Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pri družinskih umorih gre za umore partnerjev, potomcev ali staršev, sorojencev ali drugih ožjih sorodnikov. Pogost vzrok umorov med intimnimi partnerji je nemoč storilca, da bi zvezo prekinil, kar velja tako za moške kot ženske. Zelo redek podtip teh umorov je umor staršev, ki ga stori otrok, mladoletnik ali polnoletna oseba. Včasih so ta tip umora pripisovali zločinskemu značaju storilca, danes pa ugotovitve kažejo, da gre v takih primerih predvsem za osebe, ki so jih starši hudo zlorabljali. Prav tako redki so umori otrok, ki jih storijo starši nad svojimi otroki. Umori v družini se v današnjih časih dogajajo vse pogosteje. Temeljni problem tovrstnih umorov je njihovo odkrivanje, preiskovanje in dokazovanje teh dejanj, saj se celotni proces precej razlikuje od procesa preiskovanja in dokazovanja pri drugih vrstah umorov. Razlike so tako na področju kriminalistične tehnike in taktike kot tudi glede same metodike preiskovanja in dokazovanja. Glede samega preiskovanja in dokazovanja krivde storilcu niso ravno najbolj zahtevni, saj je storilec v večini primerov znan oziroma sam prizna kaznivo dejanje. Zaradi dejstva, da se storilec in žrtev pred tem nahajata v istem okolju, pa je lahko preiskovanje v posameznih primerih težje. Tu je predvsem mišljeno ugotavljanje okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, ugotavljanje motiva in dogajanja v preteklosti, preden je bilo dejanje storjeno. Tovrstno ugotavljanje je posebej problematično v primerih umor – samomor, saj so edine priče morebitni očividci, ki pa se v večini primerov zavijejo v molk. Pri umorih v družini prevladujejo čustveno naravnani motivi, ki običajno niso načrtovani in jih je zato težje preprečevati. Posebni problemi se kažejo v postopku pred sodiščem, ko pride do izraza problematika dokazovanja, saj se izjave udeležencev spreminjajo.
Ključne besede: Kazniva dejanja zoper življenje in telo, umori, družinski umori, družina, intimnopartnerski umori, preiskovanje, dokazovanje, nasilje v družini.
Objavljeno v DKUM: 20.05.2016; Ogledov: 1980; Prenosov: 174
Celotno besedilo (910,94 KB)

Opis: Preiskovanje in dokazovanje kaznivih dejanj je zapleten proces, pri katerem je treba skrbno in natančno upoštevati ustrezne postopke, določila zakonov in ostalih podzakonskih predpisov. Preiskovalci, izvedenci in sodišča si pomagajo tudi z rekonstrukcijami. Preiskovalci uporabljajo predvsem miselno rekonstrukcijo in občasno rekonstrukcijo kot preiskovalno dejanje. Z odredbo lahko sodišča odredijo rekonstrukcijo, s katero se ugotovi potek kaznivega dejanja in ugotovitev dejanskega stanja. Kaznivo dejanje narekuje, katera znanstvena področja bodo uporabljena pri analiziranju dokazov. Rekonstrukcije se običajno uporabi v primerih, ko gre za težja kazniva dejanja. Uporabljena je predvsem pri nasilnih kaznivih dejanjih zoper življenje in telo. V primerih preiskovanja in dokazovanja kaznivega dejanja, denimo umora, je najbolj pomembno, da ne pride do napak v dokazovanju. Rekonstrukcija služi tudi dosegu obsodilne ali oprostilne sodbe, preprečitvi napačne obsodbe in preprečitvi ne kaznovanosti kaznivega dejanja. Forenzika in sodna medicina sta znanstveni področji, ki analizirata zbrane dokaze. V Sloveniji je za področje forenzike akreditiran Nacionalni forenzični laboratorij, za področje sodne medicine pa Inštitut za sodno medicino. Njuni izvedenci sestavijo izvide, ki omogočajo preiskovalcem in sodiščem sestaviti rekonstrukcijo kaznivega dejanja. Preiskovalci, izvedenci, sodniki in ostali posamezniki, ki so vključeni v preiskovanje in dokazovanje kaznivih dejanj so lahko izpostavljeni vplivom opazovalca. Če pride do vpliva opazovalca, se lahko napravi napačna rekonstrukcija in ne ugotovi pravilnega dejanskega stanja.
Ključne besede: kriminalistika, kriminalistično preiskovanje, kriminalistična tehnika, forenzika, rekonstrukcije, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 04.09.2015; Ogledov: 1711; Prenosov: 178
Celotno besedilo (496,06 KB)

Opis: Preiskovanje kaznivih dejanj je postopek, ki zajema številne faze in opravila kazenskega postopka, hkrati pa tudi veliko število udeležencev, ki vsak na svoj način prispevajo k reševanju kazenskih zadev. Preiskovalci oz. kriminalisti so tisti, ki neki dogodek podprejo z dokazi, da zoper storilca tega dejanja lahko steče kazenski postopek. Kriminalisti se pri svojem delu spopadajo s številnimi izzivi in ovirami, ki jih poskušajo preseči s pomočjo drugih udeležencev v preiskovanju, da bi uspešno rešili kaznivo dejanje. Posamezniki, ki sodelujejo pri preiskovanju kaznivih dejanj, so tožilci, različni izvedenci, priče, obveščevalci in druge institucije, ki lahko k preiskovanju pripomorejo s svojim sodelovanjem. Ljudje v vsakdanjem življenju uporabljamo različne vrste mišljenja, s pomočjo katerih se želimo odločati čim bolje. Kljub temu na nas vplivajo številni kognitivni procesi, ki lahko skupaj z vplivi družbe, medijev in lastne osebnosti privedejo do napak. Zaznavanje, spomin in naša osebnost v naših mislih ustvarjajo prepričanje o določenih podrobnostih in dejanski resnici dogodka. Predsodki, tunelski vid, stereotipi in drugi kognitivni razlogi za napake so lahko kombinacija številnih dejavnikov, ki se jim pri svojem delu želijo izogniti tudi preiskovalci. Da bi se izognili tovrstnim in drugim napakam, morajo biti preiskovalci pravilno usposobljeni, profesionalni pri izvajanju svojega dela in imeti morajo dobre kognitivne sposobnosti. Dandanes se v policiji, da bi odpravili čim več napak, odločajo za številna usposabljanja in izobraževanja, skupinsko delo ter splošno ozaveščanje posameznikov o mogočih posledicah napak.
Ključne besede: kazniva dejanja, preiskovanje, predkazenski postopek, kazenski postopek, kognitivna psihologija, kognitivni procesi, napake v preiskovanju, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 23.01.2015; Ogledov: 1601; Prenosov: 213
Celotno besedilo (631,97 KB)

Opis: Diplomsko delo z naslovom Ogled kraja kaznivega dejanja kot temelj iskanja materialne resnice, poudarja pomembnost ogleda, ki je v procesnem pomenu posebno preiskovalno dejanje, ki ga opravi policija ali sodišče z namenom, da se na podlagi neposrednega opazovanja ugotovijo in razjasnijo, za kazenski postopek, pomembna dejstva. Osnovni namen ogleda je, da se najdejo in zavarujejo dejstva in sledovi kaznivega dejanja z namenom razjasnitve kaznivega dejanja in odkritja storilca. Med različnimi preiskovalnimi dejanji, ki jih morajo preiskovalci opraviti za učinkovito odkrivanje kaznivih dejanj, ima še posebej pomembno vlogo ogled kraja kaznivega dejanja, saj je velikokrat prav na kraju dejanja skrit ključ za razjasnitev kaznivega dejanja, odkritje in obsodbo storilca. Ogled se od drugih preiskovalnih dejanj loči predvsem po tem, da se pri opravljanju ogleda kraja dejanja objektivno in statično ugotavlja konkretno dejansko stanje in celoten potek kaznivega dejanja. V diplomskem delu sta primerjalno prikazani le rekonstrukcija in hišna preiskava. Kadar se ogled opravlja v zaprtih prostorih, se velikokrat postavlja vprašanje razmejitve med ogledom kraja dejanja in hišno preiskavo, ki pomeni poseg v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine ter za izvedbo katere zakon zahteva izpolnitev določenih pogojev. Ogled je enkratno in neponovljivo dejanje, od katerega so odvisna vsa nadaljnja opravila, zato so lahko morebitne napake usodne za nadaljnji postopek, sploh v procesnem smislu, kjer lahko pomenijo izpodbojni razlog za izločitev dokazov. Bistveno je, da se ogled kraja dejanja opravi strokovno pravilno in precizno, saj je od tega odvisna procesna vrednost materialnih sledi in predmetov, zbranih pri ogledu. Iz primerov prakse sodišč pri nas in v tujini je razvidno, kateri so nekateri pogosti problemi, ki lahko nastanejo v zvezi s forenzičnimi dokazi ter vzroki za njih.
Ključne besede: ogled, hišna preiskava, rekonstrukcija, sodišče, preiskovalni sodnik, kriminalistična policija, forenzični laboratorij, kaznivo dejanje, kazenski postopek., forenzični dokazi.
Objavljeno v DKUM: 03.11.2014; Ogledov: 3792; Prenosov: 791
Celotno besedilo (882,56 KB)

Opis: V diplomskem delu predstavljamo razlike oziroma podobnosti med Slovenijo in Nemčijo na področju preiskovanja umorov. Da bi bilo vse skupaj bolj dinamično, predstavljamo dva primera, ki sta si v osnovi različna že po motivu, samem načinu in klasifikaciji, razlikujeta pa se tudi v številu let preiskovanja. Na podlagi tega smo opisali problematiko nerešenih primerov umorov in ugotovili, da jih imamo v Sloveniji okoli 31, medtem ko je v Nemčiji več kot 700 nerešenih primerov. Ugotavljamo, da se je stopnja umorov v Sloveniji drastično znižala po sprejetju novega kazenskega zakonika leta 2008, v zadnjem času pa počasi spet narašča, čeprav ves čas niha, medtem ko v Nemčiji od leta 2001 počasi upada. Kljub temu, da javnost policiji ni najbolj naklonjena in ne zaupa vanjo, so naši kriminalisti na področju preiskovanja umorov presenetljivo zelo uspešni in kljub temu, da nimajo možnosti uporabe nekaterih sistemov ter drugih podpornih dejavnikov (uporaba psihološkega profiliranja, operativna kriminalistična analiza, ViCLAS ipd.) kot jih imajo druge države, že peto leto zapored beležijo 100 % preiskanost. Ugotavljamo, da je v Sloveniji čedalje več množičnih umorov, ki spadajo predvsem v domeno družinskih tragedij, katerih motivi so pogosto družinski spori, ljubosumje ipd., medtem ko so za Nemčijo značilni t. i. »umori iz časti«.
Ključne besede: umori, storilci, morilci, motivi, preiskovanje, kriminalistično preiskovanje, primeri, Nemčija, Slovenija, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 22.11.2013; Ogledov: 3204; Prenosov: 496
Celotno besedilo (1,80 MB)