| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 34
First pagePrevious page1234Next pageLast page
1.
Sinteza π- konjugiranih polimernih pen z reakcijami navzkrižnega pripajanja
Aleksander Saša Markovič, 2021, undergraduate thesis

Abstract: V sklopu diplomske naloge smo pripravljali polimerne pene s polimerizacijo v HIP emulzijah, z metodami C-C navzkrižnega pripajanja, pri čemer smo poli(p-fenilene) sintetizirali po metodi Suzuki-Miyaura, poli(m-etinil fenilene) po metodi Sonogashira-Hagihara in poli(fenil vinilene) po metodi Mizoroki-Heck. Uspešno smo sintetizirali poli(p-fenilene) in poli(m-etinil fenilene) s polimerizacijo HIP emulzije, kot primerjavo smo uspešno sintetizirali poli(m-etinil fenilene) in poli(fenil vinilene) v raztopini. Vzorce poroznih polimerov smo karatkterizirali s SEM, kjer smo videli značilno 3D makroporozno strukturo. Želeli smo pripraviti še poli(p-fenilene) v raztopini in HIP emulzije poli(fenil vinilenov), vendar nam zaradi netopnosti trdih baz pri poli(p-fenilenih) in uhajanja interne faze pri poli(fenil vinilenih) ni uspelo. Sintetizirane polimere smo primerjalno očistili z difuzijsko metodo in s super kritičnim CO2, primernost metod čiščenja smo nato preverjali z metodama FTIR in NMR spektroskopije. Določili pa smo tudi specifično površino emulzijsko templantiranih poli(p-fenilene) in poli(m-etinil fenilene), z adsorbcijo dušika po metodi BET.
Keywords: konjugirani porozni polimeri, poliHIPE, Suzuki-Miyaura, Heck-Mizoroki, Sonogashira-Hagihara
Published: 08.09.2021; Views: 85; Downloads: 11
.pdf Full text (2,77 MB)

2.
Razvoj in optimizacija HPLC metode za določanje antimikrobnih substanc v suhem ekstraktu limone
Klara Žvab, 2021, master's thesis

Abstract: Hesperidin, eriocitrin, rutin ter kavna in klorogena kislina so antimikrobne snovi, ki jih najdemo v limoni in njenem suhem ekstraktu. Zaradi njihovih pozitivnih učinkov, predvsem na zdravje ljudi, se vse bolj pogosto uporabljajo v raznih prehrambenih dodatkih. V magistrskem delu smo razvili in optimizirali HPLC metodo, s katero identificiramo in kvantificiramo te antimikrobne snovi v suhem ekstraktu limone. Za ločevanje spojin smo uporabili gradientno elucijo, kjer smo 0,4 % ocetni kislini postopoma dodajali vse več organske faze (metanola) pri pretoku 0,8 ml/min. Komponente v ekstraktu smo identificirali s primerjavo UV spektrov in retenzijskih časov referenčnih substanc, vsebnost komponent pa smo določili na podlagi umeritvene krivulje. Pokazali smo linearnost metode za določevanje klorogene kisline, eriocitrina in hesperidina v območju 2,5–300 g/ml, kavne kisline v območju 1,0–300 g/ml in rutina v koncentracijskem območju 5,0–300 g/ml. Določili smo mejo zaznave (LOD), ki za vse komponente znaša 1,0 g/ml ter mejo določljivosti (LOQ), ki je 2,5 g/ml za hesperidin, eriocitrin in klorogeno kislino, 1,0 g/ml za kavno kislino ter 5,0 g/ml za rutin. Rezultati kažejo, da je metoda natančna za določevanje vseh komponent, medtem ko je točna za določevanje hesperidina in kavne kisline. Z optimizirano metodo smo določili vsebnost posameznih antimikrobnih komponent v različnih vzorcih ekstrakta limone. Vse komponente smo zaznali v liofiliziranem suhem ekstraktu limone, v katerem sta prevladovala hesperidin (7,09 mg/g ekstrakta) in eriocitrin (3,81 mg/g ekstrakta). Visoke vsebnosti hesperidina smo zaznali tudi v liofiliziranem ekstraktu limete, kjer je ta vrednost znašala 9,74 mg/g ekstrakta. Ostale komponente so bile v teh in ostalih vzorcih zaznane v manjših količinah, nekje od 0,15 do 2,5 mg komponente/g ekstrakta.
Keywords: tekočinska kromatografija visoke ločljivosti (HPLC), validacija, hesperidin, eriocitrin, rutin, kavna kislina, klorogena kislina
Published: 20.01.2021; Views: 240; Downloads: 45
.pdf Full text (5,31 MB)

3.
Sinteza, optimizacija in aplikacija hitozanskih in alginatnih aerogelov ter njunih kompozitov
Katja Andrina Kravanja, 2020, master's thesis

Abstract: Namen magistrskega dela je bil raziskati potencial aerogelov kot nosilcev za oralno dostavo aktivnih učinkovin, z željo po izboljšanju njihove biodostopnosti in doseganju kontroliranega sproščanja v prebavnih tekočinah. Aerogeli nastanejo s tvorbo gelov, v katerih se tekoča faza odstrani in nadomesti s plinasto. Perspektivni nosilci aktivnih učinkovin so zaradi svoje visokoporozne strukture, nizke gostote in velike specifične površine. V sklopu eksperimentalnega dela smo najprej s sol-gel sintezo in superkritičnim sušenjem sintetizirali aerogele. Zaradi biokompatibilnosti, biorazgradljivosti in cenovne dostopnosti smo kot izhodiščne materiale izbrali hitozan in alginat. Pridobljene hitozanske in alginatne aerogele ter njune kompozite v različnih koncentracijah smo karakterizirali s plinsko adsorpcijo, termično analizo z DSC/TGA, določanjem deleža nabrekanja in Fourierjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo. Karakterizacija je služila za izbor aerogelov z najboljšimi lastnostmi za impregnacijo z aktivnimi učinkovinami. Kot aktivni učinkovini smo izbrali fenofibrat in esomeprazol, ki sta slabo topna v vodnih medijih in je zato njuna absorpcija v telesu otežena. Fenofibrat se uporablja za zdravljenje hiperholesterolemije, esomeprazol pa za zmanjševanje izločanja želodčne kisline. Aktivni učinkovini smo v aerogele vezali z dvema različnima postopkoma impregnacije, s superkritično impregnacijo (SCI) in z difuzijo iz topila med sol-gel sintezo (DIF). Uspešnost vezave aktivnih učinkovin v aerogele smo izračunali preko merjenja absorbanc z UV-Vis spektrometrom. Nazadnje smo testirali sproščanje aktivnih učinkovin iz aerogelov v simuliranih tekočinah prebavnega trakta. Rezultati so pokazali uspešno vezavo aktivnih učinkovin v aerogele. Tako pri impregnaciji fenofibrata kot tudi esomeprazola v aerogele smo v primerjavi s čistimi učinkovinami dosegli izboljšano oz. bolj kontrolirano sproščanje.
Keywords: aerogeli, polisaharidi, prevleke, aktivne učinkovine, impregnacija, sproščanje
Published: 25.11.2020; Views: 233; Downloads: 67
.pdf Full text (3,65 MB)

4.
BIOAEROGELS: PROMISING MATERIALS FOR IMPREGNATION OF DRUGS
Jorge Rodríguez Antolín, 2020, undergraduate thesis

Abstract: The following work examines the possibility of impregnating chosen model drug into bioaerogels to obtain final formulation with added value. The drug used in this study was esomeprazole, used to treat acid-related diseases. In the first part of the work, bioaerogels were prepared. Polysaccharide aerogels are lightweight biocompatible and biodegradable materials, suitable for applications in pharmaceutical industry. For this purpose, three different cores were prepared: pectin, alginate and their mixture, followed by coating with chitosan layer. The production of the bioaerogels follows a sol-gel synthesis and supercritical drying technique. All samples were characterised, and optimisation was performed based on examined properties. Aerogels having a pectin core and chitosan coating showed the highest surface area and the highest adsorption capacity. In the second part, the impregnation of esomeprazole was performed using two different methods: supercritical impregnation and diffusion via sol-gel synthesis. For supercritical impregnation, supercritical carbon dioxide was used as a solvent for impregnation of the drug. In the diffusion method, the model drug was added during sol-gel synthesis using ethanol as solvent. Finally, complete characterisation of prepared formulation followed by drug release studies was performed. The study showed successful impregnation of esomeprazole using either carbon dioxide or ethanol as a solvent. Bioaerogels proved to be promising as carriers for achieving the optimal release of the chosen drug.
Keywords: Bioaerogels, polysaccharides, supercritical impregnation, diffusion method, esomeprazole
Published: 09.07.2020; Views: 264; Downloads: 28
.pdf Full text (1,28 MB)

5.
Formuliranje farmacevtskih učinkovin v polimere s plini visoke gostote
Barbara Ljubec, 2018, master's thesis

Abstract: Učinkovina fenofibrat izkazuje slabo topnost v vodi in posledično nizko biološko uporabnost v človeškem telesu. Izboljšanje lahko med drugim dosežemo z zmanjšanjem velikosti delcev učinkovine ali formuliranjem v polimer. Ugodno in okoljsko sprejemljivo rešitev predstavljajo visokotlačni procesi z zgoščenimi plini. Za uspešno načrtovanje in izvedbo le teh pa je potrebno dobro poznavanje termodinamskih lastnosti materialov, ki jih želimo obdelati. Magistrsko delo prikazuje preliminarne raziskave termodinamskih lastnosti učinkovine fenofibrata v različnih zgoščenih plinih (CO2, C3H8 in CHF3), natančneje ravnotežne trifazne krivulje (do 40 MPa) in ravnotežne topnosti (pri 303 K, 323 K, 338 K in do 35 MPa) učinkovine v zgoščenem plinu. Vse ravnotežne trifazne krivulje imajo negativen dp/dT naklon in temperaturni minimum. Največji padec temperature tališča zasledimo v CO2 (43 K), nato v C3H8 in CHF3 (20 K). Ravnotežna topnost fenofibrata v plinu se zviša z zvišanjem tlaka oz. gostote pri konstantni temperaturi. Vpliv temperature je različen. Fenofibrat je najbolje topen v C3H8 (do 1,741∙10-4 mol∙mol-1), nato v CHF3 (do 0,671∙10-4 mol∙mol-1) in CO2 (do 0,552∙10-4 mol∙mol-1). Sledijo preliminarne študije termodinamskih lastnosti polimernega nosilca Brij S100. Ravnotežna trifazna krivulja Brij S100/CO2 ima v celotnem raziskanem območju tlakov negativen dp/dT naklon, krivulji Brij S100/C3H8 in Brij S100/CHF3 pa temperaturni minimum, in sicer pri 310,58 K in 30,41 MPa ter pri 326,05 K in 2,15 MPa. Ravnotežna topnost CO2 v Brij S100 je do 0,71 g∙g-1 pri 333 K in 0,64 g∙g-1 pri 353 K in v obeh primerih pri 34,91 MPa. Topnost se zviša z zvišanjem tlaka oz. gostote in z znižanjem temperature. Vpliv temperature je bolj izrazit pri višjih tlakih. Gostota Brij S100/CO2 se v območju tlakom 0,1–30 MPa giblje 1062,95–1076,97 kg∙m-3 pri 333 K in 1045,04–1060,70 kg∙m-3 pri 353 K. Gostota se torej zvišuje z zvišanjem tlaka in z znižanjem temperature. Medfazna napetost Brij S100/CO2 se znižuje s tlakom, in sicer od 29,14 nN∙m-1 pri 0,10 MPa do 3,03 nN∙m-1 pri 27,94 MPa za 333 K ter od 28,00 nN∙m-1 pri 0,10 MPa do 2,62 nN∙m-1 pri 28,05 MPa za 353 K. Vpliv temperature na medfazno napetost je minimalen pri nižjih tlakih in zanemarljiv pri višjih tlakih. Formulacijo fenofibrata v Brij S100 smo izvedli s pomočjo PGSSTM postopka. Na snovi preliminarnih študij smo to storili s plinom CO2, pri 333 K in 10–25 MPa, z 2 g ali 4 g učinkovine na 20 g polimera. Proučevali smo vpliv predekspanzijskega tlaka in koncentracije učinkovine na karakteristične lastnosti dobljenega produkta. Izkoristek procesa se zelo spreminja (31,19–78,48 %), učinkovitost procesa pa je visoka (do 91,12 %). Pri PGSSTM procesu ni prišlo do degradacije učinkovine ali tvorbe stranskih produktov, se pa stopnja kristaliničnosti vzorcev zniža tudi za 65 %. Najmanjša velikost delcev produkta je 47,62 µm; dobljeni pri tlaku 20 MPa in z 2 g učinkovine. Dobljeni delci so v obliki sfer ali poroznih aglomeratov nepravilnih oblik. Profil raztapljanja fenofibrata formuliranega pri optimalnih pogojih se v primerjavi s surovim fenofibratom izboljša za 11 %.
Keywords: Učinkovina fenofibrat, Polimer Brij S100, Zgoščeni plini, Termodinamske lastnosti, PGSSTM postopek
Published: 06.09.2018; Views: 558; Downloads: 82
.pdf Full text (3,38 MB)

6.
Formation, characterization and application of polysaccharide aerogels
Gabrijela Horvat, 2018, doctoral dissertation

Abstract: The aim of this PhD dissertation was to describe and analyze the preparation and characterization of polysaccharide aerogels and their future pharmaceutical and medical application. For the research, we used four types of polysaccharides: pectin, alginate, xanthan and guar. We used two types of pectin, high-methoxyl and low-methoxyl pectin, because of their different gelation mechanisms. The first part of the dissertation describes the preparation and characterization of pure polysaccharide aerogels. First, we prepared pectin spherical aerogels, cross-linked with three different ions, and we investigated their final properties. Later, we developed a new method for the preparation of alginate, pectin, xanthan and guar aerogels. We used only ethanol and no other cross-linkers. Ethanol was removed in the later processes of supercritical drying, and the remaining final material was thus only porous polysaccharide. By this method, we were able to prepare pure xanthan and guar aerogels. Prior to this study, xanthan and guar aerogels were prepared only as composites. Pectin aerogels prepared by the new method have amazing properties. On the other hand, alginate aerogels show poor characteristics, and thus the methods need to be optimised. We tried different alginate viscosities, different alcohols (methanol, ethanol, 1-propanol and 1-butanol), and we investigated longer (24h) and shorter (1h) gel setting times. The second part of this dissertation describes the pharmaceutical and medical applications of prepared aerogels. The release of diclofenac sodium from spherical pectin aerogels was investigated in vitro. Calcium cross-linked aerogels were not able to retain the drug, and its release was immediate. In order to achieve controlled release of diclofenac sodium, zinc ions had to be used as cross-linkers. Later, a low water-soluble drug, nifedipine, was used as a model drug for the monolithic aerogels prepared by the new method. The release of nifedipine from pectin and alginate aerogels was highly increased, compared to the crystalline drug. This result is promising for future evaluation of these materials for increasing the bioavailability of poorly water-soluble drugs. Nifedipine release from xanthan and guar aerogels was prolonged up to two weeks. This result reveals a new perspective on such materials for their potential use in medicine as implants and local drug delivery. According to these results, we then developed a new coating material for medical-grade stainless steel from xanthan and pectin. An aerogel coating was loaded with diclofenac sodium and indomethacin, and their release profiles were investigated in vitro. Electrochemical analysis and cell tests proved the safety of such materials for use in medicine. Using aerogel coatings, the drug can be introduced locally into the body; therefore, the need for intravenous, post-operational treatment is greatly reduced.
Keywords: polysaccharides, aerogels, supercritical drying, drug carriers
Published: 09.04.2018; Views: 944; Downloads: 191
.pdf Full text (5,84 MB)

7.
Optimizacija HPLC metode za določanje sorodnih substanc prednisolona v učinkovini
Nina Ledinek, 2018, master's thesis

Abstract: Analiza vsebnosti sorodnih substanc je nujna v fazi razvoja in proizvodnje zdravila. Pri evropski farmakopejski HPLC - metodi (Ph.Eur.) za določanje sorodnih substanc prednisolona se v praksi pogosto pojavlja težava z doseganjem kriterija za ustreznost sistema. Težava se pojavlja pri slabi ločbi prednisolona in njegove sorodne substance hidrokortizona (nečistota A), ki sta si strukturno zelo podobna. Ph.Eur. HPLC metoda za določanje sorodnih substanc prednisolona je bila razvita na kromatografski koloni Venusil AQ C18, 150 mm x 4,6 mm, 3 m delci, ki smo jo testirali kot izhodišče naše nadaljne optimizacije. V nadaljevanju magistrskega dela smo poskušali optimizirati Ph.Eur. metodo na kolonah s stacionarno fazo C18 drugega proizvajalca v okviru dovoljenih odstopanj od Ph.Eur., in nato poskušali razviti in predlagati novo metodo. V magistrskem delu so doseženi vsi predhodno zastavljeni cilji. Prikazana je optimizirana metoda v okviru dovoljenih odstopanj od Ph.Eur. s katero smo na koloni Gemini C18, 150 mm x 4,6 mm, 3μm delci dosegli kriterij za ustreznost sistema - razmerje vrh/dolina Hp/Hv = 10,5. Z optimizirano metodo dosežemo precej izboljšan rezultat v primerjavi z referenčnim kromatogramom Ph.Eur. metode na koloni Venusil AQ C18, 150 mm x 4,6 mm, 3 m delci, kjer je doseženo razmerje Hp/Hv = 7,0. V magistrskem delu je predstavljena tudi nova razvita metoda s katero smo dosegli zelo dobro ločbo sorodnih substanc in ločitev prednisolona in nečistote A skoraj na bazni liniji (Hp/Hv = 21,0).
Keywords: prednisolon, sorodne substance, HPLC, Ph.Eur., optimizacija HPLC metode, razvoj HPLC metode
Published: 26.01.2018; Views: 1135; Downloads: 206
.pdf Full text (3,71 MB)

8.
Visokotlačna impregnacija maščobotopnih vitaminov v polisaharidne aerogele
Milica Pantić, 2017, doctoral dissertation

Abstract: V doktorski dizertaciji smo raziskovali uporabo ogljikovega dioksida pri visokih tlakih za impregnacijo maščobo-topnih vitaminov. Za impregnacijo smo izbrali vitamina K3 in D3. Predvsem vitamin D3 je izjemno občutljiva substanca, zato zahteva izjemno pozornost. Za impregnacijo obeh vitaminov smo uporabili polisaharidne arogele. Aerogeli so porozni materiali z izjemnimi lastnostmi. Zaradi visokih poroznosti imajo velike specifične površine in nizke gostote. Če te lastnosti združimo še z biokomatibilnostjo ter biorazgradljivostjo polisaharidov, dobimo idealne materiale za farmacevtske aplikacije. Cilj doktorske dizertacije je bil impregnacija vitaminov v polisaharidne aerogele, da bi jih s tem dodatno zaščitili ter tako povišali njihovo stabilnost. Delo je razdeljeno v dva večja dela. V prvem delu smo uporabili superkritični ogljikov dioksid za impregnacijo vitamina K3 in vitamina D3. Vitamin K3 smo uporabili kot modelno substanco, naš glavni cilj pa je bil impregnacija vitamina D3. Raziskali smo termodinamske in kinetične lastnosti obeh vitaminov. Dobljene vrednosti smo razložili z uporabo že razvitih kinetičnih modelov. V prvem delu dizertacije smo določili tudi strukturne lastnosti vzorcev ter preverili sproščanje vitamina in vitro. V drugem delu doktorske dizertacije smo preiskovali impregnacijo vitamina D3 z ogljikovim dioksidom. Tokrat smo uporabili ogljikov dioksid pri različnih pogojih, od superkritičnega do tekočega ogljikovega dioksida. Preiskovali smo kinetično obnašanje pri različnih pogojih ter določili stopnjo degradacije vitamina glede na izbrane pogoje. Z različnimi karakterizacijskimi metodami smo določil vpliv tako superkritičnega kot tekočega ogljikovega dioksida na končne strukturne lastnosti aerogelov. V tem delu dizertacije smo prav tako izvedli sproščanje vitamina D3 in vitro, izvedli pa smo tudi stabilnostno študijo za potrditev povišane stabilnosti vitamina D3 ob impregnaciji v aerogele.
Keywords: Aerogeli, Polisaharidi, Visokotolačna impregnacija, Ogljikov dioksid, Maščobo-topni vitamini, Vitamin K3, Vitamin D3.
Published: 25.04.2017; Views: 1026; Downloads: 151
.pdf Full text (12,28 MB)

9.
Procesni pogoji regeneracije zeolitnih adsorbentov
Emilijan Strgar, 2017, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi smo raziskovali vpliv procesnih pogojev, kot je temperatura in podtlak, na regeneracijo zeolitnih adsorbentov. V prvem delu smo izvajali adsorpcijo hlapnih organskih topil aceton, etanol in toluen na granulirane zeolitne adsorbente ZAG 4A-KB, ZAG 13X, KÖSTROLITH 13XBF K, ZAG-MFI Silicalite in ZSM-5 Zeocat 400. Vsem aktiviranim zeolitnim vzorcem smo določali adsorpcijsko kapaciteto na osnovi statične adsorpcije. Vse nasičene zeolitne adsorbente smo v drugem delu regenerirali pri povišani temperaturi in znižanem tlaku. Regeneracijo nasičenih vzorcev smo izvajali v vakuumskem uparjalniku pri temperaturi 180 °C in 220 °C. Desorpcijo hlapnih organskih spojin smo izvajali pri tlakih 800 mbar, 600 mbar, 400 mbar, 200 mbar in 100 mbar absolutnega tlaka. Temperatura in tlak regeneracije sta bila tekom eksperimentov konstantna. Regeneracija vzorcev v vakuumskem uparjalniku je trajala 2 uri. Po končani regeneraciji na vakuumskem uparjalniku smo preostanek adsorbiranega topila desorbirali v električni komorni peči. Pridobljeni rezultati kažejo, da z višanjem temperature in nižanjem tlaka regeneracije povzročimo večjo desorpcijo hlapnih organskih spojin pri vseh zeolitnih adsorbentih. Opravili smo tudi termogravimetrične analize posameznih vzorcev in ugotovili, da desorbirana količina topil ni bila za vse vzorce enaka količini adsorbiranih. Določanje vsebnosti vode s Karl Fischerjevo metodo je pokazalo, da vzorec ZAG 4A-KB iz 96 % etanola v večji meri selektivno adsorbira vodo.
Keywords: zeolit, adsorbent, hlapne organske spojine, adsorpcija, desorpcija, regeneracija
Published: 23.02.2017; Views: 1209; Downloads: 96
.pdf Full text (2,82 MB)

10.
Odstranjevanje dušikovih spojin in kovin iz pitne vode z algami Chlorella sorokiniana
Aleksandra Petrovič, 2015, doctoral dissertation

Abstract: Glavni namen raziskav v okviru doktorske disertacije je bil preučiti odstranjevanje dušikovih spojin in težkih kovin iz pitne vode z algami vrste Chlorella sorokiniana. Pri odstranjevanju dušikovih spojin (nitrata, nitrita in amonija) iz vode z algami imobiliziranimi na Ca-alginat smo podrobneje preučili vpliv vrste zunanjega vira ogljika ter vpliv številnih drugih parametrov kot so vpliv števila celic, vpliv pH, vpliv svetlobe, vpliv količine biosorbenta, ipd. na učinkovitost odstranjevanja dušikovih spojin. Eksperimenti so pokazali, da lahko alge C. sorokiniana ob prisotnosti ustreznega vira ogljika učinkovito odstranijo dušikove spojine iz vode pri vseh testiranih koncentracijah posameznega hranila. Izmed štirih različnih preizkušenih virov ogljika smo najvišje učinkovitosti odstranjevanja nitrata dosegli ob uporabi grozdnega soka, medu oz. melase, medtem ko uporaba saharoze ni dala tako dobrih rezultatov. Eksperimenti brez dodatka zunanjega vira ogljika so bili najmanj uspešni. Ker grozdni sok in med v tovrstnih študijah do sedaj še nista bila uporabljena, so pridobljeni rezultati še toliko bolj pomembni za nadaljnje raziskave. Pri začetni koncentraciji nitrata 20 mg/L ob prisotnosti grozdnega soka, medu oz. melase, so se nitrati iz pitne vode odstranili po enem dnevu v več kot 93 %, pri začetni koncentraciji 100 mg/L pa po približno treh dneh in sicer v več kot 95 %. Razlog, da ti viri ogljika dajejo boljše rezultate kot saharoza, izvira iz njihove sestave, saj vsebujejo številna hranila, ki pozitivno vplivajo na rast alg in s tem na odstranjevanje dušikovih spojin. Popolno odstranitev amonija (z začetno koncentracijo 30 mg/L) ob prisotnosti nitrata (50 mg/L) smo dosegli v manj kot 3 dneh. Učinkovitost odstranjevanja hranil je bila odvisna predvsem od količine biosorbenta, koncentracije dodanega vira ogljika, koncentracije vira dušika in intenzitete svetlobe. ψ (B/H2O), s katerim je mogoče doseči zadovoljive učinkovitosti je znašalo 1/6,7. Študija vpliva prisotnosti alg C. sorokiniana na biološko odstranjevanje nitratov z aktivnim blatom iz pitne vode je pokazala, da imajo te alge izrazito negativen vpliv na proces denitrifikacije. Biološka denitrifikacija z aktivnim blatom pri začetni koncentraciji nitrata 100 mg/L je omogočala več kot 95 % učinkovitost odstranitve nitrata, medtem ko se je ob prisotnosti alg odstranilo le okoli 65 % - 70 % nitrata. Prisotnost amonija oz. uree v vodi je negativno vplivala na proces denitrifikacije. V nadaljevanju raziskav smo izvedli eksperimente biosorpcije kovinskih ionov, pri čemer smo študirali odstranjevanje Cu2+, Ni2+, Cr6+ in Cd2+ ionov iz pitne vode z imobiliziranimi algami C. sorokiniana. Ugotovili smo, da lahko z imobiliziranimi algami odstranimo do 97 % bakra, 51 % niklja in 74 % kadmija iz pitne vode. Odstranjevanje kroma se je izkazalo kot nesmiselno zaradi prevelike toksičnosti le-tega za alge in prenizkih učinkovitosti. Biosorpcija kovinskih ionov je bila močno odvisna od koncentracije posameznega kovinskega iona v vodi ter od pH vrednosti raztopine. Pri začetni koncentraciji izbranega kovinskega iona 25 mg/L smo z istim biosorbentom učinkovito izvedli tudi do 5 zaporednih biosorpcijskih ciklov. Najbolj toksičen efekt na alge C. sorokiniana so pokazali Cr6+ ioni, sledijo jim Ni2+ in Cu2+ ioni, najmanj toksični pa so bili Cd2+ ioni. Cd2+ ioni za razliko od ostalih ionov tudi niso imeli nobenega bistvenega vpliva na odstranjevanje nitratov. Ker biosorpcija tro-komponentnega sistema kovinskih ionov z imobiliziranimi algami C. sorokinana iz pitne vode do sedaj še ni bila raziskana, smo v nadaljevanju raziskav preučevali biosorpcijo dvo- in tro-komponentnih sistemov Cu2+, Ni2+ in Cd2+ ionov pri treh različnih koncentracijah kovinskih ionov (30, 50 in 100 mg/L). Biosorpcijske kapacitete posameznega kovinskega iona so upadale s številom kovinskih ionov prisotnih v vodi, najnižje so tako bile pri tro-komponentnem sistemu. Biosorpcija Cd2+ in Ni2+ ionov je bila nižja zaradi....
Keywords: alge Chlorella sorokiniana, dušikove spojine, imobilizacija, pitna voda, vir ogljika, težke kovine
Published: 04.12.2015; Views: 1622; Downloads: 316
.pdf Full text (12,44 MB)

Search done in 0.24 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica