Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu smo preučevali dve socialni strategiji regulacije čustev, ki sta socialno deljenje in zatiranje izražanja čustev. Na učinkovitost in pogostost uporabe regulacije vplivajo notranji in zunanji dejavniki. Osredotočili smo se na preučevanje posameznikove sposobnosti diferenciacije čustev kot možnega napovednika učinkovitosti in uporabe socialnih strategij regulacije čustev. Z metodo intenzivnega vzdolžnega načrta smo zbrali podatke udeležencev (N = 204), starih med 18 in 35 let (M = 22,11; SD = 3,12). Podatke smo zbirali šestkrat na dan po sedem dni s pomočjo mobilne aplikacije in jih analizirali z večnivojskim modeliranjem. Rezultati so pokazali, da je socialno deljenje učinkovito, medtem ko je zatiranje izražanja čustev neučinkovito. Dodatno smo ugotovili, da je diferenciacija čustev pomembna za napoved negativnega afekta. K napovedi pogostosti uporabe socialne strategije pomembno prispeva diferenciacija negativnih čustev. Po drugi strani pa je diferenciacija pozitivnih čustev statistično pomemben moderator odnosa med socialnim deljenjem in pozitivnim ter negativnim afektom. Ne glede na nivo diferenciacije posameznika je bilo socialno deljenje negativno povezano z negativnim afektom. Socialno deljenje je bilo povprečno bolj učinkovito, če je bila posameznikova diferenciacija čustev slabša, kar je bilo v nasprotju z našimi pričakovanji. Najverjetneje so pri uporabi socialnega deljenja v ozadju drugi notranji dejavniki. Potrdili pa smo, da posamezniki s slabšo diferenciacijo strategijo zatiranja izražanja čustev uporabljajo manj učinkovito kakor posamezniki z boljšo diferenciacijo tako negativnih kot pozitivnih čustev.
Ključne besede: diferenciacija čustev, socialno deljenje, zatiranje izražanja čustev, negativni afekt, pozitivni afekt
Objavljeno v DKUM: 09.07.2024; Ogledov: 99; Prenosov: 22
Celotno besedilo (906,43 KB)

Opis: Introduction: Social reappraisal, during which one person deliberately tries to regulate another’s emotions, is a powerful cognitive form of social emotion regulation, crucial for both daily life and psychotherapy. The neural underpinnings of social reappraisal include activity in the default mode network (DMN), but it is unclear how social processes influence the DMN and thereby social reappraisal functioning. We tested whether the mere presence of a supportive social regulator had an effect on the DMN during rest, and whether this effect in the DMN was linked with social reappraisal-related neural activations and effectiveness during negative emotions. Methods: A two-part fMRI experiment was performed, with a psychotherapist as the social regulator, involving two resting state (social, non-social) and two task-related (social reappraisal, social no-reappraisal) conditions. Results: The psychotherapist’s presence enhanced intrinsic functional connectivity of the dorsal anterior cingulate (dACC) within the anterior medial DMN, with the effect positively related to participants’ trust in psychotherapists. Secondly, the social presence-induced change in the dACC was related with (a) the social reappraisal-related activation in the bilateral dorsomedial/dorsolateral prefrontal cortex and the right temporoparietal junction and (b) social reappraisal success, with the latter relationship moderated by trust in psychotherapists. Conclusion: Results demonstrate that a psychotherapist’s supportive presence can change anterior medial DMN’s intrinsic connectivity even in the absence of stimuli and that this DMN change during rest is linked with social reappraisal functioning during negative emotions. Data suggest that trust-dependent social presence effects on DMN states are relevant for social reappraisal—an idea important for daily-life and psychotherapy-related emotion regulation.
Ključne besede: social reappraisal, social support, social emotion regulation, social presence, default mode network, interpersonal trust, anterior cingulate
Objavljeno v DKUM: 18.04.2024; Ogledov: 349; Prenosov: 242
Celotno besedilo (3,54 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Major depressive disorder (MDD), anxiety disorders (ANX), and chronic pain (CP) are closely-related disorders with both high degrees of comorbidity among them and shared risk factors. Considering this multi-level overlap, but also the distinct phenotypes of the disorders, we hypothesized both common and disorder-specific changes of large-scale brain systems, which mediate neural mechanisms and impaired behavioral traits, in MDD, ANX, and CP. To identify such common and disorder-specific brain changes, we conducted a transdiagnostic, multimodal meta-analysis of structural and functional MRI-studies investigating changes of gray matter volume (GMV) and intrinsic functional connectivity (iFC) of large-scale intrinsic brain networks across MDD, ANX, and CP. The study was preregistered at PROSPERO (CRD42019119709). 320 studies comprising 10,931 patients and 11,135 healthy controls were included. Across disorders, common changes focused on GMV-decrease in insular and medial-prefrontal cortices, located mainly within the so-called default-mode and salience networks. Disorder-specific changes comprised hyperconnectivity between defaultmode and frontoparietal networks and hypoconnectivity between limbic and salience networks in MDD; limbic network hyperconnectivity and GMV-decrease in insular and medial-temporal cortices in ANX; and hypoconnectivity between salience and default-mode networks and GMV-increase in medial temporal lobes in CP. Common changes suggested a neural correlate for comorbidity and possibly shared neuro-behavioral chronification mechanisms. Disorder-specific changes might underlie distinct phenotypes and possibly additional disorder-specific mechanisms.
Ključne besede: human threat behaviour, major depressive disorder, anxiety disorders, chronic pain, structural MRI, functional MRI
Objavljeno v DKUM: 18.08.2023; Ogledov: 412; Prenosov: 29
Celotno besedilo (2,04 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Kljub vse večjemu zanimanju za področje afektivne znanosti s poudarkom na regulaciji čustev ugotavljamo, da primanjkuje raziskav, ki bi se ukvarjale s socialno regulacijo čustev, ki je glede na raziskave pomembno povezana z duševnim zdravjem in kvaliteto življenja. Iz tega razloga smo v magistrskem delu preučili uporabo in učinkovitost socialne regulacije čustev v vsakdanjem življenju v povezavi z dejavnikoma socialne opore in intenzitete čustvovanja. Izvedena je bila raziskava z intenzivnim raziskovalnim načrtom, ki je vključevala 205 mladih odraslih posameznikov, ti pa so v študiji sodelovali teden dni s pomočjo posebne aplikacije za mobilne telefone. Analize rezultatov so bile izvedene na podlagi povprečenja longitudinalno pridobljenih podatkov. Ključni izsledki, do katerih smo prišli tekom raziskovanja, so, da se zaznana socialna opora negativno povezuje z zatiranjem izražanja čustev in pozitivno povezuje s socialnim deljenjem. Zatiranje izražanja čustev je pozitivno povezano z negativnim afektom, socialno deljenje pa je pozitivno povezano s pozitivnim kot tudi z negativnim afektom. Socialna opora ter intenziteta čustvovanja predstavljata značilna moderatorja odnosa med socialnim deljenjem in negativnim afektom. Socialno deljenje mediira odnos med socialno oporo in afektivnim stanjem. Raziskava, kot ena izmed prvih na tem področju, daje izhodišča za nadaljnje raziskovanje kontekstualnih dejavnikov socialne regulacije čustev, s čimer bi lahko prispevali k bolj izpopolnjenemu in celovitemu razumevanju fleksibilnosti le-te.
Ključne besede: socialna regulacija čustev, zatiranje izražanja čustev, socialno deljenje, socialna opora, intenziteta čustvovanja
Objavljeno v DKUM: 07.10.2022; Ogledov: 708; Prenosov: 181
Celotno besedilo (1,31 MB)

Opis: Zaznavanje bolečine v predelu amputiranega uda imenujemo bolečina fantomskega uda. Za zdravljenje fantomske bolečine je v uporabi preplet farmakoloških in nefarmakoloških pristopov, saj dolgoročni učinki metod zdravljenja niso pojasnjeni. V literaturi zasledimo, da obstaja tudi psihološka razlaga za njen nastanek. Na fantomsko bolečino prav tako vplivajo psihofiziološki dejavniki, kot so stres, anksioznost, depresivnost in močna čustva. Manj pa je poznan vpliv psihofizioloških dejavnikov na terapije za zdravljenje bolečine. V magistrskem delu preučujemo, kako psihofiziološki dejavniki moderirajo učinek izbrane metode MAVITI na zmanjšanje fantomske bolečine pri pacientih z amputacijo spodnjega uda. Specifično nas zanima, kako stopnja stresa, anksioznosti in depresivne simptomatike, pacientovo pričakovanje o izidu zdravljenja, interoceptivno zavedanje in variabilnost srčnega utripa pred terapijo vplivajo na učinek MAVITI na zmanjšanje fantomske bolečine. Dodatno smo eksplorirali ali razlika v stresu, anksioznosti in depresivni simptomatiki po terapiji moderira učinek MAVITI na zmanjšanje fantomske bolečine. Učinek psihofizioloških dejavnikov smo preverjali v dveh skupinah v okviru dvotedenske intervencije. Skupina deset pacientov je poleg običajne konvencionalne terapije izvajala še dodatno tehniko MAVITI za zmanjšanje fantomske bolečine dva tedna. Kontrolna skupina deset pacientov pa je bila izpostavljena le običajni konvencionalni terapiji. V pričujoči raziskavi smo uporabili pet merskih pripomočkov, štiri psihološke vprašalnike in napravo Savvy za merjenje EKG. Rezultati kažejo, da obravnavani psihofiziološki dejavniki ne moderirajo odnosa med MAVITI in zmanjšanjem bolečine fantomskega uda. Dodatna terapija MAVITI se je izkazala za pomemben napovednik razlike v fantomski bolečini po terapiji z MAVITI neodvisno od stopnje razlike v anksioznosti, stresu in depresivni simptomatiki. Ker pa je preučevani vzorec premajhen za zanesljiva spoznanja, hkrati pa to področje še ni bilo raziskano, lahko le sklepamo, ali je rezultat posledica problematičnega vzorca ali tehnike, ali pa preučevani psihofiziološki dejavniki resnično nimajo vpliva na vpliv MAVITI na zmanjšanje bolečine. Ugotovitve študije tako nakazujejo na potrebo po nadaljnjem raziskovanju psihofizioloških dejavnikov v odnosu do izbrane terapije za zdravljenje fantomske bolečine in v odnosu do bolečine pri pacientih po amputaciji. Ponujajo pa tudi razmislek o morebitnem nadaljnjem raziskovanju vloge psihofizioloških dejavnikov pri uporabi nove metode MAVITI za zdravljenje fantomske bolečine.
Ključne besede: fantomska bolečina, psihofiziološki dejavniki, zdravljenje, terapija MAVITI
Objavljeno v DKUM: 05.08.2022; Ogledov: 778; Prenosov: 76
Celotno besedilo (1,67 MB)