| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


121 - 126 / 126
First pagePrevious page45678910111213Next pageLast page
121.
ČIŠČENJE IN KARAKTERIZACIJA ENCIMA TREHALOZE FOSFORILAZE IZ GLIVE SCHIZOPHYLLUM COMMUNE
Katja Heržič, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Encim trehaloza fosforilaza je šele pred kratkim bila predstavljena kot široko razširjen encim v naravi. Encim je klasificiran kot član družine encimov glikoziltransferaze 4. Encim katalizira reverzibilno fosforilazo α,α-trehalozo in fosfat (Pi) in proizvaja D-glukozo in α-D-glukozo-1-fosfat kot produkte. Trehaloza je nereducirajoč disaharid, ki se pojavlja v velikem številu organizmov, od bakterij, gliv, različnih prokariontov in rastlin do brezvretenčarjev. Encim trehaloza igra tako pomembno vlogo kot hranitelj karbohidratov, kot tudi pri preprečevanju stresa, predvsem kot blažilec med vročinskim stresom telesa in dehidracijo. Glikoziltransferaze so velikokrat zmotno prikazane kot neaktivne, saj na pogled privzemajo zgolj eno izmed dveh oblik. Veliko število nukleotidnih donorjev, velika izbira akceptorjev in zelo veliko število produktov pa kaže na enega izmed najvariabilnejših ogrodij v naravi. Skoraj neskončno število različnih produktov glikoziltransferaz, nam omogoča predvideti funkcije skoraj tisočih jasno definiranih struktur encimov. Zato nam bo le zadostno število struktur in karakterizacij omogočilo nabrati dovolj znanja o predvidenih funkcijah mnogih genov, ki kodirajo glikoziltransferaze.
Keywords: glikoziltransferaze, Schizophyllum commune, trehaloza fosforilaza, α, α-trehaloza, čiščenje, kinetični mehanizem, kinetični parametri
Published in DKUM: 30.09.2010; Views: 3115; Downloads: 184
.pdf Full text (3,99 MB)

122.
ANALIZA POLIMORFIZMOV IZBRANIH GENOV PRI OTROCIH Z ASTMO TER POVEZAVA TEH POLIMORFIZMOV S FENOTIPOM ASTME IN ODZIVOM NA TERAPIJO
Petra Perin, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Astma je najpogostejša kronična bolezen otrok. Gre za vnetje dihal neznane etiologije. Je kompleksna bolezen, katere nastanka ni mogoče pojasniti z enim samim mehanizmom ali genom, pomemben vpliv pa ima tudi okolje. V številnih študijah so z astmo povezovali že več kot 100 genov, prispevek vsakega izmed njih pa je verjetno majhen. Mnogi geni, ki bi lahko imeli pomemben vpliv v patogenezi astme še niso poznani oziroma si študije med sabo nasprotujejo o njihovi vlogi na nastanek in fenotip astme. Kandidatni geni se razlikujejo tudi med populacijami. Preverili smo, kakšno vlogo imajo nekateri izmed kandidatnih genov pri slovenskih otrocih z astmo. Večina študij je zajela astmatike kot celoto. Mi smo preučili povezave kandidatnih genov posebej za skupino atopijskih in neatopijskih astmatikov. V naši študiji smo tudi preverili kakšen vpliv imajo izbrani polimorfizmi na klinične parametre pri astmi in kako vplivajo na odziv na terapijo z glukokortikoidi pri slovenskih otrocih z astmo. Z orodji bioinformatike smo izbrali 9 polimorfizmov v 9 genih. Genotipizirali smo 108 otrok z astmo, od tega 28 z neatopijsko in 80 z atopijsko obliko astme ter 92 zdravih kontrol. Genotipizacijo smo izvedli s pomočjo verižne reakcije s polimerazo (PCR) in s pomočjo metode polimorfizma dolžin restrikcijskih fragmentov (RFLP). Ugotovili smo povezavo polimorfizmov na genih CCR5, IL13 z neatopijsko ter na genu RANTES z astmo nasploh pri slovenskih otrocih, pri polimorfizmih na 8 genih smo ugotovili vpliv na klinične parametre pri astmi. Naša študija je prva, ki je povezala gena IL12B in IL13 z deležem dušika v izdihanem zraku pri astmatikih. Prav tako smo prvi, ki smo ugotovili vpliv genov IL13 in ORMDL3 na protiastmatično terapijo z glukokortikoidi. Ti podatki lahko v bodoče pomembno prispevajo k razumevanju patogeneze astme, ugotovitve o povezavi polimorfizmov z odzivom na terapijo pa lahko vodijo do diagnostične in terapevtske obravnave, ki bo ukrojena po meri vsakega posameznega bolnika z astmo, ter zato veliko učinkovitejša, hitrejša in z manj stranskimi učinki.
Keywords: Astma, asociacijska študija, polimorfizem dolžin restrikcijskih fragmentov, genska tipizacija
Published in DKUM: 09.09.2010; Views: 3764; Downloads: 448
.pdf Full text (3,26 MB)

123.
POLIMORFIZMI V IZBRANIH APOPTOZNIH GENIH KOT NAPOVEDNI DEJAVNIK ZA ODZIV NA ADALIMUMAB PRI BOLNIKIH S CROHNOVO BOLEZNIJO
Maja Sušec, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je kompleksna bolezen, ki se lahko pojavi predvsem kot Crohnova bolezen (CB) ali kot ulcerozni kolitis (UK). Na razvoj bolezni vplivajo tako okoljski kot tudi genetski dejavniki. Bolniki, ki so oboleli za KVČB, zelo različno odgovarjajo na različna zdravila, zato zdravljenje poteka v več stopnjah. Najprej se preizkusijo 5-aminosalicati, nato kortikosteroidi in nazadnje imunosupresivi. Pri Crohnovih bolnikih, ki so neodzivni na omenjena standardna zdravila, se v zadnjem času uporabljajo nove biološke učinkovine, kot sta infliximab (komercialno dostopno zdravilo pod imenom Remicade) in najnovejše zdravilo adalimumab (komercialno dostopno zdravilo pod imenom Humira), ki inhibirajo provnetni citokin TNF-. Namen dela je bil poiskati farmakogenomske biooznačevalce, ki bi potencialno služili kot napovedni dejavniki odziva na biološko učinkovino adalimumab pri bolnikih s Crohnovo boleznijo. V nalogi smo se osredotočili na analizo polimorfizmov v izbranih apoptoznih genih TIMP-1 (SNP +372C/T oz. rs4898), CASP-9 (SNP 93C/T oz. rs4645983), FCGR3A (SNP 158V/V oz. rs396991 in FAS (SNP -670C/T oz. rs1800682), ki so predhodno pokazali povezavo z odzivom na infliximab. Namen je bil tudi ugotoviti ali so ti polimorfizmi v apoptoznih genih povezani tudi s tveganjem pri slovenskih bolnikih s Crohnovo boleznijo, ki ne odgovarjajo na standardno terapijo oziroma je bila standardna terapija prekinjena zaradi prehudih stranskih učinkov. Prav tako smo želeli raziskati ali obstaja in kakšna je korelacija med polimorfizmi v zgoraj navedenih genih in kliničnimi značilnostmi bolnikov. Vzorci krvi za izolacijo DNK ter za določitev laboratorijske krvne slike in drugih parametrov so bili odvzeti pred prvim odmerkom zdravila in nato še po 4., 12., 20. in 30. tednih. Pri vsakem odvzemu se je stanje bolezni analiziralo še z indeksom IBDQ. Genetske analize izbranih polimorfizmov smo izvedli z metodo RFLP in analizo fragmentov na agaroznem gelu ter s KASPar tehniko. Ugotovili smo povezavo polimorfizma v genu CASP-9 z odzivom na adalimumab. Bolniki z genotipom C/C so imeli slabši odziv opažen predvsem po štirih (p = 0,05) in 20 tednih (p = 0,031) zdravljenja kot bolniki z genotipom C/T ali T/T. Rezultat naše študije je skladen s študijo pri zdravljenju z infliximabom, kjer so bolniki s C/C genotipom v genu CASP-9 prav tako imeli slabši odziv. Pri ostalih 3 analiziranih genih povezava ni bila statisično značilna. Nadalje smo ugotovili povezavo polimorfizmov v genih CASP-9 (SNP rs4645983) in FCGR3A (SNP rs396991) pri slovenskih CB bolnikih vključenih v študijo. Frekvenca alela C na SNP-u rs4645983 gena CASP-9 je pri bolnikih s CB signifikantno nižja (0,68) v primerjavi s frekvenco kontrolne skupine (0,86, p = 9,9*10-5). Prav tako je frekvenca genotipa C/C nižja pri bolnikih s CB (60,22%) v primerjavi z zdravimi posamezniki (78,41%, p = 0,01). Pri primerjavi alelne frekvence SNP-a rs396991 na genu FCGR3A smo ugotovili, da je frekvenca alela T signifikantno nižja pri bolnikih s CB (0,54) v primerjavi z zdravimi posamezniki (0,67, p = 0,01), prav tako se signifikantno razlikuje frekvenca genotipa in sicer 33,3% genotipa T/T pri CB bolnikih v primerjavi s 45,06% pri kontrolni skupini (p = 0.010). Ugotovili smo povezavo med polimorfizmom v genu CASP-9 in trajanjem bolezni, vendar samo v skupini bolnikov, ki so bili dobri odzivniki na adalimumab. Bolniki s T/T genotipom v skupini dobrih odzivnikov so imeli dalj časa diagnosticirano bolezen kot bolniki z genotipom C/C ali C/T (p = 0,002). Boljši odziv na adalimumab je bil tudi pri mlajših bolnikih ne glede na genotip. Naša študija je pokazala, da bi analiza polimorfizma v genu CASP-9 pomagala pri napovedi odziva Crohnovih bolnikov na adalimumab, analiza genov CASP-9 in FCGR3A pa pri napovedi odziva na standardna zdravila za Crohnovo bolezen.
Keywords: Crohnova bolezen, polimorfizem posameznega nukleotida, farmakogenomika, biološka zdravila
Published in DKUM: 12.07.2010; Views: 4527; Downloads: 447
.pdf Full text (1,09 MB)

124.
VPLIV RAZNOLIKOSTI TKIVNIH ANTIGENOV HLA-C NA IZBIRO NESORODNEGA DAROVALCA PRI PRESADITVI KRVOTVORNIH MATIČNIH CELIC
Irena Kemperle, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Presajanje krvotvornih matičnih celic (KMC) se je v zadnjih desetletjih uveljavilo kot najuspešnejši način zdravljenja poprej večinoma neozdravljivih bolezni krvotvornih organov predvsem različnih vrst levkemij. Kadar bolniku ne najdemo glede na HLA enakega sorodnega darovalca, iščemo nesorodnega v registrih darovalcev krvotvornih matičnih celic. V strokovni literaturi najdemo dokaze, da neujemanja v tkivnih antigenih HLA-A, HLA-B, HLA-C in HLA-DR med darovalcem in prejemnikom KMC odločilno vplivajo na uspešnost presaditve oz. na preživetje bolnika po njej. Lokus HLA-C so med produkti genov HLA I. razreda odkrili najpozneje, tako da je njihov vpliv na izhod presaditve KMC manj raziskan. Ugotovili smo, da so za tipizacijo HLA-C najprimernejše metode, ki temeljijo na analizi DNK. Ker z eno metodo ne moremo razrešiti vseh dvoumnosti tipizacij, je trenutno po našem mnenju najboljša izbira kombinacija metod PCR-SBT in PCR- SSP. Antigene oz. alele HLA-C smo na vzorcu oseb slovenske narodnosti v različnih časovnih obdobjih tipizirali z metodama: PCR-SSO in PCR-SBT. PCR-SSP smo v obeh primerih uporabili le kot dodatno metodo. Za razliko od izbranih evropskih populacij, kjer je najpogostejši alel Cw*0701, je presenetljivo najpogostejši alel v slovenski populaciji Cw*0401. V primeru rekombinacij v antigenih HLA bolnik v družini nima primernega darovalca, prav tako je težka izbira oz. iskanje nesorodnega darovalca. Z namenom, da bi ugotovili pogostnost rekombinacij pri naših bolnikih smo analizirali 557 družin. Po določitvi haplotipov smo pri 2,7% družin opazili rekombinacijo. Ugotovili smo, da se pojavi v 40% primerov med lokusoma HLA-A in C, med lokusoma HLA-B in DRB1 pa v 60% primerov. Iz tega sklepamo, da neujemanja v HLA-C največ prispevajo k tkivni neskladnosti na lokusih HLA I. razreda. Razvidno je celo da ne gre za neujemanje v alelih HLA-C, pač pa za neujemanja v antigenih, kar predstavlja večjo oviro za presaditev KMC. Razlog je verjetno iskati v močnem vezavnem neravnovesju med lokusoma HLA-B in HLA-C, kar je razvidno tudi iz naše analize rekombinacij, ki jih med omenjenima lokusoma nismo opazili. Izsledki nekaterih študij kažejo na to, da obstaja veliko število različnih kombinacij antigenov HLA-B in HLA-C v vezavnem neravnovesju. Tako velikokrat pri darovalcu naletimo na drugačno kombinacijo antigenov HLA-B in HLA-C kot jo ima bolnik. Menimo, da bi hkratni izbor več darovalcev ter vključitev lokusa HLA-C k osnovni tipizaciji tako darovalca kot bolnika pripomogla k učinkovitejšemu in hitrejšemu zaključku preizkušanja tkivne skladnosti.
Keywords: HLA-C, presajanje krvotvornih matičnih celic, polimorfizem, antigen, alel, PCR-SSO, PCR-SSP, PCR-SBT
Published in DKUM: 22.12.2009; Views: 2984; Downloads: 185
.pdf Full text (1,51 MB)

125.
126.
Search done in 0.15 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica