Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Uvod: Pljučni edem je pogosto urgentno stanje, za katerega sta značilna hiter nastanek in potek, pri zdravljenju je bistveno takojšnje prepoznanje stanja ter vzpostavitev hemodinamskega ravnotežja bolnika. Neinvazivna ventilacija (v nadaljevanju NIV) je, zraven medikamentozne in kisikove terapije, eden izmed načinov zdravljenja bolnika s pljučnim edemom, v okviru zaključnega dela pa smo s pomočjo že opravljenih študij, raziskovali učinkovitost NIV pri bolniku s pljučnim edemom. Metode: V zaključnem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela, za oceno moči dokazov zbranih raziskav pa hierarhijo dokazov po Polit & Beck (2021). Za iskanje strokovne in znanstvene literature smo uporabili mednarodne podatkovne baze Wiley Online Library, PubMed in Science Direct. Upoštevali smo vključitvene in izključitvene kriterije, ter uporabili vire, objavljene med letoma 2011 in 2021. Rezultati: S pomočjo identificiranih virov smo ugotovili, da je neinvazivna ventilacija pri bolniku s pljučnim edemom učinkovita, vendar ima velik vpliv sam vzrok za nastanek pljučnega edema. NIV, v primerjavi s trahealno intubacijo, skrajša ležalno dobo v enotah intenzivne terapije, čas rehabilitacije in zmanjša psihofizične posledice. Razprava in zaključek: Pri obravnavi bolnika s pljučnim edemom je ključnega pomena takojšnja prepoznava obolenja, prav tako pa ažurna reakcija zdravstvenega osebja, saj ima le ta veliko vpliva na končni izid zdravljenja.
Ključne besede: neinvazivna ventilacija, pljučni edem, učinkovitost
Objavljeno v DKUM: 27.03.2023; Ogledov: 906; Prenosov: 200
Celotno besedilo (969,44 KB)

Opis: Glavni obliki srčnožilnih bolezni sta koronarna bolezen srca in ishemična možganska kap, ki sta tudi vodilna vzroka smrti v Evropi, Združenih državah Amerike in drugod v razvitih državah sveta. Na razvoj srčnožilnih bolezni vplivajo številni dejavniki tveganja, ki jih lahko delimo v tradicionalne in netradicionalne ali pa v skupino dejavnikov tveganja na katere lahko oz. ne moremo vplivati. Dejavniki, na katere ne moremo vplivati so spol, starost, genetski dejavniki, etična pripadnost, itd. Eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za srčnožilne bolezni, na katerega lahko vplivamo, je arterijska hipertenzija, sledijo mu kajenje, sladkorna bolezen in dislipidemija. Tudi kronična ledvična bolezen (KLB), katere incidenca in prevalenca v svetu naraščata, je neodvisni dejavnik tveganja za srčnožilne bolezni, na katerega lahko potencialno vplivamo. KLB in srčnožilnim boleznim so skupni številni dejavniki tveganja za razvoj bolezni. S slabšanjem ledvične funkcije se prevalenca srčnih in žilnih zapletov veča. Prevalenca KLB je pri bolnikih s koronarno arterijsko boleznijo višja kot v splošni populaciji, o prevalenci KLB pri bolnikih po ishemični možganski kapi pa je le malo znanega. Prav tako ni veliko znanega o vplivu KLB na nadaljnji izhod bolnikov (preživetje, srčne in žilne zaplete) po preboleli ishemični možganski kapi. Bolniki in metode V našo raziskavo smo vključili 390 bolnikov, ki so bili v obdobju enega leta zdravljeni na Oddelku za nevrologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru zaradi ishemične možganske kapi. Akutno ishemično možgansko kap smo opredelili po kriterijih Svetovne zdravstvene organizacije, potrdili smo jo z računalniško tomografijo. Raziskava je bila prospektivna, bolnike smo spremljali od dneva sprejema do dneva smrti oz. največ do 56 mesecev. Pri bolnikih smo opredelili naslednje dejavnike tveganja ob vključitvi v raziskavo: arterijsko hipertenzijo, sladkorno bolezen, debelost. Nekatere podatke smo pridobili s pomočjo vprašalnika (anamneza sedanjega ali preteklega kajenja, družinska obremenitev s hipertenzijo, možgansko kapjo). Bolnikom smo posneli EKG. Opravili smo osnovne laboratorijske preiskave za določitev nivoja serumskega kreatinina, serumskega holesterola (celotni, HDL holesterol in LDL holesterol), serumskih trigliceridov, hsCRP in serumskih albuminov. S pomočjo skrajšane enačbe raziskave Modification of Diet in Renal Disease (enačba MDRD raziskave) smo ocenili glomerulno filtracijo (GF) in nato bolnike uvrstili v skupine KLB. KLB je bila opredeljena pri vseh z GF manj kot 60 ml/min/1,73 m2. Za srčne in žilne zaplete smo opredelili akutni koronarni sindrom (nestabilno angino pektoris, akutni miokardni infarkt z ali brez dviga ST veznice ali nenadno srčno smrt), ponovno ishemično možgansko kap in dokumentirano periferno arterijsko bolezen. Ob sprejemu in ob odpustu smo bolnikom opravili oceno funkcijskega nevrološkega stanja s pomočjo National Institutes of Health Stroke Scale (NIHSS lestvice). Statistični izračuni so bili narejeni s programom SPSS za Windows 19.0.1. V statistični analizi smo uporabili naslednje statistične metode: aritmetično sredino in standardni odklon, t-test in Mann-Whitney test, korelacijo s korelacijskima koeficientoma po Pearsonu ali Spearmanu, Kaplan-Meierjevo metodo, Coxov regresijski model (prilagojen in neprilagojen). Pri preizkušanju hipotez smo šteli za statistično pomembne tiste ugotovitve, kjer je bilo tveganje napake manjše kot 5 % (vrednost p < 0,05). Rezultati Prevalenca KLB pri bolnikih po ishemični možganski kapi je bila ocenjena na 39,2 %, največ bolnikov je imelo KLB 3. stopnje. Ženske so imele višjo prevalenco KLB kot moški. V času opazovanja je umrlo 199 bolnikov (49 %), od tega 101 ženska in 90 moških. Pri bolnikih po ishemični možganski kapi smo ugotavljali visoko prevalenco srčnih in žilnih zapletov, ki so se pojavili kar pri 45,4 % bolnikov. Najpogosteje smo opazovali ponovno ishemično možgansko kap (26,2 %). Med umrlimi bolniki jih je 120
Ključne besede: ishemična možganska kap, srčni in žilni zapleti, kronična ledvična odpoved
Objavljeno v DKUM: 13.11.2013; Ogledov: 3826; Prenosov: 247
Celotno besedilo (3,07 MB)