| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Katalitska hidrogenacija ogljikovega dioksida v metanol v prisotnosti katalizatorjev na osnovi žlahtnih kovin
Matevž Roškarič, 2020, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bil raziskati vpliv morfologije cerijevega dioksida (CeO2) in nanosa Pd (Pd) na aktivnost Pd/CeO2 katalizatorja. Za ta namen smo sintetizirali vzorce CeO2 z različnimi oblikami delcev (cevke, kocke, poliedra, dvojni različni nanodelci) in z različnimi nanosi Pd (0.5, 2 in 5 ut. %). Katalizatorje smo analizirali z različnimi tehnikami, kot so XRD, SEM z EDX, BET, piridin-TPD, CHNS in TGA. Aktivnost katalizatorjev smo testirali v cevnem reaktorskem sistemu, sklopljenim z plinskim kromatografom. Ugotovili smo, da so izbrane sintezne poti ustrezne, saj smo pripravili katalizatorje z dobro definiranimi strukturami, kar smo potrdili z vrstično elektronsko mikroskopijo. Opazili smo, da pride do interakcije med Pd in nosilcem na osnovi CeO2, saj so se spremenile fizikalno-kemijske lastnosti Pd/CeO2 napram samemu CeO2. S pomočjo testov smo ugotovili, da ima morfologija nosilca velik vpliv na aktivnost končnega katalizatorja. Prav tako ima stopnja poogljičenja vpliv na aktivnost katalizatorja, katera pa je odvisna od morfologije katalizatorja. Kot najbolj aktiven katalizator se je izkazal katalizator 5Pd/CeO2-P (katalizator na osnovi CeO2 z morfologijo poliedra s 5 % nanosom Pd), kateri izkazuje izkoristek za tvorbo MeOH (STY) 0,090 g/(gkat h) pri temperaturi 260 °C ter tlaku 50 bar in selektivnost za MeOH 24,9 % ter 1 ut. % adsorbiranega ogljika na površini katalizatorja po reakciji. Če preračunamo STY na gram Pd, ugotovimo, da je najbolj aktiven katalizator prav tako 5Pd/CeO2-P s STY=2,373 g/(gPd h). Ugotovili smo, da ima prisotnost Pd vpliv na aktivnost Pd/CeO2 katalizatorja, ki se veča z večanjem količine Pd do 2 % nanosa, nato se vpliv količine Pd na aktivnost Pd/CeO2 zmanjša pri nanosih večjih od 2 %, najverjetneje kot posledica aglomeracije Pd-skupkov. Rezultati stabilnostnih testov kažejo, da se aktivnost katalizatorja po 50 urah zmanjša za 37 % in da po 40 urah kaže težnjo po ohranjanju konstante vrednosti za daljše časovno obdobje, iz česar lahko sklepamo na potencialno dolgoročno uporabo le-tega.
Ključne besede: Hidrogenacija ogljikovega dioksida, Pd/CeO2, heterogena kataliza, morfologija, sinteza MeOH
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 166; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (5,72 MB)

2.
Sinteza substituiranih poli(p-fenilen etinilenov) in poli(p-fenilen vinilenov) z emulzijskim templatiranjem
Amadeja Kokol, 2019, magistrsko delo

Opis: Priprava emulzij z visokim deležem notranje faze s C-C reakcijami navzkrižnega pripajanja omogoča sintezo visoko poroznih polimernih pen. Tako pripravljene π-konjugirane poliHIPE pene so še posebej zanimive zaradi združevanja 3D makroporozne morfologije tipične za poliHIPE pene in π-konjugiranega ogrodja značilnega za konjugirane mikroporozne polimere. V sklopu magistrskega dela smo uspešno sintetizirali poli(p-fenilen etinilene) s polimerizacijo HIP emulzij in polimerizacijo v raztopini s Sonogashira reakcijo navzkrižnega pripajanja. Pripravljene poliHIPE pene imajo značilno poliHIPE strukturo, medtem, ko imajo polimeri pripravljeni v raztopini 2D cevasto morfologijo. V nadaljevanju smo na substituiranih poliHIPE penah izvedli reakciji demetiliranja in sultoniranja, da bi povečali hidrofilnost π-konjugiranega ogrodja. Uspešnost funkcionalizacije smo spremljali s FTIR in NMR spektroskopijo ter elementno analizo. Rezultati kažejo, da je bila reakcija sultoniranja uspešna v primeru poli(p-dimetoksibenzena) in neuspešna pri poli(p-nitrofenolu). V zadnjem delu magistrske naloge smo želeli izvesti sintezo substituiranih poli(p-fenilen vinilenov) z emulzijskim templatiranjem s Heckovo reakcijo navzkrižnega pripajanja. Heckovo navzkrižno pripajanje v emulziji nam ni uspelo, zato smo pripravili poli(p-fenilen vinilene) s polimerizacijo v raztopini. Rezultati kažejo, da so za Heck reakcijo primernejša polarna topila in visoke temperature. Z morfološko karakterizacijo smo potrdili klasično cvetačasto morfologijo. Določili in primerjali smo tudi specifično površino (BET) poli(p-fenilen etinilenov) in poli(p-fenilen vinilenov) pripravljenih s polimerizacijo v raztopini in ugotovili, da 2D cevasta morfologija sintetizirana s Sonogashira reakcijo daje višje površine kot cvetačasta morfologija sintetizirana s Heckovo reakcijo.
Ključne besede: poliHIPE, Sonogashira-Hagihara, Heck-Mizoroki, C-C reakcije navzkrižnega pripajanja, konjugirani porozni polimeri
Objavljeno: 10.12.2019; Ogledov: 550; Prenosov: 68
.pdf Celotno besedilo (4,16 MB)

3.
Vpliv dinamičnega kovalentnega zamreženja na lastnosti prepletenih polimernih mrež
Ivo Urh, 2019, magistrsko delo

Opis: Prepletene polimerne mreže (IPN) definiramo kot kombinacijo polimernih mrež, kjer je vsaj ena sintetizirana in/ali zamrežena v prisotnosti druge polimerne mreže. V razvoju in raziskavah pa postajajo zelo popularni dinamični polimeri, ki lahko pod specifičnim vplivom izmenjujejo kemijske vezi in tako spremenijo topologijo svoje strukture. Sinteza IPN se običajno izvede na sekvenčni način. Z ustreznimi monomeri, ki polimerizirajo po ločenih mehanizmih, pa jih lahko pripravimo tudi na simultani način. V našem raziskovalnem delu smo pripravili tako sekvenčne kot simultane full-IPN, v katerem sta bili obe polimerni komponenti zamreženi. Ena polimerna mreža je bila nedinamična in sicer na osnovi stirena, kopolimeriziranega z divinil benzenom. Druga polimerna mreža pa je bila na osnovi ε-kaprolaktona, kopolimeriziranega z 4,4'-bioksepanil-7,7'-dionom, ki je predstavljala dinamično mrežo zaradi možnosti reorganizacije mreže preko reakcije transesterifikacije. Raziskovali smo kako način sinteze, gostota zamreženja in hitrost polimerizacije z odpiranjem obroča ε-kaprolaktona vplivajo na termične in mehanske lastnosti materiala, ki smo jih določili z DSC ter DMA. Full-IPN smo nadalje uporabili za pripravo poroznih struktur polistirena, tako da smo PCL degradirali pod pogoji hidrolize ter porozni skelet analizirali s SEM. Full-IPN vzorci, pripravljeni na sekvenčni način, imajo ne glede na količino difenil fosfata kot katalizatorja za polimerizacijo z odpiranjem obroča CL, praktično identične mehanske in termične lastnosti. Zelo podobne lastnosti imajo tudi full-IPN vzorci pripravljeni na simultani način z večjo količino DPP. Po drugi strani pa vzorci pripravljeni na simultan način z manjšo količino katalizatorja, pri katerih je gel nastal pred fazno separacijo, izkazuje boljšo mehansko trdnost v območju nad temperaturo tališča PCL. Pokazali smo, da je, ob enaki gostoti zamreženja, kristaliničnost PCL-a rahlo večja ob hitrejši polimerizaciji. Porozna struktura PS je pokazala, da imajo full-IPN pri večji količini DPP večje polimerne domene zaradi obsežnejše fazne separacije. Pokazali smo, da je struktura full-IPN odvisna tako od hitrosti nastanka obeh polimernih mrež, kot tudi od možnosti reorganizacije dinamične mreže z izmenjavo kemijskih vezi.
Ključne besede: prepletene polimerne mreže (IPN), poli(ɛ-kaprolakton) (PCL), dinamično zamreženje, polistiren, DMA
Objavljeno: 24.10.2019; Ogledov: 500; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (3,65 MB)

4.
Preučevanje koloidnih lastnosti magnetnih nanodelcev prevlečenih s polipeptidom
Saša Rešeta, 2017, magistrsko delo

Opis: Stabilne suspenzije magnetnih nanodelcev prevlečenih z bioaktivnimi molekulami predstavljajo velik potencial v terapevtskih aplikacijah. Goli magnetni nanodelci v vodnih suspenzijah imajo težnjo po aglomeraciji, z adsorpcijo aminokislin nanje pa lahko vplivamo na njihov površinski naboj in tako pripravimo stabilne suspenzije. V magistrskem delu smo želeli pripraviti stabilne suspenzije magnetnih nanodelcev maghemita prevlečenih s polipeptidom na enostaven in cenovno ugoden način, primeren za masovno industrijsko proizvodnjo. Preučevali smo tudi obstojnost peptidne prevleke v biološko pomembnem mediju, fosfatnem pufru, ki ima veliko afiniteto do površine nanodelca. Magnetne nanodelce smo sintetizirali s soobarjanjem Fe2+/Fe3+ ionov iz vodne raztopine. Na tako pripravljene nanodelce smo adsorbirali aminokislini lizin in asparaginsko kislino v različnih razmerjih. Za zamreženje adsorbiranih aminokislin smo uporabili zamreževalni reagent 1-etil-3-(-3-dimetilaminopropil) karbodiimid hidroklorid (EDC), ki je znan po nizki toksičnosti in sposobnosti modifikacije stranskih skupin proteinov. Z adsorpcijo aminokislin na površino magnetnih nanodelcev in naknadnim dodatkom zamreževalnega reagenta nismo uspeli pripraviti koloidno stabilnih suspenzij. S FT-IR meritvami smo potrdili nastanek peptida na površini magnetnih nanodelcev. Na podlagi HPLC meritev aminokislin v supernatantih suspenzij nanodelcev sklepamo, da se na nanodelce v prisotnosti EDC adsorbira precejšen del aminokislin, pri čemer se asparaginska kislina adsorbira v večji meri kot lizin. Meritve zeta potenciala so pokazale obstojnost peptidne prevleke na nanodelcih v prisotnosti fosfatnega pufra s koncentracijo, ki se uporablja v bioloških aplikacijah.
Ključne besede: magnetni nanodelci, maghemit, asparaginska kislina, lizin, EDC, PBS
Objavljeno: 22.11.2017; Ogledov: 702; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (2,75 MB)

5.
Nanoporozni polimeri iz prepletenih polimernih mrež
Petra Utroša, 2017, magistrsko delo

Opis: Prepletene polimerne mreže (ang. »interpenetrating polymer networks«, IPN) predstavljajo posebno vrsto vsestransko uporabnih večkomponentnih polimernih sistemov. Gre za preplet dveh polimernih mrež, ki med seboj nista kovalentno povezani. Tak material vsebuje mikro domene obeh polimernih komponent in tako deloma ohrani lastnosti obeh polimerov. Sinteza IPN običajno poteka v dveh zaporednih reakcijah, z ustreznim izborom monomerov pa je možna tudi sinteza v enem koraku. Pri tem je potrebno zagotoviti, da polimerizaciji posameznih monomerov potekata po ortogonalnih mehanizmih in se med seboj ne motita. Preverili smo, ali to velja za prosto radikalsko polimerizacijo stirena in polimerizacijo z odpiranjem obroča ε-kaprolaktona. Preučili smo kinetiko izbranih polimerizacij in določili pogoje, pri katerih oba izbrana monomera polimerizirata z enako hitrostjo, saj pričakujemo, da se s sočasno polimerizacijo verige temeljiteje prepletajo in s tem velikosti domen posameznih komponent manjšata. Nadalje smo IPN uporabili kot prekurzorje za pripravo poroznih polistirenskih ogrodij. Domene poli(ε-kaprolaktona) (PCL) smo selektivno odstranili s hidrolitsko razgradnjo, kar je vodilo do nastanka por v polistirenskem ogrodju. Preučili smo, kako na poroznost polistirenskega skeleta vplivajo način priprave, zamreženost, sočasnost obeh vrst polimerizacij in molska masa PCL. Porozno morfologijo skeleta smo preučevali z elektronsko vrstično mikroskopijo (SEM), iz adsorpcijskih izoterm pa smo določili specifične površine skeletov po Brunauer-Emmett-Teller metodi (BET). S sočasno sintezo IPN smo po nadaljnji obdelavi dobili mezo- in mikroporozne polimere s specifičnimi površinami do 89 m2/g, medtem ko smo po zaporedni pripravi dobili makroporozne polimere z zanemarljivo majhnimi specifičnimi površinami.
Ključne besede: prepletene polimerne mreže, poli(ε-kaprolakton), polistiren, poroznost
Objavljeno: 14.09.2017; Ogledov: 798; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (4,63 MB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici