1. Primerjava obustnih okončin izbranih površinskih in podzemeljskih podzemljarjev (leiodidae: cholevinae)Maja Dobrajc, 2018, master's thesis Abstract: Žuželke so najštevilčnejša skupina živali in poseljujejo vse kopenske in večino sladkovodnih habitatov. Hrošči obsegajo 40 % celotnega števila do sedaj opisanih živalskih vrst. Podzemeljski hrošči so še vedno slabo raziskani, ker smo mnogi habitati, ki jih poseljujejo, težko dostopni. Domnevamo, da so se skladno s prevladujočim načinom prehranjevanja pri obravnavanih vrstah razvile določene konvergentne morfološke prilagoditve obustnega aparata. V raziskavi nas zanima, ali lahko med jamskimi mrharčki in sorodnimi hrošči iz drugih poddružin družine Leiodidae prepoznamo posamezne tipe morfoloških struktur obustnega aparata kot posledico načina prehranjevanja. Zaradi kompleksnosti obustnega aparata smo v analizo vključili le mandibulo. Na mandibuli so zobci, ščetine in druge strukture, ki so pomembne za prepoznavanje načina prehranjevanja. Izpreparirali in primerjali smo mandibule 18 vrst iz družine Leiodidae. Mandibulam smo določili oslonilne točke in med seboj primerjali obliko ter velikost. Rezultat analize mandibul 18 vrst je njihova razvrstitev v tri velikostne razrede: majhne, srednje velike in velike mandibule. Oblika mandibul je bolj ali manj zvezna. Zanimala nas je povezava med obliko in velikostjo mandibule ter prehranjevalnim tipom posamezne vrste. Ugotovili smo povezavo med življenjem vrst v habitatih z različno količino organskih snovi in oblikovanostjo mandibule. S tem smo vzpostavili povezavo med morfologijo obustnega aparata in vrsto hrane oziroma načinom prehranjevanja za proučevane površinske in podzemeljske leiodidne hrošče.
Keywords: Ekološke skupine, Leiodidae, mandibula, prehranjevalni tipi
Published in DKUM: 09.10.2018; Views: 1312; Downloads: 83
 Full text (1,30 MB) |
2. STRUKTURA SREDNJEGA ČREVESA VELIKEGA JAMSKEGA PAJKA, (META MENARDI) (LATREILLE 1804) (ARANEAE, TETREAGNATHIDAE), MED PREZIMOVANJEM V NADZOROVANIH RAZMERAHNina Brdelak, 2017, master's thesis Abstract: Raziskovali smo strukturne in ultrastrukturne spremembe celic srednjega črevesa pajka Meta menardi v nadzorovanih razmerah stradanja pozimi, torej v izzvanem prezimovanju, kar je primerljivo naravnem stradanju pozimi, če pajek ne ulovi nobenega plena.
Metodologija raziskovanja. Ob pisanju teoretičnega dela magistrske naloge smo si pomagali z ustreznimi članki različnih avtorjev in internetnimi viri. Podatke empiričnega dela za izvedbo magistrske naloge smo pridobili z delom v laboratoriju. Rezultati. Ugotovili smo, da so v epitelu srednjega črevesa prisotne sekrecijske in prebavne celice ter adipociti. Apikalni del epitelnih celic z mikrovili meji na črevesni lumen. Sekrecijske celice vsebujejo številne cimogene granule, prebavne celice pa številne prebavne vakuole. Na začetku prezimovanja so prebavne vakuole pri obeh spolih vsebovale večje količine elektronsko gostega materiala kot ob koncu prezimovanja. Adipociti so pri obeh spolih vsebovali veliko lipidnih kapelj in zrn glikogena. V sredini prezimovanja so prebavne vakuole pri samcih vsebovale več elektronsko gostega materiala kot pri samicah, kjer je bilo elektronsko gostega materiala zelo malo (večji del je predstavljal elektronsko svetel material). V adipocitih smo pri obeh spolih opazili porabo glikogena ter lipidov. Pri samcih v prebavnih vakuolah v prebavni celici ob koncu prezimovanja ni bilo elektronsko gostega materiala, v nasprotju s samicami, kjer so še bile prisotne manjše količine elektronsko gostega materiala. Ob koncu prezimovanja so adipociti pri samcih vsebovali več lipidnih kapelj kot adipociti samic; pri samicah so bile posamezne lipidne kaplje v osrednjem delu celic. Ob koncu prezimovanja so bili v sekrecijskih celicah samcev prisotni posamezni avtofagosomi, v prebavni celici pa smo našli avtolizosom. Med prezimovanjem so bili v epitelnih celicah srednjega črevesa prisotni tudi številni sferiti. Njihova zgradba se je med prezimovanjem pri obeh spolih spreminjala. Posamezne plasti materiala so se postopoma porabljale in ob koncu prezimovanja so bili sferiti večinoma prazni.
Sklep. Ultrastruktura celic srednjega črevesja se pri pajku Meta menardi pozimi med nadzorovanim stradanjem spreminja. Na začetku prezimovanja so prebavne vakuole v prebavnih celicah pri obeh spolih vsebovale več elektronsko gostega materiala kot ob koncu prezimovanja. Za sekrecijske celice so značilne številne cimogene granule in zrnati endoplazmatski retikulum. V adipocitih so poleg velikega števila zrn glikogena prisotne številne lipidne kaplje, ki so na začetku prezimovanja tesno ena ob drugi in pritiskajo ob jedro. Struktura sferitov se med prezimovanjem spreminja. Ob koncu prezimovanja so pri obeh spolih prisotne avtofagne strukture (avtofagosomi in avtolizosomi). Med spoloma obstajajo manjše razlike v ultrastrukturi celic srednjega črevesa in v uporabi založnih snovi.
Keywords: pajkovci, srednje črevo, prezimovanje, stradanje, ultrastruktura celic prebavila
Published in DKUM: 07.06.2017; Views: 1761; Downloads: 103
Full text (1,72 MB) |
3. Ultrastrukturne spremembe celic srednjega črevesa med prezimovanjem velikega jamskega pajka, Meta menardi (Latreille 1804) (Araneae, Tetragnathidae), v naravnih habitatihNina Weiland, 2017, master's thesis Abstract: Meta menardi je troglofilna vrsta. Večino življenjskega cikla preživi v podzemeljskih habitatih. V svojem življenjskem ciklu nima programiranega prezimovanja, kar pomeni, da se pozimi priložnostno prehranjuje. Ob nedostopnosti plena in posledičnem stradanju v celicah potečejo procesi, značilni za vrste s programiranim prezimovanjem, ki se pozimi ne prehranjujejo. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo proučili strukturo in ultrastrukturo divertiklov srednjega črevesa M. menardi med prezimovanjem v naravnih habitatih. Samce in samice M. menardi smo nabrali v različnih obdobjih prezimovanja – na začetku (november), na sredi (januar) in ob koncu prezimovanja (marec). Zanimale so nas spremembe v strukturi in ultrastrukturi pri obeh spolih, spreminjanje količine založnih snovi, značilnosti sferitov in pojav avtofagnih struktur, ki odražajo trajanje stradanja med prezimovanjem. Epitel divertiklov srednjega črevesa je bil zgrajen iz prebavnih, sekrecijskih in založnih celic. V strukturi in ultrastrukturi med spoloma ni bilo razlik. Med prezimovanjem so se v epitelnih celicah divertiklov pojavile spremembe, značilne za stradanje. Količina založnih snovi (glikogena in lipidov) se je zmanjšala. Sferiti so imeli med prezimovanjem vse več elektronsko svetlejših, izpraznjenih plasti. Število avtofagnih struktur, stopnja vakuolizacije citoplazme in poraba materiala iz vakuol so se povečali. Ultrastrukturne značilnosti, ki so odraz stradanja med prezimovanjem, so pri M. menardi posledica pomanjkanja in nedostopnosti plena, ki prezimuje v jamah. Nutriente in energijo za vzdrževanje različnih fizioloških procesov, potrebnih za preživetje med stradanjem, so pajki pridobivali s porabo energijsko bogatih založnih snovi, iz mineralnih in organskih sestavin sferitov, z razgradnjo celičnih sestavin v procesu avtofagije in intenzivne vakuolizacije ter priložnostno s prebavo ujetega plena. Ob koncu prezimovanja so se pri eni samici v tkivu z značilnostmi stradanja pojavile velike, elektronsko temne prebavne vakuole, z lipidnimi kapljami, kar je dokaz, da je samica ob koncu prezimovanja ujela plen. Ujetje plena je najverjetneje sovpadlo z zaključkom prezimovanja nekaterih nevretenčarjev v jami in posledično migracijo določenega plena iz jame.
