)

77.
Vpliv DNA polimorfizmov v genih FADS1, FADS2, ALOX5, ALOX15 ter CYP4F3 na profile maščobnih kislin pri kompleksnih boleznih
Uroš Veselič, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Ugotavljali smo vpliv polimorfizmov v genih FADS1, FADS2, ALOX5, ALOX15 in CYP4F3 na profile maščobnih kislin. V diplomskem delu smo se osredotočili na vplive izbranih polimorfizmov na profile maščobnih kislin. V do sedaj raziskani literaturi smo zasledili, da naj bi na pojav pogostih kompleksnih bolezni, kot so kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB), astma, miomi maternice ter črevesni polipi, znatno vplivali polimorifzmi posameznega nukleotida (SNP) rs174537 na genu FADS1, rs11230815 na genu FADS2, rs2228065 na genu ALOX5, rs1076039 na genu ALOX15 ter polimorfizem SNP rs1290617 na genu CYP4F3. Genotipizacijo smo opravljali na skupini 241 bolnikov z različnimi kompleksnimi boleznimi in na skupini 84 kontrol. Vpliv FADS1 in FADS2 se kaže predvsem v regulaciji nenasičenosti maščobnih kislin v telesu preko aktivnosti encima Δ5 in Δ6 desaturaze. Nadalje ALOX5 kodira encim 5-lipoksigenazo, ki pretvarja arahidonsko kislino v leukotriene, ki jih povezujejo z vnetji črevesja in ostalih avtoimunih bolezni. ALOX15 kodira encim 15-lipoksigenazo , ki pretvarja arahidonsko kislino v 15-hidroperoksieikosatetra- enojsko kislino kot tudi linolensko kislino, je še eden izmed faktorjev, ki ga povezujejo z genetiko avtoimunih bolezni. Gen CYP4F3 pa je pomemben faktor pri vnetnih procesih v telesu, ker upočasnjuje pretvorbo maščobnih kislin v protivnetno DHA (dokozaheksaenojsko kislino).
Keywords: maščobne kisline, polimorfizmi, kompleksne bolezni, metabolomika, vnetja
Published in DKUM: 30.10.2015; Views: 2413; Downloads: 113
.pdf Full text (2,31 MB)

78.
Genetska analiza kandidatnega področja na kromosomu 1 pri slovenskih bolnikih z revmatoidnim artritisom
Urška Rovšnik, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Revmatoidni artritis (RA) je kronična vnetna bolezen, za katero zboli približno en odstotek prebivalstva. Ta bolezen prizadene vse sklepe in tudi obsklepne dele, in to predvsem sklepe, ki vsebujejo sklepno tekočino. Tipična je prizadetost majhnih sklepov rok in nog, navadno simetrično na obeh straneh. Je avtoimunska, kompleksna bolezen, kot posledica kombinacije genetskih faktorjev in faktorjev okolja. Genetski faktorji predstavljajo 50 do 60 % dovzetnosti za bolezen. Sprožilec bolezni pa je za zdaj še neznan. Asociacijske študije celotnega genoma (GWA) so z RA povezale že več kot 100 lokusov na genomu. Študije GWA temeljijo na primerjavi frekvence bolezenskega alela med kontrolnimi vzorci zdravih oseb in bolniki, pri čemer genotipiziramo tisoče polimorfizmov posameznega nukleotida (SNP) v celotnem genomu. Študije GWA so pokazale, da so SNP-ji na treh neodvisnih lokusih na kromosomu 1 (1p36, 1q24 in 1p34) močno povezani z RA pri osebah, z azijskimi in afriškimi koreninami. To so SNP-ji v genih PADI4 (rs2301888), CD247 (rs864537) in MTF1 (rs28411352). V diplomski nalogi smo ugotavljali povezavo med izbranimi lokusi na kromosomu 1 in slovenskimi bolniki z RA. Izbrane SNP-je smo genotipizirali pri 276 bolnikih z RA in 276 zdravih posameznikih in to z metodo analize talilne krivulje visoke ločljivosti (HRM) in z metodo verižne reakcije s polimerazo, ki ji je sledila metoda polimorfizmov dolžin restrikcijskih fragmentov (PCR-RFLP). Ugotovili smo signifikantno značilno povezavo med bolniki z RA in SNP-jem rs28411352 v genu MTF1. Pri bolnikih z RA je bila frekvenca alela C v primerjavi s kontrolno skupino znatno višja (0,833, 0,767, p = 0,014). Za SNP rs864537 v genu CD247 signifikantne povezave nismo ugotovili. Za SNP rs2301888 v genu PADI4 pa smo pri bolnikih z RA opazili višjo frekvenco alela T in genotipa TT kot pri kontrolni skupini, vendar statistične signifikance nismo dosegli.
Keywords: revmatoidni artritis, kromosom 1, asociacijska analiza, SNP
Published in DKUM: 29.10.2015; Views: 1632; Downloads: 123
.pdf Full text (2,10 MB)

79.
Modeliranje robotiziranega proizvodnega sistema izdelave listnatih vzmeti s programskim paketom Robostudio
Uroš Potočnik, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Robotizacijo prinaša pozitivne učinke, ki pomenijo večjo produktivnost ter kvalitetnejše izdelke. Zaradi vse večjega razvoja, roboti zajemajo vedno večji delež v fazah serijske proizvodnje. V diplomskem delu bom izdelal simulacijo robotske celice, ki je namenjena izdelavi listnatih vzmeti in razporeditve strojev, na kateri se bodo izdelovale vzmeti. Za njeno izdelavo bom uporabil CAD modele, ki sem jih dobil iz podjetja Oprema Ravne d. o. o. . Proizvodnja linija je sestavljena iz treh robotov, ogrevalne peči, ravnalne preše, krivilne preše in kalilnega bazena. Za izdelavo diplomskega dela bom uporabil programski paket Robot studio. V začetku bom opisal nekaj splošnega o robotih in njihovem delovanju, nadaljeval bom z najpomembnejšimi standardi, ki so pomembni za izdelavo robotskih celic.
Keywords: robotika, robotska celica, industrijski roboti, standardizacija, tehnološki sistem, oznaka CE, ISO 10218-1 in ISO 10218-2
Published in DKUM: 27.10.2015; Views: 1448; Downloads: 117
.pdf Full text (2,46 MB)

80.
STATISTIČNI PRISTOPI ZA ODKRIVANJE POVEZAV MED BIOKEMIJSKIMI, GENETSKIMI IN KLINIČNIMI PODATKI Z ODZIVOM NA ZDRAVLJENJE BOLNIKOV S CROHNOVO BOLEZNIJO Z ADALIMUMABOM
Jasmina Rebernak, 2015, master's thesis

Abstract: Naredili smo celovito študijo s podatki iz članka (Koder et al., 2015) in doktorata (Koder, Silvo 2015). Namen naše raziskave je bila uporaba različnih statističnih pristopov (t-test neodvisnih vzorcev, anova, test dveh neodvisnih vzorcev, test k neodvisnih vzorcev, korelacije, linearna in logistična regresija) in z njimi odkriti povezave med biokemijskimi, kliničnimi in genetskimi podatki z odzivom na zdravljenje bolnikov s CB z adalimumabom. Uporabili smo programsko orodje SPSS in test normalne porazdelitve ShapiroWilk za izvedbo statističnih analiz. Odziv smo merili z vprašalnikom IBDQ in biokemijskim parametrom C-reaktivni protein (CRP). Za vsakega pacienta (N = 97) smo beležili 24 biokemijskih, 34 kliničnih in 34 genetskih podatkov. S kliničnim odzivom IBDQ se je dvakrat ponovilo pet polimorfizmov pri posameznemu genu. Trikrat so se ponovili trije biokemijski in šest kliničnih parametrov. Najbolj signifikantne povezave smo zaznali s PTGER4, CASP9, CCNY, sakroileitisom in alkalno fosfatazo. Z biološkim odzivom CRP se je dvakrat ponovilo devet povezav s polimorfizmi pri posameznem genu. Trikrat sta se ponovila dva biokemijska in eden klinični parameter. Za najbolj signifikantne so se izkazale povezave z ATG16L1, IL27, NR1|2 in c11orf30 ter albuminom. Z uporabo linearne in logistične (binarne) regresije smo izdelali napovedne modele za IBDQ in CRP. Z linearno regresijo smo dobili model z najvišjim R2 (0,691) za IBDQ v tridesetem tednu (natančnost: 69,32 %). Medtem ko smo najboljšo natančnost dobili za IBDQ v dvanajstem (76,00 %, R2 = 0,619) in dvajsetem (75,68 %, R2 = 0,567) tednu. Modeli za CRP so imeli R2 nad 0,980, vendar je njihova natančnost pod 61 %. Pri logistični regresiji je največjo natančnost imel model za IBDQ v četrtem tednu (R2 = 0,912; natančnost: 81,48 %). Natančnost modelov za odziv v dvanajstem (R2 = 0,482), dvajsetem (R2 = 0,465) in tridesetem (R2 = 0,653) tednu je znašala 71,43 %, 68,75 % in 64,10 %. Natančnost modelov za odziv CRP je znašala nad 70 %, vendar je to posledica manjkajočih podatkov in s tem manj veljavnih vzorcev. Ob koncu študije smo izdelali tabelo, s katero smo predstavili izbiro statističnega testa glede na biokemijske, klinične in genetske podatke.
Keywords: Crohnova bolezen, adalimumab, statistične metode, Mann-Whitney, Fisher's Exact test, Chi square test, test neodvisnih vzorcev, linearna regresija, logistična regresija, napovedni model
Published in DKUM: 22.10.2015; Views: 2017; Downloads: 312
.pdf Full text (2,47 MB)

Search done in 1.33 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica