Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu primerjamo neuspešnost nasilnega in uspešnost nenasilnega boja v Indiji. Obravnavamo obdobje od upora sepojev leta 1857 do osamosvojitve Indije leta 1947. Indijska podcelina je od 17. stoletja dalje bila pod Britansko vzhodnoindijsko družbo, katera si je postopoma priključevala številne province in izpodrinila moč tamkajšnjega mogulskega imperija ter drugih vladarjev podceline. Britanska represija nad domačini in nespoštovanje tamkajšnjih verskih tradicij sta vodili do upora sepojev (indijskih vojakov družbe) leta 1857. Upor so Britanci krvavo zatrli, indijske muslimane pa so označili kot krivce za upor, ker so Britanci bili pristranski do hindujcev. Odnos med muslimani in hindujci se je zaradi tega poslabšal, medtem ko se je odnos med muslimani in Britanci proti koncu 19. stoletja izboljšal. Zaradi dviga indijskega nacionalizma v drugi polovici 19. stoletja je bil ustanovljen Indijski nacionalni kongres, ki naj bi zastopal interes indijskega prebivalstva, vendar je muslimanski del bil slabo zastopan, zato so muslimani v začetku 20. stoletja ustanovili Muslimansko ligo. Med prvo svetovno vojno leta 1915 se je v Indijo vrnil Mahatma Gandhi. Leta 1920 je začel svoje gibanje nenasilnega boja za indijsko neodvisnost. S programi nekooperacije, državljanske neposlušnosti in številnih gladovanj je prepričal Indijski nacionalni kongres, da je prevzel njegove metode in se pretvoril v pravo politično stranko. Gandhi in Mohammed Ali Jinnah, kasnejši predsednik Muslimanske lige, sta v začetku 20. stoletja stremela k enotni neodvisni Indiji, vendar je sčasoma nastala ideja o ločeni muslimanski državi v 30-ih letih 20. stoletja. Posledično sta nastali dve ločeni državni entiteti, Indija in Pakistan, oba dominiona Velike Britanije.
Ključne besede: Indija, upor sepojev, vzhodnoindijska družba, britanski radž, Mahatma Gandhi, osamosvojitev
Objavljeno v DKUM: 06.01.2023; Ogledov: 238; Prenosov: 26
Celotno besedilo (4,08 MB)

Opis: V magistrskem delu smo preverjali, kako je na Japonskem potekalo odpiranje države na zahod in prehajanje iz starega fevdalnega sistema v imperialni in demokratični sistem. Japonska družba je bila dolgo v primežu šogunata Tokugava (Tokugawa). To obdobje je bilo sicer stabilno, vendar se je vse bolj začelo kazati nezadovoljstvo v prvi vrsti nezadovoljnih kmetov, saj razvoja kmetijstva v dotičnem obdobju praktično ni bilo. Posebno pozornost smo namenili cesarju Meidžiju in njegovem spreminjanju politične, družbene in gospodarske zgradbe države. V tem obdobju je bila omenjena tranzicija v državi najvidnejša. V magistrskem delu smo se ukvarjali predvsem z delovanjem omenjenega cesarja, saj menimo, da lahko s pomočjo obdobja njegovega delovanja najbolje ponazorimo glavne teme, in sicer spreminjanje politične sheme, gospodarstva in uprave ter postopno odpiranje države zunanjim vplivom. V času obdobja Meidži je bila Japonska vpeta tudi v dva spora, in sicer z Rusijo in (veliko hujši) z glavno azijsko tekmico, Kitajsko. Raziskovali smo tudi obdobje Tajšo (Taisho), ki je trajalo med leti 1912 in 1926. V obdobju Tajšo smo v ospredje postavili delovanje novonastalega parlamenta in različnih predsednikov vlad. Zaradi močno bližajočega se časa prve svetovne vojne smo obravnavali tudi Japonsko v času vojne in njen vpliv med zavezniškimi državami. Nazadnje smo spregovorili še o nekaterih specifičnih temah, kot so položaj žensk v povojni Japonski, tradicionalna japonska vera in nastop mladega regenta Hirohita, ki bo odigral izredno pomembno vlogo v sledečem zgodovinskem obdobju, še posebej v času druge svetovne vojne.
Ključne besede: Tokugava šogunat, fevdalizem, cesar Meidži, imperializem, cesar Tajšo, demokracija, prva svetovna vojna, cesar Hirohito
Objavljeno v DKUM: 12.10.2022; Ogledov: 219; Prenosov: 44
Celotno besedilo (2,39 MB)

Opis: Šola mora biti prostor povezan z okoljem, v katerem se nahaja. Njena naloga je, da pri učencih vzpodbudi zanimanje za domači kraj. Menimo, da imajo učitelji geografije in zgodovine precej možnosti za vključevanje lokalnega okolja kot vir poučevanja. Učencem med drugim nudijo priložnost, da se učijo zunaj razreda, kjer na konkretnih primerih dobijo pomembne izkušnje za življenje. Posebno prednost učenja v lokalnem okolju vidimo v uporabi inovativnih učnih pristopov, kjer učenci aktivno sodelujejo v procesu učenja. Ob ustaljenem vsakodnevnem načinu dela v šoli namreč potrebujejo dodatno motivacijo. Hkrati razvijajo in pridobijo številne pomembne izkušnje, kot so samostojnost, ustvarjalnost, kritično mišljenje, sodelovalno delo, komunikacijske spretnosti, uporaba IKT tehnologij in še več. Z aktivnostmi tudi bogatijo življenje v lokalni skupnosti. Pogovori z učiteljicami geografije in zgodovine so nam dali vpogled o vključevanju lokalnih tematik pri pouku. Podale so mnenje o vrednosti teh vsebin, izkušnjah in omejitvah, ki jih ovirajo pri pogostejšem vključevanju. V nadaljevanju smo oblikovali konkretiziran primer dvodnevnega projektnega dela na primeru geografije in zgodovine občine Oplotnice. Projektno delo smo naslovili z naslovom oplotniške himne Tu smo doma, priporočljiva je izvedba v 9. razredu. Predstavili smo pregled organizacije dela, vse od iniciative z oblikovanjem projektne teme do predstavitve dosežkov in ovrednotenja dela. Izdelali smo primer učne priprave in šestih delovnih listov, preko katerih učenci raziskujejo in spoznavajo svoj domači kraj.
Ključne besede: lokalna geografija, krajevna zgodovina, projektno učno delo, občina Oplotnica
Objavljeno v DKUM: 07.04.2022; Ogledov: 510; Prenosov: 68
Celotno besedilo (3,47 MB)

Opis: Judo je borilni šport, ki je del olimpijske družine od olimpijskih iger v Tokiu leta 1964. V zadnjih desetletjih je judo doživel silovit razvoj, prisoten pa je v skoraj vseh državah sveta. O tem govori tudi podatek, da se svetovnih prvenstev v judu redno udeležujejo tekmovalci iz več kot 150 držav, po nekaterih podatkih pa judo trenira okoli 25 milijonov ljudi po vsem svetu. V nekaterih državah, npr. v Rusiji, Franciji, Južni Koreji ter seveda na Japonskem, kjer je judo eden najpopularnejših športov, je judo del učnega načrta in se ga poučuje v osnovnih šolah. Začetki juda segajo v 19. stoletje, ko je Japonec Jigoro Kano iz ju-jitsuja izpeljal novo borilno veščino. Njegova želja, da bi bil judo eden izmed vodilnih borilnih športov, se je uresničila, v tej diplomski nalogi pa bom pojasnil, kako je do tega prišlo. Na začetku diplomske naloge bo poudarek na začetkih juda ter na njegovem razvoju in vedno večji popularnosti skozi leta. S širjenjem juda po svetu je ta borilna veščina v šestdesetih letih prejšnjega stoletja našla pot tudi v Slovenijo. V diplomski nalogi bom zato opisal zgodovino slovenskega juda od začetkov pa do današnjih dni, ko imamo v Sloveniji aktivnih 76 judo klubov ter okoli 5000 tekmovalcev. Po dosežkih od leta 2002, ko je Slovenija po zaslugi Petre Nareks in Raše Srake Vukovič osvojila prvi kolajni na članskih evropskih prvenstvih, do prve olimpijske medalje Urške Žolnir v Atenah 2004 ter danes, ko se niz osvajanja olimpijskih kolajn od leta 2004 ni prekinil, lahko judo uvrstimo med najuspešnejše športe v Sloveniji.
Ključne besede: judo, razvoj juda, Jigoro Kano, zgodovina, Slovenija
Objavljeno v DKUM: 18.01.2022; Ogledov: 458; Prenosov: 63
Celotno besedilo (1,10 MB)

Opis: Palestinsko krizno žarišče predstavlja eno najdlje trajajočih kriznih žarišč sodobne zgodovine. Judovsko-arabski spor, ki ga je zaznamovalo trčenje dveh nacionalizmov med 19. in 20. stoletjem, je od ustanovitve izraelske države leta 1948 prerasel v konflikt svetovnih razsežnosti. Britanska mandatna oblast, ki je v Palestini nastopila po prvi svetovni vojni in se obdržala do leta 1948, je v regiji prvotno varovala lastne strateške interese in se izkazala za neuspešnega mediatorja pri naraščajočih napetostih med Judi in Arabci. Po umiku britanskih mandatnih oblasti so vprašanje Palestine prevzeli Združeni narodi, ki so se v okviru posebne komisije UNSCOP s palestinskim vprašanjem ukvarjali od leta 1947. V poročilu UNSCOP-a sta bili predvideni dve rešitvi: delitev Palestine na dve državi in federativna ureditev. Jugoslavija, ki se je takrat že počasi uveljavljala na mednarodnem prizorišču, je zagovarjala slednjo, kar pa se ni uresničilo. Jugoslavija je pri reševanju palestinske problematike v okviru Gibanja neuvrščenih odigrala ključno vlogo. Po sporu z Informbirojem je pričela z lastno zunanjepolitično usmeritvijo, ki se je odražala predvsem pri reševanju palestinsko-izraelskega vprašanja.
Ključne besede: Bližnji vzhod, Palestina, Izrael, palestinski konflikt, Jugoslavija
Objavljeno v DKUM: 18.10.2021; Ogledov: 555; Prenosov: 93
Celotno besedilo (1,54 MB)