Keywords: avtofagija, prezimovanje, sferiti, srednje črevo, stradanje, ultrastruktura, založne snovi
Published in DKUM: 08.05.2017; Views: 1680; Downloads: 123
Full text (4,91 MB) |
4. ČLOVEK: BOŽJA STVARITEV ALI PLOD EVOLUCIJEDaren Ganzer, 2016, undergraduate thesis Abstract: V diplomski nalogi sta predstavljeni temeljni teoriji o kreacionizmu in evoluciji, ki vsaka po svoje obravnavata vprašanje nastanka človeka. Namen diplomske naloge je predstaviti različne znanstvene hipoteze o tem, kako je prišlo do nastanka človeške vrste. Primerjali bomo argumente za nastanek človeka po božji podobi na eni strani in argumente za razvoj človeka skozi proces evolucije na drugi. Zanimivo je, kako si je možno osnovno eksistencialno vprašanje o pojavnosti našega obstoja postaviti na tako veliko različnih načinov. Nič čudnega ni, da smo prišli do zelo različnih predpostavk o tem, kako, kje in kdaj smo se ljudje pojavili na Zemlji. To temeljno vprašanje naše eksistence se je pojavilo že zelo zgodaj v človeški zgodovini in še danes ni povsem jasno, kakšna je dejanska resnica. Zdi se, da se je z razvojem znanosti razmerje moči nekoliko prevesilo na stran privržencev evolucionizma, ki trdijo, da se je človek razvil zaradi spleta dolgotrajnih razvojnih procesov, od enostavnejših organizmov do kompleksnejših in vse bolj dovršenih, kar vodi v nastanek novih vrst. Vendar je kljub temu še veliko ljudi po vsem svetu, ki verjamejo v delovanje nadčloveških sil in ostajajo mnenja, da znanost ne more razložiti vsega, zato bodo nekatera vprašanja na ta način za vedno ostala nepojasnjena. Pripadniki kreacionizma v osnovi zagovarjajo stališče, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in ga postavil kot svojega predstavnika na Zemlji, kjer naj vlada preostalim živim bitjem. V diplomskem delu bomo raziskali, kako smo se tega pomembnega vprašanja o nastanku človeka in življenja nasploh ljudje lotevali skozi zgodovino in kako to še vedno počnemo danes. Omenjena bodo dognanja, tako teističnih zagovornikov, kot so Jonathan Wells, William A. Dembski in Alvin Plantinga, kot predstavnikov ideje o evoluciji, to so Charles Darwin, Richard Dawkins, Daniel Dennett … Predstavljene bodo njihove najpomembnejše ugotovitve, s pomočjo katerih bo bralec domnevno pridobil dovolj informacij za sprejetje ali ovržbo ene od temeljnih teorij o pojasnitvi nastanka eksistence človeške vrste.
Keywords: kreacionizem, evolucija, teizem, inteligentni načrt, darwinízem, naturalizem
Published in DKUM: 22.09.2016; Views: 1804; Downloads: 118
Full text (1,02 MB) |
5. Ekofiziološke raziskave prezimovanja Scoliopteryx libatrix (Noctuoidea)Mojca Šegel, 2016, master's thesis Abstract: Scoliopteryx libatryx uvrščamo v družino Erebidae in naddružino Noctuoidea. Obstajata dve generaciji, druga pogosto prezimuje v diapavzi v vhodnih delih podzemeljskih jam. Zanimalo nas je, kako se spreminjajo masa, zaloge lipidov in glikogena ter vsebnost vode v osebkih med prezimovanjem ter ali obstajajo razlike med spoloma. Zanimalo nas je tudi, katere spremembe v ultrastrukturi se v tem obdobju naravnega stradanja dogajajo v epitelnih celicah Malpighijevih cevk (MC). Raziskave smo opravili z optičnim in elektronskim mikroskopom ter z ustreznimi biokemijskimi analizami.
Ugotovili smo, da so pri S. libatryx glavne energijsko-založne snovi v času prezimovanja lipidi. MC so sestavljene iz enoslojnega epitela, bazalne lamine in posameznih mišičnih celic. Enoslojni epitel sestavljajo primarne epitelne celice, ki so na bazalnem delu s hemidezmosomi povezane z bazalno lamino. Med uvihki bazalne plazmaleme so mitohondriji. Jedra so pri večini celic v bazalnem delu. V jedrih je heterokromatin, okoli jedra pa obilen zrnati endoplazmatski retikulum. Perinuklearni del je izpolnjen s sferiti. Pod apikalno membrano je aktinski korteks s številnimi mitohondriji. Apikalna membrana je izdiferencirana v številne mikrovile, v katerih so pogosto mitohondriji. Mikrovili močno povečajo površino, skozi katero poteka izločanje snovi v lumen MC. Med prezimovanjem se vsebina sferitov postopoma izprazni, obenem pa se pojavljajo avtofagne structure, vključno z rezidualnimi telesi. Med spoloma nismo odkrili razlik v ultrastrukturi primarnih epitelnih celic MC.
Keywords: avtofagija, diapavza, prezimovanje, Malpighijeve cevke (MC), ultrastruktura epitelnih celic MC
Published in DKUM: 14.06.2016; Views: 1932; Downloads: 136
Full text (2,34 MB) |
6. STRUKTURA MAŠČOBNEGA TELESA PRI ZOBATEM VRBOVČKU (SCOLIOPTERYX LIBATRIX) MED PREZIMOVANJEMAdrijana Moškon, 2015, master's thesis Abstract: Raziskovali smo strukturo maščobnega telesa pri metulju zobatem vrbovčku (Scoliopteryx libatrix) med prezimovanjem. Opisali smo podrobno zgradbo maščobnih celic (adipocitov) in uratnih celic (urocitov).
Metodologija raziskovanja. Pri pisanju teoretične podlage magistrske naloge smo si pomagali z ustreznimi objavami različnih avtorjev in s spletnimi viri. Lastne podatke za izvedbo magistrske naloge smo pridobili z laboratorijskim delom.
Rezultati. V maščobnem telesu S. libatrix je več adipocitov kot urocitov. Med začetkom in koncem prezimovanja smo opazili spremembe v zgradbi obeh tipov celic. Povprečna velikosti lipidnih kapelj v adipocitih se je med prezimovanjem zmanjšala. Pri samcih je bilo v novembru 19 % in pri samicah 27 % lipidov, ob koncu prezimovanja pa 8 % pri samcih in 9 % pri samicah. Na začetku prezimovanja v celicah maščobnega telesa S. libatrix avtofagnih struktur in bilo, redke so bile ob koncu prezimovanja. Ob koncu prezimovanja so bili v celicah maščobnega telesa prisotni posamezni avtofagosomi, drugih avtofagnih struktur nismo videli.
Sklep. Splošna zgradba maščobnega telesa se pri S. libatrix med prezimovanjem ne spreminja. V maščobnem telesu prevladujejo adipociti, urocitov je manj. V adipocitih je pred prezimovanjem več lipidnih kapelj kot ob koncu prezimovanja. Pri samicah je bilo v novembru več lipidov kot pri samcih in so se do konca prezimovanja hitreje porabljali. Na začetku prezimovanja zobatega vrbovčka avtofagnih struktur v celicah maščobnega telesa ni, ob koncu prezimovanja so prisotni redki avtofagosomi.
Keywords: Adipociti, avtofagija, maščobno telo, prezimovanje, Scoliopteryx libatrix, urociti.
Published in DKUM: 12.06.2015; Views: 1951; Downloads: 198
Full text (2,54 MB) |
7. Preferenca dvozobih črnink Nemastoma bidentatum ssp. (Arachnida: Opiliones: Nemastomatidae), do različno komprimiranih substratovPeter Kozel, 2013, master's thesis Abstract: V raziskavi smo obravnavali razporeditev osebkov podvrste dvozobe črninke Nemastoma bidentatum ssp. (Nemastomatidae, Opiliones), ki živi v južni in jugovzhodni Sloveniji, v talnem substratu. V prvi skupini poskusov smo ugotavljali razporeditev osebkov v homogenem nekomprimiranem substratu, v drugi skupini pa njihovo preferenco do nekomprimiranega (0,0 kg/cm2), rahlo komprimiranega (0,1 kg/cm2) in močno komprimiranega substrata (1,0 kg/cm2). Na podlagi izsledkov smo želeli preveriti možnost za uporabo črnink kot bioindikatorjev za ocenjevanje kakovosti gozdnih in grmiščnih tal. Poskuse smo izvedli v laboratoriju in v naravi na lokacijah, kjer smo nabrali črninke. Uporabili smo mrežne kletke v poskusni areni, ki so na eni strani omogočile nadzorovano pripravo poskusnega substrata in na drugi strani nadzorovano razstavljanje substrata v poskusni areni. Pri vrednotenju pridobljenih podatkov smo kombinirali metode iz teorije grafov in statistične analitske metode. Za ugotavljanje tipa razporeditve črnink v homogenem substratu smo uporabili prirejen model po teoriji grafov in prostorsko avtokorelacijsko analizo. Glede razporeditve v substratu med samci in samicami ni bilo značilnih razlik, prav tako jih ni bilo v prostorski razporeditvi osebkov glede na kraj opravljanja poskusa – v laboratoriju ali v naravi. Črninke so se v nekomprimiranem homogeniziranem substratu agregirale v skupine. Preferirale so nekomprimiran substrat, malo jih je bilo v rahlo komprimiranem in nobene v močno komprimiranem substratu. Na osnovi poskusov lahko zaključimo, da je rahlost substrata nujni, a ne zadostni pogoj za prisotnost črnink. V raziskavi smo potrdili možnost uporabe te podvrste črnink kot bioindikatorja za in situ določanje kakovosti talnih substratov glede na njihovo čvrstost in sestavo.
Keywords: bioindikatorji, čvrstost (komprimiranost) tal, ekologija tal, Nemastoma bidentatum, talni substrat
Published in DKUM: 11.09.2013; Views: 3036; Downloads: 370
Full text (7,74 MB) |
8. EKOLOŠKO VREDNOTENJE VRST RODU LEIOBUNUM (ARACHNIDA: OPILIONES) V SLOVENIJI S POMOČJO ORODIJ GISTamara Šiško, 2011, undergraduate thesis Abstract: V Sloveniji so suhe južine relativno dobro raziskane. Podatki o najdiščih suhih južin v ekološkem smislu še niso primerno ovrednoteni. Pri tem so v ospredju vprašanja, zakaj so določene vrste prisotne izključno ali predvsem v določenih habitatih in katere fizične značilnosti teh habitatov najbolj vplivajo na prisotnost suhih južin. Za ugotavljanje razširjenosti živali na določenem območju uporabljajo danes različne tehnologije, ki omogočajo lažjo obdelavo in vizualizacijo podatkov. V diplomskem delu smo preverjali možnosti vrednotenja konkretnih podatkov o razširjenosti šestih vrst rodu Leiobunum v Sloveniji za ekološko interpretacijo s pomočjo obdelave z orodji geografskega informacijskega sistema (GIS) in z uporabno javno dostopnih kartografskih plasti Agencije RS za okolje (ARSO). Najprej smo podatke o najdiščih prenesli v računalniško obliko, kjer smo s pomočjo GIS orodja Arc View 3.2 in prekrivanjem izbranih plasti ARSO pridobili statistične podatke o okoljskih dejavnikih glede na prostorsko razporejenost posameznih vrst. Nato smo podatke statistično obdelali po posameznih plasteh in izračunali Shannon−Weaverjev indeks za območja prekrivanja vrst. Potrdili smo hipotezo, da je seznam zbranih podatkov o najdiščih suhih južin rodu Leiobunum v grobem združljiv s prosto dostopnimi bazami prostorskih podatkov Agencije RS za okolje in omogoča splošno ekološko ovrednotenje vrst. Prikazali smo značilno zoogeografsko razširjenost rodu Leiobunum na območju Slovenije. V grobem smo opisno opredelili preferenčne habitate obravnavanih vrst rodu Leiobunum glede na značilno geografsko razširjenost v Sloveniji, kar omogoča lažje predvidevanje celotne razširjenosti vrst tega rodu.
Keywords: geografska razširjenost v Sloveniji, kartografske plasti Agencije RS za okolje, Leiobunum, orodja GIS, pajkovci, preferenčni habitati.
Published in DKUM: 20.07.2011; Views: 3235; Downloads: 287
Full text (3,83 MB) |
9. OCENA NEVARNOSTI OKUŽBE S PASJO TRAKULJO NA OBMOČJU KRAJEV GOLNIK, TRSTENIK IN BOHINJSKA BISTRICAZoran Kaličanin, 2010, undergraduate thesis Abstract: Ljudje radi rečemo, da so otroci naše največje bogastvo in da jih je treba zavarovati pred vsemi nevarnostmi, ki jim pretijo. Bolezni so gotovo ena od stvari, pred katero bi starši radi zaščitili svojega otroka, vendar pogosto ne vemo, kje obstaja nevarnost resnih okužb. Psi in mačke so mnogokrat največji prijatelji otrok, z njimi ravnajo enako ali še lepše kot z ljudmi. Seveda se ne zavedajo, da se lahko prav od svojih ljubljenčkov okužijo s povzročitelji nevarnih bolezni. Tu nastopimo mi, odrasli, da jih poučimo o pravilnem odnosu oziroma vedenju v družbi z živalmi.
V teoretičnem delu diplomskega dela predstavljam parazitske bolezni, ki se prenašajo s psa ali mačke na človeka. Opisani so njihovi povzročitelji, s posebnim poudarkom na okužbi s pasjo trakuljo, saj je okužba z mehurnjaki smrtno nevarna. Nadalje so opisani ukrepi za preprečevanje okužbe s pasjo trakuljo doma, v vrtcih in šolah. Najpomembnejša ukrepa sta primerna higiena v stiku z ljubljenčki ter pravilno ravnanje z notranjimi organi pri zakolu prašičev ali ovac, zato sem te teme nekoliko podrobneje predstavil.
V empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave, ki sem jo opravil s pomočjo ankete in intervjuja z veterinarjem ter zdravnikom pediatrom. Želel sem ugotoviti, ali obstaja potencialna nevarnost okužbe s pasjo trakuljo na območju Golnika, Trstenika in Bohinjske Bistrice, kolikšna je osveščenost staršev o možnostih okužbe otrok s pasjo trakuljo, kaj starši menijo o ustreznosti zaščite svojih otrok pred tako okužbo v vrtcu ter koliko otrok pride v stik z mačko ali psom.
Kar dve tretjini vprašanih staršev na anketiranih območjih je prepričanih, da so s strani vrtca premalo seznanjeni o obolenjih, ki jih prenašata pes in mačka, zato bi bilo potrebno v vrtcih z brošurami, plakati in ustnim obveščanjem starše in otroke seznanjati z načini okužbe in s preventivnimi ukrepi za preprečevanje okužbe s pasjo trakuljo.
Keywords: KLJUČNE BESEDE: higiena, končni gostitelj, mehurjavost, paraziti, pasja trakulja, razvojni krog, seznanjenost staršev, vmesni gostitelj.
Published in DKUM: 23.12.2010; Views: 3853; Downloads: 268
Full text (1,51 MB) |
10. DNEVNO-NOČNE VERTIKALNE MIGRACIJE NAVADNEGA MATIJE (PHALANGIUM OPILIO, 1758) (OPILIONES, PHALANGIIDAE) NA OPUŠČENEM TRAVNIKUKatja Pušnik, 2010, undergraduate thesis Abstract: Od julija do oktobra 2009 smo na opuščenem travniku v kraju Tratna ob Voglajni raziskovali dnevno—nočne vertikalne migracije navadnega matije (Phalangium opilio Linnaeus, 1758). Glede na vegetacijo na raziskovanem območju spada travnik po tipologiji habitatnih tipov Slovenije v kategorijo srednjeevropskih kseromezofilnih nižinskih travnikov na razmeroma suhih tleh in nagnjenih legah s prevladujočo visoko pahovko. Zanimalo nas je, na kateri višini so prisotni osebki na rastlinah v 24—urnem ciklu, kdaj postanejo aktivni in kdaj se umirijo ter ali je njihova dnevno—nočna dinamika odvisna od temperature in vlage. Na mirovališču vsakega osebka smo določiti njegov spol in/oziroma morfotip in izmerili višino nad tlemi, temperaturo in vlago ter določili lego glede na osončenosti. Potrdili smo hipotezo, da se v večernem času, ko je relativna zračna vlaga visoka, osebki pretežno zadržujejo višje na rastlinah. Prav tako smo potrdili hipotezi, da je aktivnost osebkov močno vezana na temperaturne in vlažnostne razmere in da se nameščajo osebki v 24 urah na različnih višinah nad tlemi. Potrdili smo tudi hipotezi, da se posamezni morfotipi ne razlikujejejo med seboj po dnevno—nočni aktivnosti ter da se velikorogi in majhnorogi samci glede okoljskih dejavnikov na mirovališčih med seboj značilno razlikujejo. Nismo pa potrdili hipoteze, da se v dopoldanskem času, ko je relativna zračna vlaga zelo visoka, osebki pretežno zadržujejo na vrhu rastlin in popoldanskem času, ko je relativna zračna vlaga relativno nizka, nižje na rastlinah.
Keywords: Ključne besede: mirovališča, navadni matija (Phalangium opilio), opuščen travnik.
Published in DKUM: 22.10.2010; Views: 2915; Downloads: 201
Full text (3,63 MB) |
